Avtor: Ivanka Kozlevčar, Kati Breznik

Letos mineva šestdeset let od poraza vaških straž na Turjaku na nedeljo 19. septembra 1943, ko je ura kazala 20 minut čez eno popoldne, kot je rečeno v knjigi Turjak (Ljubljana 1944), ali ob dveh, kot je rečeno v ponatisnjenem govoru Karla Mauserja (Karel Mauser, Turjak - govor ob petnajstletnici, Zaveza, št. 10). Porazu je sledilo neusmiljeno obračunavanje s stražarji. Prvi so bili na vrsti ranjenci. Po podatkih v knjigi Turjak 1944 naj bi jih bilo 36. Ambulanto so imeli blizu kapele. Za ranjence so skrbeli zdravnik dr. Kožuh Ludvik, medicinec Rožanc Beno in kot bolničarji zlasti bogoslovci, pomagal je tudi prof. Stanko Petelin. Zadnjo nedeljo so ob osmih v ambulanti imeli še sveto mašo. Nekateri ranjenci so bili težko ranjeni, vendar jim niso mogli pomagati (zmanjkovalo je že obvez in vode), drugi lažje. Ambulanta je bila polna in po predaji so se lažje ranjeni pridružili zdravim, kot se spominja Ahlin Nace (Nobeden ni pokazal strahu, Zaveza št. 10). Tako sta storila na primer Nace Ahlin in Jelo Capuder. Sodnik Zalokar je Ahlinu v Laščah povedal, da so ranjenci ostali v gradu, tudi dr. Kožuh je po Ahlinovem pričevanju v Laščah dr. Brileju očital, da so ga vzeli od ranjencev. Ranjenci so torej prvotno ostali v ambulanti v gradu. Iz v Zavezi natisnjenega govora Karla Mauserja (K. Mauser. Govor ob petnajstletnici, Zaveza št. 10) je razvidno, da je bila ambulanta na koncu v najmočnejšem vogalnem stolpu, glede na Ahlinov prispevek naj bi bila pri kapeli, saj je zaradi gneče bil z ranjenim tovarišem v kapeli. Po predaji je odhajajoči dr. Kožuh dal seznam ranjencev Karlu Mauserju in Mrvarju iz Žužemberka. Ta pa ga je predal partizanu. Mauser je šel po vodo za ranjence, vendar so ga ob vrnitvi v ambulanto s tovarišem napodili iz gradu. Iz prispevka Justina Stanovnika, ki je v sestavku Dan po vdaji v 10. št. Zaveze (izšlo tudi v Družini l993, št. 33, Turjak - dan po vdaji) zapisal pričevanje zdaj že pokojne Fanike Bavdek iz Gradeža, pa je razvidno, da so bili okoli polnoči, ko je ona zaradi obvestila o ranjenem bratu pritekla na grad, ranjenci že v stavbi pod gradom. Našla je brata, ki jo je prosil, naj prinese kaj pijače, ranjenci so bili zelo žejni. Med njimi je opazila tudi bogoslovca Lojzeta Breznika, ki je v Škocjanu preživljal počitnice, ker zaradi Nemcev ni mogel domov v Rafolče. Obvestila je Lojzetovo sestro Kati pa tudi druge ljudi. Skupaj sta se z veliko količino čaja vrnili k ranjencem. Potem se je zgodilo zadnje dejanje, pri katerem pa Bavdkovi niso dovolili več prisostvovati. Ker je malo ljudi, ki bi o tem lahko pričevali kot očividci, sem prosila Kati Breznik, da še enkrat obnovi boleči spomin na ta dogodek.

Opis slike: Turjaški grad – ruševine

Kati Breznik je doma iz Rafolč pri Lukovici. Njen oče je bil daljni sorodnik jezikoslovca Antona Breznika. Družina je bila velika: sedem fantov in dve dekleti, Kati je najmlajši otrok. Ko ji je bilo 6 let, ji je umrl oče in domačijo je moral prevzeti najstarejši brat, ki je imel že svoj poklic. Vsi bratje so se izučili, sestra je šla k usmiljenim sestram, ona in brat Lojze pa sta študirala. Stanovala je v Lichtenturnu. Tik pred začetkom vojne so šolo zaprli in je šla domov, vendar je že 20. aprila opoldne, ko so bili zbrani pri kosilu, prišel nekdanji župan povedat, naj študenta hitro izgineta, ker jih bodo Nemci sicer zaprli. Uspelo ji je priti v Ljubljano in se je zatekla v Lichtenturn. Prvo leto je dobila pomoč pri Rdečem križu, kjer je bil vodja izpostave predvojni komunist, nekdanji učitelj na Brdu pri Lukovici, Vladimir Svetina. Drugo leto pomoči ni bilo več, gospod Svetina je dekleta poslal na Erjavčevo na sedež Gilla. Razumela je potegavščino in ni šla tja. Ko je bila ustanovljena Zimska pomoč, so begunke dobile po 300 lir na mesec, zimske čevlje in plašč, to jim je pomagalo preživeti. Počitnice 1941 je preživljala v Beli krajini v Preloki, naslednje leto pa o počitnicah ni mogla iz Ljubljane. Leta 1943 je končala sedmi razred klasične gimnazije. Ostati je morala v Ljubljani, ker so bile razmere zelo zapletene.

Opis slike: Na prostoru, kjer je sedaj lovski dom, so bile nekoč tri stavbe, v srednji so bili ranjenci

O dogodkih ob padcu Turjaka je Katina pripoved sledeča. Po kapitulaciji Italije je prišel moj brat bogoslovec Lojze, ki je med počitnicami pomagal v Škocjanu pri Turjaku, pome v Ljubljano, ker se je bal, da bi Nemci begunce deportirali. Do Grosuplja sva šla z vlakom, nato pa peš. V Škocjanu je bil župnik Alojz Zupančič. Bratu so svetovali, naj zaradi varnosti gre na grad in 13. septembra so prišli ponj. Kasneje je župnik sprevidel, da grad ne bo vzdržal, in sta šla iz gradu po levi strani od glavnega vhoda in prišla že do Ščurkov. Potem je Lojze ugotovil, da je pozabil dokumente. Vrnil se je na grad, vendar se je spopad medtem že tako razvnel, da ni mogel več ven. Kati Breznik ob izhodu, po katerem bi se Lojze še lahko rešil V župnišču smo ostale še kuharica, gospodinjska pomočnica in jaz. Spat smo hodile k sosedu. V noči po porazu sta dva partizana prišla Bavdkovi Faniki povedat, da je njen brat ranjen. Šla je na grad in videla tudi mojega brata in moža gospe Marjetke iz Malih Lipljen. Vse je obvestila. Pripravila sem čaj, palačinke in perilo. Skupaj smo šli na grad: Bavdkova, njen nečak, Marjetka in jaz. Bilo je po sedmi uri zjutraj. Grad je bil razrušen, pod gradom pa so bile na prostoru, kjer je zdaj lovski dom, tri ozke podolgovate stavbe. Stale so približno pravokotno na zdajšnjo pot proti vhodu v grad. Škarpe ob poti tedaj ni bilo. Ranjenci so bili v srednji stavbi. Imela je dve sobi in ozek hodnik. Na koncu hodnika je bilo stranišče na štrbunk. Do ranjencev smo prišli lahko, niso nas ovirali. Brat je na Turjaku najprej stregel ranjencem, potem je pa tudi on dobil drobec granate v golenico. Ranjenci so nam rekli, da jim partizani obljubljajo, da jih bodo odpeljali v bolnico, kjer jih bodo zdravili. Svetovala sem bratu, naj pove, da je begunec in da mu daje podporo Tomšičeva družina. Stari g. Tomšič in moj oče sta bila v prvi svetovni vojni skupaj na fronti, zato sta bili naši družini v prijateljskih odnosih. Brat pa mi je odgovoril: »Ne verjamem, da bodo lepo delali z nami, ker je to revolucija in boj za vero in Boga.« V tem so me klicali v drugo sobo, da bi pomagala peljati težko ranjenega Marjana Bajžlja na stranišče. Z njim smo šli Fanika, neki partizan in jaz. Na stranišču sta me pustila samo z njim. Ko sem tako čakala pri Bajžlju, zaslišim vpitje: »Civili takoj ven!« Ostala sem pri ranjencu. Čez čas so se zaslišali klici: »Ranjenci ven, vsak sam, kakor kdo more!« Ko sem peljala ranjenca nazaj, sem videla mladega fanta, ki je po vseh štirih kobacal proti glavnim vratom. Civilov ni bilo več. Eden od stražarjev mi je rekel: »Kaj pa delaš tukaj!« Rekla sem: »Saj veš, da sem bila z ranjencem na stranišču.« V Marjanovi sobi, ki je bila bliže glavnim vratom, so bili samo še trije fantje. Tam sta bila prej tudi dva ranjena partizana, ki so ju vaški stražarji ujeli. Tudi ta dva je doletela usoda vaških stražarjev. Iz druge sobe, ki je bila dlje od glavnega vhoda, je prišel moj brat na hodnik in rekel: »Kati, zbogom in nasvidenje v nebesih!« Bogoslovec Lojze Breznik V njegovi sobi so bili še vsi fantje. Stopila sem še v njegovo sobo in vprašala, če ima kdo kako naročilo za domače. Rekli so: »Kaj nas zdaj brigajo domači, ker je pred nami … Sledil je molk. Tedaj mi je v glavi zabrnela ena sama misel: Rešiti se moram, da bom povedala, kaj se je zgodilo z bratom in ranjenci. Še te misli se živo spominjam: Če bom kdaj v življenju še tako zabredla, me bo ta dogodek reševal in me bodo ti fantje za lase potegnili v nebesa. Imela sem občutek svetosti trenutka in začutila sem nalogo priče. Včasih o tem nisem mogla govoriti, zdaj pa je prišlo nad mene kakor milost, da lahko govorim. Ohranila sem prisebnost. Na hodniku sem prosila stražarja, da me spremi iz hiše. Bila sem nenavadno mirna, v šoku nemara. Zunaj pod stopnico je ležal ubit konj ali mula in pravkar ustreljeni ranjenec je padel nanj. Drugi, prej ubiti so bili že položeni v vrsto tako, da so gledali proti gradu. Za njimi so stali postrojeni partizani. Ubijalec je stal ob ubitem konju. Name ni pomeril samokresa, verjetno so se tako dogovorili ali pa ga je zadržala božja roka. Na rokah je imel bolj sive usnjene rokavice in v roki je držal velik samokres. Bil je manjši, a postaven. Pogledala sem mu v obraz, ko sem šla mimo, Bog vedi zakaj. Bil je zelo resen, strog. Stražar me je spremljal do poti v vas, potem se je vrnil. Točnega časa, kdaj se je začelo streljanje ranjencev, ne vem. Glede na to, da smo bile z njimi morda kake pol ure, se je poboj začel okoli osme ure zjutraj.

Opis slike: Kati Breznik ob izhodu, po katerem bi se Lojze še lahko rešil

Opis slike: Bogoslovec Lojze Breznik

V vasi je neka partizanka metala bombe v hišo, v katero se je zatekel ranjeni vaški stražar. Nisem si upala mimo. Prosila sem dva partizana, naj mi pomagata. Rekla sta ji, naj neha, da sem mogla naprej. Z menoj sta šla do konca hiš. Bila sta iz Mavčič, kot sta mi povedala. Potem sem tako zbrana prišla do ceste Ljubljana - Kočevje in začela iti po cesti proti Škocjanu. Na prvi vzpetini so mi moči popustile, sesedla sem se ob cesti v travo in bruhnila v jok. Nisem mogla več nikamor. Ne vem, kako sem prišla v župnišče. Še več let sem imela občutek, da bom dobila strel v tilnik.

Opis slike: Skrivaj prineseno cvetje na turjaškem pokopališču na Vsesvete 1943

Pomorjene ranjence so na lojtrskem vozu takoj prepeljali na turjaško pokopališče. Od voza je še tekla kri, so rekli ljudje. Pokopali so jih še isti dan brez duhovnika sami partizani v dve jami zadaj za kapelo, kjer je zdaj potka z živo mejo proti turjaški grobnici. V eno jamo so jih dali 19, v drugo 8. Za vsesvete smo od zadaj mimo turjaške grobnice skrivaj nanesli cvetje na grobova. Februarja 1944 so mojega brata in Škocjančane prekopali na škocjansko pokopališče. Tam počivajo tudi ranjeni in nato pomorjeni bogoslovci: Lojze Breznik (iz Rafolč), Krmelj Matevž (iz Škofje Loke), Logar Jože (iz Vodic), Klopčič Janez (Vrhpolje pri Moravčah). Vsi so Gorenjci, ki so se umaknili pred nemškim okupatorjem, pa so umrli od domače roke.
Stavbe, v katerih so čakali ranjenci na smrt, so podrli kakih 10 let pred osamosvojitvijo. Ostal je le prag srednje stavbe, čez katerega so morali ranjenci ob streljanju. Okrog leta 1990 pa so postavili lovski dom, da bi se zakrila vsaka sled, in tudi škarpo so napravili.
V župnišču v Škocjanu sem ostala približno do 20. novembra, potem sem dobila prepustnico za Ljubljano. V Lichtenturnu sem povedala prefekti, kaj sem doživela, domov pa sem pisala le, da je brat umrl. Neki domačin mi je omogočil srečanje z mamo na Ježici na bloku, da sem ji lahko povedala. Naša družina je bila tedaj zelo prizadeta. Deset dni pred Lojzetovo smrtjo je padel pri partizanih najmlajši brat Tine (1922), ki se je nekaj mesecev pred tem umaknil k partizanom zaradi vpoklica v nemško vojsko. Pravzaprav se ne ve, čigava krogla ga je zadela. Po pripovedovanju neke afežejevske funkcionarke iz kraja, kjer je padel, naj bi bilo takole. Ob kapitulaciji Italije naj bi bilo dvajset partizanov določenih za pogajanja z vaškimi stražarji. Srečali naj bi se v Mršeči vasi pri Šentjerneju. V grmovju je bila skrita partizanska zaščitnica. Ko so se vaški stražarji z vozom pripeljali na pogajanje, je nekdo iz zaščite baje iz razburjenja ob pogledu nanje spustil nanje rafal in začelo se je vsesplošno streljanje. Domneva se, da naj bi bila pogajanja le past, saj so bili v pogajalski skupini partizanov tako nekompetentni ljudje, kot je bil moj brat. Gotovo so ga vključili zato, ker se ga jim ni zdelo škoda. Napisan je na farnih spominskih ploščah na Brdu, tako kot Lojze. Pokopan pa je na pokopališču šentjernejske podružnice v Grobljah.
Leta 1944 sem maturirala. Študirati nisem mogla, ker sem bila brez štipendije in drugih sredstev, zato sem se zaposlila. O svojem doživetju tudi kasneje nisem govorila, saj bi se ljudem zdelo nemogoče, pa tudi bala sem se, da bi mi kot nezaželeni priči kaj hudega naredili. Čutila pa sem, da moram skrivnost skrbno varovati. V meni ni bilo sovraštva in maščevalnosti ne tedaj in ga tudi ni sedaj. Morda me je Bog zato s čudnimi zapleti ravno v tistem trenutku postavil na tisti kraj, da sem bila priča, ker zmorem z njegovo pomočjo odpuščati. Marsikaj težkega me je še v življenju prizadelo, zlasti bolezen, pa so mi zmeraj pomagali moji turjaški fantje, da sem ostala pri življenju, hvala Bogu.
Moj brat Lojze je bil nadarjen fant. Rad je imel glasbo in igral je violino in harmoniko. Sodeloval je v dijaškem glasilu Žar. Veliko je kolesaril tako po Sloveniji kot po sosednjih deželah in rad je hodil v hribe, kolikor je bilo mogoče. Bil je resen in duhovno poglobljen. Zaradi njegovih duhovnih lastnosti je Cerkev začela postopek o ugotavljanju njegove mučeniškosti. Bog ve, zakaj je bila potrebna njegova žrtev, morda da bi vsaj kaj malega razumeli.

Opis slike: Kati Breznik ob Farnih spominskih ploščah na Brdu

Tako se končuje Katina pripoved. Šli sva še enkrat po poteh, ki jih je prehodila takrat. Marsikaj je spremenjenega. Pot, po kateri se je še dalo priti iz gradu, je slabo vidna. Tudi tri stavbe na spremenjenem prostoru ob lovskem domu si je težko predstavljati. Ni nikakršnega napisa, npr.: na tem kraju so partizani drugo jutro po zmagi pobili na Turjaku zajete ranjence. Tudi na pokopališču ni napisa, da so bili tu prvotno pokopani pomorjeni ranjenci. Še na marsikaj drugega bi bilo lahko opozorjeno, npr.: tu so partizani odpodili civiliste, ženske, ki so ujetim prinesle vodo; ali: tu so ujete zvezali z žico in jih privezali na vrv, kar je vsaj za nas nov izum ipd. Ko vse podoživljaš, je težko biti tako miren in brez jeze, kot je gospa Kati. Vedno mi hodi na misel, da smo ženske in otroci in starci premalo storili za preprečitev teh velikih pomorov Slovencev. Mar ne bi ob taki hudi nevarnosti morali zvoniti vsi zvonovi in goreti kresovi kot v turških časih in klicati ljudi, da se pridejo upret zločinu. Ljudje vseh nazorov bi morali začutiti zapoved: ne ubijaj. Ne bi se smeli pustiti prestrašiti in ustrahovati in ohranili bi samospoštovanje. Če bi se res vsi uprli temu, vseh ne bi mogli pobiti in kri nedolžnih ne bi prišla nad nas in nad naše otroke. Morda pa je tudi zato potekalo vse tako hitro in na skrivaj, da se kaj podobnega ne bi zgodilo. Žal pa tudi dandanes ne moremo govoriti o kaki posebni občutljivosti za zlo pri naših ljudeh.