Avtor: France Balantič

To jutro polno je samotnih trav

in jaz pastir sem v gori zapuščen,

kako je po bregovih mah zelen,

v laseh imam razkošje cvetnih glav.

Vsi prsti trepetajo po piščali,

glasovi tihi božajo rokó,

tako rad segel bi v globoko dno,

kjer brez glasu so bratje obležali.

V slovo zaklal sem svojo ovco belo,

razlil sem kri čez čelo jim veselo,

da videli bi mojo bol v temi …

Spomini … Ni več bratov ne krvi

in kakor v mirno žalostnih obredih,

bom vedno tožil v jutru v zvokih bledih.