Avtor: Neoznačeni avtor

Janez Grum
V tem delu skušam prikazati njeno poseganje med tisti del občanov poljske občine, o katerih je bilo znano, da so ofarski terenci in partijski aktivisti. Ti so dejansko bili zaledna vojska partizanov.
Kot pri drugih postojankah VS okrog Ljubljane in v večjih krajih na podeželju, kjer enotnosti v idejnem mišljenju in družbenopolitični dejavnosti ni bilo več, je tudi VS v Polju skušala zavreti dejavnost te zaledne vojske. Šlo je za razbitje terenske mreže. To je bila zahtevna in odgovorna naloga, meni, poveljniku VS v domačem kraju, pa zoprna.
V času mojega poveljstva (od 8. 9. 1942 do 15. 4. 1943) je VS v Polju prijela 27 ljudi, večino v prvih treh mesecih obstoja. Ker je bil seznam prijetih in zaslišanih (vodil ga je E. H.) po italijanskem zlomu izgubljen, naslanjam število 27 predvsem na seznam, ki ga je na zahtevo »Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo« sestavil Državni arhiv Slovenije, pri čemer so verjetno sodelovali tudi nekdanji aretiranci, terenci ter partijski aktivisti. Seznam z 22 imeni je omenjena Komisija izročila javnemu tožilcu dne 9. febr. 1946. Po tem datumu je bil 15. marca 1946 temu seznamu dodan krajši opis aretacije in ustrelitve Mirka Rometa, Dobrunje 85, kar se je zgodilo 28. januarja 1944, torej v domobranskem času. Ni pa omenjeno, če je bil ta pripis sporočen tudi državnemu tožilcu.
Nekaj besed k seznamu. Pri eni ženski je zapisano, da so jo aretirali karabinjerji. Pri dveh drugih imenih pa, da sta bili osebi prijeti decembra 1943 in nato poslani v Dachau, to je tudi v času domobranstva. Teh treh torej, čeprav so na seznamu, ni aretirala VS. Pri dveh drugih imenih pa je omenjeno, da sta bili osebi prijeti v začetku septembra 1942, kar bi pomenilo, da pred ustanovitvijo VS. Iz kratkih opisov je razvidno, da je tudi ta dva prijela VS v prvih treh mesecih svojega obstoja.
Zaradi resnice dodajam k številu 19 prijetih še osem imen, ki jih ni v seznamu »Komisije«, so pa v mojem spominu. V noči nameravanega partizanskega napada sta bili v postojanki zaprti žena in mlajša hči Lovra Kuharja (pisatelja Prežihovega Voranca), ki sta se skupaj s še eno hčerko že pred vojno priselili na vzhodni rob Vevč, že blizu Zgornjega Kašlja. Pred tem je bila prijeta Gasarjeva Marička iz Zgornjega Kašlja, po napadu pa zdravnikova hči (dr. Jenkova), ki je kmalu potem odšla za možem Markom Simčičem k partizanom. 26. oktobra so bili v bunkerju pod Šmartnim odkriti in prijeti žena in hči vodilnega komunista Franca Leskoška in Cene Štupar, glavni aktivist na Črnučah, v vasi Šmartno pa Valentin Petač, ki je imel skrb za omenjeni bunker. Skupaj 26 aretiranih! – Torej ne »okoli 50 ljudi«, kot je poročal naravnost Kardelju »zaupnik centralnega komiteja KPS Jože Moškrič dne 24. oktobra 1942« (Cf. Jesen 1942, 1963, str. 97.) Po Moškričevem poročilu naj bi bilo »okoli 50 ljudi prijetih v treh tednih«; dejansko je bilo prijetih 27 v treh mesecih!
Beseda o prostorih, ki so služili kot zapor. Kletni prostori pod dramskim odrom v prosvetnem društvu so bili že več let prej adaptirani za trgovino Konzumnega društva, ki se je kakšni dve leti pred vojno preselilo v Svetkovo hišo čez cesto. V teh prostorih ni bilo vlage. Največkrat so bili v njih dva ali trije aretirani. Vaška straža je prijela tudi nekaj žensk, morda tretjino od števila 27. Te so bile nastanjene v dveh sobah nad hišnikovim stanovanjem, torej v prvem nadstropju. Nastala je potreba imeti ločene zaslišane in tiste, ki še niso bili zaslišani. Zato je bilo pet ali šest prijetih žensk prepeljanih v malo dvorano v kaplaniji. To se je zgodilo brez moje vednosti in brez privolitve starejšega kaplana Lamovška. Zato je ta takoj protestiral, da kaplanija ni primeren prostor za pripornice in da naj jih posadka čimprej odpelje iz kaplanije. Neprijetna za oba kaplana je bila tudi straža ob kaplaniji zaradi pripornic.
Zraven dvorane je bila pitna voda ter posebej še pralnica in stranišče. Zaradi velikih oken je bila mala dvorana (za 50–60 ljudi) svetla in zračna, prav nič kletno zatohla. Pred vojno je služila za shode in sestanke. Ker smo dovolili, da smejo priprte dobivati enkrat na dan kosilo od doma, je po kaplaniji dišalo kot redkokdaj. Po tednu dni, morda dan ali dva več, so bile priprte poslane nazaj v postojanko. Nobena ni bila zaslišana v kaplaniji. Tako je bilo konec te tudi zame neprijetne zadeve, ker sem takrat sam stanoval v kaplaniji od jeseni 1935.
Pripor žensk v kaplaniji je komunistična propaganda po vojni prikazovala kot »mučilnico v Polju«.
Nekaj besed k zasliševanju. Vsak aretirani je bil zaslišan in pri tem nihče ni bil mučen. Temu je pritrdil tudi Ernest H. v pismu, ki sem ga pred kratkim prejel. Navedel pa mi je malo izjemo k moji trditvi: »Nekdo je predrzno odgovarjal in prejel zaušnico … Oče Govše je morda res pretrdo ravnal s Petačem«. To je vse, kar bi danes mogel kdo očitati VS v Polju. K Petaču naj pripomnim, da so ga kaj hitro prevzeli Italijani, ga dalj časa zasliševali in ustrelili.
Streljanje od vaških stražarjev aretiranih so Italijani pridržali sebi, in to dosledno. Na področju treh VS – Polje, Bizovik, Sv. Urh – je bila izjema glede tega ustrelitev Rudolfa Muzga v bližini Podlipoglava 26. marca 1943. Smrtno obsodbo nad njim je izreklo italijansko poveljstvo v Ljubljani, za zgled okolici pa so morale eksekucijo izvršiti omenjene tri VS. Terenski aktivist Muzga, ki so ga odkrili in prijeli stražarji s Sv. Urha, je pri zaslišanju v Bizoviku priznal, da je vodil več kot 200 ljudi v partizane, predvsem tiste, ki so prihajali iz Ljubljane. Je pa tudi pokazal grobove Draga Holozana in dveh Italijanov, ki so padli 8. decembra 1942 v Podlipoglavu. – Muzga je rad sprejel možnost za spoved in prejem obhajila v sostrski cerkvi, kar je opravil sostrski župnik Verce.
Po ustrelitvi je bilo domačim naročeno, naj ustreljenega prepeljejo na sostrsko pokopališče.
Vsekakor je bilo poveljstvo VS v Polju zame kot domačina delikatna stvar. Taka so bila zasliševanja znanih občanov. Predvsem pa je bila težka odločitev koga izpustiti in koga predati Italijanom. Izpuščenih je bilo več kot polovica od šestindvajsetih, od Italijanom predanih pa sta bila dva, morda trije poslani v internacijo. Kadar je VS koga aretirala, je takoj drugi dan, če ne še isti večer prišel kdo od sorodnikov prijetega in prosil za pogovor s poveljnikom. Teh prošenj ni bilo mogoče takoj odbiti, ampak je bilo potrebno vsaj nekaj pogovora. Vsi pa so prosili za izpustitev prijetega in pri tem navajali različne razloge. Eden se je dobro poznal z mojim očetom, da mu je napravil novo streho in popravil vodnjak. Drugi je imel v dobrem spominu našo mamo, da je z njo hodil v staro poljsko šolo, tretji je navajal težave in probleme v družini priprtega itd. Vsi so trdili, da se prijeti ne ukvarja s politiko in da je bil krivično denunciran, da ne dela za partizane …
Posebej neprijeten je bil tale primer. Ko se je s prvo skupino rešenih z Raba vrnil nekdo, ki ni bil predlagan za vrnitev, a je bil mišljen nekdo drug z istim imenom, so ga Italijani poslali nazaj v internacijo. Bil je daljni sorodnik naše družine. Končno je bil rešen po tretjem seznamu. Vedno bolj sem doživljal resničnost pregovora, da je težko biti prerok v domačem kraju, v mojem primeru na čelu VS. Tudi vzdrževanje discipline pri stražarjih – domačinih je bilo večkrat kočljivo. V enem primeru je kaznovani stražar ušel iz pripora in me klel pred ljudmi, ki so prihajali z vlaka v Polju. Pozneje je kot domobranec v Rupnikovem bataljonu postal višji narednik. Kot vrnjeni domobranec iz Vetrinja je pred Dravogradom skočil z drvečega vlaka in precej potolčen prišel nazaj v Vetrinj. Pred nekaj leti je umrl v Argentini. Po končani vojni je komunistična oblast, točneje diktatura KP, tudi v poljski občini bila odločena čimprej obsoditi nekdanje vaške stražarje. Zato je Komisija za ugotavljanje zločinov ukazala Arhivu Slovenije sestaviti tudi seznam tistih, ki naj bi bili odgovorni in krivi za vso dejavnost VS v Polju. Pri tem se je Arhiv naslanjal na špijonažna poročila, ki so bila napisana v dobi, ko je VS obstajala, nobenega dvoma pa ni, da so tudi pri tem drugem seznamu sodelovali nekdanji terenci in drugi komunistični aktivisti.
Na seznamu so: Govše Z–7790, Rant Z–7821, Jerančič Z–7104, Petkovšek Z–7761, Kete Z–7385, Dovč Z–7780, Hirscheger Z–7369, Govše Z–7370, Završnik Z–5379, Hirscheger Z–7384, Halozan Z–5394, Pikl Z–7781, Resman Z–7782, Jeriha Z–3604, Kukovica Z–5376, Grad Z–4898, Rak Z–7756, Hlebš Z–7752, Grum Z–7753, Smrdu Z–3605, Bajel Z–7787.
Kopija odločbe poslana javnemu tožilcu v Ljubljani.
Svetič Vilibald. Ljubljana, 9. 2. 1946
K seznamu. Dva od navedenih, Avgust Govše in Jaka Kukovica, oba vrnjena iz Vetrinja, sta bila po vmesnih postajah križevega pota pripeljana iz Celja na železniško postajo v Zalogu – prvi že v juniju, drugi konec avgusta 1945 – in tam izročena nekdanjim terencem in komunistom iz Zaloga in Polja. Od tam naprej za Govšetom do danes ni sledu. Kukovica pa je na trgu sredi Polja doživel svojo kalvarijo (Zaveza, št. 6, str. 26). – Deset od v seznamu navedenih je bilo v začetku l. 1946 v begunskih taboriščih na Koroškem. – Nekaj besed o Keteju.
Župnik Kete, ki pri VS ni sodeloval in ga mi nismo obveščali o našem delu, je verjetno prišel na ta seznam zaradi svojega propagandnega članka »Prej leglo komunizma – sedaj žarišče narodnega gibanja« (Slovenec 30. jan. 1944). Tudi Kete je bil na Koroškem, umrl je 27. julija 1951 in je pokopan na Brežah (Friesach).
Na seznamu ni naveden Martin Kranner, ker je omenjen že na prvi strani Odločbe z oznako Z–7368. V sodnem procesu, do katerega pa ni prišlo, bi bili časopisi takrat pisali o »Krannerjevem procesu« in ga označili kot voditelja protikomunistične dejavnosti v Polju in zato za najbolj odgovornega. Verjetno je k temu pripomoglo tudi to, da je bil pred vojno zelo delaven v katoliških akademskih društvih. (Cf. Slavko Kremenšek, Slovensko študentsko gibanje 1919–1941.) Tudi Kranner je bil na Koroškem, največ v domačih Žabnicah, kamor še sedaj često zahaja in večkrat obišče Višarje. – Kaj so njemu in drugim na seznamu očitali poljski komunisti, je zapisano v »ugotovitvah in odkritjih« terencev in aktivistov. Sestavek bi preveč narasel, če bi pri vsakem imenu na tem drugem seznamu navedel kaj iz teh odkritij. To je shranjeno v Arhivu Slovenije v oddelku Z in vsakomur dostopno. Kot je omenjeno pri imenih, je bil tudi ta seznam skupaj s prvim izročen državnemu tožilcu 9. 2. l946.
»Mučilnica v Polju«. Zakaj je bila mala dvorana v kaplaniji razglašena za mučilnico, sem že omenil. Po vojni je komunistična propaganda nemalokrat vrgla med ljudi laž, da je bila mučilnica v župnišču in zanjo naj bi bil odgovoren župnik Kete. Novi župnik po vojni (menda član duhovniške Ciril-Metodove skupine) je pri oblasteh dosegel, da je prišla v župnišče uradna komisija, ki naj bi našla dokaze za obstoj mučilnice.
V to komisijo je bil pritegnjen tudi mežnar Karel Pintar, omenjen v prvem sestavku. Vsi so bili v belih srajcah in goloroki, torej še ni bilo mrzlo. Skupino je iz šolskih prostorov opazila Zofka Rant, nekdanja hišnica v prosvetnem domu, ko je bila skupaj s študentko Cilko Gabrovšek prisiljena za kazen ribati prostore v šoli. Pozneje je Rantova Pintarja vprašala, kaj je bil razlog, da je skupina šla v župnišče. Pintar ji je zaupal, da je skupina imela nalogo ugotoviti obstoj mučilnice, pa da niso našli nobenega dokaza zanjo. O tem časopisa tedaj nista poročala. Zofka Rant mi je to povedala avgusta 1966 ob obisku v Št. Jakobu na Koroškem. Bila je nenavadno razumna ženska, zato nisem dvomil v njeno pripoved. Verjetno obstoji o tej komisiji kak dokument v Arhivu Slovenije.
Javno mnenje pa je tudi poslej bilo prepričano, da je v Polju bila mučilnica, in očitek je padel na kaplanijo, ki naj bi bila »center klerofašistov« (str. 118 v poljskem Zborniku). In na str. 120 je v Zborniku slika kaplanije z njeno jugozahodno stranjo, ki gleda proti cerkvi. Zraven slike je zapisano: »Bivša kaplanija v Polju, kjer so v kleti mučili pristaše OF«. Pri tem pa Zbornik ne navaja, kdo so bili stanovalci v kaplaniji do konca vojne. Če bi bili sestavljavci te knjige res prepričani o mučilnici in bi mogli navesti dokaze, bi z užitkom omenili imena kaplana Lamovška, kaplana Vukšiniča in Janeza Gruma. – Da je bila ta izmišljena trditev o mučilnici v kaplaniji več let predmet komunistične propagande za široke množice, je dokaz njena omemba v knjigi Ljubljana v ilegali IV (str. 247). Tam je objavljena slika kaplanije z dveh strani. Pripis spodaj pa se glasi: »Domobranski zapor in mučilnica v Polju«. Čudno pri tem pa je, da v tekstu kaplanija ni nič omenjena. Zgolj propagandno je vržena tudi v to precej razširjeno knjigo!
Naslednji odstavki prikazujejo tri značilne in zanimive dogodke, ki niso zadevali celotne postojanke VS, ampak samo poveljnika. Bili so takšni, da moram nekaj povedati o njih.
Prvi primer.
V pozni jeseni 1942 sta se VS v Polju javila dva partizana, ker nista zmogla več prenašati trdega partizanskega življenja. Oba sta bila domačina iz Zaloga in meni dobro znana že pred vojno. To sta bila Miha Kačar, priložnostni delavec in lastnik večje hiše v Zalogu, ter Franc Škerjanc, ki je bil kmet. Kačar je v pojasnilo povedal: »Prvo zimo (¹⁹⁴¹⁄₄₂) je bilo v partizanih kar prijetno. Italijanski napadi so bili redki, ni bilo hitrih maršev in v hudem mrazu smo se greli ob kmečkih pečeh. Ko pa ste vi (VS) udarili nazaj, je v hribih nastal hudič.« Škerjanc je težko prenašal partizanstvo tudi zato, ker je imel samo eno oko. Tudi telesno ni bil krepak. Oba sta bila stara okrog 40 let. Škerjanc je bil znan v poljski občini in čez njene meje, ker je bil na občinskih volitvah v Polju v sept. 1936 nosilec komunistične liste, torej kandidat za župana. Na volitvah je zmagal kandidat JRZ Ivan Keber. Nosilec komunistične liste je bil Škerjanc tudi pri državnih volitvah l. 1938, kot kandidat za poslanca vzhodnega dela ljubljanske okolice. Tudi tedaj sta zmagala kandidata JRZ. Volilno propagando zanj je vodil vodilni partijec Franc Leskošek, ki je bil obenem namestnik kandidata. Če bi bila ta lista zmagala, bi po vsej verjetnosti Škerjanc odstopil, dejanski poslanec v Beogradu pa bi bil Leskošek. – (Cf. Poljski zbornik, str. 65, kjer sta na sliki Škerjanc in Leskošek z zavezanimi usti, češ da ne smeta govoriti in da so jima vsi shodi prepovedani.)
Kačarju in Škerjancu sem jasno povedal, da verjetno ne bo mogoče obiti Italijanov in da bosta morala v internacijo. S tem sta že računala. Predlagal pa sem jima, naj bi se skrivala v bližini doma. Po nekaj tednih pa sem prejel prošnjo Škerjančeve žene, naj bi nujno prišel na njihov dom. Res sem šel v Zalog, seveda z večjo patruljo, ker bi ta prošnja utegnila biti past zame. Močno vznemirjena je Škerjančeva povedala, da sta z možem zelo zaskrbljena, da bi partijski aktivisti zvedeli, da je mož zapustil partizane in da se skriva nekje nedaleč. Kaj hitro je izrekla prošnjo, naj bi bil mož čimprej poslan v internacijo, ker da bo samo tam varen. Odgovoril sem, da se mi ta prošnja upira in da mi jo bodo njeni sorodniki v Slapah in drugi zelo očitali. Pri ponovnem obisku čez nekaj dni je Škerjančeva povedala, da bodo njeni v Slapah (ofarska hiša) molčali o moževi internaciji. – Škerjanec in Kačar sta bila kmalu potem izročena Italijanom, ki so ju poslali v taborišče v Italijo. Po zlomu Italije sta se oba vrnila domov in tudi vojno sta preživela. Nisem pa pozneje nikoli slišal, da bi ju KP kaznovala za njuno dezerterstvo. – Nekoč po vojni so pred poljsko cerkvijo naključno prišli skupaj Škerjanc, Tone Maček (brat famoznega Ivana Mačka) ter moj brat Karel. Ko je Škerjanc vprašal brata: »Kako pa kaj Janez?«, je Maček segel vmes in rekel: »Na mestu bi ga počil, če bi ga dobil.« Škerjanc pa na to: »Eh, meni je Janez rešil življenje.«
Drugi primer.
Bilo je najbrž v oktobru 1942, ko sem prejel od poveljnika fašistične čete v zaloški šoli vabilo, naj bi se čimprej zglasil pri njem. Ob obisku me je takoj presenetil z vprašanjem, če poznam Ivana Pangeršiča iz te okolice. Vojaška oblast ga je pripeljala iz internacije v Ljubljano in ga določila za talca. Pangešič je bil v širši okolici znan in tudi vpliven kot vodja krščanskosocialističnega sindikata v vevški papirnici, izmenično z Edvardom Reškom. Bil je član delegacije krščanskih socialistov (JSZ), ki so junija 1940 v Celju sklenili sodelovanje s komunisti. Fašistični poveljnik mi je na kratko navedel neke razloge za to italijansko odločitev, nato pa me vprašal za mnenje o Pangeršiču. Povedal sem, da Pangeršiča poznam že veliko let, da sem bil kot dijak celo tri leta član njegove krščansko usmerjene kulturne organizacije za delavce (Krekova mladina), katero je on dobro vodil, da sva tri leta skupaj igrala v tamburaškem zboru, da je z družino redno hodil v cerkev, da komunist NI! To navajam po spominu, verjetno sem omenil še kaj. Ker me je fašist precej pozorno poslušal, sem bolj proseče dodal: »Morda bi Pangešiču višja vojaška oblast prizanesla s smrtno kaznijo?« In precej v zadregi sem izrekel misel, da če ne gre drugače, naj bi ga poslala nazaj v internacijo. To se je tudi zgodilo. Po italijanskem zlomu se je Pangeršič vrnil domov. Morda je moj obisk pri fašističnemu poveljniku nekaj pripomogel, da ni bil ustreljen kot talec. – Tu moram zavrniti iz trte zvito trditev na str. 198 knjige Rdeči Zalog, da so v zaloški šoli zasliševali Pangeršiča »belogardisti Kranner, Hirschegger in Grum«. Zavračam tudi trditev, da je njegov oče na italijanski komandi zvedel, da ga »imajo v rokah domačini«. Pri obisku v zaloški šoli Pangeršiča sploh nisem videl. In ves čas sem imel vtis, da je njegova usoda že dokončno odločena. – Po vrnitvi je Pangeršič kmalu odšel na Gorenjsko, kjer ga je KP naslednje leto postavila za načelnika Narodne zaščite v jeseniškem okrožju. Padel je pod kroglami Nemcev pri Sv. Križu nad Jesenicami 4. febr. 1945.
Tretji primer.
Bilo je že na pomlad 1943. Spomnim se, da je bila že trda tema. Okoli pol osmih zvečer se je pred kaplanijo ustavil kmečki koleselj z enim vpreženim konjem ter voznik s spremljevalcem. Ta je prišel v kaplanijo prosit, da bi eden od obeh kaplanov prišel previdet bolnika v Zadobrovo. Kaplana sta bila takoj pripravljena, vendar je starejši Lamovšek rekel: »Ker bo kmalu policijska ura, bo eden od naju jutri zgodaj zjutraj prinesel bolniku evharistijo.« Kaplan Vukšinič pa je predlagal, da je to mogoče še sedaj zvečer ob spremstvu vaških stražarjev, saj smejo iti čez železnico pri postaji kadarkoli mimo italijanske straže. Res so kar hitro prišli štirje stražarji, ki so s puškami na ramah spremljali Vukšiniča z obhajilom. Čez kakšno poldrugo uro se je kaplan vrnil in povedal, da je bila vožnja tja in nazaj brez ovir. Drugo jutro smo zvedeli, da je bolnik proti jutru umrl. – Po vojni je komunistična propaganda ta dogodek zmaličila tako, da so v Polju videvali kaplana Vukšiniča, kako je skupaj z vaškimi stražarji vdiral k družinam, pri njih iskal propagandno gradivo za OF ter ljudem grozil. Danes 90-letni Vukšinič, dolgoletni župnik na kanadski fari v bližini znanega kanala Welland za dviganje in spuščanje ladij, uživa svoj pokoj v slovenskem starostnem domu Lipa v Torontu.