Avtor: Janko Maček

Pred kratkim je v Knjižni zbirki Belokranjskega muzejskega društva izšla obsežna knjiga Kronika mesta Metlike II. – 1941–1991. Avtor je knjigo posvetil svojemu očetu in kot moto v začetku knjige navedel njegove misli: »Kdor pride k tebi, ker si ga povabil – je tvoj gost. Kdor pride v tvojo hišo brez povabila – je vsiljivec. Kdor pride k tebi z orožjem, ker je bil od tebe naprošen – je tvoj zaveznik. Kdor vdre v tvoj dom z orožjem – je tvoj sovražnik. Kdor pa od sovražnika sprejme orožje in mu z njim služi – je izdajalec. Za izdajo pa ni opravičila.«
Preprosta razlaga teh stavkov, ki veje iz knjige, je, da so bili okupatorji, ki so z orožjem vdrli v naš narodni dom, naši sovražniki, tisti pa, ki so kasneje od njih sprejeli orožje, so s tem zagrešili izdajo, za katero ne more biti opravičila. Na prvi pogled je vse razumljivo, toda pojavi se vprašanje, kdo v velikem narodnem domu lahko vabi v goste in izbira zaveznike. Še bolj pestra postane ta slika, če prenesemo gornje misli na posamezne slovenske domove. Kaj so bili tisti, ki so sredi noči vdrli v dom Antona Starca na Vinomeru pri Metliki, ga izropali, gospodarja pa odgnali na Brezovo reber in tam ubili? Kaj so bili tisti, ki so sredi nedeljskega dopoldneva, ko je vse počivalo in so mnogi bili v cerkvi, z orožjem prišli na dom župana Brulca v Hrušici, odpeljali njega in mladoletnega sina ter ju po mučenju ubili? Ali so bili res borci za svobodo in ali sta Starc in Brulc res bila izdajalca in zato za njiju ni bilo opravičila, ni bilo milosti? Kaj in koga sta izdala?
Ali ni zanimivo, kako hitro smo prišli do vprašanja, kako se je začelo! Kako je vendar prišlo do tega, da so eni začeli z orožjem vdirati v hiše drugih, ti pa so šli po orožje k okupatorju, da bi se pred njimi branili? Ali so zato res postali izdajalci? Ali pri nas med vojno res ni bilo revolucije, ampak le osvobodilni boj, boj proti sovražniku, ki je z orožjem vdrl v naš skupni dom, in proti tistim, ki so se mu »pridružili«? Ko smo letos junija ob sprejemanju zakona o vojnih grobiščih spremljali razpravo v slovenskem parlamentu, smo živo začutili, kako občutljiva in važna so ta vprašanja. Marko Kremžar je ob tem zapisal, da so predstavniki slovenskih političnih strank, ki imajo v sedanjem parlamentu večino, »ponovno porinili v brezna domobrance in druge žrtve komunističnih totalitarcev. Zdaj, ko ne morejo več skrivati njihovih trupel, jim hočejo vzeti smisel. Z zakonom hočejo prebeliti tako njihovo prepričanje, kakor tudi vzrok zločina, ki je bil storjen nad njimi«.
Z vsakim Kako se je začelo skušamo prinesti vsaj skromen del odgovora na ta vprašanja. Ni dvoma, da so bili povojni poboji samo veliki epilog komunistične revolucije, ki se je začela in je divjala že med vojno, in pričakovani uvod v 45-letno dobo totalitarizma. V tem sestavku bomo dopolnili zgodbo iz prejšnje številke o spopadu med revolucionarji in protirevolucionarji poleti 1942 pri Stopičah; pospremili bomo »štajerski« odred do Češče vasi in Prečne in spotoma pogledali, kaj se je tam dogajalo spomladi in poleti tistega nemirnega leta. Upamo, da bomo s tem izpopolnili naše vedenje o začetku in vzrokih komunistične revolucije, dodali vsaj nekaj potez k njeni pravi podobi.

Še nekaj o času pred spopadom med partizani in nacionalno ilegalo pri Stopičah

Čeprav smo že v 49. številki Zaveze nanizali precej podatkov o tem vprašanju, se še nekoliko pomudimo ob njem. Pravzaprav ta spopad sam na sebi ne bi bil tako pomemben, če se ne bi začelo hkrati tudi pobijanje civilistov – stopiških faranov. Tedaj so partizani odpeljali župana Brulca, njegovega sina Jožeta, soseda Alojza Kastrevca, Franca Turka z Zajčjega Vrha, Matija Turka iz Verduna, brata Antona in Alojzija Vidmar iz Šentjošta in druge – in jih pobili. Nobenega dvoma ni, da so vsi navedeni bili zares pomorjeni. Toda zakaj in kako? Kje naj to poizvemo?
Verodostojen dokument, ki bi nam lahko osvetlil to vprašanje, je župnijska kronika. Toda naše pričakovanje je preuranjeno. Iz debele knjige, kjer so skrbno zabeleženi mnogi dogodki preteklega časa, zazija v nas praznina, za medvojna leta najdemo v njej le robove številnih izrezanih listov. Eden zadnjih zapisov župnika Smoliča, ki je še ohranjen, je poročilo o blagoslovitvi kapelice sv. Egidija pri Hrenovi žagi na Gorjancih. Slovesnost je bila v nedeljo, 3. septembra 1939; vodil jo je ljubljanski škof dr. Rožman. Kljub veselemu dogodku, je bilo med ljudmi čutiti vznemirjenje in napetost, saj je 1. septembra Nemčija napadla Poljsko, začela se je druga svetovna vojna. Že v soboto, 2. septembra, je bila objavljena delna mobilizacija, vpoklicali so nekatere vojaške obveznike. Župnik Smolič je zapisal, da »se je po maši razglasilo, da morajo biti vsi vojaški obvezniki doma in čakati«. Med navzočimi se je zaslišal jok, vzdihi in tudi kletev. Potem so se skušali potolažiti s pijačo.
Tone Brulc, sin umorjenega župana Brulca – rojen je bil leta 1928, leta 1945 se je umaknil na Koroško in nato v Argentino, kjer je pred nekaj leti umrl – je po letu 1990 v listu Novo jutro opisal, kako je leta 1941 doživel začetek druge svetovne vojne. Takole pripoveduje: »Dober kilometer od Novega mesta je bilo v Žabji vasi skritih v gozdu enajst precej velikih vojaških skladišč orožja in hrane. Pred prihodom nemške in nato italijanske vojske je preteklo nekaj dni, ki so jih izkoristile bližnje in daljne vasi za ropanje. Vozovi z orožjem, obleko in hrano so romali v podgorske vasi in že takrat se je videlo, da so bile nekatere vasi pri tem zelo delavne. V Hrušici, kjer sem bil rojen, težko, da je kdo odšel ropat v deset kilometrov oddaljeno Žabjo vas, medtem, ko se je sosednja vas Gabrje dobro preskrbela z orožjem, obleko in hrano.« Pisec nato pove, kako sta se sovaščana Dušan Ravtar in Jože Rukše – Ravtar je bil menda španski borec, Rukše pa se je navdušil za komunizem v času ujetništva v Rusiji – aprila 1941 zavzemala, da bi Hrušica prišla pod Nemce. Ker v domači vasi skoraj nista imela somišljenikov, sta organizirala gabrske kmete, da so šli v šest ur oddaljeno Krško prosit Nemce, naj zasedejo njihove vasi. Potem je bila v Hrušici »meja med nemškim rajhom in rimskim imperijem – pri Borjanu, kjer se ceste cepijo na Št. Jošt, Veliki Slatnik in Orehek, bili pa so tedaj v vasi tudi štirje slavoloki«. Kasneje so tisto skoraj nerazumljivo evforijo za Nemce opravičevali kot »protiklerikalni upor«.

Opis slike: Hrib nad Šentjoštom, junija in julija 1942 taborišče štajerskega bataljona

Saje je v Belogardizmu opisal, kako so partizani v noči na 12. julij 1942 obkolili področje Šentjošta. Nasprotnikov niso dobili, ker so menda že prej odšli proti Toplicam, pač pa so natančno preiskali njihovo taborišče in med drugim odkrili tudi ovitke pisem, ki jih je pošiljal župan Brulc iz Hrušice. »S tem so izsledili belogardistično zaupniško mrežo in zato v nedeljo, 12. julija, aretirali klerikalnega župana Brulca in nekaj njegovih sodelavcev ter jih zaradi dokazanega sodelovanja pri zločinskem delovanju štajerskega bataljona obsodili na smrt. To so bile prve smrtne obsodbe, ki so jih partizanska vojna sodišča izrekla nad izdajalci domovine v stopiški fari.« Kaplan Urbanč je kasneje zatrjeval, da so bili vsi obsojenci vzorni fantje in člani Katoliške akcije, ki so bili partizanom napoti. (Belogardizem 1951, str. 387) Saje tu pod opombo omenja še sestavek o razmerah v Stopičah, ki je bil leta 1943 objavljen v brošuri V znamenju Osvobodilne fronte. Poglejmo vsaj nekaj odlomkov! 17. maja so partizani strogo prepovedali delo na žagi na Gorjancih. Marsikatera družina v podgorjanskih vaseh je bila zato prizadeta, saj so izgubili edini zaslužek. Po vaseh je bila ustanovljena vaška zaščita. Posebno znan zaščitnik je bil Juršič na Dolžu, ki je kaznoval celo lastno mater, ker je brez predpisanega dovoljenja šla k maši v Stopiče. Po razkritju štajerskega bataljona so partizani v nekaj tednih pobili okrog dvajset ljudi iz občine, češ da so bili povezani s »Štajerci« in zato izdajalci. Večino žrtev so odpeljali na zaslišanje v Gaberje, jih obsodili in nato na raznih krajih pobili. Na mnogih truplih, ki so jih svojci skupaj z legisti po nekaj mesecih našli in prenesli v blagoslovljeno zemljo, so bili vidni znaki mučenja. Med umorjenimi sta bili tudi dve dekleti: Marija Kastrevc iz Hrušice in Frančiška Ovniček iz Pangerč Grma. Odpeljali so ju 29. avgusta, ko so opravili splošno »rekvizicijo« v Hrušici. Da bi njihovo delo potekalo čim bolj nemoteno, so vaščane nagnali v cerkev in jih tam zastražili. Pri Brulčevih so izropali že tedaj, ko so odpeljali očeta in sina Jožeta. Ustrelili so tudi psa, da jih ne bi motil pri njihovem »osvobodilnem« opravilu. Več družin iz vasi Veliki Cerovec, Vrhe, Dolž, Pangerč Grm, Sela, Zajčji Vrh, Mali Orehek, Veliki Orehek, Hrušica in Hrib je tedaj bežalo v Stopiče ali celo v Novo mesto. Precej mož in fantov je pristopilo k Legiji. Jeseni 1942 je bila potem tudi v Hrušici nekaj časa legionarska postojanka.
Povrnimo se še nekoliko k nedelji 12. julija 1942, ko so partizani odpeljali očeta Brulca in druge. Ali je njihovo ukrepanje res bilo posledica nočnega odkritja v taboru nad Šentjoštom? Prej bi verjeli, da je bilo za tem maščevanje nad tistimi, za katere so čutili, da so njihovi idejni nasprotniki. Zdi se, da tudi poveljnik Kranjc in njegovi kaj takega niso pričakovali. Če so bili Brulc in drugi res tako tesni sodelavci nacionalne ilegale, zakaj ni poskrbela za njihovo varnost, zakaj se niso z njo umaknili? Bila je velika verjetnost, da bodo nasprotniki kljub najstrožji konspiraciji kaj odkrili. Enota nacionalne ilegale je bila vojaška formacija, kjer ni bilo prostora za civiliste. Korošec je zapisal, da je Novak po dogodku pri Zajčjem Vrhu naročil Kranjcu, »naj se stalno premika, dokler ne dobi novih moči in boljšega orožja«. V vojaškem pogledu je bila ta taktika pravilna, glede na dejanske razmere na terenu pa komaj sprejemljiva. Brez zveze z vasmi obstoj ilegale ne bi bil mogoč, zlasti zato, ker je bila preskrba iz Ljubljane neredna in nezadostna. Bilo je zelo težko skrivati se hkrati pred okupatorjem, ki je obvladoval večje centre in važnejše zveze, in pred partizani, ki so bili prisotni v vaseh in v gozdovih. Partizani so imeli tudi po najbolj odmaknjenih podgorskih vaseh organizirano vaško zaščito, ki je bila prisotna tudi tedaj, ko ni bilo v bližini nobene partizanske enote. Predvsem pa pri svojem delu niso poznali nobenih obzirov in predsodkov. V takih razmerah so bile možnosti delovanja nacionalne ilegale silno omejene, če jih je sploh še kaj bilo.

Opis slike: Šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc kot avstrijski vojak

Komunistična partija je že septembra 1941 pod »firmo« Osvobodilne fronte dosegla sprejetje »zakona«, da je v Sloveniji možen odpor proti okupatorju le v okviru in pod vodstvom Osvobodilne fronte. Vsaka rezistenca, vsak odpor izven OF je izdaja slovenskega naroda, kazen za izdajo pa je smrt. In ta »zakon« je nenadoma postal volja ljudstva. Nič zato, če so med »ljudstvom« bili tudi tisti, ki so spomladi 1941 klicali v podgorske vasi Nemce, jim postavljali slavoloke in izobešali zastave s kljukastim križem. Res, da je bil Brulc izvoljen pred vojno na volitvah, toda tiste volitve niso bile demokratične, saj so tedaj komandirali klerikalci. No, če bi se župan priključil OF, bi ga verjetno sprejeli, izven nje pa nima kaj iskati oziroma je izdajalec. Če je pa celo podpiral oboroženi oddelek izven OF, je njegov greh neodpustljiv, je neposredno kršil »zakon« iz septembra 1941. V Gabrju so torej julija 1942 ravnali zakonito in umor šmihelsko-stopiškega župana ter drugih mož in fantov ter deklet ni bil zločin, ampak so bile to justifikacije, usmrtitve, ki jih je ukazalo sodišče. Kakšna sprevrženost! Še večja sprevrženost pa je, če zgodovinarji tega še danes ne vidijo oziroma nočejo videti in še vedno pišejo o sodiščih in justifikacijah.

Opis slike: Lojze Brulc, eden prvih članov nacionalne ilegale iz stopiške fare

Napad na nacionalno ilegalo pri Češči vasi

V nedeljo, 12. julija, je odred nacionalne ilegale – ker mu je poveljeval Milan Kranjc, mu nekateri pravijo tudi Kranjčev odred – odšel iz okolice Stopič proti Dolenjskim Toplicam. Ivan Korošec piše v svoji knjigi, da so na tej poti zajeli partizanskega kurirja, ki je na Brezovo Reber oziroma na Frato nesel obvestilo in načrte o italijanski ofenzivi. Očitno je bilo poveljstvo divizije Isonzo že tedaj povezano s partizani. Torej odkritja o ofenzivi ne gre pripisovati le organiziranosti in iznajdljivosti OF, ampak tudi naklonjenosti vodilnih italijanskih funkcionarjev svetovnemu in slovenskemu komunizmu. Franček Saje obširno piše, da je bil tedaj v bližini Zaloga ubit Viktor Hajtnik, privatni uradnik »in sekretar mestnega odbora OF v Novem mestu, ki se je nameraval pred italijanskim nasiljem umakniti na osvobojeno ozemlje, pa je na poti naletel na ‘partizane’, s katerimi je malo prej sodeloval«. Saje dodaja, da je Hajtnik »prav tako kot ostali živel v veliki zmoti«, kar je razvidno iz tega, da mu je njegova žena še aprila 1949 takole pisala: »Bili so partizani, s katerimi je mož skupno delal, med njimi Tomažič Drago, ki je bil komandant Štajerskega bataljona in se je s svojimi somišljeniki odcepil od partizanov k beli gardi.« (Belogardizem 1951, str. 372).
Iz raznih poročil lahko zaključimo, da so »Štajerci« pri Volavčah prišli na levi breg Krke in se za nekaj časa ustavili v gozdu pri gradu Brajtenau. Domačin iz Češče vasi se spominja, da so 14. julija zvečer prišli po cesti od Zaloga in se usmerili k hrastovemu gozdičku blizu vasi – med rečico Temenico in cesto Češča vas–Bršljin. Korošec piše, da je tisto noč in še naslednji dan deževalo, zaradi ofenzive pa so tudi pričakovali večjo budnost Italijanov, zato so obtičali v tistem gozdičku, čeprav jim je bilo ukazano, naj se stalno premikajo. Somišljeniki OF iz Prečne in okolice, ki so bili obveščeni o dogodku pri Zajčjem Vrhu in o premiku »štajerskega bataljona«, so takoj sporočili njegovo novo lokacijo na Brezovo Reber. V tamkajšnjem štabu so se odločili za hiter napad. Sklenili so, naj se dve četi nemudoma spustita k Prečni, čez noč previdno obkolita taborišče in ob prvem svitu 16. julija od vseh strani planeta v napad.

Opis slike: Pred Brulčevo hišo petdeset let po umoru – hči Marija, mož Jože Mervar, sin France

Pokazalo se je, da je načrt eno, njegova izvršitev pa drugo. Saje piše, da je bila Likova četa, ki se je prva približala Prečni, zvečine sestavljena iz kmečkih fantov z leve strani Krke. Ko so zvedeli, da gredo nad četnike, jih je prijela taka jeza zaradi njihovih zločinov, da so zahtevali takojšen napad. Zanimivo, da so še nekaj dni prej imeli »Štajerce« za odlične partizane, sedaj so pa že vse vedeli o njihovih zločinih in bili zato tako ogorčeni, da jih vodniki niso mogli zadržati in upoštevati navodila svojega štaba. Tako se je en vod postavil za Prečno v zasedo, ostali pa so se pri belem dnevu spustili v dolino, šli po desni strani Temenice in po železniškem mostu prešli na drugo stran. Njihov vodič, domačin, ki jih je šel klicat na Brezovo Reber, jim je z mostu pokazal gozdiček in ni šel naprej. Dobrih 100 m pred gozdičkom so se razporedili v strelce. Popoldne se je že nagibalo k večeru in pred seboj so videli le hrastova drevesa na začetku gozda in se jim bližali po čistini pred nedavnim pokošenega travnika.
»Štajerci« so partizane opazili dovolj zgodaj, da so se lahko pripravili. Skriti za hrastovimi debli na robu gozda so opazovali napadalce, ko so zravnani stopali proti njim. Bilo jih je več kot napadalcev, zato je na enega prihajajočega merilo več skritih cevi. Korošec piše, da je bil cel odred na položajih in čakal povelja za ogenj. »Ko se je prva strelska linija napadajočih partizanov približala robu gozda na kakih 80 m, je zagrmelo kot salva. Po teh strelih je vrsta presenečenih napadalcev obležala. Kdor ni obležal, je zmedeno bežal. Ta strelska linija je bila predhodnica za napad glavnine«, ki pa potem sploh ni napadla. Če lahko verjamemo Sajetu, glavnine sploh ni bilo oziroma še ni prišla na bojišče. Nekdo omenja, da je pred več leti slišal zgodbo o tem boju v radijski oddaji Še pomnite, tovariši. Pripovedoval je bivši partizan, ki je bil tedaj med napadajočimi in ostal živ. Po njegovem se je za takojšen napad odločil njihov komandir, ki ni pričakoval posebnega odpora: »Nič ne bomo čakali drugih, saj bomo mi sami lahko opravili to delo.« V Osolnikovi knjigi Z ljubeznijo skozi surovi čas beremo, da »sta dva voda iz partizanske čete, ki je zasledovala gibanje belogardistične legije, padla v zasedo med Temenico in Češčo vasjo. Belogardisti so pobili 19 partizanov, dva sta utonila v Temenici, eden pa je – čeprav hudo ranjen – ostal živ in so ga prepeljali na Brezovo Reber«. (Z ljubeznijo…, str. 91) No, dva voda partizanske čete seveda nista padla v zasedo, ampak sta se skrajno neprevidno približevala robu gozda, kjer sta lahko pričakovala odpor.
Poglejmo še, kako je napad in situacijo po napadu prikazal Franček Saje, ki je bil v Češči vasi skoraj domačin. Takole piše v Belogardizmu na strani 389: »Dva voda sta se po pobočju Straškega hriba spustila v dolino, da so belogardisti z lahkoto opazili bližajoče se partizane. Hitela sta do Zaloga in tam prekoračila Temenico. Po širokem in ravnem travniku med Temenico in Češčo vasjo sta se malo pred prvim mrakom v strelcih bližala parobku gozdiča, v katerem je taboril belogardistični oddelek. Belogardisti so partizane čakali v zasedi za robom gozda in nenadoma z osemdesetimi puškami hkrati ustrelili na petinštirideset partizanov. Partizani so se le slabotno branili in se v neredu umikali proti Temenici. Čez nekaj minut so belogardisti začeli metati bombe, jurišali so na travnik in stekli do Temenice, kjer se je pod grmovjem poskrilo več partizanov. Na bojišču je obležalo sedemnajst ubitih in ranjenih partizanov, dva sta utonila v Temenici, kjer so ju našli kmetje čez nekaj tednov, nekaj jih je bilo lahko ranjenih, Lojze Kastelic, kmečki sin iz Št. Jurija pri Mirni Peči, je bil hudo ranjen, študent Ivan Marn iz Dolenje vasi pa je ostal pri belogardistih.«
Vaščani Češče vasi so videli, da so obleganci po koncu streljanja prišli iz gozdička in pregledovali nasprotnike, ki so ležali po travniku. Pregledovali so tudi grmovje ob Temenici, kamor se je zateklo nekaj beguncev. Kranjčev odred je naslednji dan odšel iz gozdička pri Češči vasi in se ustavil v Parkljevem borštu onkraj Prečne. Nekaj vaščanov je odšlo na travnik, da bi pokopali mrtve partizane. Brez posebnega iskanja so pobrali 14 trupel in jih zložili na robu gozda v jamo, ki so jo nekoč skopali fužinarji. Eno truplo so našli šele po nekaj dneh na njivi proti Prečni, dve pa je naplavila Temenica. Nekaj partizanov je namreč na begu skočilo v rečico in ker niso znali plavati, so imeli težave. Vsaj dva sta se iz vode rešila. Preživel je tedaj tudi Lojze Kastelic, ki je težko ranjen obležal na travniku in ga je menda eden od Kranjčevih še prebodel z bajonetom.
Kaj pa Italijani? Kaj je počela med spopadom pri Češči vasi njihova posadka v bližnjem Zalogu, ki je sicer bila maloštevilna? Niti glasu niso dali od sebe, niso se ganili iz postojanke, da bi ugotovili, kaj se dogaja. Niso poklicali okrepitve iz Novega mesta, ki bi lahko prispela v nekaj minutah. Pri tem se spomnimo, da je partizansko taborišče na Frati nad Globodolom delovalo nemoteno od jeseni 1941 do 8. oktobra 1942, Italijani pa so medtem zbombardirali Globodol, odpeljali v internacijo na stotine moških iz okolice Novega mesta in še bi lahko naštevali.
Zakaj toliko besed o spopadu med revolucionarji z Brezove Rebri in protirevolucionarji pri Češči vasi? Zato ker je to bil prvi odločen spopad med prvimi in drugimi. Tistemu »otipavanju« pri Zajčjem Vrhu namreč komaj lahko rečemo spopad. V katero razpredelnico bi uvrstili ta spopad? V razpredelnico revolucije, državljanske vojne ali osvobodilnega boja? Spopadli sta se dve skupini odpornikov, dve rezistenci, če partizane, ki so od začetka bili vojska komunistične partije in odstranjevalci njenih političnih nasprotnikov, in nacionalno ilegalo, ki se je morala od prve ure po ustanovitvi prikrivati pred partizani, sicer ne bi nikoli prišla do Češče vasi, sploh lahko tako imenujemo. Po videnju nekaterih so bili partizani, ki so se z naperjenim orožjem – v strelcih – približevali taborišču v gozdičku ob Temenici, okrutno pobiti iz zasede. Vprašajmo se, kaj bi se zgodilo s poveljnikom Kranjcem in mnogimi člani njegovega odreda, če bi tiste, ki so se jim bližali v strelskem razporedu, pričakali v taborišču s prekrižanimi rokami. Kaj bi se zgodilo, če bi na drugi strani gozdnega otočka odhiteli proti Prečni, kjer je čakal nanje prvi vod partizanske čete? Seveda, partizani bi nekatere ustrelili v boju, nekatere justificirali, tega ali onega pa morda celo vzeli na preizkušnjo v svoje vrste. In to bi bil osvobodilni boj! Ker pa je pri Češči vasi več sreče imela nacionalna ilegala, je iz tega nastal »belogardistični zločin«.

Zakaj so umorili župnika Komljanca in več njegovih faranov?

Nacionalna ilegala je po 11. juliju dobila povelje, naj se stalno premika iz kraja v kraj, mi pa se bomo v našem razmišljanju za nekaj časa ustavili v Prečni in okolici. Koliko so njeni prebivalci imeli zveze s pravkar opisanim spopadom pri Češči vasi? Vemo, da je domačin hitel z obvestilom o prihodu »Štajercev« na Brezovo Reber in od tam pripeljal napadalce v bližino njihovega taborišča, vemo, da so domačini po boju pobrali mrtve in jih dostojno pokopali. Kake posebne zveze z ilegalo jim tokrat partizani niso očitali.
Precej drugače je pa bilo dober mesec prej, ko se je pri Prečni ustavila skupina Šentruperčanov, ki so bili namenjeni v Kranjčev odred. Poglejmo najprej, kaj je o tem zapisal Franček Saje v Belogardizmu: »V nedeljo, 14. junija, ob 5. uri zjutraj je okrog trideset šentrupertskih belogardistov prišlo v Goriško vas pri Mirni Peči. Spraševali so za najbližjo partizansko četo. Ko so jim ljudje pojasnili, so se obrnili v nasprotno smer in odšli v gozd Žabljek med Prečno, Bršljinom in Kalom.« O njihovem prihodu so ljudje takoj obvestili partizane Gašperjeve čete, ki so se tedaj zadrževali za Kalom. Partizani obvestilu niso verjeli, poslali pa so v Češčo vas tričlansko patrolo, ki naj bi ugotovila, kaj je na stvari. Te tri partizane so zajeli Šentruperčani in jih pokončali. Za to naj bi vedel tudi župnik Komljanec, ki je bil s skupino v zvezi, saj se je z njo dogovarjal glede mobilizacije prečenskih fantov. (Belogardizem 1951, str. 368) V nadaljevanju Saje pojasni, kako je prišlo do aretacije in obsodbe župnika Komljanca. Pravi, da so partizani že isti dan okrog poldneva zvedeli za umor svojih tovarišev in za župnikove načrte o mobilizaciji. Sklenili so to preprečiti. Zato so župnika in nekaj njegovih sodelavcev aretirali in obsodili na smrt zaradi »organiziranja belogardističnega izdajstva«. Tako Franček Saje.
O dogodkih v Prečni in o župniku Komljancu je bilo že med vojno, v emigraciji pa tudi po vojni precej napisanega. Ko bomo Sajetovo zgodbo »soočili« z drugimi viri, ne bo težko ugotoviti, da je v njej marsikaj neresničnega, če lahko ostanemo pri tem umirjenem izrazu. Toda najprej preglejmo nekaj podatkov o župniku Janku Komljancu! Rojen je bil 24. junija 1892 na Bučki. 24. junija 1916, prav na svoj rojstni in godovni dan je bil posvečen v duhovnika. Avgusta 1925 je prišel za kaplana v Prečno in 29. avgusta 1937 je bil umeščen za prečenskega župnika. Že kot kaplan je pokazal velike organizacijske sposobnosti in široko razgledanost. Da bi v času gospodarske krize pomagal faranom, je ustanovil hranilnico in posojilnico, po njegovem prizadevanju je Prečna dobila pošto, bil je glavni pobudnik za postavitev spomenika padlim v prvi svetovni vojni. Ustanovil je Katoliško prosvetno društvo s fantovskim odsekom in dekliškim krožkom in dosegel, da so za potrebe društva preuredili staro šolo in tako dobili za tisti čas kar sodoben prosvetni dom. Prosvetno društvo in dom sta tako postala gibalo in središče družbenega življenja v fari. Vrata prečenskega župnišča so bila dan in noč odprta revežem in brezposelnim, skratka vsem pomoči potrebnim. Pravijo, da je v njem vsak dan dobilo hrano več kot dvajset ljudi.
Tudi v Prečni so aprila 1941 nekateri zbirali podpise za priključitev Nemčiji. Ko so na cerkvi v Zalogu izobesili nemško zastavo s kljukastim križem, se je župnik sam s študentom Tršarjem povzpel v zvonik in jo odstranil. Prav tisti, ki so se tedaj najbolj navduševali za Nemce, so bil kasneje med glavnimi agitatorji za OF. Ne glede na nevarnost je tedaj župnik povabil fante svoje župnije na sestanek in jim razložil, kaj je bistvo fašizma, nacizma in komunizma, in opozoril na nevarnosti, ki jih vsak izmed njih prinaša. Ivan Derganc, ki se je kot 19-letni fant udeležil tistega sestanka, se spominja, da je župnik na koncu omenil tudi OF in nekako takole zaključil: »Italijanski fašizem bo prvi propadel, nato bo poražen nemški nacizem, ker mu nasprotuje skoraj cel svet, za tem pa bodo tla ugodna za razvoj ruskega komunizma v svetovnem merilu, ki pa se bo sam zrušil, ko bo na vrhuncu svoje moči, ker nima ne duhovne ne materialne podlage. Toda do takrat je še daleč in malokdo izmed nas bo to dočakal.« Tak pogled na svet je imel župnik Komljanec in pred nikomer ga ni skrival. Dobro je poznal početje Nemcev na njihovem zasedbenem področju v Sloveniji, saj so njegov brat in dve sestri pribežali iz Bučke v Prečno, da bi se izognili izselitvi v Nemčijo. Ko so Italijani uvedli posebna dovoljenja za vožnjo s kolesom, je rekel, da raje hodi peš, kot se klanja okupatorju. Kljub temu je šel prosit za Frančka Sajeta, ko so ga zaprli zaradi suma, da dela za partizane. Na njegovo intervencijo so ga potem izpustili. Organist Rigler je ob tem godrnjal, pa ga je župnik posvaril: »Ne bodi tak! Frančka sem učil v šoli in upam, da bo še dober fant.« Morda se je pri tem tudi spomnil, kako so pred vojno v Bršljinu postavili novo kapelico. Marijin kip za kapelico so blagoslovili v Prečni in ga v procesiji pospremili v Bršljin. Med štirimi fanti, ki so pri tisti slovesnosti nosili Marijo, je bil tudi Franček Saje.

Opis slike: Janeza Murglja so umorili aprila 1942

OF je v Komljančevi fari že zgodaj pokazala svoj pravi obraz. Janez Murgelj iz Gornjih Kamenc je bil pred vojno orožnik. Verjetno je zato čutil dolžnost, da se čimprej vključi v odpor proti okupatorju. Zgodaj spomladi 1942 se je pridružil eni od partizanskih skupin, ki so se pojavile v okolici. Toda kmalu je spoznal, da ne spada v tako družbo, in se vrnil domov. Pa ne za dolgo. Neke noči so prišli ponj in ga nad domačo vasjo ubili. Ravno na veliko noč 1942 je bil njegov pogreb. V govoru ob grobu je župnik razmišljal o vzrokih Janezove smrti in omenil, da je on prva taka žrtev v fari, lahko pa da ne edina. Neki Murgljev sovaščan, ki je stal ob pokopališkem zidu, je tedaj zagodrnjal: »Tudi ti boš šel kmalu za njim.«
V začetku maja 1942 je dobil župnik grozilno pismo. Pokazal ga je tudi organistu Ivanu Riglerju in mu povedal, da iz zanesljivih virov ve, da je tudi on na seznamu za likvidacijo. Rigler je okupacijo preživel in kasneje v ZDA o dogodkih v Prečni ter o umoru župnika Komljanca napisal obširno izjavo ter jo overil pri notarju. Riglerjevo pričevanje je verodostojen vir za iskanje resnice o okoliščinah umora župnika Komljanca in drugih. Od tedaj, ko mu je župnik povedal, da je na komunističnem seznamu, je Rigler hodil prenočevat v cerkveni stolp skupaj z župnikovim hlapcem Alojzom Pašičem, ki je bil doma iz Semiča. Tudi župniku je predlagal, naj bi hodil spat v zvonik, pa ni sprejel, vendar ponoči navadno ni bil v župnišču. Tisto noč, ko so terenci imeli sestanek v gostilni pri Pečariču, so psi močno lajali. Šlo je že na polnoč, župnik je pa še vedno hodil okrog cerkve. Mimo je prišel komunistično usmerjeni učitelj Colja in ga ogovoril: »Kaj pa vi tukaj?« Župnik je odgovoril: »Kot gospodar moram pogledati, kaj se dogaja, ko psi tako močno lajajo.« Učitelj se je ironično nasmehnil in rekel: »To ne bo nič pomagalo.« Župnik je nato vprašal: »Kaj pa vi tu delate?« Učitelj se je smejal in rekel: »Jaz sem se pa šel naužit svežega zraka.« Ta razgovor je Rigler poslušal iz zvonika. V naslednjih dneh je zvedel, kdo je bil na tistem sestanku in da so sklepali, koga je v Prečni treba odstraniti.
V ponedeljek, 15. junija, po farnem žegnanju, je Rigler že navsezgodaj prišel v župnišče, da bi pomagal pri košnji. Župnik mu je takoj pokazal seznam, ki so ga Šentruperčani tisto noč dobili pri zajetem partizanu. Ko jih je prosil, naj se utaborijo kje v bližini, da bodo varovali vas, mu je njihov vodja pojasnil, da ne morejo ostati, ker se morajo takoj premakniti naprej proti Gorjancem. Župnik pa tudi tisti dan ni hotel nič slišati o tem, da bi se za nekaj časa umaknil iz Prečne, čeprav so ga mnogi k temu nagovarjali.

Opis slike: Župnik Janko Komljanec s prvoobhajanci

Ko je cerkovnik in organist Rigler tisti večer odzvonil avemarijo, je stopil v župnišče priganjat župnika, naj gre z njim v zvonik. Ni mu odklonil, vendar je rekel, da morajo še opraviti večerno molitev: »Že sedemnajst let sem tukaj in sem vsak večer molil z družino rožni venec, pa ga bom tudi nocoj.« Rigler je odnehal in hotel sam oditi proti cerkvi, toda pri vratih župnišča so že bili partizani. Porinili so ga nazaj v vežo in tudi sami vstopili. Med njimi je prepoznal Frančka Sajeta in Stanka Pečariča, gostilničarjevega sina. Ukazali so, da morajo župnik, hlapec Pašič in Rigler takoj z njimi. Rigler se je ob odhodu pri vratih obotavljal, da sta s Pečaričem ostala sama, ga nato nenadoma porinil čez prag in hitro zaklenil. Preden so vlomili težka vhodna vrata, se je s pomočjo kuharice skril v krušno peč. Preiskali so celo poslopje, le v peč, ki je bila še topla, saj so tisti dan pekli kruh, ni nihče pogledal. Tako je bil Rigler rešen, župnika in hlapca pa so odpeljali.
Sredi noči so ju prignali na Kal v hišo cerkvenega ključarja Somraka in ju zaprli v svinjak. Somrak in Komljanec v zadnjem času nista bila v dobrih odnosih. Tam so župniku odvzeli denar, ki ga je imel pri sebi, ker ga je nameraval odnesti s seboj v skrivališče. Naslednji dan so ju odvedli v vas Hudo. Med potjo so šli še v Daljni Vrh. Menda so tam hoteli pobrati Jožeta Murglja, ki jim je bil trn v peti, pa ga niso našli doma, ker je slutil nevarnost in se pravočasno umaknil v Novo mesto. Namesto njega so zahtevali mlajša brata – Antona in Lojzeta. Doma je bil le 19-letni Lojze, dve leti starejši Anton je pa škropil trte v vinogradu. Prisilili so starše, da so povedali, kje dela, vzeli Lojzeta in šli še po brata. Potem so vse štiri odvedli na grad Hmeljnik, kjer so jih zaslišali in obsodili na smrt. 17. julija 1942 so jih pobili v dolinici severno od gradu.
Za njihovo usodo se je hitro izvedelo in v torek, 23. junija, je Slovenec objavil članek Komunistični partizani umorili štiri slovenske duhovnike. 17. junija zvečer, ko so bili Komljanec in njegovi sotrpini že v grobu, so namreč prišli v Šentrupert in odpeljali župnika Franca Nahtigala in oba kaplana. Kaplana Franca Brulca so potem izpustili, župnika Nahtigala in kaplana Cvara pa že naslednji dan ubili. Med štirimi duhovniki, o katerih je 23. junija pisal Slovenec, je bil poleg Komljanca, Nahtigala in Cvara tudi hinjski kaplan Henrik Novak, ki so ga odpeljali že 29. maja hkrati z učiteljico Darinko Čebulj. –25. junija je Slovenec prinesel osmrtnico za župnikom Komljancem. Podpisala sta jo novomeški prošt Karel Čerin in prečenski kaplan Ivan Gerčar. Ko jo beremo, nam nehote zbudi pozornost, da ni v njej niti z besedico nakazan vzrok župnikove smrti.

Opis slike: Zakrito časopisno sporočilo o smrti

O Komljancu, bratih Murgljih in Lojzetu Pašiču je Slovenec spet pisal 8. aprila 1943. 3. aprila so namreč v gozdu za gradom Hmeljnik odkopali njihov grob in trupla prepeljali v Prečno. Pri izkopu je bila prisotna komisija pod vodstvom novomeškega zdravnika dr. Korbarja, ki je sestavila uradni zapisnik. Pogreb je bil naslednji dan, v nedeljo popoldne. Slovenec je zapisal, da se ga je udeležilo okrog 2.000 ljudi, vodil pa ga je novomeški prošt Karel Čerin. Poslovilni govor je imel župnik Kres iz Vavte vasi in ga zaključil približno takole: »Prišel bo čas, ko bodo te žrtve svetel zgled bodočim rodovom, ko jih bo Cerkev dvignila med mučence za vero. Verjamemo, da se bo to zgodilo kmalu in da bo še marsikdo od vas, ki se danes poslavljate od župnika in njegovih tovarišev v smrti, to dočakal.«
Del govornikove napovedi se je že uresničil, saj je Cerkev župnika Komljanca proglasila za pričevalca za vero, zgodovinska veda pa nas glede dogodkov v Prečni leta 1942 še vedno vodi po gosti megli. Nihče še ni preklical Sajetove razlage, da so župnika in sotrpine obsodili zaradi zveze z nacionalno ilegalo, zaradi izginotja treh partizanov v noči na 14. junij. Seveda je očitno, da so bili župnik in drugi obsojeni že prej, da bi jih »likvidirali« tudi, če ne bi bilo Šentruperčanov. Bi pač poiskali ali si izmislili kak drug vzrok. Takratni ravnatelj novomeške gimanzije Ivan Dolenec, znan po svoji poštenosti in preudarnosti, je ob obletnici Komljančeve smrti, 17. junija 1943, v Slovencu objavil spominski zapis, kjer je med drugim povedal sledeče: »V začetku junija 1942 se je v Novem mestu izvedelo, da je Komljanec med tistimi, ki so jih partizani obsodili na smrt. Prijatelj iz Novega mesta mu je zato svetoval, naj se umakne iz Prečne. S tem prijateljem sva ga obiskala 7. junija 1942, torej deset dni pred smrtjo. Prijatelj ga je ponovno vabil, naj se vsaj za nekaj časa umakne. Janko je povedal, da ve, kako ga imajo zapisanega smrti, toda on ostane na svojem mestu, pri svojih faranih. Pripravljen je odločno braniti svoje življenje, toda umakniti se noče. – Dne 12. junija se je spet raznesla govorica, da je nevarnost za župnikovo življenje postala akutna in da naj se mu sporoči, naj čimprej izgine iz Prečne. Prijatelj mu je naslednji dan to sporočil, seveda brez uspeha. 15. junija je bil Janko dopoldne v Novem mestu. Nujno so mu svetovali, naj vsaj tisto noč ne ostane več v Prečni. Seveda je župnik mislil, da je sedaj njegova navzočnost v Prečni bolj potrebna kakor sploh kdaj prej. Ostal je doma, nameraval pa je spati zunaj župnišča.« – Komu bomo torej verjeli? Ravnatelju Ivanu Dolencu ali Frančku Sajetu, ki je bil 15. junija zvečer med tistimi, ki so župnika odpeljali? Kdor vsaj malo misli s svojo glavo, se mu ne bo težko odločiti.
Med žrtvami partizanskega nasilja v tistem času sta bila tudi logar Jože Mihič in njegova žena Ana. Jožeta so odpeljali 2. julija in ga ubili blizu Vinkovega vrha. Žena je v začetku septembra zvedela za njegov grob. Poskrbela je, da so ga odkopali in prepeljali na pokopališče v Dolnjo Stražo. 24. septembra zvečer pa so »osvoboditelji« ponovno vdrli v Mihičevo hišo, jo izropali in odpeljali s seboj v gozd 43-letno vdovo Ano ter jo po hudem mučenju ubili. – 6. julija so obiskali Murnove v Podgori. Oče Martin je bil oskrbnik graščine Brajtenau pri Zalogu, 56-letna mati, hči in trije sinovi pa so bili doma. Najmlajši, Ivan, je izpolnil šele 17 let. Tisto dopoldne so bili fantje v vinogradu, zato jih niso dobili. Ko so zvedeli za obisk, so se takoj umaknili v Novo mesto. Ivan se je čez nekaj dni zaradi bolezni vrnil domov. Kmalu potem so partizani spet prišli, ga odvlekli v gozd in okrutno umorili. (V znamenju Osvobodilne fronte, str. 38)

Opis slike: Kristijan Novak je bil vrnjen iz Vetrinja in umorjen

Posebno tragična je bila usoda Novakove družine iz vasice Hudo. Pravzaprav so živeli v samotni hišici izven vasi ob cesti za Mirno Peč. Po domače se je pri njih reklo pri Krevsovih. Leta 1942 so mimo njihovega doma vodile razne poti in zveze, in ker niso bili za OF, so bili v napoto. V nekaj mesecih je izginilo pet članov družine, oče je pa umrl zaradi bolezni. V brošuri V znamenju Osvobodilne fronte je omenjen le sin Albert kot druga žrtev revolucije v prečenski fari. Partizani so ga ustrelili pri gostilni Šranga v Mirni Peči. Najstarejši sin Ludvik je bil ubit že spomladi 1942 pri Gradišču v šentjernejski dolini. Mater Frančiško in hčeri Faniko ter Silvo, ki je imela komaj 16 let, so partizani odpeljali 13. avgusta 1942 na Brezovo Reber in ni jih bilo več nazaj. Ostala sta le še Angela, ki je bila že od leta 1934 v Ljubljani, in Kristijan, rojen 1921, ki je leta 1942 delal na žagi v Bršljinu. Tudi tisti dan, ko so vzeli mater in sestri, je Kristijan bil na delu. Zvečer je doma našel le pogorišče, iz katerega se je še kadilo. Odšel je v Ljubljano in nekaj časa stanoval pri sestri. Kasneje je pristopil k domobrancem in maja 1945 odšel na Koroško. Njegova pot se je končala v Kočevskem Rogu ali v Teharjah. Angela še živi in edina pozna zgodbo Novakove družine s Hudega. V Prečni le še redki vedo, da so nekoč v vasi Hudo živeli Novakovi, po domače Krevsovi. Lep primer posledic zaukazanega molka.

Naš opis poti »štajerskega bataljona« se je spremenil v opis stiske in trpljenja ljudi v Prečni in okolici. Ta stiska in podobne po drugih krajih in brezkompromisni boj komunistične partije za oblast so povzročili, da se je enota nacionalne ilegale spremenila v legalne legionarske postojanke ali vaške straže.

Zaključek

Ko je sedaj že pokojni Pavel Kogej v 21. številki Zaveze pisal o umoru župnika Komljanca in dvanajstih njegovih faranov v letu 1942, je na koncu ugotovil, da so prav ti umori in spoznanje, da jih okupacijska oblast ne more in noče preprečiti, privedli do tega, da so se možje in fantje odločili vzeti obrambo svojih domov v svoje roke, da so se tudi v teh krajih začele organizirati vaške straže. V našem sestavku skušamo razkriti tudi vlogo nacionalne ilegale, njeno povezavo z ljudmi teh krajev in dogodki tistega časa.
Če se vprašamo, kaj je bil glavni in prvi namen skupine, ki je 17. maja odšla iz Bizovika pri Ljubljani proti Dolenjski pod vodstvom Milana Kranjca, lahko odgovorimo, da gotovo ne sodelovanje z okupatorjem. In kaj je bil glavni namen partizanskega vodstva, ki je tudi odšlo 17. maja iz Ljubljane in se ustavilo nad Tisovcem v Suhi krajini? Tudi ta odgovor ni težak: Gotovo ne boj proti okupatorju. Koliko Slovencev so vosovci v Ljubljani in partizani na podeželju do tedaj že pobili in zakaj? Zakaj so tako kričali o beli gardi, ki je še nikjer ni bilo, zakaj so jo takoj povezali z Italijani? Ali ne bi bilo možno, da bi razne predvojne politične stranke organizirale in vzdrževale svoje rezistence, ki pa bi seveda morale sodelovati in videti nasprotnika le v okupatorju. Gotovo, toda partija je že septembra 1941 postavila zakon, da je odpor možen le pod zastavo z rdečo zvezdo oziroma s srpom in kladivom, čeprav je že vnaprej vedela, da mnogi na to ne bodo pristali, že vnaprej je vedela, da jih bo treba odstraniti. Ali je to še rezistenca – odpor proti okupatorju?
Ni dvoma, da bi župnika Komljanca in druge iz Prečne pobili ne glede na prihod Šentruperčanov. Njihov prihod je uboj kvečjemu nekoliko pospešil. Sodba je namreč bila že prej dogovorjena in je samo čakala na izvršitev. Ko je Saje, ki je vse to dobro vedel, kasneje pisal o dogodkih v Prečni, je v zapletu Šentruperčanov s tremi partizani našel primerno sredstvo, da umaže župnika Komljanca in opraviči njegov umor, še več, da ga prikaže kot nujnost. Seveda je pri tem čisto pozabil, da ga je župnik nekoč rešil iz italijanskega zapora in mu takorekoč pomagal iti v partizane. V zapisu Ivana Derganca ob petdesetletnici Komljančeve smrti beremo, da so k njegovi obsodbi pripomogle tudi zamere v zvezi s hranilnico, ki jo je vodil, in podobno. Razprtije med sosedi večkrat navajajo kot vzrok »likvidacij«, pri tem pa pozabljajo, da nesoglasij med sosedi nikoli ni manjkalo, vendar se zaradi tega niso pobijali med seboj. Med obema vojnama je v Sloveniji tudi strankarstvo povzročilo marsikatero razprtijo, političnih umorov pa ni bilo. Kdaj se je to spremenilo? Že leta 1941 je partija ustanovila VOS, ki je postala njena »železna pest« in je po njenih navodilih pobijala Slovence, ki se niso mogli sprijazniti s komunizmom. Nekateri so potem te okoliščine izkoristili tudi za »urejanje« odnosov med sosedi in sovaščani, ki ga pa brez privoljenja partije nikoli ne bi bilo. S političnimi umori je VOS že v začetku ovirala in preprečevala rezistenco izven okvirov OF, nekoliko kasneje pa so to nalogo opravljale tudi partizanske enote, zlasti na podeželju. Ni težko ugotoviti, kakšen boj je bil to in kakšne možnosti je pri tem imela nacionalna ilegala.
Župnik Komljanec je odločno odklanjal vsako sodelovanje z Italijani. Po pričevanju organista Riglerja niti dovoljenja za vožnjo s kolesom ni hotel iskati. Verjetno se tudi zato ni mogel odločiti za umik iz Prečne. Le zaradi reševanja ljudi se je ponižal in šel prosit zanje. V času evforije za Nemce je z zvonika cerkve v Zalogu snel nemško zastavo s kljukastim križem. Ker ga po vsem tem niso mogli obtožiti sodelovanja z okupatorjem, so ga obtožili belogardizma, ki naj bi bil najhujše možno izdajstvo. Kaj je izdal župan Brulc, o katerem so Italijani v Novem mestu že konec maja 1942 pisali, da je verjetno belogardist? In kdo so bili tisti, ki so zaradi suma belogardizma vodili ljudi v gozdove in pobijali? Bili so revolucionarji – komunisti, pa naj danes še tako prepričujejo, da so se borili samo proti okupatorju. Njihova dela so ostala pri njih in po teh delih so še danes prepoznavni, pa četudi jih zgodovinske knjige in enciklopedije še po šestdesetih letih uvrščajo med borce za svobodo in narodne heroje. Knjige in celo enciklopedijo se da spremeniti, na novo napisati, del in pobojev pa ni mogoče spremeniti. Tudi če so za nekaj časa zabrisana, bodo prej ali slej spet prišla na dan in pričala o tem, kdo je bil v najusodnejšem času slovenskega naroda njegov resnični prijatelj in kdo sovražnik!