Avtor: Anton Drobnič

Komunisti so že od vsega začetka imeli revolucijo tudi v Sloveniji za pravi in zadnji cilj svojega delovanja. Že leta 1938, daleč pred drugo svetovno vojno, so tudi sklenili, da bodo v bodoči vojni sodelovali samo v primeru, če bodo imeli možnost za izvedbo revolucije. Ko je kasneje res prišlo do vojne, so ocenili, da jim sovražna okupacija Slovenije daje najboljše možnosti za njihove namene. Zato so takoj začeli z revolucionarnim delovanjem in 16. septembra 1941 z zloglasnim odlokom Osvobodilne fronte o zaščiti naroda revolucionarno nasilje tudi javno ukazali in razglasili.
Revolucionarnemu nasilju so partizani že na začetku vojne peli slavo: Čez ves svet razpnite vešala, naš bog so rop, požig, umor … Revolucije niso samo častili in opevali, ampak so jo na najbolj krvav način tudi izvrševali. Na narodovem pogorišču, ki ga je povzročila sovražna okupacija, so pod zaščito okupatorjev sami pobili tisoče Slovencev, z namernim izzivanjem zločinskih okupatorjevih represalij pa odločilno sodelovali pri smrti množic talcev in internirancev, pri požigu stotin slovenskih vasi, šol in cerkev, pri uničenju slovenske kulture, premoženja in gospodarstva. Čez 70 tisoč Slovencev je bilo umorjenih zaradi revolucije, tisoči so bili zaprti in preganjani, ogromno je bilo oropanih vsega premoženja, nešteti tudi časti in spoštovanja. Vse to gorje so opravičevali z lažjo, da Slovenci nimajo nobene druge možnosti in da zato žrtve morajo biti. Svoje zasluge so merili s tem, koliko »žrtev so dali«, kar pomeni, koliko smrti so prinesli Slovencem, ne okupatorjem.

Opis slike: Revolucija pred državnim zborom

Z neznosnim ustrahovanjem in grozovitimi umori so partizani pri prebivalcih, poldrugo leto prepuščenih strahu in smrti, zbudili organiziran upor proti svojemu nasilju. Vendar komunisti od revolucije niso odstopili. Nasprotno, jeseni 1943 njihovo nasilje proti idejnim in političnim nasprotnikom ni samo doseglo novega vrha z množičnimi umori, ampak je bilo na še vedno slavljenem kočevskem zboru oktobra 1943 soglasno in v celoti odobreno za nazaj, za naprej pa ukazano kot najpomembnejša naloga vsega »osvobodilnega« delovanja. Po tem ukazu so ob koncu vojne izvedli slovenski holokavst nad tisoči neoboroženih Slovencev.
Po zmagi so revoluciji postavili nešteto spomenikov. Opevali so jo pesniki in povzdigovali pisatelji, slavili so jo učbeniki in učitelji. Ko so se nekateri spozabili in začeli resno jemati mit o NOB kot ljudski vstaji ter pozabljati na revolucijo, jih je Josip Broz - Tito, poosebljena revolucija, grobo postavil v resničnost, ko jim je zabrusil: Čas je, da se nehamo sprenevedati in govoriti nesmisle o spontani vstaji ljudstva. Vse je že mnogo let prej pripravila in organizirala Komunistična partija!
V Sloveniji je z mitom o NOB kot boju proti okupatorju enako grobo in jasno opravil pri Stalinu izšolani in za to najbolj pristojni revolucionar Mitja Ribičič – Čiro, namestnik Ivana Mačka – Matija, z besedami: Kdor ne razume, da je v NOB šlo za revolucijo, ta ne razume ničesar! In so hitro in dobro razumeli: Na najbolj častnem mestu v Ljubljani največjega spomenika niso postavili NOB, ampak revoluciji, največjega trga niso imenovali po NOB, ampak po revoluciji. Na spomenike so pisali: Tovarišem, padlim v revoluciji. Imeli smo ceste revolucije, muzeje revolucije, inštitute za zgodovino revolucije, izdajali so zbirko dokumentov revolucije, imeli smo vojake in heroje revolucije in mnogi so imeli - in še imajo - izredne pokojnine za revolucionarne zasluge. Revolucije so bila polna premnoga usta in glave, kamni in papirji, vsa Slovenija. Takšno stanje je končno dobilo tudi najvišjo pravno potrditev. Revolucija je bila vnesena v Ustavo SRS iz leta 1974, v kateri je dobila polno priznanje in status najvišjega družbenega in državnega počela ter temeljnega ustavnega načela, ki je moralo biti »podlaga in smer za razlago ustave in zakonov, kakor tudi za delovanje vseh in vsakogar«.
Revolucija je bila podlaga in smer za delovanje vseh in vsakogar, dokler je bila najvišja vrednota in si je to veljavo in najvišje mesto lahko zagotavljala sama s svojo totalitarno, državno in politično prisilo, z monopolom nad pravom in zgodovino. Ko pa se je komunistični državni in družbeni sistem zrušil sam vase in je bila vzpostavljena svoboda misli in besede, je tudi slovenska javnost zvedela za drugo, temno in zločinsko plat revolucije. Njena vseobvladujoča moč se je zgubila in njen slepeči blišč se je nenadoma spremenil v črno gmoto krvi in zločina, laži in groze. S padcem totalitarnega sistema in s premeno vodij proletariata v surove kapitaliste je revolucija postala breme tako za njene generale in vojake kot za njene številne uporabnike. Zatrobili so preplah, treba se je bilo rešiti.
Prva misel, ki se ponudi, da bi NOB ločili od revolucije, ni uporabna, saj so celo strokovnjaki revolucije, kot je profesor in politik dr. Ivan Kristan, povedali, da sta NOB in revolucija neločljiva celota, da gre torej za eno in isto stvar. Zato so najprej začeli zmanjševati njeno pomembnost, kasneje so o revoluciji najraje molčali, sedaj pa jo kar naravnost zanikajo. Celo poveljniki partizanskih enot, ki so zagrešile najhujše revolucionarno nasilje, kot sta Lado Ambrožič –Novljan ali Bojan Polak – Stjenka, se javno sprenevedajo, češ da med vojno niso nikoli slišali za revolucijo. Seveda dobro vedo, da ni pomembno, kaj so govorili in slišali, ampak samo to, kar so naredili. Naredili pa so nasilni družbeni in politični prevrat in vzpostavili totalitarno državo, katere smo se Slovenci osvobodili šele leta 1991 z novim oboroženim odporom.
Samo zanikanje ne more razbremeniti krivde tistih, ki so odgovorni za revolucionarno nasilje. Potrebno je bilo poiskati bolj učinkovit in obvezen način: Pravno veljavno je bilo treba določiti, da je med drugo svetovno vojno v Sloveniji bila samo vojna in nič drugega. Delno je bilo to doseženo že z drugimi vojnimi zakoni, zlasti z zakoni o vojnih invalidih, o žrtvah vojne in o vojnih veteranih. Najboljša priložnost za pravno odpravo revolucije v celoti in za popolno očiščenje NOB pa se je ponudila z zakonom o vojnih grobiščih, ki ga je Državni zbor sprejel junija 2003.
Z zakonom o vojnih grobiščih, katerega javno razglašeni namen je bil spoštljivo pokopati doslej zamolčane žrtve medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja, so stranke komunističnega nasledstva in njihovi zvesti služabniki v vladi in parlamentu enostavno določili, da žrtev revolucionarnega nasilja niti med vojno niti po vojni ni bilo. Seveda tega niso naredili odkrito z jasno besedo, ampak po preizkušeni revolucionarni praksi prikrito, zelo podobno kot so po vojni z zloglasnim 28. členom zakona o zaplembah mimogrede legalizirali vse umore idejnih in političnih nasprotnikov in jih spremenili v usmrtitve obsojenih oseb.
Po zakonu o vojnih grobiščih so bile med vojno samo žrtve »vojnih dogodkov«, katerim gredo »grobišča žrtev vojne« (2. člen). Žrtev revolucije zakon ne pozna, jih ne priznava in jim ne daje pravice do grobov. Tisoči med vojno umorjenih neoboroženih Slovencev so sedaj po zakonu zamolčani ali pa lažno prišteti k žrtvam vojnih dogodkov in jim je tako po zakonu vzeta njihova čast in istovetnost, saj je jasno, da umori celotnih družin, metanje mladoletnih fantov in deklet v brezna ali poboji vojnih ujetnikov niso vojni dogodki.
Prav tako po vojni desettisoči vojnih ujetnikov in njihovih civilnih spremljevalcev po zakonski določbi niso bili pobiti in zločinsko umorjeni, ampak so bili »po obsodbi ali po izvensodnem postopku usmrčeni od organov oblasti«. Beseda »usmrtiti« v slovenskem jeziku pomeni »izvršiti obsodbo na smrtno kazen«. Usmrtitev je torej zakonito dejanje, nič protipravnega, daleč vstran od zločina. Tisti, ki so po vojni pobijali, zato po zakonu o vojnih zločinih niso storili nobenega zločina, saj so samo legalno izvršili izrečeno smrtno kazen. Zakon sicer pove, da so bile te obsodbe »v nasprotju z načeli in pravili pravne države«. Izreči pravno napačno sodbo pa ni zločin, ampak samo pravna zmota. Pravno napako pa naj bi bilo pravno neukim komunističnim sodnikom nekako težko zameriti. Tako se brisanje zločina zapre: Zmotiti se pri izreku sodbe ni zločin, izvršiti izrečeno sodbo tudi ni zločin. Uzakonjeno je torej politkomisarsko pravo, ki nam ga je že maja 1990 povedal prof. dr. Ljubo Bavcon, da povojni poboji niso bili zločin, ampak samo justifikacija, izvršitev kazenskih obsodb.
Zakon o vojnih grobiščih je revolucijo in revolucionarno nasilje izbrisal tudi iz predpisanih besedil na vojnih grobiščih. Na grobiščih žrtev vojne iz 2. člena zakona je predpisano besedilo: »Umrli kot žrtve vojne«, na grobiščih žrtev vojne – po vojni usmrčenih oseb iz 3. člena zakona pa napis: »Žrtve vojne in povojnih usmrtitev« (16. člen). Iz napisov na grobiščih torej obiskovalci ne bodo zvedeli prav ničesar o revoluciji in njenem nasilju, o medvojnih in povojnih zločinskih pobojih. Po zakonu revolucije in revolucionarnih zločinov pač ni bilo. Prav tako zakon med prepovedanimi napisi na grobiščih ne omenja napisov, ki slavijo komunistično revolucionarno nasilje, ker takšnega nasilja zakon sploh ne pozna in ne priznava (16. člen).

Opis slike: V ustavo so zapisali »skupaj z narodi in narodnostmi Jugoslavije«, sedaj se pa delajo francoze

Z zakonom o vojnih grobiščih je torej vladajoča koalicija pravno ukinila revolucijo in komunistično nasilje, odpravila protipravnost in zločinskost medvojnih in povojnih pobojev, popolnoma oprala NOB vsakega madeža in vojne zločince vsake odgovornosti. Dejansko pa revolucionarno nasilje s tem ni bilo niti popravljeno in ne odpravljeno. Z brutalno in cinično uveljavitvijo zakona s preglasovanjem, kot je že pred časom svetoval nekdanji predsednik republike, se je revolucija samo izkazala in dokazala, izvršila novo nasilje nad pomorjenimi nasprotniki in njihovimi svojci, svoje žrtve z lažjo in prevaro ponovno zamolčala in jim odvzela še zadnjo čast in istovetnost, obenem pa pokopala zadnje upanje in priložnost za spravo in umiritev polstoletnega narodnega razdora.
Pred vstopom v Evropo so nasledniki komunistov in njihovi podporniki pokazali, da gredo lahko iz totalitarizma, da pa totalitarizem nikakor ne more iz njih. Pravno so revolucijo odpravili, dejansko so jo pripeljali do nove zmage. Pomorjenim nasprotnikom so pod geslom spoštljivega pokopa v nasprotju z ustavo in mednarodnimi konvencijami vzeli zadnjo čast in pravico do javnega groba. Laž in prevara, neomejeno bistvo komunizma, sta postali zakon.
Ni mogoče prezreti žalostnega dejstva, da je to prevaro dedičem komunizma omogočila stranka, ki se sklicuje na krščanstvo, stranka, ki je pravni naslednik nekdanje Slovenske ljudske stranke, organizatorke in nosilke upora proti revoluciji in polstoletnega demokratičnega odpora proti totalitarnemu sistemu. Pri tem sta najbolj sramotno vlogo odigrala prav najvišja predstavnika stranke: predsednik Franci But in vodja poslanske skupine SLS Janez Podobnik, ki sta vedela za neprimernost in nesprejemljivost zakona ter o tem tudi javno govorila, takoj nato pa sta glasovala za zakon. Ponovila se je žalostna zgodba krščanskih socialistov, ki so s svojim sodelovanjem in podporo zagotovili potrebno število in sprejemljivost komunistični manjšini, da je lahko izvedla revolucijo in vse njene zločine ter uvedla in izvajala totalitarno oblast. V nasprotju s spoznano resnico, svojim programom in tradicijo je SLS zavestno omogočila uzakoniti laž in prevaro ter nadaljevanje revolucionarnega nasilja in narodnega razdora. Tisti, ki so revolucijo nekoč povzdignili v najvišje ustavno načelo, so jo sedaj pravno ukinili, vedno zato, da ohranijo njene »pridobitve« in svoje privilegije.