Avtor: Justin Stanovnik

Ob šestdesetletnici smrti pesnika Franceta Balantiča

Zvečer 23. novembra je minilo šestdeset let, odkar se je začel boj za Grahovo, ki bo v vsej slovenski zgodovini izstopal po tem, da je v njem sodeloval eden največjih, če ne celo največji slovenski pesnik tedanjega časa, France Balantič iz Kamnika na Gorenjskem. Bil je še mlad, ni še dokončal šol, na bojno polje je prišel – preko nekih ovinkov – iz akademskih predavalnic. Ko se je njegovo življenje naslednjega dne končalo v goreči Krajčevi hiši sredi vasi, mu je manjkalo še pet dni do dvaindvajsetega leta. Tako se je, kakor po velikosti, tudi v tem pridružil Murnu, Kosovelu in Ketteju. V tem so si bili enaki, da so bili vsi zelo mladi, razlikovali pa so se po tem, da je prve tri ugonobila beda, ki ni človekovo dejanje, Balantič pa je zgorel v ognju, ki ga je zanetilo izrojeno sovraštvo, ki je človekovo dejanje.
Kaj je boj za Grahovo in kako je potekal, je mnogim znano, zato si danes, šestdeset let pozneje, lahko dovolimo, da to vprašanje – ki sicer nikakor ni nepomembno – preidemo in se posvetimo kateremu od drugih, ki nas povezujejo s sedanjim časom.
V boju za Grahovo so bili branilci in napadalci. Branili so ga vojaki mlade slovenske domobranske vojske – res mlade, saj je bila tedaj stara komaj dva meseca. Eden od teh je bil tudi Balantič. In tu je sedaj vprašanje, za katerega slutimo, da nam bo veliko povedalo, če ga bomo le prav razumeli in nanj prav odgovorili. Vprašanje pa se glasi: Ali je bil Balantič domobranski pesnik? Če je bil domobranec, namreč še ne pomeni, da je bil domobranski pesnik – razen v zelo površinskem in omejenem pomenu. Kako je torej s tem? Ali je Balantič bil domobranski pesnik ali ne?
Na to vprašanje bomo najprej morali reči ne. Če pa je komu ta odgovor že naprej všeč, se o drugih možnostih niti pogovarjati ne bo hotel. O čem pa Balantič piše, skozi katere svetove pa nas vodi njegova poezija? Če zaposlimo svoj spomin ali pa če znova prelistamo katero od izdaj njegovih pesmi, na primer tisto, ki jo je za veliko noč leta 1944 uredil dr. Tine Debeljak, ne bomo naleteli niti na eno besedo, ki bi kazala na to, da je bil vojak, kaj šele vojak domobranec. Nič bojevniškega, nič takega, o čemer je govoril na primer Kajuh, kaj šele česa takega, kar bi bilo podobno bojevitosti največjega madžarskega pesnika Sándorja Petöfija, ki je sto let prej v boju za svojo domovino prosil Boga samo eno reč: »O Bog, ne dovoli, da umrem na blazini!« Nič sličnega ne najdete pri Balantiču. Pač pa boste našli prelepe podobe o ljubezni: »kako naj jaz na dvorec tvoj potrkam« ali »macesnovih vršičev mi naberi«; o miru in domu: »dobrotljive domače so dobrave / opasale me z belim lubjem brez«; o odpovedi: »poln sem medu / kakor žametna drobna čebela / rumene so roke od prahu / nazaj ga bom stresel med rože« ali »čeprav na mojem srcu počivali so ptiči, ko leteli so na jug / ne plakam več za njimi«; o zavrženosti: »oblaki trupla so v teme kanalih / vihar jih je pred smrtjo onečastil« ali »v srce mi padla vranja je perot«; o glasovih, ki ga kličejo ven iz prepada: »molitve belo sliši se veslanje / in kliče me močneje kakor greh«; o žalosti: »bridko kanila si jesen v te dneve«; o slutnji človekove veličine: »iz ilovice, ki jo jug sprosti / v bučečih psalmih predpomladnih / si zgnetel me«; o prošnji za sprejetje: »pokliči k soncu me na sinji prod«; o hvaležnosti za dodeljeno pesniško milost: »bogat sem, kakor tihi glas piščali«; o čudenju nad neznanskostjo življenja: »o, kakšni prsti so življenje stkali«.
Iz vrstic in podob, ki sem jih tu nekaj nanizal, sledi, da je bila Balantičeva poezija daleč od njegove vpletenosti v zgodovinski čas. Res da v času njenega nastajanja te vpletenosti še ni bilo, a tudi če bi se katera od pesmi ohranila iz tega časa, komaj verjamemo, da bi v njej ta čas odseval. Pač pa: duh, misel, prst, zemlja, nebo, oblaki, greh, milost, ekstaza ustvarjanja in zahvala za besede. Ponovimo njegovo najlepšo podobo, eno od najlepših v svetovni literaturi: »molitve belo sliši se veslanje«. V dušo, v kateri je nastala ta podoba, nekatere stvari nimajo vstopa.
Tak je torej Balantičev pesniški svet. A ne ves. Tu je še en del in, če se omejimo na bistveno, bomo videli, da ta del obvladuje ena sama podoba, ena sama metafora. To je smrt. Ta smrt ni sama, ampak ima dva spremljevalca, ogenj in blaznost. Torej smrt, ogenj in blaznost. Tu pa se bralec nenadoma zave in si reče: Saj tu vendar ni več samo Balantičeva poezija, tu je Balantičevo življenje. Tu je poezija postala napoved, ki se je uresničila natanko tako, kakor je bila v pesniški viziji zagledana. Smrt, ki je pesnika tako zaposlovala, da jo je videl izstopati iz stvari tega sveta, iz zemlje in neba; ki je vstopala vanj v slutnjah; ki jo je čutil v sebi; ki jo je klical: »deklica, jaz sem smrti pijan«; ta smrt je v resnici, kot fizična sila, 24. novembra 1943 segla po njem v Krajčevi hiši v Grahovem. In ta smrt ni prišla v starodavni opravi, v beli halji, z bridko koso – smrt, ki jo imamo kristjani udomačeno že od Frančiška Asiškega (»sora nostra morte corporale, sestra naša smrt telesna«) ali pa od Cankarja in njegovih Podob iz sanj (»Poleg mene, ob čaju, je sedela svetnica odrešenica;«) Ta smrt je stopila iz ognjenih zubljev, sredi delirija in blaznosti. Natanko tako, kakor jo je nagovoril že zdavnaj: »Če torej tvoj sem, pusti me v svoj blazni grad«! Ali v neki drugi pesmi, v drugačni podobi: »Kot jeklo smrt se mi v telo pogreza.« Čuti, da je smrt njegova stvar, da ji je zapisan. Samo eno še prosi njenega gospodarja v prošnji, ki stoji v četrtem sonetu drugega sonetnega venca: »Le milost daj, da grlo se izpoje / še preden smrt potiša pesmi moje«.
Kako to, da se je v življenju vse tako zgodilo, kakor je v pesnika prihajalo v slutnjah? Ali ni to kakor prerokba? Kako je to mogoče razumeti?
Tu moramo pomisliti na besedo navdih. Ko pravimo navdih, imamo podobo nečesa, kar prihaja od zunaj, nečesa, kar je v človeka vdihnjeno. Navdih je torej nekaj, česar ni mogoče izsiliti, ampak pride, nenadoma in nepričakovano, od neke druge volje poslano. Stari Grki so navdihu rekli enthusiasmós, kar pomeni polaščenost od Boga; Bog se človeka polasti in v tej polaščenosti človek govori besede, katerih skrajnega dometa ne razume povsem ali sploh ne razume. Ko pravi Prešeren »Dan jasni, dan oblačni v noči mine« ni tega domislil z ustvarjalno voljo, ampak se mu je ta čudoviti stavek zgodil; nenadoma je bil v njem. Tudi Balantič je v polaščenosti od Boga in v polaščenosti od svojega genialnega talenta govoril besede, ki za njihov domet in obseg in zadnji pomen ni vedel. Govoril je stvari, ki so ga presegale. In ko se je v žvenketu črepinj zagledal v ognju – »že v žoltem snopju groze plapolam« – je, ne da bi vedel, to bilo več kot poezija.
In če bi si sedaj še enkrat zastavili vprašanje, ali je Balantič bil domobranski pesnik, bi rekli, da je bil. Na poseben, na najgloblji možen način. Bil je bolj domobranski pesnik, kakor če bi pisal himne in koračnice in bojne pesmi. Bil je njihov pesnik zato, ker je napovedal njihovo usodo – ko je napovedal svojo usodo, je napovedal tudi njihovo. Prišla je v drugih podobah, a je bila enaka; v resnici je tudi tu bila smrt, ogenj, blaznost. S to napovedjo ni posvetil samo sebe, ampak tudi te, katerih eden je bil – slovenske domobrance. Posvetil jih je tako, da je v pesniškem navdihu povedal, kaj je bilo od vekomaj sklenjeno, da se bo zgodilo. Povedal je tudi, zakaj je bilo tako sklenjeno, a o tem na koncu. Sedaj pa poslušajte! Ali naslednje kaže na enega človeka ali na skupino ljudi: »nekoč bo lepo / ko blazni bomo ob ognjih čepeli / in bomo odprte rane imeli / nekoč bo lepo / pijana bodo legla naša telesa, / v zubljih steklenih veter bo pel / in mehke trave in zemlja in mirna drevesa / bodo tonila v brezmadežni spev. Nekoč bo lepo, / nekoč bomo roke v prst zakopali / in bomo življenja sokove spoznali / takrat bo lepo.« Kdo je človek, ki tako govori? Ali pesnik ali prerok ali tolažnik? Toda poslušajte dalje! Ali se ni tisočkrat in tisočkrat pozneje natanko tako zgodilo, kakor poje Balantičeva deklica v Jesenskih spevih: »odšel je, ne bo se več vrnil / nič več ne bova odpirala popja cvetov / nič več ne bova žgala v poletni noči kresov«. Ali se niso poleti leta 1945 te žalostne tožbe kot bele lučke vžigale v tisočerih hišah po Sloveniji? Od kot to? Zakaj je Balantič pel pesmi, kot pravimo, in nevede govoril strašno resnico?
A sedaj poslušajmo še tole pesem. In potem bomo povedali, kaj bomo ob tem čutili. Vprašali se bomo, zakaj je svoje tovariše v orožju že naprej kropil, zakaj jim je, ko zanje še vedel ni, zapel čudovito trenodijo »To jutro«? Poslušajmo!
»vsi prsti trepetajo po piščali

glasovi tihi božajo rokó

tako rad segel bi v globoko dno

kjer brez glasu so bratje obležali

v slovo zaklal sem svojo ovco belo

razlil sem kri čez čelo jim veselo

da videli bi mojo bol v temi

spomini

ni več bratov ne krvi

in kakor v mirno žalostnih obredih

bom vedno tožil v jutru v zvokih bledih«

Kdaj pa je to prelepo žalostinko napisal in na koga je mislil? Ne vemo. Ni važno, na koga je Balantič mislil, važno je, na koga mislimo mi – ne samo brez nasilja nad pesmijo, ampak nujno, ker kot bralci ne moremo drugače. Kdo pa so »bratje«? Kaj pa je to, »globoko dno«? Zakaj pa so obnemeli »brez glasu«? In kdo je človek, ki je zaklal »ovco belo«, da bi jim z njeno krvjo zaznamoval čela? Kdo je človek, ki mu je hudo za njimi in bo »vedno tožil v jutru v zvokih bledih«?
Balantič te pesmi gotovo ni napisal za pomorjene domobrance vede. Kot smo rekli, saj zanje takrat še vedel ni. Bog ve, na koga je mislil, ko je to pesem napisal. Toda edina skupina ljudi, za katere ta pesem v celoti velja, so slovenski domobranci. Velja na poseben način. Recimo da bi odbor pri NSZ, ki je odgovoren za spominske slovesnosti v Kočevskem Rogu, razpisal natečaj za pesem, ki bi jo potem tam prebrali; recimo nadalje, da bi nanj povabil nobelovce zadnjih desetih ali dvajsetih let in razpisal veliko nagrado, denimo milijon evrov: ali mislite, da bi dobili kaj tako lepega in velikega, kot je Balantič napisal zastonj za svoje »brate«? Ali ne sega v nas groza, ko pomislimo, kako se vse ujema?

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: »Skupni grob« Franceta Balantiča v Grahovem Andrej Zgonc

Toda ali nismo rekli, da bomo na koncu razmislili še to, zakaj se je vse tako zgodilo, kakor se je zgodilo. Balantič je namreč napovedal še nekaj, kar tudi ne velja samo zanj. Pravzaprav tega ni napovedal, ampak je za to prosil. Poslušajmo! »In naj bom dolgo, dolgo bakla nema, / ki potnikom samotnim v noč gori.« Slovenski domobranci so hoteli biti bakla pred šestdesetimi leti. To hočejo biti tudi danes. To je bilo in je njihovo bistvo. Mi to vemo. Hoteli so in hočejo svetiti, da se bo videla slovenska pot. In reševati brate! Poslušajmo, kaj še pravi Balantič: »Naj čezme k Tebi hodijo ljudje / naj mi obraz oskrunijo noge / ubogih mojih bratov noge gnojne!« Sedaj nekoliko doumemo, zakaj je bilo nekoč določeno, da bodo slovenski domobranci postali velika žrtev – velika hostija, da uporabim tujo besedo za žrtev? Ali ne zato, da ozdravijo njihovih »bratov noge gnojne«?
Balantič je bil domobranski pesnik, v pomenu, ki ga komaj slutimo. Še manj ga sluti Slovenija. Ko pa se bo ta slutnja nekoč v njeni zavesti izrisala v resnico, bo to zanjo velik dan. Naj že pride skoraj, naj že pride skoraj!