Avtor: Viktor Blažič

O knjigi z izvirnim naslovom Gerd Kaiser, Katyn. Das Staatsverbrechen - das Staatgeheimnis (Katin, državni zločin - državna skrivnost), Aufbau Taschenbuch Verlag, Berlin, 2. Auflage 2003, 476 strani.

Naj poročilo in še kakšno misel o tej temeljiti in vsestransko z dokumentarnim gradivom podprti raziskavi o pomoru čez 20.000 poljskih državljanov spomladi leta 1940 začnem z eno najbolj grozljivih listin dvajsetega stoletja. V našem prevodu se dobesedno bere takole.
Odlok z dne 5. III. 1940
Zadeva NKVD SSSR
I. Predložiti NKVD SSSR:
1. Zadeva vojnih ujetnikov, 14.700 oseb, bivših poljskih oficirjev, uradnikov, posestnikov, policistov, obveščevalcev, orožnikov, paznikov, nahajajočih se v taboriščih.
2. Obenem pa se zadeva aretiranih, ki se nahajajo v zaporih zahodnih oblasti Ukrajine in Belorusije, skupno 11.000 ljudi, članov različnih k-r (kontrarevolucionarnih, op.p) vohunskih in diverzantskih organizacij, bivših veleposestnikov, tovarnarjev, bivših poljskih oficirjev, uradnikov in beguncev rešuje: v posebnem postopku z uvedbo za njih najvišje stopnje kazni – z ustrelitvijo.
II. Obravnavano zadevo izvesti brez vznemirjanja aretiranih in brez vnaprejšnjega naznanila obtožne ugotovitve ob končani preiskavi in obtožnega sklepa – po naslednji ureditvi:
a) proti osebam, nahajajočim se v taboriščih vojnih ujetnikov – po navodilih, izdanih s strani Uprave za zadeve vojnih ujetnikov NKVD SSSR,
b) proti aretiranim osebam – po navodilih, naloženih NKVD USSR ter NKVD BSSR (ukrajinske, beloruske,op.p.).
Obravnavo zadev in sprejete rešitve naložiti trojki v sestavu: tov. Merkulova, Kabulova in Vaštjakova (načelnik 1. specoddelka NKVD SSSR).
Sekretar CK J. Stalin (brez lastnoročnega podpisa), okrogel žig Centralnega komiteja KP SSSR.
Birokratski akt s tem besedilom je prišel na dan šele šest desetletij po svojem nastanku, kakor tudi drugi spremljevalni akti iz te zadeve. O tem, kakšni so bili običaji pri sprejemanju take in podobne vrste sklepov in odločitev na najvišjem mestu sovjetske oblasti, pove tudi vloga narodnega komisarja za notranje zadeve (NKVD – narodnij komissariat vnutrennih del)) Lavrentija Berije na naslov sekretarja CK Stalina z istim datumom, t. j. 5. marcem 1940. Vsebina te vloge na ravni podatkov govori o isti zadevi kot gornji dobesedno navedeni sklep, le da ta še ne vsebuje ukaza o eksekuciji, pač pa je poudarjena ugotovitev, da »se nadaljuje sovražna dejavnost« obravnavanega življa, t.j. zaprtih in interniranih poljskih državljanov, kar naj bi nekako ustrezalo fazi obtožbe. Čez to, slednje besedilo, napisano s strojem v ruski cirilici, pa z leve strani segajo lastnoročni, še razberljivi podpisi od zgoraj navzdol: Stalin, Vorošilov, Molotov, Mikojan, medtem ko je Kalinina in Kaganoviča podpisala na levem robu in z manjšimi črkami neznana roka. To je pomenilo, da se podpisani možje strinjajo z obtožbo o »k–r sovražni dejavnosti« obravnavanega poljskega življa in s tem tudi z zahtevo, ki takorekoč med vrsticami izhaja iz tega, se pravi z »rešitvijo« (likvidacijo) zadeve. Ker pa je dobro znano, čigava beseda med podpisanimi je bila odločilna, in ker obe listini nosita isti datum, si skoraj ne moremo misliti kaj drugega, kot da si je dal Stalin po Beriji na svoj naslov naročiti svoj lastni ukaz z zahtevo po »likvidaciji« Poljakov in da so veljavnost te zahteve člani politbiroja potrdili s svojimi podpisi. S tem kritjem je torej Stalin lahko »uslišal« Berijevo zahtevo in mu naročil izvedbo eksekucije obenem z imenovanjem trojke glavnih izvajalcev. Pri tem je posebej zanimivo poudarjeno izrečeno navodilo, naj se obsojencem prikrije, kakšna usoda jim je namenjena. Na tej točki je vse presegajoči zli duh boljševiške oblasti pokazal svojo neprekosljivo zahrbtno naravo, s katero je tako mojstrsko obladoval ogromno in skrajno nevarno območje, kjer se v sferi oblasti ni verjelo v kaj drugega kot v zastrašujočo in odločujočo moč umora. Saj če premislimo, kako bi bilo drugače sploh mogoče brez nevarnih zapletov pomoriti množico mož, katerih večina je bila usposobljena za vojskovanje? V tem prvem krogu pekla, kakor je to okolje z naslovom romana poimenoval njegov pisec, Solženicin, se je pokazala prvenstvena porabnost zločinske narave porušenega Gruzinca.

Odgovor na vprašanje, kako je lahko prišlo do tako grobega prekršenja ene izmed temeljnih postavk vojnega prava, t.j. varstva vojnih ujetnikov, se skriva predvsem v poimenovanjih in še posebej v tisti kratici k-r, ki vrednostno označuje celotno skupino, tako da jo uvršča na stran sovražnikov sovjetske stvarnosti. Ta poimenovanja nas močno spominjajo na ono znamenito Kardeljevo pismo Mačku-Matiji iz leta 1942, v katerem pisec določa, katere skupine med ujetniki so določene za takojšnjo likvidacijo: oficirji, duhovni, kulaki, kulaški sinovi … Poimenovanja te vrste razkrivajo način »opranega«, t.j. ideološko vcepljenega razumevanja in sploh videnja družbenih pojavov, po katerem družbena bit oziroma socialna pripadnost določa človeka in s tem tudi njegovo usodo. Skupine ali socialni razredi, ki po tem nazoru in še posebej po videnju vernikov tega nazora spadajo med »reakcionarne« ali k-r dejavnike, so torej po »železnih zakonih družbenega razvoja« (Kardelj) vnaprej obsojene na izginotje. Eksekutorji Poljakov in še vseh neštevilnih drugih po lastnem razumevanju svojega početja niso delali nič drugega kot izpolnjevali to neizogibno sodbo.


Vendar, kar zadeva zlo usodo ujetih Poljakov, le ni šlo zgolj za marksistično-leninistični navdih, temveč se je temu pridružilo še nekaj tradicionalno zgodovinskega; to pa so stoletna poljsko-ruska trenja. Zakaj v Katinu in drugod niso bili pomorjeni samo pripadniki »izkoriščevalskih« razredov, recimo sloj poljske veleposestniške šlahte ali kapitalističnih tovarnarjev, bankirjev, trgovcev, temveč je bil pomorjen poleg poklicnega oficirskega zbora tudi cvet civilne inteligence: med žrtvami je bilo na stotine zdravnikov, učiteljev, profesorjev, znanstvenikov in drugih izobražencev. To je bil tudi uničujoč udarec po poljski nacionalni biti, saj je šlo za fizično uničenje najodličnejših nosilcev in ustvarjalcev poljske suverene zavesti, ki jo je udejanjala tedanja poljska država.
Če se že ne zdi nujno, da bi se za potrebe te obravnave vračali v zgodovino tako daleč, da bi spominjali na vse delitve Poljske, pa ne moremo mimo leta 1920, ko je boljševiška vojska ob poskusu, da bi prodrla čim dlje na evropski zahod, doživela uničujoč poraz pred Varšavo. Vojaški pohod je na boljševiški strani vodil maršal Tuhačevski, udeležil pa se ga je kot politični komisar tudi Stalin, ki je moral ob tej priložnosti bežati, da ni ostal v tistem delu rdeče vojske, ki ga je poljski maršal Pilsudski odrezal od njegove glavnine in ga v obkolitvenem manevru uničil. Poljaki so tedaj pomaknili meje svoje države precej proti vzhodu, tudi na etnično ozemlje Ukrajine (z Lvovom), Belorusije in Litve (z Vilno). Boljševiško vodstvo je torej imelo ta del za odvzeto ozemlje, poljska vlada pa ga je poskušala kolonizirati s poljskim življem.
Avgusta leta 1939, ko se je Hitler pripravljal za napad na Poljsko in je potreboval zavarovan hrbet z vzhodne strani, Stalin ni niti najmanj okleval sprejeti Hitlerjevo ponudbo o delitvi interesnih sfer v tem delu Evrope. V tajnem protokolu sporazuma o »prijateljstvu« si je zagotovil ves vzhodni del poljske države, Litvo in dele Romunije, medtem ko je vprašanje o nadaljnji usodi Latvije, Estonije in Finske ostalo tolikanj nedoločeno, da si je te države prav tako lastil zase. Ko so torej Nemci Poljsko napadli, so možje v Kremlju previdno nekoliko počakali, in ko so videli, kako naglo so napredovali Nemci, so 17. septembra še sami napadli Poljake z vzhoda, kar je seveda pospešilo konec poljskega odpora. Nacistična in boljševiška vojska sta torej postali sosednji in to na črti, kjer je še danes vzhodna meja poljske države, zakaj ta, po sovjetski vojski zasedeni del tedanje poljske države so kremeljski možje preprosto anektirali, priključili sovjetski Ukrajini in Belorusiji in ga poslej niso več izpustili iz te pripadnosti. Jeseni leta 1939 se je torej zgodila četrta delitev Poljske.
Kakor Stalin ni okleval zgrabiti priložnost, ki se mu je glede Poljske nudila po paktu s Hitlerjem, tako se mu je tudi zelo mudilo zapreti poljsko veleposlaništvo v Moskvi in pretrgati vse diplomatske stike s poljsko vlado, ki je našla zatočišče v Londonu. S tem je pokazal, da zanj oziroma za njegovo stran poljska država ne obstaja več, kakor tudi ni več obstajala za njegove partnerje v Berlinu. Tako postajajo bolj razumljivi ukrepi, ki jih je začela izvajati sovjetska oblast na osvojenih ozemljih, pripadajočih »nekdanji« republiki Poljski. Za enotami sovjetske vojske so nemudoma prišli oddelki NKVD in iz vrst ujetega poljskega vojaštva izločili oficirje ter jih odpeljali v »specialno« ujetništvo, t.j. pod resor notranjih zadev. Vendar niso ostali zgolj pri tem, temveč so oddelki tajne policije poiskali tudi svojce, najožje družinske člane teh »specialnih« ujetnikov z otroki vred in jih odpeljali neznanokam. Prav tako so na domovih poiskali tudi nevpoklicane civilne osebe, javne in kulturne delavce, znane po njihovi narodni zavesti; po sovjetskih kriterijih so slednji spadali v kategorijo nacionalistov, torej prav tako pod označbo k-r. Čez nekaj mesecev so njihovi svojci tako v sovjetski kakor v nemški zasedbeni coni začeli dobivati poštne karte, pisma in brzojave iz treh posebnih, se pravi enkavedejevskih taborišč s krajevnim poimenovanjem Kozelsk, Ostaškov in Starobelsk. Šele pozneje se je izvedelo, da so ta taborišča, v katera so internirali višji sloj vojnih ujetnikov, nekdanji samostani, in da se je eden izmed njih, Starobelsk, nahajal sredi jezera na kraju, imenovanem Otok blaženih. Prvi med naštetimi kraji se je nahajal nekaj sto kilometrov jugozahodno od Moskve, drugi bolj severno v bližini Kalinina (nekdanjega Tvera), tretji pa bolj proti jugu v bližini Harkova.

Opis slike: Upravno poslopje posebnega taborišča Kozjelsk leta 1995

Tistih nekaj sto (blizu štiristo) poljskih internirancev iz teh taborišč, ki so preživeli tako pomore, ukazane po navedenem Stalinovem dopisu, kakor tudi vojne bitke, je povedalo, kaj se je dogajalo v teh taboriščih. Vsakega interniranca posebej so posebni odposlanci iz Moskve klicali v barake uprave na večurna zaslišanja, nekatere tudi po večkrat. Vprašanja so bila značilno usmerjena, in sicer tako, da so poleg osebnih podatkov poizvedovala najprej po družbenem položaju zaslišanca, torej po njegovi razredni pripadnosti. Po tako pridobljenih podatkih pa je zasliševalce še posebej pozorno zanimala miselnost vsakega zaslišanca: je veren katolik ali ne, kakšno je njegovo gledanje na »bivšo« poljsko državo, kaj misli o Pilsudskem, o socialnih in gospodarskih razmerah v svoji deželi, pa o »zatiranju delavcev in kmetov …« Z najbolj trdim poprijemom, ki ni dopuščal nikakršnega izmikanja, pa so zasliševalci pozvedovali po mišljenju vsakogar o »sovjetski stvarnosti«, torej o tem, kako vprašani gleda na prihod sovjetskih »osvoboditeljev« v njegovo domovino. Zasliševalce je zanimalo, recimo, kaj bo vprašani odgovoril na uradno sovjetsko mnenje, da je sovjetska vojska s tem, ko je s svoje strani vdrla na poljsko državno ozemlje, samo »zavarovala« Poljake pred nadaljnjim nemškim osvajanjem, obenem pa delovno ljudstvo osvobodila izpod krutega zatiranja poljske šlahte in kapitalističnih izkoriščevalcev. Zaslišanje je torej zadobilo videz vroče politične debate, zasliševalec pa si je vsako izjavo zaslišanca skrbno zapisal, največkrat šele po končani »debati«. Vsak tak zapisnik so šefi zasliševalske ekipe skrbno pregledali in če se jim je zdelo še kaj nerazjasnjenega, so zadevnega inerniranca klicali ponovno in ga povprašali še po čem. Recimo o tem, ali bi bil pripravljen na kakšno »sodelovanje«, s tem da bi spremljal »sovražno delovanje« svojih sovrstnikov. Tako obdelano gradivo so v skrbno naloženih mapah za vsakega ujetnika posebej pošiljali centrali NKVD v Moskvo. To opravilo je trajalo nekako do konca leta 1939, v prvih mesecih leta 1940 pa je analitični aparat v centrali, zadolžen za te zadeve, napravil preverko, se pravi izrekel oceno o vsakem posebej, obenem s tem pa tudi uvrstil vsakega posebej na sezname, s katerimi se je pripravljala izvedba končne rešitve. Datum 5. marec 1940 na Berijevem in Stalinovem dopisu torej pomeni, da je bilo to ogromno delo, se pravi obdelava okoli 20.000 primerov, končano in da se lahko pristopi k rešitvi zadeve. Velika večina z redkimi izjemami jih je bila uvrščena na seznam za »najvišjo kazen – z ustrelitvijo«, kakor stoji v navedenem Stalinovem dopisu, kar pomeni, da je bila žetev pridobivanja za »sodelovanje« kaj pičla. Kot posnetek vzorcev iz takih seznamov pokaže naša knjiga s strojem pisana poljska imena v cirilici, vendar porušeno, recimo Adamec Vicentija Adamoviča itd. Imena s teh seznamov so očitno zaradi naglice po telefonu narekovali iz Moskve v komande ustreznih taborišč, imenovani pa so bili že dan za tem klicani na zborna mesta, nato pa so jih v skupinah po sto do tristo mož naložili na tovornjake in odpeljali na najbližjo železniško postajo. Odpravljanje ujetnikov oziroma praznjenje posebnih taborišč je trajalo od aprila tja do konca maja 1940. Od aprila tistega leta naprej se je končalo tudi vsako dopisovanje med taboriščniki in njihovimi svojci v domovini. Že omenjenih blizu 400 izbranih mož iz vseh treh taborišč pa se je znašlo v nekem vadbenem taborišču NKVD s krajevnim imenom Grjazovec blizu Vologde, t.j. severovzhodno od Moskve.

Opis slike: Pomlad 1943 – Grobišče v katinskem gozdu ob začetku izkopavanja

Raziskava, na podlagi katere je nastala naša knjiga se sicer ne ukvarja z vprašanjem o tem, kakšno usodo je Stalin v svojih zamislih o prihodnji ureditvi v tem delu Evrope namenil celotni poljski naciji. Po tem, kar je terjal njegov navedeni dopis, se pravi fizično uničenje nosilnega kadra suverene poljske nacionalne zavesti, kar se ga je pač znašlo v njegovih rokah, v njegovih mislih nabrž ni bilo več prostora o kakšni samostojni poljski državi, kvečjemu o kakšni sovjetski republiki. Knjiga pa navaja podatek, da je Heinrich Himmler, Hitlerjev pooblaščenec za izvedbo »končnih rešitev«, marca 1940 v Krakovu izjavil, da je namen velike nemške nacije, uničiti poljski narod. Tudi sicer so nacistične in boljševiške ustanove za te zadeve v vsem času, kar je trajal nemško-sovjetski pakt, tesno sodelovale z namenom, vzajemno v kali zatreti sleherni poskus kakega poljskega upora.
Vse posebne zamisli sovjetskega vodstva o prihodnji usodi poljskega naroda pa je prevrnil na glavo nacistični napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. In tudi tedaj se je Stalinu spet začelo muditi, saj je Vrhovni sovjet že 12.julija sprejel odlok o amnestiji vseh poljskih vojnih ujetnikov in pregnancev in že 30. julija so na istem mestu sprejeli sklep o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov z begunsko poljsko vlado v Londonu in o sklenitvi poljsko-sovjetskega prijateljskega sporazuma. Ujetnike iz taborišča Grjazovec so premestili v Moskvo, iz zaporov pa so tudi začeli izpuščati višje poljske oficirje, tiste, ki jih niti niso internirali, temveč takoj odpeljali na posebno obdelavo v moskovsko centralo. Med njimi je bil najvišji po rangu general Anders in z njim ter še z nekaterimi so najvišji funkcionarji NKVD, med njimi tudi sam Berija, začeli pogajanja o ustanovitvi poljske vojske v Sovjetski zvezi. Ko pa so taboriščniki iz Grjazoveca, torej tisti, ki so bili prej v Kozelsku, Ostaškovu in Starobelsku, začeli spraševati, kam je bila odpeljana vsa tista množica njihovih vrstnikov, tudi osebnih znancev in prijateljev, so jih ruski sogovorniki odpravili z izmikajočimi odgovori. Enemu izmed njih se je celo zareklo, da je bila s temi ujetniki storjena velika napaka (boljšaja ošybka), vendar nobeden izmed Poljakov ni postal pozoren na pomen teh besed. Ko so začeli na zbirno mesto v Kazahstanu prihajati tudi vsi drugi izpuščeni jetniki, se je pokazala vsa grozljiva slika in ves obseg te »operacije« izpred dveh let. Večino civilnih pregnancev, celih družin, so odpeljali v Kazahstan, kjer je samo manjši del preživel prvo zimo. Tisti, ki so prihajali iz taborišč v Zapolarju, kjer so delali v rudnikih, so bili tako izčrpani, da so prišli k sebi šele po nekaj mesecih zdravljenja, mnogi pa so manjkali, ker so od vsega hudega pomrli. Toda za te se je vedelo, medtem ko vsa poizvedovanja za tistimi v Kozelsku, Ostaškovu in Starobelsku niso prinesla nikakršnih sledov; kakor da bi ti ljudje izhlapeli.
Tudi begunska vlada v Londonu je začela po Rdečem križu poizvedovati za vsemi ujetniki, pri tem pa se je pokazal kaj čuden skupni podatek, namreč, da svojci v domovini od tistih, ki so pisali iz omenjenih treh taborišč, po aprilu 1940 niso dobili nobenih sporočil več. Ravno na podlagi tega dopisovanja pa je poljska vlada lahko sestavila seznam teh taboriščnikov, nepopoln sicer, vendar, kot se je pozneje izkazalo, dokaj blizu dejanskemu stanju: število je preseglo deset tisoč. Štab generala Andersa pa je po svojem poizvedovanju, torej na podlagi tistega, kar so vedeli izpuščeni iz zaporov in iz taborišč Gulag, prišel do številke 4518. Sovjetski predstavniki, kakor zunanji minister Molotov, njegov namestnik Višinski ali celo sam Stalin, vsi, na katere so se obračali poljski predstavniki tako iz Sovjetske zveze kakor iz emigracije s poizvedbami o izginulih, pa so trdovratno lagali s trditvijo, da so bili izpuščeni vsi vojaški in civilni ujetniki. Najznamenitejša od vseh teh fars pa je bil prizor z obiska predsednika begunske poljske vlade generala Sikorskega decembra 1941 v Kremlju, kjer sta ga v spremstvu generala Andersa sprejela Stalin in Molotov. Ko je Sikorski zahteval pojasnilo o izginulih – na Stalinovo zahtevo je predložil tudi seznam – je slednji stopil k telefonu in zaigral klic »odgovornim«, naj nemudoma izpustijo še preostale, če jih iz kakšnih razlogov še zadržujejo. Takoj naj mu poročajo, kako je s to rečjo. Vrnil se je k mizi in kmalu je spet zazvonil telefon. Zdaj je pred Poljaki zaigral pogovor, iz katerega naj bi dobil zagotovilo, da so vsi izpuščeni, manjkajoči pa da so najbrž ušli kam na Kitajsko. Takrat genialni učitelj in strateg še ni prišel na idejo, kakršna se mu je po sili razmer utrnila dve leti poznaje – da bi izginotje poljskih oficirjev naprtil Nemcem. Če prav premislimo, tudi še ni bil čas za to, zakaj vse preblizu je bil mesec avgust, ko so Poljaki prvič uradno poizvedovali za izginulimi oficirji – takrat pa Nemci še niso zavzeli Smolenska.
13. aprila 1943 pa je kakor strela z jasnega treščila v svet novica o najdbi v katinskem gozdu pri Smolensku. Zgodilo pa se je takole. Prisilni poljski delavci, ki so delali pri nemški organizaciji Todt, so od domačinov zvedeli, da so v gozdu pokopani neki Poljaki in so na mesto, kjer so bile zasajene mlade borove sadike, postavili iz brezovih brun stesan križ. Tam blizu je bila pred vojno neka ustanova NKVD in tja se je vselil neki nemški vojaški oddelek za zveze. En njegov član je bil strasten lovec in je pozimi ¹⁹⁴²⁄₄₃ opazil, da je divjad razkopavala zemljo okrog križa in da so volkovi raznašali neko mrhovino. Ko si je ostanke ogledal, je videl, da gre za ostanke človeških trupel. Poklicali so izvedence sodne medicine in tako se je začelo. Stvar je prijel v roke Hitlerjev minister za propagando Goebbels ter nemudoma sestavil mednarodno izvedensko ekipo pod pokroviteljstvom švicarskega Rdečega križa. Ta je ugotovila, da so trupla, pokopana v osmih množičnih grobovih, posmrtni ostanki poljskih oficirjev iz taborišča Kozelsk. Četudi je ta preiskava potekala pod taktirko osovraženih nacističnih oblasti in je najdbo kar se da izkoristila Goebbelsova propaganda, ki ni ravno slovela po kakšni verodostojnosti, pa se tega, da so bili izginuli poljski oficirji pomorjeni, ni moglo več tajiti. Ne samo uniforme, temveč tudi osebni dokumenti, pisma, časopisi in drugi osebni predmeti, najdeni v oblačilih, vse to je omogočilo ne samo skupinsko, temveč v kar sedemsto primerih celo osebno identiteto žrtev. Vsi datumi na najdenih pismih in časopisih so se končevali z aprilom 1940. Nekaj pa je bilo še posebej grozljivo: položaj trupel, v vseh primerih ena sama strelna rana v tilnik, na obrazih poškodbe od udarcev, vse to je razkrivalo, da so žrtve na lastnih nogah prišle do mesta, kjer so v grobu ležale in da so se pred tem, ko so vsako posamič podrli na tla in ji zadali smrtni strel, poskušale upirati. Delo je bilo torej opravljeno s profesionalno popolnostjo: žrtev niti ni bilo treba prevažati v izkopano jamo in za vsako so porabili samo eno kroglo.

Opis slike: Pater dr. Zdizislav Peskovski blagoslavlja leta 1988 grobove svojih tovarišev v katinskem gozdu

To je bil torej že tretji primer, ko se je Stalinovemu politbiroju spet mudilo in so ga poljske zadeve spet priganjale k nekemu vratolomnemu preobratu. In v tej sili se je utrnila tista ideja, da bi katinski pomor naprtili Nemcem. Uspeh so si obetali iz osovraženosti nemške strani in znane lažnivosti nacistične propagande, še posebej pa so se morali razveseliti podatka, ki ga je Goebbels ukazal skrivati, namreč, da so bili Poljaki pobiti z nemško municijo. Kot smo že videli iz tiste zarečene izjave o »veliki napaki«, ki je bila storjena s poljskimi oficirji, so si v Stalinovem politbiroju sami pri sebi priznali, da so storili nekaj sebi v škodo in da torej niso bili med tistimi, ki bi verjeli lastnim lažem. Vendar je bila tista »boljšaja ošybka« njihova interna resnica, ki je bila tudi edina dejanska resnica in ki so jo morali upoštevati, če so hoteli ohraniti sposobnost realistične presoje. Nekaj drugega pa je bilo zanje tisto, kar naj bi vedela javnost. Če bi namreč dopustili, da bi se razkrila dejanska in tudi edina resnica, bi se s tem v veliki meri razgalila tudi resnična, t. j. njihova zločinska osebna narava, kakor tudi narava njihove oblasti in sploh družbenega ustroja njihove države. Posebej je zanimiv značaj priložnosti, ki so jo Stalin in njegovi spet nemudoma zagrabili; gre namreč za prenos krivde na sovražno stran, torej na nacistične oblastnike, katerih osebna narava in narava nacističnega državnega ustroja je bila prav tako zločinska in prav tako sposobna genocidnih pomorov, in kar je še posebej pomembno, prav tako sovražna do Poljakov kot naroda.
Laž, še zlasti pa institucionalna laž ima svojo logiko, in če hoče biti verjetna, mora biti vedno bolj predrzna. V tej smeri so Rusi tudi ukrepali in to so delali takole. Najprej, nemudoma po tem, ko je pomor v Katinu prišel na dan, so pretrgali diplomatske odnose s poljsko begunsko vlado, ker si je le-ta dovolila izraziti svoje sume, da so zločin storili Rusi. Kot mojstri ponaredb so prav tako nemudoma v Moskvi ustanovili komisijo, ki naj bi dokazala, da žrtve niso bile pomorjene spomladi 1940, temveč jeseni 1941, ko so ozemlje, na katerem se nahaja Katin, zasedli Nemci. Še prej, leta 1942 pa so v Moskvi sprejeli za državo, ki je bila en sam zapor v najširšem pomenu te besede, precej nenavaden ukrep: poljski armadi, ki se je zbrala v Sovjetski zvezi pod poveljstvom generala Andersa z njihovimi svojci vred, so dovolili oditi preko Irana na Bližnji vzhod k Angloameričanom. V številkah je bilo to skupno 119.865 oseb, in sicer 76.110 Andersovih vojakov ter 43.755 njihovih družinskih članov. Sicer pa je bilo po Berijevem poročilu Stalinu v sovjetske zapore, v posebna taborišča in v Gulag odpeljanih 389.041 poljskih državljanov.
Katinska afera je seveda močno obremenila odnose med velikimi tremi zavezniki, saj je v zraku visela možnost razkola med njimi, se pravi tisto, kar naj bi s svojim odkritjem dosegli Nemci. Ko so Rusi v tajnih notah, poslanih Angloameričanom, kar terjali, da morajo podpreti njihovo razlago katinskega zločina, so jim pravzaprav med vrsticami grozili, da bi utegnili oni sami tudi izstopiti iz koalicije in se ponovno sporazumeti z Nemci, kolikor bi se London in Washington javno pridružila sumom poljske vlade. 3. julija istega leta 1943 je svet presenetila novica, da je predsednik poljske begunske vlade general Sikorski blizu Gibraltarja z letalom strmoglavil v morje. Tako ameriška kakor britanska vlada sta prepovedali svojim javnim občilom širiti dvome v tisto, kar je o katinskem pomoru »ugotovila« sovjetska preiskovalna komisija. Poročilo, kakršnega je le-ta izdala že januarja 1944, je obravnavalo samo katinsko najdbo, t.j. 4243 ugotovljenih žrtev (ponovno je sovjetska komisija preiskala 925 trupel); vprašanje, kje je ostalo nadaljnjih 11.000 izginulih pa je ostalo neodgovorjeno. Rusi so šli pri svojem trdovratnem vztrajanju pri obdolžitvi, da so katinski zločin zagrešili Nemci, celo tako daleč, da so po vojni poskusili predložiti obtožnico s to obdolžitvijo nuernberškemu sodišču, ki je sodilo nacističnim zločinom. Toda tam so se blamirali s sklicevanjem na že omenjeni nemški oddelek za zveze, za katerega pa se je izkazalo, da v času, ki so ga sovjetski tožniki razglasili za čas zločina, še ni prišel do Katina. Sovjetski tožilec je moral obtožbo umakniti, pozneje, šele v devetdesetih letih, pa se je zvedelo, da je eden izmed članov sovjetskega tožilstva ta spodrsljaj plačal z življenjem.
Eden izmed vročih dokumentov, ki vse do nedavnega niso bili znani in ki jih tudi prinaša obravnavana knjiga, je dopis predsednika KGB Šelepina prvemu sekretarju CK KP Sovjetske zveze Nikiti Hruščovu iz leta 1959. Prvi mož komiteja za državno varnost (Komitet gosudarstvennoj bezopasnosti), nasledstva NKVD, je v pismu, lepopisno napisanem z roko, spomnil prvega moža partije na arhivsko gradivo, kakršnega je zapustilo ravnanje oblasti s poljskimi državljani, zajetimi jeseni leta 1939. Šelepin navaja dve vrsti gradiva v tem arhivu – eno je ostalina iz birokratskega poslovanja najvišjih oblastnikov, ki so se ukvarjali s poljsko zadevo in tudi odločali o usodi odpeljanih ljudi – med temi sta seveda tudi dokumenta, ki ju navajamo ali omenjamo na začetku tega spisa, t. j. ukaz o usmrtitvi poljskih oficirjev. Druga vrsta gradiva pa so dosjeji vsakega posameznika iz te populacije, se pravi podatki in ocene, kakršne so zasliševalci pridobili iz »debat« z ujetniki. Šelepin predlaga Hruščovu, da bi prvi del gradiva še bolj temeljito »zaščitili« (spravili še globlje v tajnost in nedostopnost), medtem ko naj bi drugi del gradiva, torej dokumentacijo o obdelavi poljskih ujetnikov, preprosto uničili. Ne ve se, kaj je o tem predlogu odločil Hruščov, niti ne, ali je Šelepin tudi storil, kar je predlagal, morda celo na svojo roko; papirja o tem ni. Tudi Jurij Andropov je, potem ko je postal šef KGB, opozoril svojega šefa Brežnjeva na gradivo »trojke«; s tem je poimenoval prvo vrsto gradiva o Poljakih, medtem ko druge vrste ni omenjal.
Vse to dogovarjanje o nagloblje varovanih državnih skrivnostih se je odigravalo v istem času, ko je sovjetska vlada najostreje protestirala pri vladah držav, v katerih se je začela kakšna javna kritična razprava o katinskem zločinu ali se je načenjalo vprašanje o preostalih izginulih Poljakih. V neki noti britanski vladi iz leta 1972 si je sovjetska vlada dovolila celo trditi, da »angleška vlada vendar dobro ve, da nosi odgovornost za katinski pomor nihče drug kot Hitlerjevi ljudje«. Za sovjetske oblastnike, pa tudi za vse iz njihove šole, torej tudi za naše, so skrivnosti take vrste, kakršna je bila katinska, postale nekakšna temeljna sestavina njihove psihologije in obenem eden izmed temeljnih stebrov njihove (totalitarne) oblastniške moči. Kajti ta vrsta skrivnosti je s svojo satanistično vsebino tvorila nekakšen izkaz njihove nadčloveške izjemnosti in izvoljenosti, obenem pa jih je s svojim krivdnim (zločinskim) bremenom trdno in neločljivo povezovala v zarotniško združbo, zavezano k varovanju te skrivnosti in k razvijanju veščin za vzdrževanje doseženega stanja stvari. Samo hermetično skrita resnica o dejanski (zločinski) naravi tako imenovanega realnega socializma je omogočala vzdrževanje njegove mitologije in njegovo realno (oblastniško) trajanje.
Zato je arhivsko gradivo o pomoru Poljakov ostalo globoko zakopano še za časa Gorbačova in njegove perestrojke in tudi generalu Jaruzelskemu ni uspelo priti do vpogleda v to gradivo, čeprav takrat, v osemdesetih letih v Moskvi niso več mogli prepovedovati kritičnih razprav na Poljskem niti niso več diplomatsko protestirali zoper take razprave v svetu. Molče so torej že priznavali zločin, toda do izrečenega priznanja je prišlo šele po moskovskem preobratu leta 1991, ko je predsedniški položaj v Rusiji prevzel Jelcin. In šele takrat je prišlo tudi na dan, kaj se je zgodilo s tistimi preostalimi 11.000 in še več poljskimi ujetniki, o katerih sovjetska katinska komisija ni vedela kaj povedati. Razkrilo se je, da so ujetnike iz taborišča-samostana Starobelsk postrelili v kleteh sedeža harkovske NKVD in jih zvozili in zagrebli v izkopane jame na polju, v vidni bližini kraja, kjer so imeli harkovski »notranjci« svoje počitniške dače; tako so lahko bedeli še nad mrtvimi. Ujetnike iz samostana Ostaškov pa so na podoben način postrelili v kleteh poslopja kalininske NKVD in jih zagrebli v množične grobove v bližini vasi Mednoje, prav tako blizu naselbine enkavedejskih dač.

Opis slike: Grob neznanega vojaka v Varšavi – v njem je tudi katinski prst

In šele poljski predsednik Lech Walensa, nekdanji voditelj sindikalnega gibanja Solidarnost, je dosegel, da so poljskim oblastem dovolili vpogled v ustrezno arhivsko gradivo oziroma jim izročili kopije te dokumentacije. Pa še to šele tedaj, ko je poljski predsednik zagrozil, da se bo s to zadevo obrnil na mednarodno sodišče. 3. avgusta 1993 pa je Boris Jelcin položil venec na spomenik pomorjemim poljskim žrtvam v Varšavi in se poljskemu narodu v imenu svoje države opravičil za storjeni zločin.
Kot že rečeno, je knjiga, o kateri je tu govor, izredno bogato opremljena, saj se samo njena prva polovica posveča zgodovinski pripovedi oziroma povzetku cele zgodbe, medtem ko skoraj cela druga polovica prinaša odlomke prevedenih dokumentov, ki so nekateri tudi posneti. Priobčene so tudi slike vseh ključnih udeležencev afere z ene in druge strani, tako da so glavni storilci popolnoma znani, kakor tudi mesto njihove udeležbe v vsej zadevi. Na koncu so po imenskem abecednem redu navedeni osnovni podatki o udeležencih, priložena je tudi kronologija dogodkov od tistega 23. avgusta 1939 (pakt Ribbentrop-Molotov) do julija 2000 (postavitev skupnega poljsko-ruskega spomenika v katinskem gozdu). Lahko se reče, da je to delo povzelo vse, kar je doslej znanega tako iz virov kakor iz obsežne tozadevne literature, katere seznam in tudi abecedni seznam imen in kratic prav tako dobite v prilogi.
Urednik, ki me je nagovoril, naj nekaj napišem o predstavljeni knjigi, mi je tudi predlagal, naj bi kakšno rekel o tem, ali je katinski pomor primerljiv s pomori pri nas, zlasti tistimi povojnimi. Takoj na začetku lahko rečem, da se mi zdi oboje ne samo primerljivo, temveč da je podobnosti še preveč, se pravi v taki meri, kakor pri zadevah, kjer gre za najtesnejša sorodstva. 1. Povojni pomori pri nas so bili izvedeni s podobno izvedensko brezhibno temeljitostjo in okrutnostjo (nič uporov, skoraj nič pobegov) kakor oni v Katinu, tako da ni mogoče pri tem zatajiti neke šole: naši eksekutorji so se očitno teh opravil že nekje učili. Še več, ta šola je iz katinskega primera potegnila neki nauk: žrtve so slačili, zakaj pri poljskih oficirjih so prav oblačila in obutev pustila največ sledov tako o identiteti žrtev kakor tudi o času pomora. 2. Navzočnost najvišjih oblastnikov druge Jugoslavije v Sloveniji ob kraju in času povojnih pomorov pove, da je šlo za posnemanje ukaza, kakršnega smo spoznali iz navedenega dokumenta z dne 5. marca 1940 s Stalinovim podpisom. Spomniti se moramo, da so se jugoslovanski partijski voditelji v prvem povojnem času zelo trudili, da bi bili najbolj zgledni posnemovalci svojih sovjetskih vzornikov, zlasti pa Slovenci med njimi. Posnemati nekaj, kar je veljalo za nekakšen vrhunec boljševiške pripravljenosti, to je bilo nekaj, s čimer so naši oblastniki izkazovali ne le zvestobo in privrženost svojim vzornikom, temveč tudi svojo sposobnost za take podvige. 3. Sovjetski voditelji so katinski pomor in še druge podobne izvršili v času neke svoje posebne zanesenosti od uspeha, ki pa so ga dogodki kmalu kruto postavili na hladno. To je bil čas nacistično-sovjetskega pakta, ko so mislili, da s kakšno suvereno poljsko nacijo ni treba več računati; Hitlerjev napad jih je poučil, da so storili »veliko napako« (boljšaja ošybka). Ni pa ne Stalinov in ne kak nasledniški politbiro nikdar mislil, da so s temi pomori storili kaj tako hudega, da bi za to morali koga kdaj prositi odpuščanja. Ne, oni so samo mislili, da se jim je zgodila neka nerodnost zaradi neke pomote. Podobno so se tudi naši povojni pomori zgodili, ko so bili naši oblastniki v stanju zmagovalske evforije in velikih ambicij, kakršne so gojili, ko so si prizadevali pridobiti vlogo zglednih novicev socialistične familije (sovjetskega imperija); kominformski spor, ki je nastal prav zaradi teh ambicij – hoteli so celo prekašati svoje vzornike in učitelje – je tudi naše oblastnike prav tako kmalu postavil na hladno. In tudi ti niso nikdar mislili ali čutili, da so storili kaj takega, kar bi terjalo katarzično razjasnitev, kaznovanje krivcev in zadoščenje žrtev. In nikdar jih ni mučil kak občutek krivde; ne, tudi njim se je zgodila le ošybka. Kar čutijo kot zapuščino ali posledico teh dogodkov, je strah pred povračilom, natančneje strah pred padcem s položaja moči.


In kaj naj rečemo nazadnje? Ne moremo se seveda spuščati v špekulacije o tem, kako bi potekel konec vojne, če bi zmagovita Osvobodilna fronta pričakala ta čas taka, kot je bila pred Dolomitsko izjavo, in če bi Slovenci ohranili svojo vojaško in politično avtonomijo, pridobljeno v osvobodilnem delu vojne. Lahko pač rečemo to, da je mogel biti konec vojne samo tak, kakršen je bil, torej z množičnimi zunajsodnimi pomori nasprotnikov komunizma, in ne drugačen, recimo s sodnim kaznovanjem kolaboracije, največ zaradi uporabe znanja in veščin, pridobljenih v moskovskih učilnicah terorizma in totalitarizma. Kakšen izmed slovenskih diplomantov teh šol, zagotovo odličnjakov, še zdaj diha med nami.