Avtor: Janez Zdešar

V nedeljo, 7. septembra, smo se zbrali na Vranji peči pri Zaplani nad Vrhniko ob velikem križu, ki je tam postavljen v spomin na mučeniško smrt župnika Jožeta Geohelija. Nekoč je bilo na tem kraju taborišče in morišče, sedaj pa nas je že na poti pozdravljala ubrana pesem malih zvonov, ki so jih za to priliko tja pripeljali vrhniški pritrkovalci. Slovesnost se je začela z mašo, ki jo je vodil znani izseljenski duhovnik dr. Janez Zdešar ob somaševanju vrhniškega dekana Gregorca in kaplana Debeljaka. Glavna točka spominskega programa po maši je bil govor dr. Zdešarja, v katerem je osvetlil življenje in delo župnika Geohelija. Prisluhnimo njegovim klenim besedam!

Jože Geoheli je na svet prijokal že pred prvo svetovno vojno, 8. marca 1911, v Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju. To je bil takrat majhen zaselek nedaleč od Podpeči, za katero se dviga krimsko pogorje s cerkvami sv. Ane, sv. Jožefa, Žalostna gora, in – na majhni vzpetini – nižinska cerkvica sv. Lovrenca.
Sprejeli so ga medse krščanski svetniki slovenske zemlje, tiste zemlje, ki je bila potem tudi njegova usoda: v dvaintridesetem letu svojega življenja se je on, pravični Jožef, moral povzpeti na Žalostno goro nasilne smrti, po zgledu mučenika sv. Lovrenca, na praznik sv. Ane 26. julija leta 1942 …
Oče je bil po poklicu železničar, železniški čuvaj na takoimenovani »južni železnici« Dunaj – Trst. Iz nekaterih podatkov bi se dalo sklepati, da je bila družina potomec italijanskih priseljencev, graditeljev omenjene železnice dobrega pol stoletja prej.
Družbenogospodarsko je družina pripadala spodnji plasti prebivalstva, po tedanjem bi rekli, da so bili (pol) proletarci.
Po političnem prepričanju je bil oče socialist, zavzet socialdemokrat, v verskem pogledu bolj ali manj blizu Cerkve. Geohelijevi so dali otroka krstiti, dobil je ime po koledarsko bližnjem svetniku, 19. marca, sv. Jožefu.
Po osnovni šoli je bil sprejet na klasično gimnazijo v Ljubljani, kamor se je vseh osem let vozil z vlakom. Pridružil se je »vagonarjem«, bil je med skupinami tistih dijakov iz okolice Ljubljane, ki so stanovali sicer doma pri starših, a se v šole vozili v Ljubljano.
Bil je razmišljajoč fant, prijeten, – tako ga opisujejo – srednje nadarjen, pri učenju in delu vztrajen in žilav. Med svojimi je bil poznan kot »vagonarska rožica«, in pa »lilija med vagonarji«. Ta, danes zastarela izraza, nam kažeta na mladega fanta s čistim in odprtim srcem, ki zna svoje ime in svoj krst živeti tudi med kdaj pokvarjenimi in umazanimi sošolci. Naznanja se nam poznejši duhovnik, ki zna že kot odraščajoči mladostnik razlikovati in izbirati med dobrim in zlom.
V zadnjih gimnazijskih letih se je odločil za duhovniški poklic. Verjetno mu je pri izbiri pomagala njegova evharistična usmerjenost, saj se je z velikim veseljem v poletnih počitnicah udeleževal novih maš, takrat – in še danes – pravih ljudskih in verskih slavij. Pri eni takih novih maš v Žireh, verjetno gre za domačina Viktorijana Demšarja leta 1928, je sklenil postati duhovnik. Kot osmošolec si je celo omislil latinski Rimski misal.
Odločitev za duhovništvo – se zdi – v lastni družini ni bila dobro sprejeta, naletel je na ovire tam, kjer jih ne bi pričakoval. Kljub temu je v Ljubljani leta 1930 stopil v bogoslovje, kjer se je izkazal kot razgledan in agilen fant, tako da je bil zadnje leto tudi v vodstvu internega bogoslovskega društva.
Oporo za sklep je našel pri znancih in dobrih ljudeh na Vrhniki. V letnih počitnicah se je zato vračal na Vrhniko. Podpirala ga je, predvsem gmotno, neka dobra družina, posebej pa vrhniški dekan Janez Kete, ki se je za fanta zavzel in mu tudi duhovno ves čas stal ob strani. Na Vrhniki se je počutil doma, verniki so ga vzljubili in cenili, zato je razumljivo, da je novo mašo 14. julija leta 1935, po duhovniškem posvečenju 7. julija, pel na Vrhniki, in ne v domači župniji Brezovica.
Geohelijevo duhovniško delovanje se začenja v tridesetih let preteklega stoletja, zaznamovanih v Sloveniji zlasti z idejnimi strujami in vplivi, ki so jih v Evropi povzročili vladajoči nacizem, fašizem in komunizem. V Španiji sta divjali (1936–1939) boljševiška revolucija in anarhizem, nacizem je pogazil cele države, v Sloveniji sta vladali idejna nejasnost in kregi, tudi med katoličani, dokler ni 1. septembra 1939 vzplamtela druga svetovna vojna in bila leta 1941 zasedena tudi Slovenija ter kot plen razdeljena med tri okupatorje.
Časi so bili resni in hudi, v bogoslovju se je Geoheli nanje intelektualno in duhovno pripravljal pet let. Izoblikoval si je – to razberemo iz njegovega delovanja – jasno vizijo: kot katoliški duhovnik pomagati vsem vernikom, brez ozira na levo ali desno, v vseh duhovnih in telesnih stiskah, in zato sprejeti in uresničiti Katoliško akcijo, kot jo je zahteval tedanji papež Pij XI. in ljubljanski škof Gregorij Rožman. KA v Sloveniji ni bila politična stranka ali lobi, bila je strogo verska organizacija. Njen namen je bil vzgajati in šolati katoliške aktiviste, da bi živeli bolj dosledno krščansko življenje, bili vsak svojemu okolju v zgled, in s tem znance in prijatelje pridobivali za poglobljeno versko, duhovno in socialno delovanje v vedno bolj razkristjanjenem svetu.
Kot prvi kraj duhovniškega služenja mu je škof Rožman kmalu po novi maši zaupal mesto kaplana v župniji Toplice na Dolenjskem. Kot poročajo, je tu prvo leto preživel mnogo trpkih ur. Menda se ni ujel z župnikom. Dajal je prednost delu za otroke ter mladostnike, fante in dekleta, jih šolal in versko izobraževal – kar takrat v pastorali ni bilo samoumevno.
V oddaljenih šolah fare je pred začetkom dnevnega šolskega pouka imel maše za šolarje, po maši pa jim je s pomočjo domačih deklet in žena postregel z zajtrkom. Garal je od jutra do poznega večera, v noč pa so ga večkrat zatopljenega v molitev našli na klečalniku … Zgodilo se je celo, da včasih ves teden ni odložil vrhnje obleke, ker ni našel časa za počitek in spanje v postelji … Bil je poznan zaradi izjemne radodarnosti: dajal je iz svojega, za njegovo darežljivost so vedeli revni in brezposelni, ki so se oglašali pri njem …
Po štirih letih in pol je bil v začetku leta 1940 kot župnijski upravitelj premeščen na faro Zaplana pri Vrhniki. Rad in z veseljem se je vrnil v kraje, ki so mu bili že od mladosti znani in priljubljeni, kjer so ga ljudje poznali do podrobnosti, in je dobri glas o njem šel pred njim. Tedanji vrhniški dekan Janez Burnik je pozneje, pri pogrebu, navzočim župljanom takole predstavil njegovo delovanje:
»Vsi vemo, z mladeniškim ognjem in pravo apostolsko gorečnostjo je začel … Z ljubeznijo, prijaznostjo, s smehljajem za vsakega … govoril vam je iz srca za srce, zato ni čuda, da ste se ga z 99 % večino oklenili, … bil je iskren do vsakega, odkritosrčen v toliki meri, da si imel občutek, ko si z njim govoril, kakor da bi ti ponujal svoje srce kar na dlani. Skrivnosti ni maral, zvijače ni poznal. Kar je Kristus rekel o svojem apostolu: ‘To je pravi Izraelec, v katerem ni zvijače, isto moremo trditi o umrlem gospodu: zvijače ni bilo v njem’ …«
Jože Geoheli je v župniji našel že Marijino družbo, na novo pa je začel s KA, ki je tedaj v ljubljanski škofiji začela poganjati korenine. Postal je referent za KA kmečkih fantov v dekaniji Vrhnika. Ob nedeljah popoldne je zbiral in šolal svoje fante in dekleta za nove naloge v Cerkvi in svetu, in jih svaril pred nevarnostjo brezboštva, v kakršnikoli obliki. »Pokonci glave, korajžo, pa bo prišel čas, ko bo spet vse dobro!«, je pogosto ponavljal. Vendar nekaterim domačinom faranom Geohelijevo delovanje pri KA ni bilo po godu.
Da bi si olajšal pastoralno delo na hribovitih tleh zaplaninske župnije, si je kupil motorno kolo, v navdušenje mladih in začudenje starejših faranov.
Geoheli je razmišljal tudi o potrebah prihodnosti. Načrtoval je graditev doma za katoliško mladino, že začel zbirati denar, a se je namera zaradi prihajajočih zapletov kmalu končala. Njegova ljubezen do vsega slovenskega je bila »neizmerna«, zatrjuje ob grobu njegov prijatelj, advokat dr. Marjan Marolt. Takole pravi: »Pilil si pridige v najlepšem domačem jeziku, cerkev si krasil z deli največjih Slovencev (gre za monštranco po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, prip. J. Z.), pokopališče si sam uredil, kot zrel umetnik, svojim faranom – in sebi …«

Opis slike: Duhovnik Jože Geoheli

Z aprilsko italijansko okupacijo leta 1941, in nato v jeseni z začetkom komunistične revolucije se je za župnijskega upravitelja Jožeta začela zadnja, sicer kratka, a najbolj trpka in grenka doba duhovniškega delovanja.
Divjanje okupatorja, ki je požigal vasi, pobijal prebivalce ali pa jih odpeljaval v strahotno taborišče na otok Rab, ter načrtno partizansko ubijanje vplivnih in vodilnih katoliških duhovnikov in laikov po Notranjskem in Dolenjskem – že od spomladi, in pol leta pred ustanovitvijo prve Vaške straže, – je od vernikov, kaj šele duhovnikov po župnijah, zahtevalo pogumno odločitev in konkretno delo za reševanje življenj in imetja. V bližnji ali daljni okolici Vrhnike so partizani že ubili več županov, občinskih tajnikov in svetovalcev: župana v Horjulu Ivana Bastiča z ženo, župana iz Sv. Vida nad Cerknico Antona Tekavca, občinskega tajnika Franceta Strleta, v eni noči 4 člane znane katoliške družine Mravlje iz Brezovice pri Ljubljani, trgovca Janeza Erbežnika iz Zaklanca pri Horjulu, in še desetine drugih, večinoma aktivnih katoliških laikov, pa tudi trdnih kmetov (‘kulakov’ in ‘veleposestnikov’), ki jih – zaradi umanjkanja časa in prostora – ne morem navesti. Naj opozorim še na dejstvo, da je bilo na Notranjskem in Dolenjskem že pred ustanovitvijo Vaških straž (Št. Jošt 17. julija 1942) ubitih in delno tudi mučenih 12 duhovnikov, župnikov in kaplanov. (Godeša:) » … spomladi 1942 so bili duhovniki umorjeni tajno, po izrazito idejno-razrednih merilih in največkrat brez slehernih sodnih obravnav …«
Jože Geoheli se je moral odločiti. V pridigah ni hotel javno žigosati partizanskega ali okupatorskega nasilja, pač pa je – brez ozira na levo in desno – iskal stike z obema stranema ter posredoval za svoje župljane in jim tako skušal reševati življenja.
Spomladi 1942 je šel v najbližje partizansko taborišče, ter tam svoje fante in njih vodje prepričeval, naj se vrnejo domov. Pot v taborišče mu je kazala domača dekle, ki še živi tu med vami. V župnišču pa se je tiste čase večkrat oglasil partizanski vodja Škrabar – ki naj bi bil glavni krivec njegove smrti – in Geoheliju dajal celo neka zagotovila, da se mu ne bo nič zgodilo. Tako poroča Kronika župnije Zaplana. Pisec Kronike, župni upravitelj Jenko Alojzij, nadaljuje: »Ko sem prišel skupaj z Geohelijem, … mi je dejal, da se dobro razume s partizani«.
Geoheli pa je 17. julija šel tudi na italijansko komando v Logatec in dobil zagotovilo: »Če bi partizani koga nasilno odpeljali, naj ta skuša od partizanov pobegniti … Italijanska vojska mu bo orožje zasegla, njega pa spravila na varno.«
Vendar Geoheli ne enim ne drugim ni prav verjel. Še na dan, preden so ga partizani nasilno odpeljali, je svojemu sobratu duhovniku potožil, kako se boji, da bi mu partizani s silo odpeljali fante v gozd, ali pa da bi jih Italijani iz Logatca in Vrhnike polovili in jih poslali v koncentracijsko taborišče na otok Rab. »Rekel mi je«, poroča dekan Burnik, »hudo je v Zaplani, kakor v Španiji«. Svetoval sem mu: »Ne hodite gor!« in odgovoril mi je zopet kratko: »Ne smem jih pustiti samih, vse bi mi zbegali. Grem, pa naj se zgodi kar hoče!« »In zgodilo se je, kar se je zgodilo« dostavlja dekan Burnik …
Še tisti večer, 25. julija, v noči od sobote na nedeljo – v naslednjih odstavkih dobesedno navajam zapise v Kroniki župnije Zaplana, napisani konec leta 1942 – »so partizani naredili preiskavo pri Petrčku (Zaplana 48) ter odpeljali s seboj Šinkovca Janeza. Ta je ušel po bregu v Majerjevo grapo. Zato pa so partizani odvedli njegovega očeta, Petra Šinkovca, krojača, ter ga umorili ter pokopali v Šeširkovem gozdu nad Podlipo …
Domači so vest o ugrabitvi očeta sporočili v župnišče in g. Geoheli je šel s kolesom v Logatec ter italijansko vojaško oblast prosil za zaščito prebivalstva. Po pripovedovanju domačinov so Italijani obljubili, da bodo prišli takoj popoldne, bila je nedelja, dne 26. julija 1942.«
»Geoheli se je vrnil v Zaplano, opravil nedeljsko sveto mašo, mesto pridige pa je samo prosil farane: Molite, veliko molite!«
»Popoldne so se že začeli zbirati okrog cerkve v Zaplani partizani, v gostilni Mesec so bili zbrani tudi domači fantje, župnik pa je še vedno čakal Italijane, ki naj bi naredili red in magari oborožili domače ljudi, da se branijo. Seveda Italijani niso držali besede. Tako odgovornost gotovo pada nanje«, ugotavlja Kronika.
»Zvečer ob mraku so partizani začeli streljati v župnišče, kjer je bil Geoheli z družino (oče, mačeha, sestra) prav pri večerji … Župnišče je bilo precej poškodovano … Nato jih je nekaj vdrlo v župnišče in eden je (menda župnikov sošolec z Vrhnike) ustrelil v kuhinjo. Strel je zadel župnika v bok. Sicer se je skril v stransko sobo, a partizani so ga kmalu našli. Partizanke so ga obvezale (po tej obvezi so ga kasneje spoznali), nato pa so ga odpeljali s seboj v gozd.« »Njegova sestra Angela je skočila skozi okno s prvega nadstropja ter ušla. Seveda so ‘tovariši’ popili vino, izropali vse župnikovo premoženje, ugrabili tudi ves cerkveni denar, zaklali prašiča … V gozd sta bila odgnana ‘na zaslišanje’ tudi Modrijan Mirko iz Zaplane 61 in Kogovšek Ivan iz Zaplane 64. Oba so izpustili, župnika pa ne.«
Zadnje ure Geohelijevega življenja opisuje partizanski očividec, priča in akter tega dogajanja:
»Župnik se je počasi prestopal za nami in je neprestano stokal, kakšni smo, da ga vodimo s seboj, ko vendar lahko vsi farani povedo, da se je držal le svojega pastirskega dela.
Še pred dnem smo dospeli v taborišče … Okrog osmih zjutraj so prišli še nekateri drugi terenci v naš tabor. Odpeljali so ga kakih sto metrov iz taborišča in se tu z njim skoraj ves dopoldan zadržali … Pri zasliševanju ni skoraj nič priznal … Okrog poldne se je štab bataljona dolgo posvetoval in nazadnje sklenil, da se mu izreče smrtna kazen. Ponudili so mu kosilo, pa je odklonil. Večkrat smo ga obkolili in ga kaj spraševali. Tu in tam nas je skromno opomnil, da smo daleč zašli, ker smo tako pozabili na boga in se tako sami ločili od poštenega ljudstva, ki ima brezmejno zaupanje v vsemogočnega. Nekateri smo se mu na take besede smejali … V rokah je držal svoj brevir (prav: rožni venec, prip. J. Z.) in neprestano molil in vzdigoval oči proti nebu … Še istega dne proti večeru smo ga likvidirali … Čeprav bi ljudem dokazali, da je bil župnik nevaren belogardistični organizator, bi le malokdo odobraval, da smo mu sodili. Že tisto jutro smo prejeli več prošenj in zahtev, naj župnika čimprej vrnemo … Prebivalci iz Zaplane so nam obljubljali vse, samo da jim vrnemo gospoda. Še tisti, ki so delali z nami, so na vso moč pritiskali na nas.«
»V ponedeljek (27. julija) popoldne so Italijani napadli partizane v Vranji peči. Seveda so morali bežati. Vendar niso pustili, da bi ostal župnik živ, zato so ga ustrelili v glavo, da mu Italijani ne bi nudili kake pomoči. Italijani so se umaknili, partizani so šli spet na svoj ‘položaj’ in po izjavi nekega ujetega partizana župnik še ni bil mrtev. Zato so ga še tolkli po glavi in ga vrgli preko skalnatega roba v prepad …«

Opis slike: Znamenje na Vranji Peči

»Domačini so bili v strahu za župnika, ki je bil zelo priljubljen, zato so (partizani) v gostilni Mesec in drugod govorili, da so ga poslali v bolnišnico ‘na Dolenjsko’. Res so nekateri tem besedam verjeli in čakali, kdaj bo Geoheli prišel zdrav nazaj …«, dokler župnikovega trupla niso našli in identificirali v Vranji peči 29. novembra 1942.
Govorica o Geohelijevem zdravljenju na Dolenjskem je bila naročena laž, podobna oni o najdbi čistega (praznega) lističa v mrliški knjigi, ki naj bi ga partizani našli in zaplenili že prejšnji dan, v soboto 25. julija (!). Napisan naj bi bil z nevidnim limoninim sokom, s sporočilom, naj Italijani v Zaplano hitro pošljejo okrog 30 pušk … in s seznamom štirih ljudi, ki bi jih bilo treba takoj odstraniti … Vir o lističu ne navaja ne naslovljenca ne odpošiljatelja, tudi ne omenja, v katerem jeziku naj bi bil napisan – italijanski, slovenski –, tudi ne, kdaj, komu ali po kom naj bi bilo odposlano, ali je bila pisava Geohelijeva, itd.
»Po župnikovem umoru je bil seveda v Zaplani velik strah, kdaj bodo Italijani prišli požigat. Nekaj fantov so potem res prijeli, peljali so jih v Rovte, od tam pa v Št. Jošt. Tam je bila ustanovljena prva domača četa protikomunističnih borcev. Nato pa so jih poslali v Zaplano … 22. avgusta so prišli …«
Truplo umorjenega župnika so 30. novembra 1942 izkopali in prepeljali v Zaplano. Pri komisijskem ogledu je bil navzoč tudi pokojnikov oče. Kronika piše: »Ta je sina hitro spoznal po barvi in črtah hlač, v katerem je bil še ključ (zložljiv, v obliki samokresa) od hišnih vrat župnišča v Zaplani. V hlačnem žepu je bil tudi žepni robec z monogramom G. J. Na trebuhu je bila še obveza, s katero so pokojnega gospoda obvezale partizanke dne 26. julija zvečer … Tudi zobje in oblika lobanje so kazali, da je truplo res Geohelijevo. Lobanja je bila dvakrat prestreljena in del lobanje oddrobljen … Oba strela v glavo sta bila zaradi težke poškodbe možganov in zaradi krvavitve v možganih smrtonosna. Smrt je lahko nastopila takoj ali pa po nezavestnem stanju čez nekaj ur«. Nosne in lične kosti so bile deloma zdrobljene, deloma so manjkale. Zaradi pomanjkajočih kosti stopal je bil zdravnik mnenja, da so bila stopala odsekana ali pa so bila nepokrita in tako izpostavljena zunanjemu vplivu, ki je pospešil razkroj stopal in kosti. »O najdbi trupla se je sestavil zapisnik s podpisi zdravnika, komandirja in župnika«.
Jožeta Geohelija so partizani, ki takrat niso imeli ne sodne oblasti ne pristojnosti soditi svojim sorojakom, ob navzočnosti okupatorja, ki bi po mednarodnih določilih moral skrbeti za javno varnost, obsodili na smrt in umorili. – Še pred tremi leti je bilo zapisano, v dopisu v lokalnem /vrhniškem/ glasilu »Naš časopis« /4. sept. 2000/: – zaradi neizpodbitnih dokazov kot organizatorja vojaškega sodelovanja z okupatorjem«.
A resnica o župniku Jožetu Geoheliju je drugačna:
Jože Geoheli je pozabljal na svojo lastno varnost, ni mislil nase,
reševal je gola življenja svojih faranov, njih imetje in dobro ime,
s tem namenom iskal stike, brez razlike na levo ali desno, tako s komunističnimi partizani kot z okupatorskimi Italijani,
in to z najbolj čistimi mislimi in hotenji, brez sleherne dvoličnosti, pretkanosti ali zvijačnosti.
Če bi bilo Jožetu Geoheliju možno kaj očitati, potem morda njegov idealizem – drugi bi rekli naivnost. A Jože Geoheli je s pričevanjem predanosti in ljubezni do svojih župljanov duhovno neizmerno prerastel nasprotnike, ki so v njem videli najhujšo oviro pri uresničevanju brezbožne komunistične družbe.
Zato ga je bilo treba – kakor so temu v tistih časih rekli – »likvidirati«, »fizično iztrebiti« …
To je resnica o Jožetu Geoheliju.