Avtor: Blaža Cedilnik

Veselimo se: Kučan bo spet lahko izvoljen kljub temu, da so nekateri hoteli drugače. Mi se pa ne damo! Mi hočemo dobrega predsednika! Mi smo vredni dobrega predsednika! Naši izvoljenci se niso dali. Ne, ne, to pa že ne! Drdrnovšek jim ni povsem po volji, ali pač. A ni krasno, če imaš dva človeka, eden bolj tapravi od drugega, pa ju lepo vsakih deset let zamenjaš na vrhovni poziciji. Drugi je medtem bivši predsednik, z vsemi ugodnostmi, ki temu mestu pritičejo. V naši državi, seveda. Drugod menda ni tako. Ampak zakaj bi se v vsem zgledovali na tujem, ko imamo lastne pameti za izvoz. (Mimogrede, moji trije genialci so se vsi izvozili in so bili sprejeti z odprtimi rokami. Naj omenim samo, da je treba v ZDA za vsako delovno mesto, na katerega sprejmeš tujca, dokazati, da ni mogoče dobiti ustreznega državljana.) In vedno se najdejo ljudje, ki imajo še toooooliko idej. Tu ni kaj dodati. To je naša demokracija. V Ameriki se zamenjata vsake toliko časa dve politični opciji na predsedniškem mestu, pri nas pa se bosta dva človeka iste politične opcije vsakih deset let zamenjala na predsedniškem mestu. Pa naj še kdo reče, da ni to Amerika, če že ni, je pa vsaj nekaj podobnega. Ker pa človeško življenje ni neomejeno, se zadeva enkrat konča. Medtem pa znotraj te edino zveličavne politične opcije vzgojiš nov par predsednik – bivši predsednik in zgodba, pardon, demokracija se nadaljuje. Seveda se splača imeti še nekaj rezervnih igralcev oziroma predsednikov, človek nikoli ne ve. Bolje drži ga, kakor lovi ga. Uh, še to. Predsednika, ki delujeta v paru, morata biti kar se da različna po karakterju, po fizionomiji, ampak bog-ne-daj, da bi se razlikovala v pogledu na OF, NOB, avnojske sklepe, revolucijo, državljansko vojno, kolaboracijo, partizansko nasilje (a smem to reči?) in kar je še podobne šare in navlake. En tak krasen par bi bila Rop in Pahor. Pa saj sta še mlada in že še prideta na vrsto.
Pravijo, da pozicija predsednika nima kakšne posebno pomembne vloge v državi Sloveniji. Že mogoče. Ampak. So formalne in neformalne vloge, je formalna in neformalna moč. Ampak en problem pa je. Pravzaprav ima problem bivši predsednik. Kučan. Ima vse: plačo, pa tajnico, pa urad, pa avto, pa še vse sorte. Samo ne ve ne natančno, oziroma niti približno ne, kaj bi počel. Ne more kar čičati pa čakati, da pride spet na vrsto. Stanovanje je najbrž že pobelil, to je pa tudi menda vse. In tuhta in tuhta in tuhta. Pa se mu je zazdelo, da je nekaj stuhtal. Ali ste poslušali intervju z njim po televiziji. Samo pleteničil je, nič ni imel povedati. Saj ne, da bi kdaj prej kaj konkretnega povedal, je pa vsaj izgledalo tako, kot da je silno pameten in silno pametno govori, le mi smo tako osli, da ne razumemo čisto vsega. In gledali smo njegov resni obraz, zadržali sapo, ko jo je on globoko zajel češ, zdaj bo pa povedal nekaj, česar nikakor ne smemo preslišati, ostro našpičili ušesa, ko je globoko zavzdihnil in opazovali njegove roke, ki so se gibale v sozvočju z melodijo njegovih besed. Zdaj pa niti izgledalo ni tako. Bleda senca nekdanjega človeka, ki je znal na vsako vprašanje zelo pametno odgovoriti. Zdaj pa je govoril, kot bi govoril o rečeh, o katerih se mu ne ljubi govoriti, o katerih niti sam nima pojma. Menda bi rad ustanovil nekakšen debatni klub, pardon, forum. Kjer bi debatirali o vsem mogočem, in, če sem prav pokonstatirala, bi mi, davkoplačevalci, to reč financirali. Televizija pa bi prežala na vsako besedo, ki bi jo izrekel kdo od povabljencev, ki bodo sami taki ljudje, ki v tej deželi nekaj štejejo. Spomnil me je na simpozij, na katerem je nekdo predstavil nekakšno novo statistično metodo, pa bolj ko sem ga poslušala, manj sem razumela, kaj hoče povedati. Pa sem rekla, da je cesar vendarle nag, oziroma, da ničesar ne razumem. Šele potem se je skoraj unisono oglasilo vesoljno poslušalstvo v dvorani rekoč, da tudi oni ničesar ne razumejo. Predavatelj pa je na hitro končal predstavitev z besedami, da morda ni bil dovolj konkreten in razumljiv, ker je zadeva še v razvoju. Po koncu pa je prišel k meni in mi šepnil češ, to je nekakšna direktorjeva ideja in mi je naročil, naj jo predstavim, pa niti sam ne razumem, za kaj gre. Skratka, nekompetentni je drugemu nekompetentnemu naročil, naj predstavi nekaj, kar se mu je pletlo po nekompetentnih možganih. Drugače povedano, blef.
Podobno je z Drdrnovškovimi mizami, ki nimajo nobene zveze z mizami iz Kliničnega centra. Tudi ta, novi predsednik države, nima pojma, kaj bi počel in povedal, da bi poveličal svojo karizmo, karkoli že to je. Sproduciral je prav tako nekakšen debatni klub ljudi, ki v tej deželi nekaj štejejo, kot bi rekel nekdanji in sedanji minister Gaber, govorijo pa o stvareh, za katere niso pristojni, tisti pa, ki bi lahko kompetentno prispevali k debati, pa niso povabljeni, ker bi sicer razsuli klub oziroma kongres bleferjev, kot sama imenujem tovrstna srečanja in debatiranja. Že tako se mu take reči dogajajo, čeprav skrbno pazi, da ne povabi kakšnega napačnega človeka, ampak človek bi rad imel nekakšen pluralizem, seveda v smislu pluralizma samoupravnih interesov (iz tega je doktoriral Rožič, morda bi pa njega vprašal za svet), kjer vsi, vsaj po moje, trobijo v isti rog, le vsak malo po svoje zavija.
Ko sem že omenila izvoz naše pameti, ne moremo prezreti našega bivšega predsednika, ki trenutno predava na Kitajskem. To mu gre gotovo precej bolje od rok kot tisti intervju na televiziji. Kitajce najbrž močno zanima, kako sestopiš z oblasti, izpelješ tranzicijo, uvedeš kapitalizem, pri tem obdržiš oblast, postaneš glavni kapitalist, glavni magnat, ljudstvo pa ostane revno, oziroma postane še bolj revno, pa te vedno znova izvoli. Tudi oni se srečujejo s podobno dilemo, seveda pa bi jo radi razrešili nekako tako, kot smo jo pri nas, brez hude prekucije in ne da bi se komu kaj hudega zgodilo, predvsem ne kakšna lustracija, ali pa tako, kot se je v Nemčiji, kjer so kar podrli berlinski zid – Kitajci najbrž ne mislijo podreti svojega znamenitega zidu, ki se ga vidi celo z lune. Seveda s tapravega konca lune. Tisti, ki so za luno, ga pač ne vidijo.
Ja, pa to še ni vse, kar se dogaja na Kitajskem. Rop na Kitajskem! Kakšen krasen naslov. Kakorkoli že razumeš, se krasno sliši. Seveda gre za predsednika naše vlade, ki je šel tja s celo bando. Menda bodo delovali v smislu povečanja gospodarske menjave med državama. Rezultat pa ne bo tak, da bi bila Kitajska preplavljena s slovenskimi proizvodi, prej bi si človek mislil, da bodo tja preselili še tistih nekaj tovarn, ki so nekako preživele. Tam je delovna sila zelo poceni, pa so tudi zelo pridni. Slovencem nam tako ne bo treba nič več delati. Vključili se bomo v Kučanov forum ali Drdrnovškov debatni klub ali pa ustanovili še kakšnega in bomo debatirali, da bo pamet tekla v potokih.
Vsekakor nam tem ne bo zmanjkalo. Nujno je, da se vsi vključimo v takšne ali drugačne debatne klube. Afere se kopičijo in kopičijo, nobena se ne razčisti ali razreši. Nekaj podobnega je s temi aferami, kot se dogaja s sodnimi zaostanki. Kup teh zaostankov se nikakor bistveno ne zmanjša, ko rešujejo stare zadeve, prihajajo nove s še večjim tempom. Posledica vsake afere je en kup zaslišanj, en kup ovadb, potem pa počasi lepo vse skupaj zastara. Tiste pa, ki se tičejo netapravih ljudi, tiste pa ne zastarajo. Tudi če so že obdelane, rešene, jih vedno znova privlečejo na dan z novim žarom, da zlijejo novo golido gnojnice na njihove akterje in tako ali drugače vpletene, kot je na primer Depala vas in Janša in Morisovci. Da pa je zadeva skoraj zabavna, seveda za tistega, ki ni vpleten, se ukvarja z njo tožilec, ki je tudi poskrbel za afero, ko se je izkazalo, da je vzel v službo prijateljico, ki ni imela ustrezne izobrazbe, pa še pretirano veliko plačo ji je dajal. Izgledalo je, da se bo sam umaknil ali pa ga bodo umaknili. Pa je vse potihnilo. Najbrž obrača zadevo tako, kot želijo njegovi oblastniki. Če mu bo uspelo, bo pošteno oblatil Janša, ki se ga gnojnica, ki so jo že do sedaj zlili nanj, nikakor ni hotela prijeti. Zaželen stranski učinek bi bil pa še očrnitev Barbare Brezigar, ki je kot tožilka to Depalo vas že enkrat zavrgla.
Imamo pa seveda še tudi stare afere ali pa so nove, kakor se vzame. Še vedno se premleva besedilo, ki naj bi označevalo grobišča žrtev s protikomunistične strani, ki so bili zločinsko pomorjeni med vojno in po njej. Ki sem jih sama imenovala izbrisani. Očitno pa je čedalje več ljudi, ki jih tudi tako imenujejo. Kakor koli že, dr. Tine Hribar je v polemiki z dr. Janezom Stanovnikom o napisih na grobiščih po vojni množično pomorjenih v sobotni prilogi Dela napisal, da bi se moral napis glasiti »Žrtve vojne in revolucije«, ker je zločin zagrešila »ena sam zločinka – revolucionarna KPS«. Ne pozabi pa revolucije omejiti na povojno obdobje: »Natančno vemo, da povojna revolucija na slovenskem ni bila ameriška ali francoska, marveč ruska revolucija: komunistično-boljševiška revolucija v slovenski različici.« Dr. Janez Stanovnik je bil izbran za ime tedna na valu 202, kjer je o tej polemiki izjavil, da se z dr. Hribarjem »razhajata v pogledu ocenjevanja zgodovinskega dogajanja in v tem smislu pravilnega napisa za pietetni spomenik, ki ga je nujno postaviti vsem žrtvam vojnega in povojnega nasilja.« Obenem pa pravi: »Z največjim zadovoljstvom se spominjam vojnega razdobja. Zadovoljstva v tem smislu, da se zavedam, da sem v vojni bil na pravi strani in opravil svojo državljansko dolžnost.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Več sonca Mirko Kambič

Pa smo spet tam. Laž je nesmrtna duša komunizma. Komunizma ni več (o komunizmu lahko govorimo slabo, lahko ga okrivimo za vse, kar se je zgodilo grdega, zločinskega), laž je pa ostala, takšna ali drugačna, v grobi ali fini preobleki. Zgodovino je treba prirediti tako, da se naredili temelj, ki bo nekdanjim komunistom zagotavljal obstoj in visok položaj za vse večne čase, tako doma kot v svetu. Iz »kolaboracije« je treba narediti kolaboracijo in NOB je treba očistiti do zadnje kocine.
Seveda bi lahko brez konca debatirali o »izbrisanih«, seveda samo o tistih iz bivših jugoslovanskih republik, da ne bo pomote. Moja dobra znanka, muslimanka, se silno razburja zaradi zakona o izbrisanih. Tudi ona je mnenja, da gre za večinoma za Srbe, špekulante, ki so mislili, da ne bo nič s samostojno državo. Saj so tudi nekateri komsomolci trdili, da Slovenija ne more preživeti brez Jugoslavije. Zato bi bilo treba vse temeljito pregledati, ne pa jim vsega kar tako, na lepe oči, podariti in to za nazaj. Morda bomo imeli pa referendum, ki bo gotovo cenejši, kot pa vse odškodnine, ki jih bodo uveljavljali predvsem tisti, ki do njih niso upravičeni, ker niso upravičeni do priznavanja stalnega bivališča za nazaj za vsa ta leta.
Pa najbrž pričakujete, da bom omenila tudi Črni les. Ne vem, kaj se grejo. Najbrž je tudi to ena od dimnih zaves, da odvrnejo našo pozornost od pravih reči. To, da ženska ni plačala hiše in zemljišča, nikakor ni prav. Ampak to nima zveze z ljudmi, ki prebivajo v tem »hotelu«. Moja mama je bila v bolnišnici zaradi infekcije na pljučih. Ker je bila stara že blizu sto let, so jo obravnavali kot nepokretno (negovalka, ki jo je prihajala pozneje preoblačit, je rekla, da z vsemi, ki ne morejo slediti hitremu tempu, počnejo tako), čeprav je pred tem sama jedla, se preoblačila, hodila na stranišče. Komaj je čakala, da bo spet doma, da bo posedala na terasi, da se bova pogovarjali, da bo jedla dobro domačo hrano itd. Potem pa jim je padla s postelje, ker je imela noge blokirane z rjuho. Po tem je zares postala nepokretna in le stežka je spregovorila kakšno besedico. Nekaj dni zatem so poklicali in sporočili, da odhaja domov. Bili smo popolnoma nepripravljeni za sprejem takega človeka. Prepirali smo se po telefonu in izrekli so cel kup žaljivk, vendar so na koncu pristali, da jo obdržijo še en dan češ, morda pa ne bo inšpekcije, ki bo ugotovila, da jo imajo po nepotrebnem v bolnišnici. Ena od sester nam je svetovala, naj pokličeva v ta hotel, da jo bodo tam sprejeli, sicer pa ni šans. Vendar nismo želeli, da bi bila mama na tako oddaljeni lokaciji, kjer je ne bi mogli obiskovati vsak dan. Torej smo ob pomoči negovalk in prijateljic sami skrbeli zanjo. Vendar je kmalu umrla. Umrla bi tudi v tem hotelu, če bi bila tam. In bi jim povečala delež umrljivosti. Tako gre to. Me pa čudi nekaj. Dobra dva meseca je, ko ni bilo nikjer v domu za ostarele najti prostora, zdaj so pa našli prostor za vse te ljudi, ki so tam. Naj razume, kdor more.
Torej ustanovili bomo klub in predebatirali vse te in še druge teme in afere. Več glav, več zelja, pardon, več ve. Ni šans, da bi nam zmanjkalo štrene.
Torej, misica in Kučan in Rop s svojo bando se podijo po Kitajski in prodajajo našo pamet Kitajcem. A Drdrnovšek je pa kar doma in riba suhe žemlje. Tudi on bi jim lahko kaj zanimivega povedal. Pa se najbrž pripravlja na naslednji kongres bleferjev, pardon, na naslednji sestanek pomembnežev vesoljne Slovenije, da skupaj strejo še kakšen trd oreh, ki jih v naši daljni zgodovini, polpretekli zgodovini in seveda tudi sedanjosti ne manjka.