Avtor: Janko Maček

V zadnjih mesecih smo ponovno slišali in brali več razprav o tem, ali je med vojno pri nas bila revolucija ali osvobodilni boj. Oglasil se je tudi dr. Janez Stanovnik in povedal, da je bil med vojno osvobodilni boj, ki pa so ga po vojni zaradi utrjevanja vodilne vloge komunistov prekvalificirali v revolucijo. In potem je pri Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja izhajala zbirka dokumentov NOB pod naslovom Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, revolucionarne so postale ulice, muzeji in trgi. V tistem vrenju takoj po vojni so se zgodili poboji, ki so sicer vredni obsodbe, toda tedaj pobiti slovenski domobranci in drugi ne morejo dobiti imena žrtve revolucije, saj med vojno revolucije ni bilo, ampak je bil na eni strani boj proti okupatorju, na drugi strani pa sodelovanje z njim.
Vsak Kako se je začelo skuša razkriti vsaj delček medvojnega časa, skuša primakniti vsaj kamenček k mozaiku, na katerem bo prikazana resnica o naši polpretekli zgodovini, tudi resnica o komunistični revoluciji, ki je tedaj pustošila našo okupirano domovino. V današnjem sestavku bi radi osvetlili nekatere dogodke iz prvih mesecev po okupaciji, ko še ni bilo nobenega protikomunističnega odpora, nobene vaške straže, komunisti pa so pod krinko osvobodilnega boja že začeli svoj vzpon na oblast. Pri tem jih nikoli ni skrbelo, koliko ljudi bo zaradi tega izgubilo življenje, koliko materialne škode bo nastalo.

Napad na preserski most

Revija Borec je leta 1980 obširno pisala o partizanskem miniranju železniškega mostu pri Preserju in o procesu pred italijanskim vojnim sodiščem, ki je temu sledil. Precej podroben opis priprav, napada na most in italijanskih sankcij je prispevala Vera Hutar, odvetniška uradnica pri dr. Mironu Bleiweisu, ki je na »preserskem procesu« zagovarjal deset obtožencev. Zgodovinar dr. Ferenc pa je objavil »Nekaj dokumentov o preserski akciji in procesu«. Lahko bi naštevali še druge vire, ki tudi poročajo o Preserju v letu 1941 in 1942, pa naj bo to zaenkrat dovolj.
Zakaj toliko besed o vasi Preserje oziroma o preserskem mostu? Ko so se okrog leta 1850 po dolgem raziskovanju in tehtanju odločili, da bodo speljali železniško progo Ljubljana–Trst preko Ljubljanskega barja med Notranjimi Goricami in Žalostno goro, so nekatere vasice tega konca nenadoma postale znane. Pri Borovnici so zgradili 561 m dolg in 38 m visok viadukt, ki je bil tedaj med največjimi železniškimi viadukti v Evropi. Malo pred današnjo železniško postajo Preserje so preko Ljubljanice najprej postavili lesen most, pa ga že po nekaj desetletjih zamenjali z jeklenim. In prav na tega jeklenega orjaka je bila osredotočena partizanska akcija v začetku decembra 1941.
Glavno poveljstvo slovenskih partizanov se je oktobra 1941 – menda na pobudo faškarskih komunistov, ki sta jih vodila Jože Molek - Puntar in Viktor Kirn – odločilo za rušenje preserskega mostu. Faškarji so se po domače imenovali vaščani vasi Breg in Pako pri Borovnici. Bili so povezani s tovariši v okolici, zlasti z Antonom Gradišnikom - Janošem iz Bistre. Ob razpadu jugoslovanske vojske so zbrali precej orožja in ga za nekaj časa skrili na Galetovi žagi v Bistri. Za zvezo z Ljubljano je največ skrbel Puntar, ki je bil v službi pri železnici. Tehnični načrt za rušenje mostu je bil zaupan inženirju Edu Mihevcu. Minersko skupino so sestavili v Ljubljani. Vodil jo je Vladislav Repše, bivši aktivni inženirski oficir jugoslovanske vojske. Menda si je Repše most vsaj dvakrat ogledal od blizu in pri obeh ogledih ga je spremljala tehničarka Vida Kastrinova. Prvič sta se peljala s kolesi do Preserja in celo uro ogledovala most, stražo na njem in barako, v kateri so bili nastanjeni vojaki – stražarji, drugič pa sta si izposodila čoln, se po Ljubljanici pripeljala do mostu in se celo zapletla v pogovor s stražarjem. Kuštrinova je tudi fotografirala. Okrog 160 kg eksploziva, detonatorje in žico so iz Ljubljane pripeljali v Podpeč in nato odnesli v gozd pod Krimom. Malo pred napadom so prinesli ta material v bližino mostu in ga tam skrili.
Tehnični skupini je bila potrebna podpora oborožene vojaške enote. V Ljubljani so odločili, naj to nalogo opravi Samotorška četa, ki je tedaj štela okrog petdeset mož in bila pravzaprav edina večja partizanska enota na tem področju. Njeno jedro so sestavljali partizani, ki so po nemškem napadu na Rašico prišli na Samotorico nad Horjulom, in še nekaj drugih. Nekaj dni pred napadom je k četi prišla tudi minerska skupina iz Ljubljane in v Belški grapi pri Polhovem Gradcu so se skupaj pripravljali za napad na most. 3. decembra proti večeru so odšli čez Ključ, pri Zaklancu prešli cesto Horjul–Dobrova in se ustavili v gozdu blizu Ligojne pri Vrhniki. 4. decembra zvečer so se premaknili preko železnice in ceste Vrhnika–Ljubljana in se približali kraju napada. Tu so se razdelili v tri skupine: glavnina je ostala na levem bregu Ljubljanice, da bi zasedla most in onesposobila stražo na mostu kot tudi vojake v stražarnici poleg njega; del čete se je s čolnom prepeljal na drugi breg reke, da bi tam ščitil napad, in tretja skupina so bili minerji, ki so s čolni pripeljali eksploziv, ga namestili na predvidene točke in pripravili vse potrebno za razstrelitev. Ker pri prvi eksploziji niso eksplodirale vse mine, so jih ponovno aktivirali in odjeknila je še ena eksplozija. Kljub temu jeklena konstrukcija mostu ni bila bistveno poškodovana. Promet je bil prekinjen le za 15 ur. Po zadnji eksploziji so se napadalci neovirano umaknili nazaj v polhograjske hribe. Italijanskega stražarja, ki so ga prijeli na mostu, so vodili le nekaj sto metrov s seboj, nato pa izpustili. Italijani so imeli ob napadu tri mrtve in štiri ali pet ranjenih, partizani so jo pa odnesli brez izgub.
Iz raznih poročil se da sklepati, da so napadalci med napadom in miniranjem mostu imeli na razpolago štiri čolne: enega je vozil Franc Krašovec iz Goričice, drugega Marjan in Herbert Lichtenberg, lastnika preostalih dveh čolnov pa nista nikjer imenovana. Napad je bil končan okrog dveh po polnoči, vendar so Italijani začeli pravo preiskavo šele zjutraj, 5. decembra. Karabinjer Zappitelli s postaje Podpeč je na cesti v bližini železniške postaje Preserje ustavil kolesarja, da bi ga preiskal. Tako so Italijani prišli do prvega udeleženca v napadu na most. Omenjeni kolesar je namreč bil Franc Krašovec iz Goričice, ki je povedal, da sta prejšnji večer prišla k njemu dva neznanca in ga z orožjem prisilila, da je šel z njima do svojega čolna. Vsi trije so se potem odpeljali po Borovniščici do kraja, kjer so naložili neke zaboje, nato pa k preserskemu mostu. Ob Ljubljanici je videl še nekaj oborožencev, vendar ni nikogar poznal. Poznal je edino brata Lichtenberg, ki sta tudi bila tam s čolnom in sta prepeljala skupino neznancev na desni breg reke. Ko so zaslišali oba brata, sta povedala, da so ju napadalci prejšnji večer na poti domov ustavili in prisilili k prevozu. Domov sta smela oditi šele po koncu akcije. Po nekaterih virih sta Marjan in Herbert Lichtenberg takoj izrazila pripravljenost, da bosta sodelovala pri preiskavi in pomagala ugotoviti, kdo so bili napadalci.

Opis slike: Preserski most

Italijani so že 5. decembra začeli z aretacijami po bližnjih vaseh Goričica, Bistra, Dol, Borovnica, Laze, Breg in Pako. Po zaslišanju na karabinjerski postaji v Borovnici so nekatere izpustili, druge pa odpeljali v Ljubljano, kjer so jih zaprli v poslopju karabinjerskega poveljstva na Bleiweisovi cesti. Na razne načine, tudi z mučenjem, so skušali od njih izsiliti priznanje, da so sodelovali pri napadu na preserski most. Mnogi so zaradi mučenja med preiskavo podpisali priznanje, kasneje pa ga na razpravi pred vojnim sodiščem ovrgli kot neresnično in izsiljeno. 19. januarja 1942 je poveljstvo karabinjerjev 48 »udeležencev« napada pri Preserju izročilo vojaškemu vojnemu sodišču v Ljubljani. Tem obtožencem so kasneje pridružili še 21 žrtev in tako je bilo na procesu, ki se je začel 25. februarja 1942 v porotni dvorani ljubljanskega sodišča, obtoženih 69 prebivalcev Borovniške kotline. Osemnajst so jih zaprli šele 11. januarja 1942, ker so pri Ivanu Svetletu, ki je sicer bil v zaporu od 8. decembra 1941, našli dnevni seznam njegovih sodelavcev na železniški progi.
Obravnava pred vojnim sodiščem je trajala deset dni. 69 obtožencev je branilo devet odvetnikov. Ni dvoma, da je bilo že vnaprej določeno, da bodo obtožencem izrečene najstrožje kazni ne glede na to, da njihova udeležba pri napadu sploh ni bila dokazana in da je mnogo dejstev govorilo za njihovo oprostitev. Kar po vrsti so obtoženci preklicevali izjave, ki so jih podpisali med preiskavo, in izjavljali, da so jih zasliševalci k temu prisilili z mučenjem. Ni pomagalo, da so v prid obtožencev nastopile mnoge priče, med njimi tudi borovniški župnik Ciril Jerina, ki je govoril tako odločno, da mu je predsednik sodišča zagrozil z zaporom. Za nekatere obtožence je obramba predložila trdne dokaze, da so bili v času napada v službi, pa jih sodišče ni upoštevalo. Celo vojak Santini, ki so ga partizani ujeli na mostu in kmalu izpustili, je pričal v prid obtožencev. Konstrukt obtožbe je bil zgrajen na priznanjih obtožencev o vlogah pri napadu, ki so jih karabinjerji menda priredili po opisu bratov Lichtenbeg o dogodku in vsilili svojim žrtvam. Ni dvoma, da so s tem hoteli dokazati svojo učinkovitost pri odkrivanju upornikov.

Opis slike: Sedanja Buhova domačija na bregu Ljubljanice v Bevkah

Enajsti dan sojenja, ko so bili obtoženci že hudo izmučeni, je sodišče razglasilo sodbo: 28 obsojenih na smrt, 12 na dosmrtno ječo, 4 na 30 let zapora, 5 na 8 let, 1 na 5 let in 19 oproščenih – med njimi dva mladoletnika, ki sta pa bila predlagana za poboljševalnico. Takoj po razglasitvi sodbe so odvetniki vložili prošnje za pomilostitev. Tudi škof dr. Rožman je prosil za pomilostitev in visoki komisar Grazioli je o tem takole obvestil notranje ministrstvo v Rimu: »398/2. Ljubljanski škof je danes poslal brzojavke njegovemu veličanstvu kralju in cesarju, papežu, duceju, pravosodnemu ministrstvu, poveljstvu 2. armade in prosil milost za 28, ki jih je vojaško sodišče v Ljubljani obsodilo na smrt.« Istega dne je Grazioli poslal v Rim tudi naslednjo brzojavko: »406/2. Po današnji brzojavki ³⁹⁸⁄₂ zaupno sporočam, da me je državni tožilec pri vojaškem sodišču v Ljubljani vprašal za mnenje glede pomilostitve obsojenih na smrt. Ker je krivda čisto jasna in zaradi teže zločina, ki je terjal življenje štirih vojakov, in potrebe, da damo zdrav primer posebno v tem času, sem izrazil čisto nasprotno stališče. Poslano kabinetu notranjega ministrstva in javni varnosti Rim. Visoki komisar Grazioli.« (Borec 6–7/1980, Nekaj dokumentov o preserski akciji in procesu.)
Kljub nasprotnemu stališču visokega komisarja je bilo pomiloščenih 11 na smrt obsojenih, Vinko Kržič pa je tako dobro zaigral blaznost, da so mu odložili smrtno kazen. 16 na smrt obsojenih so ustrelili 10. marca 1942 ob sedmih zjutraj v Gramozni jami, obsojene na zaporne kazni so odpeljali v Italijo in jih razdelili po raznih težkih zaporih, tudi oproščene so odpeljali v Italijo v internacijo, le 11 na smrt obsojenih je ostalo v zaporu v Ljubljani in čakalo dokončne odločitve o pomilostitvi. Šele 15. avgusta 1942 so jim sporočili, da so zares pomiloščeni in da jih bodo odpeljali v Italijo.
Med tistimi, ki jih je sodišče oprostilo pa so bili kljub temu odpeljani v internacijo, sta bila tudi Marjan in Herbert Lichtenberg. V raznih opisih preserskih dogodkov in sodnega procesa je o njima in o celi Lichtenbergovi družini povedano marsikaj slabega. Nekateri podatki so taki, da se nam zdijo komaj verjetni, na primer tisti, kako sta bila Lichtenberga na karabinjerski postaji v Borovnici skrita za zaveso in določala, kdo od mimoidočih je bil med partizani, ki so napadli most. Je bilo okupatorju pri njegovi umazani igri to res potrebno? Iz nedavnih razprav o udbovskih dosjejih vemo, kako neverjetnih načinov dela se poslužuje totalitarna oblast in kako zna zaplesti v svojo mrežo tudi ljudi, za katere kaj takega ne bi niti pomislili. Tale zapis je gotovo preskromen, da bi mogel dokončno razjasniti ozadje in resničnost ali neresničnost številnih navedb o Lichtenbergovih.
17. marca 1942 je Slovenski poročevalec objavil imena 16 obsojencev na preserskem procesu, ki so jih 10. marca ustrelili v Gramozni jami, in zaključil z vzklikom: »Slovenski mučeniki! Vaša kri ni zaman. Novo moč daje slovenski partizanski pesti, iz nje črpamo nove sile mi pravični pokončevalci tujih imperialističnih zatiralcev in njihovih pomočnikov.« V isti številki Slovenskega poročevalca je bila tudi naslednja izjava Glavnega poveljstva: »Poveljstvo izjavlja slovenskemu narodu, da ni nihče, ki je bil v procesu zaradi napada na preserski most obsojen na smrt ali na večletno ječo ali oproščen, pri napadu sodeloval, niti ni bil s čimerkoli udeležen v predpripravah za napad, niti ni o napadu vedel, niti ni bil član partizanske vojske. Pogumni napad je izvršila hrabra partizanska četa, ki je prišla in odšla brez žrtev. Italijanska vojska, ki je imela ta čas dovolj moštva v svojih postojankah v Preserju, Podpeči, Notranjih Goricah in Brezovici, to je v neposredni bližini mostu, ob napadu ni imela poguma odgovoriti na ogenj partizanskih strojnic in si vso noč ni upala na teren, tako da se je partizanska četa lahko neovirano umaknila na svoj položaj. Svoj pogum so okupatorji pokazali šele naslednji dan, ko so aretirali popolnoma nedolžne ljudi.« V že omenjenem sestavku v Borcu je Vera Hutar zapisala tudi naslednje: »S preserskim procesom je bil nad slovenskim narodom izvršen dvakratni zločin: Prvič – dva brezvestna nemškutarja sta iz sovraštva izdala 66 nedolžnih ljudi (Razliko med 69 in 66 predstavljajo Franc Krašovec in brata Lichtenberg – op. J.M.) in drugič – italijansko vojno sodišče je sodilo 69 obtožencem, med njimi 28 na smrt, čeprav so sodniki vedeli, da so vsi brez krivde.«
Ali Glavno poveljstvo oziroma vodstvo komunistične partije res ni pomislilo, da utegne diverzija na preserski most sprožiti hude okupatorske represalije? Po partizanskem napadu na Lož in Bezuljak so Italijani sicer uvedli nekatere varnostne ukrepe, nad civilnim prebivalstvom se pa niso znašali. Dali so se prepričati, da domačini z napadom niso imeli nobene povezave. Sedaj so ubrali drugačno taktiko, ki pa ni bila nepričakovana, saj je bil strah pred povračilnimi ukrepi prisoten že od začetka okupacije. Prav ta strah je slovenski demokratični tabor odvračal od prehitre in nepremišljene rezistence. Držali so se pravila, da je vsako slovensko življenje dragoceno, da je treba varovati premoženje. Izzivati okupatorja, ko je na višku svoje moči, pomeni ogrožati lastno življenje in življenja drugih. Komunisti so imeli drugačne poglede. Žrtve niso smele biti ovira na njihovi poti do oblasti. Dobro so se zavedali, da ne smejo zamuditi edinstvene prilike, ki se jim je ponudila z okupacijo. Napad na most in sodni proces, ki je temu sledil, sta bila odmevna dogodka, ki so ju hoteli izkoristiti v svoj prid ne glede na žrtve.

Poboj Lichtenbergove družine

Ko vidimo, da so bile za napad na preserski most vnaprej predvidene mnoge podrobnosti, se nam zdi čudno, da bi bili čolni, ki so bili pomembni za izvedbo akcije, prepuščeni slučaju. Brata Lichtenberg naj bi bila vključena, ko sta se vračala z nekega vasovanja in slučajno prišla tam mimo. Potem sta lahko po mili volji štela in ogledovala napadalce. Faškarji so bili tisto noč tudi v zasedah, pa se za to sploh ni zvedelo in nihče od njih ni bil med 69 obtoženci?
Kdo so bili Lichtenbergovi in kako so prišli v Bevke, v hišico ob Ljubljanici? Oče Karel Lichtenberg je bil bratranec turjaškega grofa Auersperga, zato je nekaj časa živel z družino na Jezeru pri Podpeči, kjer so Turjačani imeli pristavo. Poročen je bil z Jožefo Saksida iz vasi Saksid pri Dornberku. V letih od 1918 do 1932 se jima je rodilo osem otrok; najstarejša je bila hčerka Petronila, za njo sta prišla sinova Marjan in Herbert, nato pa še pet hčera: Ida 1924, Wanda 1926, Jožica 1928, Nada 1930 in Vera 1932. Iz pisma, ki ga je leta 1995 napisala Wanda, je razvidno, da so bile nekatere mlajše sestre rojene že v Bevkah, torej so se preselili pred letom 1930. Ljubljanski odvetnik Ivan Tavčar, sin pisatelja Tavčarja, je namreč tedaj Lichtenbergu ponudil oskrbništvo svoje posesti v Bevkah, Auersperg pa je pristavo na Jezeru prodal borovniškemu lesnemu trgovcu Kobiju.
Marija Lešnjak iz Bevk je po pripovedovanju starejših sovaščanov in po svojem spominu zapisala zgodbo o Lichtenbergovih, ki so živeli v Bevkah št. 68. Hiša je komaj zaslužila to ime, saj je imela eno samo sobo in kuhinjo. Stala je približno en kilometer od vasi, tik ob Ljubljanici, sredi barjanskih travnikov. Menda je bila prvotno namenjena za zavetje ribičem, ki jih ni manjkalo na tedaj še čisti in zdravi reki. Manj kot sto metrov od hišice je bila domačija Buhovih, po domače Kaminovih, na kateri je ob začetku druge svetovne vojne živela mati – vdova z nekaj otroki. V Bevkah so temu delu barja ob Ljubljanici rekli tudi Krajina. Ker je v vasi še ena domačija, kjer se po domače reče pri Kaminu, so vaščani za Buhove navadno uporabljali ime Krajinski. Kadar je reka prestopila bregove in poplavila barjanske travnike, je bila Krajina odrezana od vasi in edina možnost za zvezo je bil čoln. Lichtenbergovi so seveda rabili čoln tudi za ribarjenje.

Opis slike: Na kraju, kjer je ta hišica, so bili nekoč Lichtenbergovi

Za Lichtenbergov domek ob Ljubljanici se je v Bevkah prijelo ime pri Grofu, pri Grofovih. Bilo je bolj domače kot Lichtenberg. Velika, desetčlanska družina je živela v skromnih razmerah, ki niso imele nič skupnega z običajnim razkošjem pravih grofov. Oče je bil slabega zdravja. Nekaj je zaslužil z oskrbništvom Tavčarjeve posesti, ukvarjal pa se je tudi z ribištvom in lovom. Herbert je menda obiskoval gradbeno šolo, Marjan je pa pomagal očetu pri ribarjenju in navadno spremljal mater, ko je ob petkih nesla ribe, včasih tudi kak kos divjačine, na trg v Ljubljano. Obdelovali so njivico, ki so jo imeli v najemu, in pridelali nekaj hrane. Štiri mlajša dekleta so ob začetku vojne obiskovala šolo, najstarejša Petronila pa je bila v službi pri Šumiju v Ljubljani. Njen zaročenec je bil zaposlen v Blasnikovi tiskarni. Še danes se domačini spominjajo, da so Lichtenbergovi živeli skromno in pošteno in v popolnoma normalnih odnosih s sosedi in sovaščani. Mlajše hčerke so s svojimi sovrstnicami hodile v šolo in v cerkev, pa tudi odrasli so bili del vaške skupnosti.
Nihče v Bevkah ne ve, da bi bila pri njih kaka fašistična organizacija. V raznih zapisih je namreč veliko zatrjevanja, da so bili vsi Lichtenbergovi otroci člani fašistične mladinske organizacije. Ne mislimo dokazovati, da ni moglo biti tako, kajti Petronila je bila že v službi, vsaj dve hčeri sta bili gojenki v Lichtenturnu, najmlajša Vera je bila ob smrti staršev stara dobrih devet let, vendar se je treba ob taki »zgodovini« zamisliti.
V prejšnjem poglavju smo videli, kako sta bila Marjan in Herbert nepričakovano pritegnjena k sodelovanju pri napadu v noči med 4. in 5. decembrom 1941. Italijani so za njuno sodelovanje zvedeli od Franca Krašovca in ju takoj aretirali. Skupaj z drugimi sta bila potem zaprta v borovniški šoli in prepeljana v karabinjerske zapore v Ljubljani. Oče in mati sta bila gotovo v skrbeh zanju in sta jima skušala pomagati. Lahko si predstavljamo, da so ljudje obsojali ravnanje okupatorjev z zaporniki, hkrati pa tudi dvomili o upravičenosti napada na most. Kakšno ceno je bilo treba plačati za petnajst ur prekinitve vožnje na progi! Koliko strahu in trpljenja! Seveda so okrog božiča 1941 ljudje še upali, da bodo Italijani končno ugotovili, da imajo v zaporu nedolžne ljudi, in jih izpustili.
Ljudi v Bevkah pa je tedaj vznemiril še en dogodek, precej nenavaden za december 1941, ko ponekod še niso razločevali med partizani in četniki – bolje rečeno, partizane so imeli za četnike in partizani proti temu niso protestirali. 24. decembra, na sveti večer, so neznanci obkolili samotno Lichtenbergovo hišico pri Ljubljanici, razbili s sekirami vrata in nekaj oken in v hišo tudi streljali. Lichtenberg, ki je kot lovec imel orožje, je odgovoril na streljanje in napadalcem preprečil vstop v hišo. Devetletna hčerka Vera, že itak bolehna, je bila med obstreljevanjem ranjena v roko in v nogo in se je potem dalj časa zdravila v bolnišnici. Po tistem nenavadnem božiču Lichtenbergovi niso več spali doma, ampak so se preselili k Buhovim. Buhova mati je imela razumevanje za njihovo stisko, čeprav to ni bilo brez nevarnosti za njeno družino. Ali je Lichtenbergovim kdo pojasnil vzroke tistega divjanja? Tudi če bi sinova res kaj povedala Italijanom, starši in sestre za to niso mogli odgovarjati, še najmanj pa devetletna Vera, ki je poleg vsega drugega bila še bolehna. Pričakovali bi, da se bodo Lichtenbergovi po tistem umaknili na kak bolj varen kraj, toda ostali so v samotni Krajini ob Ljubljanici.

Opis slike: Mati Jožefa Lichtenberg malo pred smrtjo

Zima ¹⁹⁴¹⁄₄₂ je bila menda dolga in huda. Toda nas tokrat ne zanimajo vremenski pojavi. Le dva dni po napadu na preserski most je z Brezovice in iz Vnanjih ter Notranjih Goric odšlo v partizane 14 fantov. 6. decembra zvečer so se zbrali pri Drpaležu, se prepeljali preko Ljubljanice in odšli proti Kožljeku. Njihov odhod je verjetno pospešil strah pred Italijani. Med njimi je bil Herman Geoheli iz Notranjih Goric, sorodnik takratnega župnika na Zaplani Jožeta Geohelija. Herman se je kmalu vrnil domov in potem dobršen del zime preživel doma. V noči na 11. marec so prišli ponj partizani in ga nedaleč od domače vasi ubili. Nekateri so bili prepričani, da so ga kaznovali, ker je dezertiral iz vojske.
Da partizani res ne poznajo šale, se je posebno pokazalo 23. maja, ko so ponovno obiskali Lichtenbergove. Bila je sobota pred binkoštnim praznikom, ko je bila na Vrhniki napovedana birma. Bevke so tedaj spadale pod Vrhniko. Med birmankami naj bi bila tudi najmlajša Buhova hčerka Ivanka in botra naj bi ji bila Grofova Petronila, ki je v ta namen že prišla iz Ljubljane. Obe materi – Buhova in Grofova – sta spekli potico in vse je bilo pripravljeno za birmanski praznik. Obe družini sta že bili pri počitku, ko je pobutalo na vrata. Zaradi groženj so jim odprli. Ko so vstopili, so takoj povedali, da so prišli postreliti vse Lichtenbergove, starejše od 14 let. Pred nekaj leti, ko je Ivo Žajdela v Slovencu in kasneje v knjigi Zasuta usta pisal o poboju Lichtenbergove družine, je Wanda Lichtenberg po spominu podrobno opisala dogodke tiste noči. Pravzaprav bi tudi sama morala biti med žrtvami, saj je bila tedaj stara 16 let, toda skrila se je pod posteljo in od tam opazovala pobijanje. Oče Karel je skušal pred začetkom morije odvrniti partizane od njihovega naklepa, pa njegovo pregovarjanje ni bilo uspešno. Wanda posebej poudarja, da jih niso postrelili hkrati, ampak v časovnih presledkih, da so zadnji morali gledati umiranje tistih, ki so bili na vrsti pred njimi. Najprej so se lotili Ide. Ponudili so ji življenje, če gre z njimi. Dekle je ponudbo odločno zavrnilo: »S takimi barabami pa ne! Raje v smrt.« Petronila je omedlela, ko je videla, kako so ustrelili Ido. Bila je šest let starejša od nje in je že nekaj vedela o življenju. Naslednjo so ustrelili oziroma obstrelili Petronilo, vendar so jo prej spravili k zavesti. Kakšna doslednost ljudskega sodišča! Kot tretja je bila na vrsti mati Jožefa, nazadnje pa so ustrelili še očeta. Po končanem pokolu, ropanju in požrtiji so partizani odšli. Mati in Ida sta bili takoj mrtvi, Petronila in oče sta pa bila težko ranjena. Kaminova mati jima je verjetno skušala pomagati, vendar se Wanda tega ne spominja, živo pa ima pred očmi sliko, kako so otroci še nekaj časa po odhodu partizanov zadrževali dih, ker so se bali njihove vrnitve, nato pa so v obupu in grozi glasno tulili, ne jokali, sredi krvave scene.

Opis slike: Petronila Lichtenberg

Na binkoštno jutro sta Wanda in Jožica odšli v Ljubljano in na nekem italijanskem poveljstvu povedali, kaj se je ponoči pri njih zgodilo. S precejšnjo zamudo so prišli Italijani z reševalnim avtomobilom in odpeljali očeta in Petronilo v bolnišnico, osirotele otroke v Lichtenturn, mater in Ido pa v mrtvašnico. Oče in Petronila sta v bolnišnici kmalu umrla. Po Wandinem zapisu so vse štiri Lichtenbergove pokopali 26. maja na ljubljanskih Žalah. Preživele hčerke niso bile pri pogrebu, sinova Marjan in Herbert sta pa bila tako in tako v Italiji v internaciji. Po koncu šolskega leta so vse štiri Lichtenbergove odšle v Gorico k maminim sorodnikom; Wando in Vero je vzel k sebi mamin starejši brat Franc, Jožica in Nada sta pa dobili začasen dom pri teti Viktoriji, mamini sestri, ki je kasneje uredila, da so bile vse sprejete v zavod sv. Jožefa v Gorici in tam ostale do konca vojne.
Zaradi natančnosti ponovimo, da je naš opis poboja Lichtenbergove družine povzet po pismu Wande Lichtenberg iz leta 1995. Njeno pričevanje se večinoma ujema z že omenjenim zapisom Marije Lešnjak, ki je tudi nastal v zadnjem času in pove, kako so dogodek videli in ga še vidijo v Bevkah. Obe pričevanji sta nastali popolnoma neodvisno drugo od drugega. Lichtenbergova se ne spominja priprav na birmo in meni, da so bile binkošti 23. maja, Lešnjakova pa postavi binkošti na 24. maj. Iz pripovedi Wande Lichtenberg razberemo, da je bila med grozodejstvom skrita v domači sobi pod posteljo, na kateri sta ležali dve mlajši sestri, Lešnjakova pa omenja, da »so mlajše Grofove hčerke ob vdoru partizanov pribežale na drugi konec hiše k Buhovim. Ena je planila k materi v posteljo, kjer jo je le ta prikrila in jo tako rešila gotove smrti. Najmlajši dve sta se skrili pod posteljo. Tudi Elči je priletela in jokala: ‘Joj, mati, vse nas bodo pobili.’ Hotela je skočiti skozi okno, a ji je ‘tovariš’, ki je pritekel za njo, to odsvetoval rekoč: »Ti kar skoči, saj te bodo zunaj drugi počili.« Zgrabil jo je in odvlekel nazaj k njenim. Tam je morala gledati, ko so najprej ustrelili sestro Ido. Ko je videla, da je ta padla čez prag in krvavela, je omedlela, a so jo spravili nazaj k zavesti in čez nekaj časa tudi njo ustrelili, vendar ne do smrti. V kakih polurnih presledkih so nato ustrelili še mamo Jožefo in zadnjega še očeta Karla. Med vsem tem početjem so se krohotali, zbijali šale in jedli dobrote, s trudom pripravljene in namenjene birmanskemu prazniku. Še danes, po toliko letih, se ljudje spominjajo raztresenih krvavih piškotov, ki so na binkoštno nedeljo nemo vpili na grozotnem prizorišču.«
Od kod so prišli morilci Lichtenbergove družine in kdo so bili? V eni od hiš na koncu Bevk je gospodinja zvečer pospravljala po veži, ko je zaslišala približevanje težkih korakov. Zunaj je bil lep majski večer in svetila je luna. Gospodinja je hitro stopila v sobo in skozi napol zagrnjeno okno videla skupino vojakov, ki so hiteli proti Ljubljanici. Naslednji dan, ko je »udarila« novica o dogodku pri Kaminovih, ji je bilo takoj jasno, koga je videla iti mimo hiše. Torej so morilci prišli z one strani vrhniške železnice in ceste. Nobena skrivnost ni, katere skupine so bile tedaj tam in kje so imele taborišča, ki so jim že začeli pridruževati tudi morišča in grobišča. Nekatere govorice omenjajo v zvezi z Lichtenbergovimi Kragulja, vendar niso z ničemer dokazane. Pomor družine na osamljeni domačiji ob Ljubljanici v tistih dneh nikakor ni bil izjema. Spomnimo se samo, kako so partizani v noči na 22. april prišli k Jakopinovim v Ponovi vasi pri Grosuplju in na grozovit način ubili očeta Jožeta, ženo Marjeto, sinove Jožeta, Venclja in Štefana – Vencelj je bil star 11 let, Štefan pa komaj 6 let – in hčerko Ano, kako so konec aprila v Stranski vasi pri Dobrovi odpeljali tri sestre: 22-letno Marijo, 19-letno Ivanko in 18-letno Francko Skopec in jih ustrelili v taborišču na Ključu.

Opis slike: Ida Lichtenberg

Poletje 1942 na Drenovem Griču

V Hribernikovi knjigi Dolomiti v NOB najdemo tudi poglavje z naslovom Preskrba in organizacija zaledja. Precejšen del tega poglavja je namenjen opisu vagonskih pošiljk za preskrbo partizanskih enot. Navajamo odlomek o pošiljkah preko postaje Drenov Grič: »Pri prevažanju blaga proti Krimu so množično sodelovali zaščitniki štirih vasi: z Drenovega Griča, z Loga, iz Blatne Brezovice in iz Bevk. Po pripovedovanju Albina Kuclerja sta prišli na Drenov Grič dve taki pošiljki, zaščitniki iz Blatne Brezovice pa trdijo, da tri; dvakrat po en vagon, zadnjikrat pa kar trije vagoni. V pošiljkah je bilo manj živil kot drugega materiala: usnja, tekstilnega blaga, orožja, železa profila 10-20 mm, pločevine, pisalnih strojev, radijskih aparatov, različnega orodja, med tem tudi velika stružnica. Vse je bilo namenjeno partizanskim delavnicam na osvobojenem ozemlju. Ves material so zbrali Ljubljančani in ga hranili po raznih skladiščih. Potem so ljubljanski terenski zaščitniki spravili blago na železniško postajo, kjer so skrb zanj prevzeli zaščitniki železničarjev … O prihodu vagonov na Drenov Grič so bili obveščeni zaščitniki po vaseh. Vagon so praznili in odvažali material po enajsti uri ponoči. Imeli so tri vozove z gumijastimi kolesi. Vozili so samotež, samo enkrat so baje peljali s konji, a še takrat samo po barju. Blago je bilo treba zvoziti do Ljubljanice pri Kaminu. Čez Ljubljanico so ga vozili s čolnom, ki so ga imeli skritega v Bevkah. Italijani so namreč že mnogo prej pobrali vse čolne. Na drugi strani Ljubljanice so čakali partizani in odnesli material proti Krimu.« (Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 26)
O »prenosu materiala z Drenovega Griča« se je razpisal tudi Viktor Kirn v svoji Faškariji. Piše, da je prišla prva pošiljka na Drenov Grič že v juniju, druga v noči od 8. na 9. julij, tretja pa v noči od 15. na 16. julij 1942. Vedno so bili vagon ali vagoni postavljeni na železniški postaji na slepi tir in izpraznjeni v eni noči. Pri akciji je sodelovala faškarska četa in zaščite iz podkrimskih vasi. Po Kirnovem opisu sta bila za prevoz preko Ljubljanice angažirana dva čolna, ki sta posebno prišla do izraza pri prevozu stružnice: »Kaj se je zgodilo z zelo težko stružnico, ki smo jo do Kamina srečno pripeljali in tudi naložili na dva čolna, ki smo ju prej povezali z lesenimi legami. Ko smo čolna odrinili cca 6 do 8 m od brega, se je vse skupaj potopilo in stružnica nam je padla v vodo, kjer je ostala do danes.«
Čeprav je bilo pri pretovarjanju blaga na železniški postaji Drenov Grič in prevozu do Ljubljanice ter naprej angažiranih veliko ljudi, se le redki tega še spominjajo. Potrjujejo, da so s postaje res vozili z vozovi z gumijastimi kolesi, rekli so jim »gumiradlji«, ki jih je bilo tedaj še malo in je zaščita morala biti iznajdljiva, da jih je poiskala. Sodelovali so skoraj od vseh hiš v vasi, zato niso v tem videli nič nenavadnega. Partizanov se v začetku še niso bali, po uboju načelnika postaje Drenov Grič Franca Tarkuža in njegove žene pa jih je k sodelovanju priganjal tudi strah, ki ga je bilo vedno več. Sicer pa pot od Drenovega Griča mimo Bevk do Kamina ob Ljubljanici ni bila nič novega. Ljudje so jo poznali že pred vojno. Ko so vsako leto na binkoštni ponedeljek romali na Žalostno goro pri Preserju, so šli preko barja do Bevk, se pri Kaminu s čolnom prepeljali preko Ljubljanice in nato nadaljevali pot do Marijinega svetišča. Baje so za prevoz čez reko plačali en dinar, kar niti ni bilo poceni.
Vrnimo se še nekoliko h Kirnovi pripovedi o »tihotapljenju« blaga z Drenovega Griča v krimske gozdove. Resna ovira na tej poti je bila železniška proga Ljubljana–Borovnica. Po napadu na preserski most so Italijani zaostrili varnostne ukrepe in pomnožili straže. Spomnimo se, kako strogo so sodili obtožencem na preserskem procesu. Kdo bi si mislil, da bodo nekaj mesecev po tistih dogodkih privolili v pogajanje s partizani in dopustili neoviran prevoz raznega materiala preko proge. Kirn pripoveduje, kako je partizanska delegacija – v njej je seveda bil tudi Puntar iz Faškarije – šla na razgovor z Italijani na železniški most pri Goričici. Njegova naloga pri tem je bila, da iz primerne razdalje ščiti partizanske »parlamentarce«. Takole piše: »Naši tovariši so na puško obesili belo krpo in začeli z njo mahati. Kmalu so to storili tudi Italijani. Naši so se po cesti počasi spuščali proti mostu. Pred mostom so že stali pripravljeni tudi trije Italijani. Jaz sem zaostal, rečeno pa mi je bilo, da v kolikor bodo začeli streljati, tudi jaz užgem po njih. Nekaj časa so se pogovarjali, nato pa odšli vsak v svojo smer. Ko so naši prišli do mene, sem še ostal na svojem položaju, dokler se niso skrili na cesti proti Prevalju. Kasneje so mi povedali, da so se sporazumeli, da nas bodo pustili pri miru. Naj takoj povem, da v času prenašanja materiala na tem območju ni padel niti en strel in da smo svojo nalogo popolnoma nemoteno izvajali, razen zadnje noči, ko se je že začela ofenziva. (Faškarija, Prenos materiala z Drenovega Griča.)
Naj se zdi ta zgodba še tako za lase privlečena, to ne spremeni dejstva, da so partizani cele vagone blaga nemoteno spravili preko Ljubljanice in preko železniške proge v zavetje krimskih gozdov. Več noči so bile na nogah cele vasi na obeh straneh Ljubljanice, prevažali in prelagali so tudi težke tovore, kot je bila ona stružnica, pa Italijani tega niso videli in ne slišali, nikogar niso spraševali, kje je bil v nočeh prevozov, nihče jim ni o tem nič povedal, čeprav so menda povsod imeli svoje zaupnike.
Kaj pa umor načelnika železniške postaje na Drenovem Griču in njegove žene, ali je bil v zvezi z omenjenimi prevozi? Ko so v nedeljo, 7. junija 1942, redki potniki prišli na postajo, so takoj opazili, da nekaj ni v redu. Čakalnica je bila še zaprta in načelnika, ki je bil sicer vedno na razpolago, ni bilo nikjer. Je mogoče zaspal? Potrkali so na vrata njegovega stanovanja v pritličju skromnega postajnega poslopja ter našli njega in soprogo ustreljena v spalnici. Prišli so karabinjerji z Vrhnike in začeli preiskavo. Zvedelo se je, da so partizani tisto noč odpeljali šolskega upravitelja Franca Belina, menda zato, ker je po hišah agitiral za organizacijo Dopolavoro. Ohranjeno je poročilo, ki ga je z datumom 8. junij 1942 izdal Obveščevalni oddelek XI. armadnega zbora o smrti načelnika železniške postaje Drenov Grič Franca Tarkuža. Zanimivo je, da so v tem poročilu zapisali, da motiva za ta zločin niso mogli ugotoviti. Seveda jim tudi ni prišlo na misel, da bi v naslednjih dneh in tednih nekoliko bolj gledali, kaj se dogaja na postaji in okrog nje ob urah, ko na njej ni vlaka. Prav zločin na postaji bi jih moral na to opozoriti, saj so bili po mednarodnem pravu odgovorni za red in mir v deželi. Je pa ta dogodek močno vplival tudi na domačine, na vse, ki so kasneje razkladali vagone in transportirali njihovo vsebino v gozdove. Od nekod je pricurljala vest, da je Tarkuž odklonil sodelovanje pri tem velikem in pomembnem podjetju, da kljub opozorilom ni razumel nevarnosti, ki se ji je s tem izpostavil. Ko so bili ljudje pri prvi, drugi in tretji pošiljki obveščeni, kakšna je njihova naloga pri tem, so vedeli, da jo morajo opraviti, v nasprotnem se jim lahko zgodi kot Tarkužu. Pa ni o tem nihče posebej govoril. Saj ni bilo treba, ker so govorili Lichtenbergovi in oba Tarkuževa.
Kirn piše, da so edino motnjo pri prevozu blaga z Drenovega Griča imeli pri zadnjem transportu. Vagone, ki so prišli na postajo 15. julija zvečer, so v glavnem spraznili, preko Ljubljanice pa že niso uspeli vsega prepeljati. Del zaostalega blaga so pustili v kozolcu pri Buhovih. Ko so Italijani v začetku ofenzive prišli tudi do Krajine, so odkrili partizansko »skladišče« in zato Buhovo - Kaminovo domačijo požgali, hkrati pa tudi prazno in opustošeno Grofovo hišico, ki je bila tam v bližini. Tudi tedaj niso raziskovali, kako in od kje je prišlo blago, ki so ga našli.
Še en dogodek je v tistih dneh pretresel Bevke in okolico. Površen opazovalec ne bo videl v njem nobene zveze z Drenovim Gričem, mi pa o tem nismo tako zelo prepričani. Govorimo namreč o Janezu Veharju, ki je na nenavaden način umrl 15. julija 1942. Živel je na mali kmetiji na robu Kostanjevice pri Bevkah. Ko mu je leta 1936 umrla žena, je ostal sam s šestimi otroki – najmlajši je bil star tri leta. Za vse je moral skrbeti sam. Ker kmetija ni dajala dovolj dohodka za številno družino, se je Vehar ukvarjal tudi s prodajo sena. Zbiral je seno po okolici in ga vozil v Ljubljano. Bil je znan po tem, da nikoli ni izbiral besed, ampak vsakemu povedal resnico v obraz. Ko se je 15. julija pripeljal iz Ljubljane, je zavil v vaško gostilno in tam naletel na partizane; eden od njih je na dolgo govoril o skorajšnji zmagi nad Italijani. Vehar je nekaj časa poslušal, nato pa glasno povedal, da v to ne verjame, češ, kako boste vi, siromaki, premagali take armade. Bilo je že pozno, ko je končno zapustil gostilno. Da doma ne bi vznemirjal otrok, ki so že spali, je šel spat na hlev v seno. Otroci so bili navajeni, da je oče kdaj prespal na senu, toda sredi dopoldneva se jim je le zazdelo čudno, zakaj ne vstane. Našli so ga napol zasutega v seno, v obraz je bil plav in na vratu je imel vidne znake davljenja. Klicali so zdravnika, pa ni prišel. 16. julija so ga pokopali na pokopališču v Bevkah. Šest otrok je tako ostalo brez matere in očeta. Govorilo se je, da se je Vehar s preveč odkritim govorjenjem v gostilni zameril partizanom, ki so šli za njim in ga na nenavaden način umorili. Le sklepamo lahko, da so se partizani mudili v vasi zaradi prevozov z Drenovega Griča in je to tudi vplivalo na njihovo obnašanje.

Zaključek

Za konec najprej poglejmo, kako so se razpletle življenjske usode Lichtenbergovih otrok, ki so preživeli preserski proces in partizanski pokol na binkoštno soboto v domači hiši. Vemo, da so štiri sestre dočakale maj 1945 v Gorici. Iz taborišča v Nemčiji sta se tedaj vrnila tudi brata Marjan in Herbert. Do leta 1955 so vsi ostali v Gorici, le Marjan je imel službo v Trstu. Vsi so se poročili. Ker so po ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja nastale težave zaradi zaposlitve, sta odšli Vera in Nada v Avstralijo, za njima je odšel še Marjan, Jožica se je izselila v Peru, Herbert pa v Argentino. Le Wanda je ostala v Gorici. V Bevkah je ostal le še spomin na Lichtenbergove, pa še ta je z leti obledel. Ko so po osamosvojitvi tudi v Bevkah postavili spominsko ploščo žrtvam komunističnega nasilja, na katero so zapisali tudi štiri člane Lichtenbergove družine in zraven pripisali domače ime Grofovi, so mladi spraševali starejše, kakšni grofi so bili to in kaj so leta 1942 imeli opraviti v njihovi vasi. Tedaj se je pokazalo, da ljudje še marsikaj vedo, da se je spomin ohranil. Pokazalo se je, da so Lichtenbergovi ostali v spominu vaščanov kot skromni, toda pošteni sosedje, ki niso nikomur naredili slabega. Za zgodbe o izdajstvu, kot je bila tista v Borcu leta 1980, je bilo tu le malo prostora.
Uradna zgodovina je pripisala napadu na preserski most pomen velikega dejanja odpora proti okupatorju in naložila Lichtenbergovim krivdo za italijanske represalije. Po tej razlagi je bila smrt štirih članov njihove družine v noči na binkoštno nedeljo 1942 pravična kazen. Cena, ki so jo prebivalci vasi ob progi morali plačati za to, da vlaki po njej nekaj ur niso vozili, je bila res visoka, tako visoka, da bi glede tega napad na preserski most lahko primerjali z dražgoško bitko. Vendar to ne spremeni vprašanja, kdo je Italijanom dal povod za preserski proces. Mar res Lichtenbergovi?
In kakšna razlaga poboja Lichtenbergovih se je ohranila v ljudskem izročilu? Pravijo, da so se jih hoteli znebiti, ker so tedaj že načrtovali prevoz blaga z Drenovega Griča proti Krimu. Torej naj bi bil preserski most tedaj že v ozadju. Nad Tarkuža so se spravili kasneje, ko so sprevideli, da ne bo pristal na sodelovanje. Ko so ljudje zvedeli, kako je na binkoštno soboto potekalo »sojenje« v Krajini, jih je postalo strah. Okupatorji so 16. marca v Gramozni jami postrelili 16 fantov in mož, tu pa so domači ljudje mučili in vpričo otrok ubili mater in očeta in dve starejši sestri. Zakaj? Kaj so mogle zakriviti mati in dve hčerki, ki sta komaj začeli živeti? Zakaj so jih poleg vsega še mučili? O tem pač Slovenski poročevalec ni pisal.

Opis slike: Ljubljanske Žale – Neoznačeni grob štirih Lichtenbergovih

Tako se je začelo v vaseh, od koder so ljudje nekoč romali na Žalostno goro in se preko Ljubljanice prepeljevali s čolni. Dr. Anton Komotar pripoveduje v svojih spominih, kako se je na Vrhniki v jeseni 1941 že srečal z organiziranim delovanjem OF. Vedel je, da je bila le nekaj tednov po okupaciji ustanovljena najprej Slovenska legija in nekoliko pozneje še Sokolska in Narodna legija, vendar nikjer ni naletel na znake njihovega dela. »OF je bila že tedaj za več potez pred vsemi drugimi in je potem obdržala ta naskok do konca vojne«. Hitro mu je bilo jasno, kdo stoji na čelu OF, zato ga nekatere njene poteze niso presenečale. – Ni skrivnost, da je bila OF otrok partije in da so se tudi napad na preserski most in druge podobne akcije odvijali pod njenim vodstvom. Miroslav Luštek je v že omenjeni knjigi Ljubljana v ilegali II opisal, kako je Stane Žagar 4. decembra 1941, pred odhodom k preserskemu mostu, nagovoril Samotorško četo. Menda ni treba razlagati, da je bil učitelj Žagar že pred vojno član centralnega partijskega komiteja. Dvajset dni kasneje, 24. decembra, je bil sveti večer. Poljanska vstaja se je bližala svojemu višku in na Bukovem Vrhu nad Poljanami so zaprisegali novince. Govornik je spet bil Stane Žagar. Anton Peternel je kasneje potožil, da je Žagar tedaj preveč poudarjal borbo delavskega razreda za njegove pravice, ki jih bo uveljavil pod vodstvom partije, le malo pa povedal o boju proti okupatorju. Nekateri možje in fantje so po govoru izjavili, da se niso prišli borit za komunizem, in odšli domov. (Loški razgledi 1971, Spomini na leto 1941 in na poljansko vstajo.) Ne vemo, kdo je 24. decembra 1941 nagovoril tiste, ki so se odpravljali razbijat k Lichtenbergovim, kdo tiste, ki so v noči pred binkoštmi morili Lichtenbergove. Kaj jim je povedal, da jih je vzpodbudil k takemu ravnanju? Kaj so nosili v sebi, da so bili tega zmožni?
Pa naj še kdo trdi, da revolucije ni bilo, da je bil samo osvobodilni boj!

Opis slike: Bevška spominska plošča