Avtor: Anton Drobnič

Ob šestdeseti obletnici obrambe Turjaka in partizanskega poboja zajetih slovenskih vojakov je Nova slovenska zaveza v sodelovanju s škocijanskim župnikom v nedeljo 14. septembra 2003 pripravila spominsko slovesnost v turjaškem gradu. Najprej je bilo slovesno somaševanje, ki ga je vodil nadškof dr. France Perko. V pridigi je opozoril na strahote, ki jih je nad slovenskim narodom zagrešila komunistična revolucija in pozval k iskanju in priznanju resnice, kar je pogoj za nujno potrebno narodno pomiritev. Nato je okrog tisoč udeležencem, med katerimi je na slavnostnem odru bilo tudi šest preživelih turjaških branilcev, spregovoril še predsednik NSZ Anton Drobnič.

Naša današnja misel je Turjak v septembru 1943. Misliti in govoriti o Turjaku pred šestdesetimi leti pomeni govoriti o odločilnih političnih in vojaških dejstvih tistega časa, govoriti o bistvenih stvareh slovenske novejše zgodovine in njihovih posledicah, ki oblikujejo našo sedanjost. Pomeni govoriti o dokončni in nepopravljivi odločitvi slovenske skrajne levice za koristi mednarodnega komunističnega terorizma, za brezobzirno teptanje slovenskega naroda, njegove svobode, vere in kulture, o odločitvi za uničujoč narodni razdor, ki hromi slovenski razvoj in mu še ni videti konca. Govoriti o Turjaku pomeni govoriti o usodnem času slovenske zgodovine, o času, ki še traja.
Slovenski partizani, ki so jim potrebno število in za javnost všečen obraz zagotovili krščanski socialisti, vodili in upravljali pa mednarodni komunisti s sovjetskimi boljševiki na čelu, so pod krinko boja proti okupatorju že od samega začetka delovali za komunistično revolucijo brez obzira na lastni narod. Svoje revolucionarne cilje in metode so javno ukazali in razglasili že 16. septembra 1941 z zloglasnim odlokom o zaščiti naroda, s katerim so se totalitarno, enostransko in samovoljno oklicali za edinega predstavnika slovenskega naroda in se diktatorsko razglasili za edino oblast, ki jo mora pod grožnjo smrtne kazni brezpogojno ubogati vsak Slovenec.
Prisvojili so si monopol nad bojem proti okupatorju. Ta boj pa je bil le sredstvo za izvajanje revolucionarnega terorja in ne resnični cilj njihovega delovanja. Vsakogar, ki se jim ni podredil, so oklicali za fašista in narodnega izdajalca. Pod tem naslovom so nato celo leto neovirano pobijali svoje resnične ali namišljene politične in idejne nasprotnike. Italijanski okupator, ki je bil dolžan skrbeti za varnost okupiranega naroda, jim teh zločinov nad Slovenci ni preprečil, tega ni niti resno poskusil. Partizansko nasilje je le izkoristil za svoje namene in uporabil za izgovor, da je še sam preganjal in pobijal neoborožene Slovence.
Takšno vzajemno zločinsko delovanje slovenskih komunistov in italijanskih fašistov proti neoboroženim Slovencem je spomladi in poleti 1942 postalo neznosno. Dvema oboroženima sovražnikoma, dvema totalitarnima silama na milost in nemilost prepuščeni prebivalci t. i. Ljubljanske pokrajine so po enem letu strahu za golo življenje v skrajnem obupu še sami zgrabili za orožje in se postavili v obrambo svojih družin in svojih domov, v samoobrambo, najprej spontano, tajno in neurejeno, kasneje javno in urejeno z ustanovitvijo legalnih vaških straž. Stanje se je potem hitro izboljšalo, tako partizansko kot fašistično ustrahovanje, preganjanje in umori so se bistveno zmanjšali. Prvi napad komunistične revolucije je bil odbit in življenje se je počasi steklo v bolj znosne oblike, v manj nevarne razmere.
Po takšnem odporu, ki je odbilo ost partizanskemu revolucionarnemu terorju in razbilo izgovor za okupatorjeve povračilne zločine, so nastale nove razmere, ko je italijanska okupatorska vojska v začetku septembra 1943 kapitulirala. Notranjska, Dolenjska in Bela krajina so postale svobodne. Na tem slovenskem ozemlju razen na progi Ljubljana–Postojna ni bilo več okupatorske oblasti, bile so samo domače slovenske oborožene sile: partizanske brigade, četniški odredi in Slovenska narodna vojska, v katero so se preuredili vaški stražarji in vojaki Slovenske legije.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Med mašo na dvorišču turjaškega gradu – Mašuje škof Franc Perko Andrej Zgonc

Kljub številnim zločinom in enoletnemu spopadanju medsebojno sovraštvo tedaj še ni bilo nepremagljivo in nujno sodelovanje vseh slovenskih oboroženih sil v boju proti nemškemu okupatorju se je zdelo še možno. Po navodilih političnih in vojaških vodstev, ki so menila, da se partizani še lahko odrečejo revoluciji in njenemu nasilju, so zato četniški odredi in enote nekdanjih vaških straž septembra 1943 enostransko razglasile, da partizanov ne bodo napadale in jim predlagale skupen boj proti nemškemu okupatorju, katerega pritisk na svobodno slovensko ozemlje so pričakovali. Protikomunistična stran je na široko odprla vrata, da bi omogočila enoten narodni odpor in preprečila nadaljevanje pogubne državljanske vojne.
Odgovor komunistične strani je bil oduren in za slovenski narod usoden. Partizani so kakršnokoli enotnost in sodelovanje zavrnili in se o tem niso hoteli niti pogovarjati. Povsod so nadaljevali z ostrimi napadi na nekomunistične slovenske vojaške enote in tem napadom dali popolno prednost pred napadi na nacistične okupatorje, dokler te sile ne bi bile popolnoma uničene. Partizanov ni zanimal boj proti nemškemu okupatorju in ne narodna enotnost. Njihov glavni cilj je bila revolucija, absolutna oblast. Po dveh letih revolucionarnega nasilja niti septembra 1943 niso odstopili od revolucije, uvedene z odlokom iz septembra 1941.
Na svobodnem slovenskem ozemlju, kjer vse do nemške jesenske ofenzive ni bilo nobenega okupatorja, se je razvila prava državljanska vojna. Simbol te vojne, ki vsebuje vse njene značilnosti, je postal Turjak.
Po kapitulaciji Italije so se dotedanje vaške straže iz domače varnostne sile na okupiranem ozemlju spremenile v Slovensko narodno vojsko na svobodnem slovenskem ozemlju. Posadke na Notranjskem so ostale na svojih mestih, posadke z območja Novega mesta so se ob napadih partizanov umaknile čez Savo do Krškega in nato v Ljubljano, posadke z območja Ribnice, Velikih Lašč, Suhe krajine, Grosupljega, vzhodne in južne okolice Ljubljane pa so se zbrale na območju Turjaka in Zapotoka. Pridružile so se jim tudi nekatere četniške enote, skupaj okrog 1500 mož, oboroženih večinoma z lahkim orožjem.
Prvotni namen tega zbora je bil zagotoviti zvezo z Ljubljano, preprečiti vdor nemškega okupatorja in zavarovati pričakovano invazijo zavezniških sil od Reke proti Ljubljani. V prepričanju, da se bodo poslej vse slovenske oborožene sile skupaj s partizani bojevale proti Nemcem, sta stotnik Cerkvenik kot poveljnik na Turjaku zbranih enot in kaplan Malovrh kot predstavnik Slovenske zaveze prepričala velikolaškega župana Paternosta, da se je o skupnem nastopu in razmestitvi posameznih enot že 10. septembra v Velikih Laščah pogajal s predstavniki partizanov. Dogovorili so se, da vaški stražarji prevzamejo obrambo ceste na Turjaku in Nemcem preprečijo vdor proti Velikim Laščam in naprej.
Koncentracija nekdanjih vaških straž na Turjaku je bila torej določena zaradi nastopa proti okupatorjem in ne proti partizanom. Partizanom pa ni bilo za boj proti Nemcem, ampak so dobili ukaz, da morajo vse sile uporabiti za uničenje slovenskih protikomunističnih sil. Zato so takoj po padcu četniške postojanke v Grčaricah 10. septembra poslali nekdanjim vaškim stražam ribniške doline in Suhe krajine zahtevo, naj se do 12. septembra brezpogojno predajo. Z napadi niso počakali niti do izteka ultimata, ampak so takoj začeli pritiskati na ribniško dolino in na Žužemberk. Do prvega hudega spopada za Turjak je prišlo že v ponedeljek 13. septembra na cesti Rašica–Turjak, vendar so bili napadalci odbiti. Napadi so se nadaljevali, branilci so se umaknili za grajsko zidovje, nato jih je več kot polovica odšlo na Zapotok in nato po hudih bojih s partizani proti Ljubljanskemu barju in v Ljubljano.
V gradu je ostalo okrog 700 oboroženih mož in več deset civilnih oseb. Branilci so zahtevali premirje in skupen nastop proti Nemcem, partizani so zahtevali samo brezpogojno vdajo. Napadi na grad so se stopnjevali ves teden do nedelje 19. septembra, ko so partizani s pomočjo italijanskih topničarjev in tankov prebili grajsko zidovje in se – kot pravijo nekateri viri – po izdaji domačina Prajerja povzpeli na grajsko streho, od koder so s strojnico obvladovali grajsko dvorišče in izhod iz gradu. Junaški branilci, ki niso imeli več izhoda, v gradu pa jim je zmanjkovalo vode in streliva, so se morali predati.
Po predaji so napadalci, pripadniki Prešernove brigade, ki ji je poveljeval Dušan Švara – Dule, njen politični komisar pa je bil Ivan Franko, turjaške branilce ob mučenju in zasramovanju najprej okradli, slekli do hlač, nato pa na znani partizanski način zvezali z žico, navezali na vrvi in jih še isti dan odgnali proti Velikim Laščam. Tam so jih pri železniški postaji zaprli v neko skladišče. Naslednji dan so jih 13 določili za ustrelitev, ubili so jih 10, trem je uspelo pobegniti. V tej skupini umorjenih so bili predvsem civilisti, med njimi tudi dr. Ludvik Kožuh, zdravnik v Laščah, dr. Lojze Zalokar, predsednik sodišča v Laščah, in Stanko Petelin, profesor iz Ljubljane. Drugi dan so nad železniško postajo umorili po nekaterih podatkih še 50, po drugih podatkih še 60 vojnih ujetnikov, nekdanjih vaških stražarjev. Kot je tedaj poročala okrožna VOS Velike Lašče, so jih okrog 200 poslali na delo v Kočevje, druge, ki jih je bilo okrog 400, pa tudi v Kočevje, »kjer se bode izvršila likvidacija«. Njihova smrt je bila torej ukazana, ko so bili še v Laščah, preden so bili v Kočevju zaslišani.
Na Turjaškem gradu je bilo tudi okrog 36 težjih ranjencev. Zanje so skrbeli zlasti zdravnik dr. Kožuh, kateremu je pomagal dr. Zalokar in več bogoslovcev. Po predaji branilcev so ujete ranjence zaprli v gospodarsko poslopje pod gradom. Od tam je enemu uspel pobeg, 28 pa so jih naslednji dan umorili. Po imenu so jih klicali iz poslopja, zunaj na stopnicah pa je partizan vsakega ustrelil v tilnik.
Med ranjenci v gradu je bilo tudi kakšnih šest ranjenih in zajetih partizanov. Tudi te sta enako kot druge zdravila in negovala dr. Kožuh in dr. Zalokar s svojimi pomočniki. Vsi ranjenci in drugi zajeti partizani so ostali živi, njihovega zdravnika in njegove pomočnike pa so ubili.
Septembrski turjaški dogodki so imeli vse značilnosti tistega časa. Turjaški branilci so se tam zbrali za skupen boj proti Nemcem in partizanov niso napadali, ves čas so se samo branili. Partizani so zavrnili njihov predlog za skupen boj proti tujemu okupatorju in nadaljevali z napadi do uničenja slovenskega nasprotnika. V ta namen so uporabili zločinsko sodelovanje italijanskih okupatorskih oficirjev, ki so jim s svojimi topovi in tanki omogočili odločilno premoč in zmago. Takoj po zmagi so nadaljevali revolucionarno nasilje in zločinsko umorili večino vojnih ujetnikov skupaj z ranjenci in njihovimi civilnimi zdravniki. Tisti, ki so se čez Zapotok rešili komunističnega poboja, so se pridružili novi domobranski vojski, ki se ni več samo branila, ampak se je tudi ofenzivno bojevala proti partizanom. Komunistična revolucija in slovenski protikomunistični odpor sta se stopnjevala, s partizanskim množičnim pobojem vojnih ujetnikov po vojni je narodni razkol postal trajna in glavna ovira normalnega sožitja in napredka.

Avtor slike: Ivan Arnšek

Opis slike: Grad, obiskovalci in zastave Ivan Arnšek

Ta razdor še danes ni odpravljen, nasledniki komunističnih revolucionarjev in njihovih zaveznikov v strankah vladajoče koalicije ga nasprotno še pravno utrjujejo in opravičujejo. To so nazadnje prav cinično storili letos s sprejemom sprevrženega zakona o vojnih grobiščih, ki krivic do pobitih in zamolčanih žrtev partizanskega nasilja ni odpravil, ampak jih je z lažjo in prevaro ponovil in povečal, z zamolčanjem revolucije in njenih umorov pa partizanski boj opral krvi množičnih zločinov. Vse to so pogubne posledice tiste Slovencem tuje in sovražne miselnosti, ki je povzročila napad na Turjak in njegov padec ter zakrivila najhujše zločine nad brati.
Ali nekdanji napadalci kdaj pomislijo, kaj so z napadom na svoje brate in njihovim pobojem povzročili slovenskemu narodu? Ali na to mislijo takrat, ko se zbirajo nad gradom, od koder so pred 60 leti začeli svoj napad? Ali še vedno slavijo zločin, umore svojih slovenskih bratov?
Pustimo napadalce Turjaka njihovi vesti in premisleku, saj sedaj tudi oni stojijo pred večnostjo in njenim sodnikom. Mi pa se, kot je zapisano na tej spominski plošči, pred desetimi leti postavljeni na steno grajske kapele, poklonimo »branilcem Turjaka, vojakom slovenske protikomunistične vojske, v neenakem in vsiljenem boju od sovraštva bratov in orožja zavojevalcev premaganim, od slepote tujega nauka pokončanim«.