Avtor: Jože Aljančič

V nedeljo, 19. oktobra, so nad grapo pri Zakrižu blagoslovili križ v spomin na tiste, ki so jih 23. marca 1945 sem pripeljali partizani in pobili. Med njimi je bil tudi Jože Aljančič. Njegov sin nam je povedal naslednjo zgodbo.

Vsi vedo za Lajše, planoto, ki z južne strani obdaja Cerkno, v katere brezno so partizani 5. februarja 1944 vrgli šestnajst domačinov. Eden od teh je pobegnil. Nasprotno pa jih je le malo, ki vedo za grapo blizu Zakriža, v kateri leži dvaindvajset ljudi, postreljenih 23. marca 1945, med njimi tudi moj oče Jože.
Štirje so iz tržiške občine in kovorske fare, od tega trije iz Zvirč: Jože Aljančič, 1901–1945, Jože Hlebčar, 1906–1945 in Ivo Ovsenek, 1928–1945; iz Loke je Jože Blažič (1928–1945), eden pa iz Predoselj: Franc Sušnik, 1925–1945, hlapec pri Mlinarju na Suhi, doma iz okolice Kamnika ali Poljanske doline; bil je tudi domobranec v Kovorju. Za drugih 17 se ne ve, kdo so bili in odkod so jih pripeljali v Cerkno. Če ne bi bilo nas, ki smo hodili po sledi svojih, bi se spomin na dogodek izgubil.
Zakriž ni bil kar tako. Beremo, da sta bila v vasi ob nemškem vpadu v Cerkno in kasnejšem zločinu na Lajšah, torej januarja in februarja 1944, štab IX. korpusa in oficirska šola. Nista bila v Cerknem, ampak previdno visoko nad trgom, sredi gora in blizu gozdov.
Kako so se ti Tržičani, med katerimi je bil tudi moj oče Jože Aljančič, znašli tik pred koncem vojne na tako zapuščenem kraju? Bom povedal kar od začetka. Leta 1942 so začeli med nemško okupacijo mimo Zvirč in Kovorja delati traso za avtocesto za Ljubelj. Mimogrede, po zmagi se je novi oblasti zdelo za malo, da bi nadaljevala tam, kjer je omagal okupator, in je ubrala drugo pot. Marsikdo od brezposelnih je prišel do dela, med njimi so bili tudi Kovorci. Takrat so prišli v stik z Zaklančani. Od tam so šli v partizane že 1942. leta in naši so sodelovali z njimi. Pri nas smo imeli čevljarstvo, pri hiši se je reklo pri Jašnu. Ostalo je nekaj čevljev, ki jih je oče dal Zaklančanom, morda prodal. Potem so s cesto prenehali, oče pa je spet začel popravljati čevlje. Leta 1943 so partizani razglasili v Kovorju splošno mobilizacijo. Mojega očeta in soseda, kmeta Jožeta Hlebčarja, Lečena, so tudi hoteli. Hlebčar je bil bolan na želodcu, oče imel kilo. Pustili so ju, ker je bilo povelje, naj bolnih ljudi ne mobilizirajo.
Ostala sta doma, miru pa jima niso dali. Nanju se je spravil glavni terenec v Kovorju Franc Boncelj, po poklicu mesar. Pride in pravi, da bodo poslali zdravnika, ki bo pregledal, kaj je res. Ko je spoznal, da res nista za v goščo, je v vasi organiziral skupino, ki je nosila naziv Gospodarska komisija, in ju vključil vanjo. V resnici so samo zbirali hrano za partizane. Ljudje so nosili k nam, obesili vrečko s hrano na kljuko hišnih vrat in šli.
Oče jo je snel in oddal Hlebčarju, kjer je bil center. Zanj so vedeli samo zaupniki. Pomagala je tudi Hlebčarjeva dekla Johanca Jerala. Kasneje je vzela šuštarja, ki je delal pri nas. Tako je teklo kot namazano vse leto 1943 do jeseni 1944.
Vedno več je bilo tega, da so prihajali na dopust nemški vojaki, pa namesto nazaj na fronto bežali k partizanom, saj drugam se ni dalo. Potem pa pridejo v začetku oktobra 1944 v Kovor domobranci. Od drugod so bili, več jih je bilo iz Loma. Od domačinov je bil med njimi Jože Klemenčič. S fronte je prišel, bil nekaj časa pri partizanih, pobegnil in postal domobranec na novoustanovljeni postojanki. Nič mu ni bilo prav in izvrtal je, da se pri nas nekaj dogaja. Spravil se je na Johanco. Saj ni bilo treba veliko. Par klofut ji je prisolil, pa je vse povedala. Komandant Jože Perne iz Loma je potem očeta in Hlebčarja postavil pred izbiro. Takole je začel: »No, Ago, kako je kaj?« Ago je bilo očetovo ilegalno ime. »Ali Begunje ali v Kovor za domobranca.« Pa sta šla k njim. Hlebčar je bil za kuharja, oče popravljal čevlje, včasih pa je šel tudi ven na obhode.
Moj oče in Hlebčar sta večkrat prihajala domov, zlasti ob koncu tedna. Tako prideta na dopust oblečena v civilne obleke tudi v nedeljo po novem letu 1945. Pa so ju dobili. Grogec Janko je prejel ukaz, naj poizve, kdaj bosta šla nazaj v Kovor. Tudi on je bil domobranec. Sporočil je dekli pri tej kmetiji, Pavli Mulej, doma je bila iz Naklega. Ta je šla povedat gor na bližnje Hudo, kjer so imeli partizani izpostavo. Zvečer ju je njihova patrulja počakala pri prvi hiši, kjer se pride dol, in ju pobrala. Vodil jo je Slavko Rozman, doma iz Kovorja. Kasneje je pravil, da je moral to narediti, sicer bi ga ubili. Odpeljali so ju mimo Begunj skozi Drago pod Stol. Tja se je premaknil Kokrški odred, prej je ostajal nad Tržičem. Še v istem tednu so po Kovorju raztrosili listke, na katerih je pisalo: »Pošteni ljudje so pri domobrancih. Pobegnite tako, kot sta Aljančič in Hlebčar, ki sta tukaj prosta!« Pridrvijo k nam domobranci, vodil jih je Šula, kot so ga klicali po domače. Postrojil nas je z grožnjo, da moramo povedati, kjer sta, da bo sicer vse pobil. Mislili so, da se skrivata doma. Pretaknili so vse pri nas in pri Hlebčarju. Pri njem je imel moj oče na podstrešju skrito usnje. Videti je bilo bolj varno, saj je bil kmet. Usnje so našli in pobrali. Na koncu so se umirili. Zadeva le ni bila tako čista, kot so jo prikazovali partizani. Kmalu po tistem pride k nam Boncelj. Oče je imel, ko so ga vzeli, nizke čevlje in pumparice. Pravi: »Zima je tu. Dajte čevlje, kakšne gojzarje, nogavice in obleko, da mu bomo nesli.« Izročili smo mu vse, poslali smo škornje z vezalkami in zimsko obleko, z nahrbtnikom vred.

Opis slike: Zakriž s Kojco v ozadju

Tam pod Stolom so bili teden dni. Potem smo izvedeli, da so jih imeli pri naši daljni žlahti na Jamniku. Najprej v Kropi dva dni, potem pa gor pod Jelovico v to vas, ravno v hišo, kjer je bila mamina sorodnica poročena. Reklo se je pri Bavant. Oče je bil na njeni poroki in tudi kasneje hodil na obisk. Tako so se poznali. Ko smo izvedeli za to in da so bili vklenjeni, smo spoznali, da gre zares. Bili so prav v tistem, kakor so jih prijeli, v nizkih čevljih, nobenih škornjev in nogavic. Škoda je bilo tistih škornjev, še danes jih vidim, kakšne barve so bili. Samo ustavili so se za nekaj ur in še to, da so jih od tam peljali na Primorsko. Potem pa se oglasi pri nas Peter Mihelič, mamin bratranec iz Podbrezij. Začne ji razlagati, da ji prinaša pozdrave od moža. »Kakšne pozdrave, kje pa je?« »Pod Stolom.« A tako, mi smo pa že vedeli, da je na Primorskem. Mama mu je odvrnila: »Zdaj mi boš pa lagal!« Ne vem, zakaj je to naredil. Po vojni sem ga ozmerjal tule na dvorišču: »Povej, od koga si bil ti poslan?« Nič ni vedel. Všeč mu je bila Pavla, Hlebčarjeva žena, in jo je hotel potolažiti. Po vojni se je res poročil z njo.
Vojne je bilo konec, povsod so proslavljali svobodo, naših pa od nikoder. Pa pride drugi bratranec, tudi on se je pisal Mihelič. Med vojno je bil partizan v Cerknem in se je smukal okrog zaporov: »Sem moža videl tam zaprtega.« Mama: »Zakaj pa ga nisi poskusil reševali?« Odgovoril je: »Smo tako sovražili tele belčke, da bi jih kar pobili, če bi jih lahko.« Pri nas je s tem opravil. Dočakal je 92 let in čeprav smo bili žlahta, so bile to zadnje besede, ki smo jih slišali od njega. Nikdar več nismo spregovorili z njim. – V Cerknem so jih imeli zaprte v kleti stare hiše z majhnimi okenci in rešetkami. V centru je bilo, če ni bil bivši farovž. Čez dan so čistili po trgu. Koštrin se je pisal, ki nam je prvi povedal za Zakriž. Saj ni naravnost govoril, bil je bolj pijanček. Pa je beseda dala besedo in mu je med drugim ušlo, kje so jih postrelili. Mamin brat, stric Janez Aljančič je stvar vzel v roke. Upal se je, ker je bil med vojno partizan nekje okrog Logatca. Veliko nam je pomagal. Z mamo in bratom se je odpravil v Cerkno in po sledi na Zakriž. Zvečer na avtobus, pa gor v vas in zraven cerkve k tem Bajtarskim, Kosmač se pišejo. Ustavili so se stric, mama in brat. Prijazno so jih sprejeli, vse so jim povedali.
Tako so izvedeli, da so ujetnike pred zadnjo nemško hajko pripeljali gor v Zakriž. Bilo je 23. marca 1945 in ni jasno, kaj so nameravali z njimi. Zaprli so jih v senik nad vasjo. Anton Peternelj iz Zakriža ve povedati, kako je kot sedemletni pobič hodil okrog barake in videl, da so v njej ljudje. Skozi režo med deskami je zagledal iztegnjeno roko in zaslišal prošnjo, naj jim prinese hrano. Drugega ni našel doma kot korenje in ko jim ga je hotel dati, ga je partizanski stražar Lojze, Andrejnov iz bližnjih Raven, udaril, da mu je vse padlo iz rok. Samo njega je videl pred senikom. Tega dne se je napovedovala hajka. Nemci so bili že v Bukovem in potem se je zgodilo. Lojze naj bi sam izpeljal vso reč, kar pa je malo verjetno. Vsaj nekaj jih je moralo biti zraven. Peljali so jih po tej poti ob hribu, ni znano, ali so bili zvezani ali ne, in nad prvo grapo postrelili. Gospodinja pri Orehovcu je prišla dol v vas in rotila domačine, da je treba mrtve zakriti, saj se jim utegnejo Nemci drugače maščevati. Dva iz Zakriža sta šla zraven, med njimi tudi mladoletni Franc Prezelj, ki živi v Zakojci. Nista jih zares pokopala, samo listje sta nametala nanje. Zato so jih živali, zlasti lisice, hitro izkopale in že odnašale. Potem so šli Kosmač in sosedje ter jih pokrili z zemljo.
Vse to so povedali našim že na prvem obisku. Odpeljali so jih na kraj, kjer se je zgodilo. Manj kot pol kilometra od Vrha Križa, sedla, na katerem pridejo skupaj štiri ceste. Od Orehovca, hiši na tem kraju, po kolovozni poti ob severnem pobočju Velikega Kovka. Ko se pot strmo prevesi v Golovo grapo, se druga odcepi položno navzgor in čez dvesto metrov smo tam. Kolovozna pot in strma grapa. Kraju se reče V Rebrah v Orehovski ali Golovi grapi, parcela ²⁵⁶⁄₁₇. Nekako se je izvedelo, kako so jih. Na pot ob strmini so postavili strojnico in jo pokrili s črno plahto. Ujetniki so šli naprej, ravno tu nad grapo, kjer se kolovoz razširi, pa so jim ukazali, naj obstanejo. Andrejnov naj bi bil tisti, ki jih je pokosil. Obležali so na poti. Eden, Lojze Štucin iz Zakojce, pri Čelku se reče pri hiši, je od tam ušel. Kar navzdol jo je ubral in noben strel ga ni zadel. Naveličal se je bil partizanščine in se skrival doma, pa so ga izsledili. Pred nekaj leti je umrl. Preostalih 22 so pometali v grapo. Tu pod cesto je bilo kar nekaj zemlje, ker je bila prej ogenjca. Šele pred leti, ko so širili zgornjo cesto, ki pelje v Ravne, so jo zasuli s kamenjem. Kaže, da ni bilo namerno, a največ skal je priletelo ravno na mrtve. Morilec Andrejnov Lojze se je zapil, kljub temu pa dočakal starost. V Ravnah je pokopan in sliko ima na grobu.

Opis slike: Križ pod Vrhom križa

Okrog vseh svetih smo vsako leto hodili na grob, teden prej ali kasneje. Zvečer smo se peljali z avtobusom iz Škofje Loke v Cerkno, potem pa v temi v Zakriž. Takoj smo šli na grobišče. Svetili smo si z baterijami. Potem smo spali pri Kosmačevih, zgodaj zjutraj pa nazaj v Cerkno in domov. Avtobus je odpeljal že ob peti uri. Kosmačeva mama je vedela povedati za nas: »Ponoči so prišli, da smo se komaj videli, zjutraj pa jih že ni bilo več.« Samo enkrat smo šli tako, da smo ostali čez dan. Takrat smo šli na grob zjutraj, potem pa peš med Poreznom in Kojco v Baško grapo. V Hudijužni smo se povzpeli na vlak proti Bohinju in domov. Spominjam se, da smo takrat na poti srečali domačina. Začudil se je, kaj iščemo v tako odmaknjenih krajih. Povedali smo, odkod smo in zakaj smo prišli, pa se je razgovoril o tem, kaj se je dogajalo ob tisti nemški hajki. Dan kasneje, kot se je zgodilo tisto z našimi, torej 24. marca 1945, so dobili partizane na Poreznu. Zajeli so jih in pobili čez sto. Pravkar so jih mobilizirali, še pušk jim niso dali. »Vso noč so partizani lumpali v štabu, čez dva dni pa se je zgodilo tisto na gori.« – Z nami so hodili tudi Blažičevi, sestre, Mari največkrat, potem pa so nehale, od Iva Ovsenika tudi. Skupaj smo šli. Mi smo jim pokazali sled. Le Hlebčarjeva Pavla ni šla nikoli, pa je bil vendar njen mož. Po letu 1960, ko so se dobili avtomobili, je šlo gladko.
Pri Orehovcu, tisti hiši na začetku kolovoza, so nam pravili, da jih takrat, ko se je to dogajalo, ni bilo tukaj: »Tole smo kupili kmalu po vojni.« A točno so vedeli za vsako leto, kdaj smo bili tam in kdaj ne, čeprav smo prihajali ponoči. Na grobu smo prižigali sveče. Nikdar se jih ni nihče dotaknil, nobene zasede. Zdaj pravijo, da so hodili miličniki gledat in vpraševat.
Glavnega kovorskega terenca Bonclja sem po vojni večkrat srečal. Vse sem mu povedal. Silak in prava surovina. Vse je stolkel in premetal, kadar je bil pijan. Mučilo ga je tisto, kar se je zgodilo med vojno. Meni ni naredil nič. Čeprav sem za glavo manjši, se ga nisem ustrašil. Vse sem mu očital. Ko so imeli borci piknik, sem ga pahnil po bregu, da je padel v vodo. Zraven je bil Šilc, ki je bil tudi v Cerknem, njegov sin prodaja avtomobile: »Prav mu je, jaz sem bil tam, kjer so jih pobijali.«
Govorijo, da sta bili dve skupini. Dva dni prej naj bi pripeljali iz Cerknega tiste, ki so jih uradno obsodili na smrt. Obležali naj bi v grapi na naslednji parceli. Celo peljali so me tja, a groba nismo našli. Čudno je vseeno, ko smo za naše izvedeli takoj. Na spodnjem robu velikega jesena, ki raste sredi grobišča naših, se je prej videla lobanja, tudi otroci, ki so hodili tam okrog, pripovedujejo o kosteh, ki so se belile med listjem. Na drugem prostoru pa ni nič in morda tudi nič ni bilo. Bukev, na katero smo vrezali začetnice naših umrlih, je gospodar posekal, javor pa pustil v spomin na mrtve.
Leta 1945 so nam zaplenili vse. Razglašeni smo bili za izdajalce in vojne zločince. Joža Fister, brat Hlebčarjeve Pavle, je bil glavni sodnik v Kranju. Naš stric je vse v roko vzel in naredil pritožbo. Uspel je. Fister nam je kasneje povedal: »Tvegal sem, zelo težko je bilo tako odločiti. Vendar ni bilo nobenih dokazov, da bi bili narodni izdajalci in sovražniki. Odločbo o zaplembi sem razveljavil.« Potem smo smeli ostali na domačiji in ničesar nam niso vzeli.