Avtor: Ana Gaberščik

V tistih časih v mestu tako rekoč ni bilo avtomobilov. Tisti pa, ki so vozili po mestu, so pri večini prebivalcev zbujali grozo. Bili so črni. Zaradi barve so spominjali na vozila pogrebnega zavoda. Po mestu so vozili ponoči, najpogosteje navsezgodaj zjutraj. Vzniknili so iz megle in vanjo spet utonili. O teh avtomobilih sicer nihče ni govoril, vendar so vsi vedeli, da prinašajo nesrečo. Kljub soncu in pisanim barvam jeseni je nad mestom lebdelo nekaj žalostno mračnega.
Za vogali so se ob večerih, v polsenci komajda še utripajočih uličnih svetilk skrivali čudni možaki. Z na široko odprtimi razporki na hlačah so strašili otroke, ki so se vračali iz šole. Najraje so se podili za majhnimi deklicami. Ko so te vse prestrašene in objokane pritekle domov, so mame v sveti jezi vpile:
»Poštene ljudi zapirajo, streljajo, obešajo, iztirjenci pa …«
»Tak bodi vendar tiho, saj te slišijo po vsej hiši,« so se pridušeno oglašali očetje in onemoglo udarjali s pestjo po mizi.
»Zločince in ubijalce slave kot heroje, moj Bog, kakšen svet!« To zadnje se je slišalo kot obupan vzdih na obrežju neizjokanih solz.
Nekega dne so otroci lahko pustili šolske torbe iz lepenke kar doma. Tovarišica jim je prejšnji dan povedala, da bodo namesto v šolo šli na razstavo o zločinih okupatorja in njegovih pomagačev.
Na obrobju mesta je stala velikanska, še neizdelana stavba. Vanjo so se valile množice ljudi. Otrok in odraslih. Do visokega vhoda se je prišlo po stopnišču iz grobega betona in vse naokrog so bili še kupi peska, razmočene luže in od malte belo blato. Množice so nanašale vso to belo umazanijo v stavbo, velikanske dvorane so bile podobne velikemu gradbišču.
Mirina in Martina sta se držali za roko. Hodili so v parih, da se ne bi kdo izgubil. Ko sta z Martino prestopili prag, je Mirina v kotu zagledala vojaka s psom; pes je bil velik in je spominjal na volka. Vojak je nosil svetleče se škornje, v rokah je držal brzostrelko in z njo meril na človeka v progastih hlačah. Ta je ležal na tleh in okoli vratu je imel debelo železno verigo.
Mirina se je hipoma obrnila in hotela zbežati. Martina pa jo je skoraj jezna potegnila nazaj. »Saj niso pravi, kaj ne vidiš, da so same lutke.«
Mirina bi najraje kar stekla skozi dvorane, pa ni mogla zaradi množice ljudi. Ubežala pa je kljub vsemu. Pobegnila je med na tleh zarisane vzorce, ki so jih z umazanimi podplati risali obiskovalci razstave. Sledi njihovih stopinj so bile vznemirljive in pomirjujoče obenem.
Vznemirljive, ker jim je iskala podobo, pomirjujoče, ker niso bile tako grozljive kot neštete povečane fotografije, razstavljene po nepregledno velikanskih stenah dvoran. Vse te podobe izmaličenih človeških postav in žalostno obupanih pogledov so se v njenem spominu zvrtinčile v brezoblično in nerazpoznavno gmoto; skrita globoko v njeni notranjosti je ta gmota nedoločena in nedoločljiva sobivala in rasla z njo.
Jasno razpoznavna sta v njeni zavesti ostala samo vojak s psom in jetnik v progasti obleki. Natančno takšna, kot ju je videla tisto dopoldne na razstavi. Morda se je Mirini dogodilo tako tudi zato, ker je vojaka s psom in brzostrelko srečala še čez nekaj dni v bližini pokopališča na obrobju mesta.
Sredi travnikov je zagledala visoko ograjo iz bodeče žice. Videla je tudi nekakšne visoke lesene pokrite odre na vogalih, kajti ograja je omejevala velikanski notranji prostor z lesenimi barakami. Mama je pospešila korak, Mirina pa bi najraje kar obstala in si vse natančno ogledala. Stopinje so ji zastajale; nekaj podobnega je že videla na razstavi, ampak tu je bilo vse tako resnično. Opazila je, da se jima bliža vojak v pološčenih, svetlečih se škornjih. Čez prsi mu je visela brzostrelka in ob nogi mu je korakal velik volčjak.
»Tovarišica, ustavljanje je strogo prepovedano!«
Mamin korak je trmasto ostal isti. Pogleda ni umaknila. Kot bi gledala skozi človeka v uniformi. Mirina je sledila njenemu pogledu. Za ograjo so moški v progastih, sivih oblačilih premetavali pesek, vozili samokolnice in prenašali vreče. Namenoma je obstala, mama ji je odpela sandal in stresla kamenčke na tla. Mirina pa je tistih nekaj trenutkov izpod čela opazovala dogajanje na oni strani.
Da, prav tako je kot na razstavi, samo debele železne verige ni nikjer opaziti, je vanjo zavrtala misel.
Obe sta molčali. Mirina je vedela, na to jo je opozoril zvesti notranji glas, da se o videnem v tistem trenutku ne more govoriti. Lahko pa se o tem premišljuje. Za Mirino je bilo premišljevanje pravo razkošje. Razkošje svobode.

Opis slike: Zapisano z dletom Mirko Kambič

Čeprav je bila majhna, saj je komajda poznala velike tiskane črke, ljudi, stvari in dogodkov že dolgo ni več postavljala na zaukazana mesta. Z neko uporno privoščljivostjo je spreminjala red na uradno zapovedani šahovnici življenja. V začetku je to počela nezavedno. Tako kot rastlina, ki se steguje za svetlobo.
Od tistega majskega dopoldneva, ko je pred kakšnim letom v cestnem prahu zagledala razcapanega vojaka, pa je to počela zavestno. Sključeno je napol sedel, napol klečal med prahom in kupom granitnih kock. Suknjič je bil umazan in po robovih razcefran. Imel je le nekaj gumbov, ki so bili le za silo zapeti, le toliko, da so skrivali goli vrat in prsi. Na glavi je imel ploščato kapo s senčnikom, potegnjeno na čelo, da bi ga varovala sonca, ki je tisto pomlad zgodaj pripekalo. S kladivom je ruval kocke iz kamnite podlage in jih polagal na kup ob sebi. Ljudje so hodili neprizadeto mimo, kot da niso opazili nič nenavadnega. V senci pod kostanjem je opazila miličnika z brzostrelko.
Iskali sta prehod med granitnimi kockami, Mirina bi se skorajda lahko dotaknila njegovega ovratnika. Ko je obrnil glavo in se zazrl vanjo, je razločno zaslišala šum brezčasne reke. Pogled, ki jo je pobožal, je bil otožen, kot da prihaja iz krajev, ki jih ni več. Mirina in mamica sta se mu nasmehnili. V njegovih očeh se je mokro zablestelo, potem pa je povesil glavo.
»Morda ima doma ravno tako punčko kot si ti,« se je mamica obrnila k Mirini. »Doma, daleč stran od nas, molijo zanj, tako kot sva midve molili za očka.«
Od tistega srečanja sredi granitnih kock zaukazana delitev na premagane in zmagovalce Mirine ni več mogla zapirati v brezizhodne prostore sovraštva. Odtlej je njen neukrotljivi duh vse premeril z vatli večnega brezčasja.