Avtor: Frančiška Vodopivec

Počaščena sem, da smem kot Celjanka spregovoriti na tej spominski slovesnosti. Že dalj časa sem čutila potrebo na nek način nagovoriti vse tiste, ki jih vsako leto tu srečujem, posebno pa Celjane in Teharčane, želela pa bi, da bi moj nagovor dosegel tudi vse tiste moje sokrajane, ki jih danes ni tu, sem nikoli ne prihajajo. Zato hvala organizatorjem, da so mi dali to priliko.
Sama nimam nikogar tu pokopanega, nihče od mojih bližnjih ni šel skozi pekel teharskega taborišča, vendar z možem prihajava sem vsako leto, vse od začetka. Oba se namreč čutiva s tem krajem čustveno povezana, saj sva globoko prizadeta zaradi vsega, kar se je tu dogajalo in se še dogaja. Zakaj?
Ko sem kot 20-letno dekle iz Posavja zaključevala učiteljišče v Celju, sem nekega lepega pomladnega dne v spremstvu svojega fanta, sedanjega moža, ki je svoja otroška in mladostna leta preživljal tu v neposredni bližini, prvič stopila na ta kraj, nisem niti slutila, kaj se je tu dogajalo, še manj pa pričakovala, da bom tisti dan to izvedela. Kraj, kamor me je popeljal moj spremljevalec, je bil kot nalašč za lep sprehod, saj je bil čisto drugačen kot je danes. Pobočja je pokrival borov gozd, v katerega vejevju so pele ptice, pod drevjem je rasla visoka praprot, ponekod borovničevje, v dolini je žuborel potoček, ob njem pa so se belile preproge dišečih zvončkov. Človek bi rekel: idilično, posebno, če je ob tebi človek, ki ga imaš rad. Skupaj sva se zazrla v dolino pod seboj, spodaj Bukovžlak, levo Teharje, pred nama celo Celje, nad nama cerkvica Svete Ane in tam daleč na desni obronki Pohorja. Motilo me je le to, da je bil moj fant nekoliko nenavadno tih. Potem pa je nenadoma spregovoril: o svojem zgodnjem otroštvu, ko mu je tako imenovana »slovenska vojska« v neki noči vzela očeta, in so ga potem čakali in čakali, pa ga niso dočakali. Pozneje so izvedeli, da so ga ustrelili v neki grapi in ga kar pustili tam nepokopanega. Pripovedoval mi je tudi o trumah ljudi, ki so jih gnali mimo njihove hiše jezdeci z rdečo zvezdo na kapi. V koloni so bili starci, otroci, ženske, moški. Če je kdo omagal, ga je jezdec udaril s puškinim kopitom, da se je ta z obrazom zvalil v cestni prah ali padel v obcestni jarek. Ta neskončna kolona se je pomikala za hrib nad vasjo. In potem je pokalo in pokalo dneve in noči. Kot šolarji so pozneje še dolgo po vojni, ko tam ni bilo nikogar več, pobirali prazne izstrelke in razno orožje, nekateri so se ob tem tudi poškodovali. Potem mi je pokazal nekaj udorin, v katerih naj bi bili pokopani postreljeni, a ljudje o tem ne upajo glasno govoriti, je dodal nekoliko tiše.
Ta izpoved me je globoko pretresla. Nisem in nisem mogla dojeti, da so tla, po katerih sva hodila, polna grobov, kajti teh udorin je bilo veliko. Kraj se mi nenadoma ni zdel več lep. In kot da bi narava čutila z menoj, sonce je zašlo, ptičje petje v borovcih je zamrlo, belina zvončkov doli ob potoku je zbledela, žalostno je zapel zvon od Svete Ane. Mrak je legel na pokrajino in tudi na najini duši. Tiha in žalostna sva odšla. Življenje naju je kasneje odpeljalo živeti drugam. Vsaj enkrat letno pa, ko sva se tod mimo peljala na očetov grob skrivaj prižgat svečko, se mi je v srcu odprla bolečina tistega pomladnega dne. Neprestano se mi je v mislih porajala vrsta vprašanj: Kaj se je tu dogajalo, kdo so bili ljudje, ki so tu umirali, od kod so prišli, zakaj so bili tu, kdo si je prilastil pravico vzeti jim življenje? Odgovori so prišli mnogo pozneje, z njimi pa boleča spoznanja o naši preteklosti, o tisti slavni zmagi, o kateri so nas učili v šoli.
Ko sva z možem prisostvovala prvi spominski slovesnosti na tem kraju, sva začudeno strmela nad spremembo podobe kraja. Nekdo si je dovolil posegati v te grobove, da bi načrtno prikril zločine, ki so se tu dogajali, da ne bi nikoli prišli na dan; a so se zmotili. Resnica vedno enkrat pride na dan. Tudi tu se je to zgodilo – po zaslugi redkih preživelih, pa tudi tistih pogumnih in poštenih posameznikov med nami, ki so si zanjo prizadevali in se trudili pokazati te strašne dogodke iz naše preteklosti v spomin in opomin nam in bodočim rodovom. Za utišanje resnice niso zadoščale tone smeti, stotine kubikov žlindre, ne preimenovanje kraja, utišati pa je ne bo mogla niti razigranost igralcev golfa in ne hrup motorjev motokrosistov. Resnica ima vedno zadnjo besedo. Ko pride na dan, nekatere zaboli, nekatere je strah, nekatere pa razžira od znotraj. Nikoli ne bom mogla razumeti, kako lahko povzročitelji takih zločinov, ki so se dogajali tu, žive s tolikšnim bremenom na duši. Morda pa duše sploh nimajo, ker so jo izgubili, ko so se slepo predali neki brezdušni ideologiji, kakor je niso imeli tisti, ki so naložili smeti in žlindro na grobove, ki so gradili hiše, bloke, tovarne in šole na človeških kosteh. Teharsko grobišče in še mnoga druga grobišča v celjski okolici, kakor tudi povsod po Sloveniji, so rana za vse nas, za Celjane, za Slovence; tu so se dogajala dejanja, ki niso dostojna človeka.

Avtor slike: Ksenja Hočevar

Opis slike: Množica med mašo Ksenja Hočevar

Včasih se sprašujem, kako so domačini s Teharij, Slanc, Bukovžlaka, Vrh sprejemali to takrat. Najbrž o strašnih dogodkih niso veliko vedeli, razen nekaterih. Kako pa to sprejemamo danes, ko za vse vemo? Ni lahko živeti na zemlji, kjer ti skoraj vsaka lopata, ko jo zasadiš v zemljo, prinese na dan kosti. Res je, večina zato nismo krivi, ker nismo sodelovali, nekateri takrat še živeli niso. Ali pa to pomeni, da nas potem to tudi nič ne briga? Absolutno ne. To je tudi naša preteklost, naša zgodovina in z njo moramo živeti in doseči, da bo življenje normalno teklo naprej. A kako to doseči? Z lažjo in prikrivanjem prav gotovo ne. To lahko dosežemo le na ta način, da dostojno obeležimo kraje zločina in trpljenja, omogočimo dostojen pokop kosti, se spoštljivo obnašamo na krajih, kjer so trpeli in umirali ljudje zaradi neke zgrešene ideologije, zaradi prevelikih apetitov po oblasti skupine fanatičnih zmagovalcev. Lahko pa tudi pokažemo, da tista dejanja obsojamo, da nam je žal, da smo danes drugačni, da si bomo prizadevali, da se to nikoli več ne bo zgodilo. Ne samo, da to lahko storimo, to je tudi naša človeška dolžnost, dolžnost državljanov Slovenije, dolžnost občanov občine Celje. Zgodovina nas ne bo pomnila samo potem, koliko stadionov bomo zgradili, koliko kilometrov asfalta bomo položili, ampak tudi po tem, kako bomo sprejemali svojo preteklost, kako bomo vrednotili pretekla dejanja, da ne bomo bremenili bodočih rodov. Izgovarjanje in prelaganje pristojnosti zdaj sem zdaj tja, z občine na državo in obratno, samó da se izognemo odgovornosti, je nedopustno. Ne gre za to, da storimo nekaj, ker smo za to pristojni, ampak ker smo ljudje, mnogi tudi verniki, kristjani, in nam to nalaga vera. Vsi mrtvi imajo pravico do dostojnega obeležja na svojem grobu, tako je bilo od nekdaj. Sicer ne bi postavljali spomenikov na grobove, grobov ne bi krasili in na njih prižigali lučke. To vendar delamo vsi, verni in neverni, ker smo ljudje. Če bi tako razmišljala večina mojih sokrajanov, bi jih bilo najbrž na današnji spominski slovesnosti več. Kajti zavedati se moramo, da vsi imamo nekaj s tem; to je naša preteklost, to so rane, ki nam jih je zadala skupna zgodovina. Preteklost moramo pokazati zanamcem v pravi luči, v spomin in opomin, da bomo lažje živeli drug ob drugem, brez očitkov in razdvajanja na ene in druge. Le tako bomo lahko svobodno stopili v svet, ki se nam odpira, le tako nas bo civilizirani svet sprejel. Potrudimo se za to. Žrtvam preteklih zmot na tem kraju, po okolici Celja in po vsej Sloveniji, pa večni mir in pokoj, kajti tudi oni so umrli za to, da bi mi lepše živeli. Saj kjer je smrt, je tudi življenje in če ne spoznamo teme, se tudi svetlobe ne moremo veseliti.
Obljubljali so nam danes mrzel, deževen dan. Pregovor pravi: človek obrača, Bog pa obrne. Tako naj bo tudi za naprej. Hvala lepa, ker ste mi prisluhnili.