Avtor: Vanja Kržan

Likvidacije žrtev pred domačim pragom ali kar doma, kot smo bili v prejšnjih izvodih priča zahrbtnemu uboju Ivana Petkoša in Franca Bertonclja, so se po Jesenicah in okolici nadaljevali.
Še istega meseca kot Bertonclja, januarja 1944., so ustrelili Janka Trojarja, tovarniškega uradnika na Jesenicah, od mladih nog pripadnika Sokola in vidnega dalavca v Narodno napredni stranki. Na partizanstvo je gledal sprva zelo idealistično: partizansko gibanje je ves čas aktivno podpiral, prenašal partizanom razna poročila, jim prinašal hrano in denarno podpiral OF. Bil je vedno na poti po poslih za OF. Zato ga je gestapo dvakrat zaprl v Begunjah in ga na strahovit način zasliševal. Ko so ga hoteli prijeti tretjič, jim je še pravočasno pobegnil v gozd in se pridružil partizanom. Tukaj se mu odprejo oči: vidi rope in poboje. Spozna, da partizanstvo ni borba za kralja in domovino, ampak borba za zmago komunistične partije. Vse skupaj se mu zagabi in uide. Zdaj se mora skrivati pred gestapom in partizani, kajti oba nasilneža ga preganjata.
Nekega januarskega večera okrog šeste ure Janko Trojar obišče očeta, ta pa je ravno takrat odšel po nekem opravku. Doma sta bila mama in brat njegove žene. Nenadoma vderejo v kuhinjo komunistični likvidatorji in brez besed postrelijo njega, njegovo mater in svaka. Ko se oče vrne domov, najde vse tri ležeče v krvi z razstreljenimi glavami.
OF izda v ‘opravičilo’ letak, kjer trdi, da je bil Trojar ubit zaradi ustanavljanja plave garde, kot so komunisti poimenovali pristaše Mihajlovičevih četnikov. Njegovega svaka so ubili, ker mu je pri tem poslu pomagal, mater pa zato, ker je sina skrivala. Trojni poboji so bili ‘justificirane usmrtitve’, kot temu danes pravijo.
Umori po domovih v prvih mesecih leta 1944 Jeseničanom in okoličanom še vedno vlivajo grozo pred partizanskim nasiljem. Olipov fant iz Potokov pri Koroški Beli je bil prisilno mobiliziran v partizane. Po nekaj dneh se mu posreči, da uteče. Preden pa more prestopiti prag domače hiše, ga prestreli partizanska krogla.
Tudi Hrušico je marec 1944 zaznamoval z likvidacijami. V brivnici pri Ocepku sta bila ustreljena brivec Matko Kovaček, po rodu Hrvat in njegova mlada in lepa žena Anka Černe z Jesenic. Priča umora je bila sedemnajstletna vajenka Francka Janežič por. Bizjak. Kako se danes spominja tega dogodka? Pred kratkim je priznala znanki, ženi najmlajšega Ocepkovega sina, da jo kot senca spremlja vse življenje.
»Bilo je v soboto, 25. marca 1944. Ura je bila tri četrt na dvanajst. Tega dne je moja mama imela god. Mojster je stal ob stolu pri oknu, jaz na sredini, gospa ob steni. Ob sobotah je bila v brivnici, ker je pomagala militi, otrok pa nista imela. Nenadoma se odprejo vrata. Zagledam dva moška in dve naperjeni pištoli. ‘Kdo je mojster?’ zaslišim. Že v naslednjem trenutku počita strela. Eden od njiju je ustrelil mojstra v glavo, drugi gospo v srce. Oba se zgrudita ob meni na tla, po tleh pa sama kri. Samo stala in jokala sem. Potem začne cviliti še gospejin psiček in se skrije k meni v naročje. Gospod Kocbek iz bližnje hiše je slišal strele in prihitel v brivnico.
Poznala sem oba morilca. Eden je bil s Plavža, drugi iz Javornika. Danes se njunih imen ne spominjam več. Ko sem odhajala domov mimo bližnje kapelice, po vojni so jo pognali v zrak, izza nje stopi neznanec in me vpraša. ‘Ali si poznala tista dva moška? Domenjeno je bilo, da je treba brivca in ženo ustreliti, če pa boš ti izdala, kdo sta bila oba moška, čaka tebe isto.’ Zato raje o dogodku sploh nisem premišljevala, še danes bolje zame, da se čim manj spominjam.«
Zakaj pa bi lahko ustrelili prijaznega Matka in lepo Anko? »Kaj lepo, dobro, tako zelo dobro!« mi je pripovedovala Jožica roj. Jakopovič, danes žena najmlajšega Ocepkovega sina.«Bili smo sosedje Ocepkovih, kjer je imel Matko najeto brivnico. Doma nas je bilo sedem otrok, oče je bil železničar in zelo težko smo živeli. Anka nam je veliko pomagala, do konca življenja pa ji bomo hvaležni, ker nam je rešila smrti trimesečnega bratca. Zdravnik Tancar z Jesenic je napravil čezenj križ. Mama je prijokala domov, Anka pa ji reče: ‘Obleci se, vzemi otroka in greva z njim v bolnico v Celovec. Tam imam poznanega zdravnika.’ Bratec je ostal tri mesece v bolnici in se pozdravil. Vse stroške je plačevala Anka. Še vedno ne razumem, zakaj so morali umoriti tako dobro gospo.« »In zakaj njenega moža?« sem jo še vprašala. »Ne vem. Gotovo ne zato, ker je partizane v hosti oskrboval z britvicami.« Morda pa zato, ker ni hotel priti k njim v hosto, da bi imeli kar tam brivca in somišljenika.
Na Jesenicah so v tem obdobju ubili med drugimi še branjevca Karla Čepona; tovarniškega delavca Karla Valentarja kar vpričo žene, ki je ležala v porodni postelji; pa tovarniškega mojstra Pavla Žejna skupaj z njegovo ženo. Marija Kržišnik iz Podmežaklje in njen sin sta bila člana OF, a nekega ‘náloga’ nista mogla izpolniti. Zato ju je likvidiral verjetno star delomrznež Jaka Krmelj.
Val ogorčenja pri vseh poštenih Jeseničanih in okoličanih sta povzročila umora uglednih nosilcev predvojnega kulturnega, javnega in političnega življenja Franca Bertonclja in Petra Arneža. Skupaj s predvojnim jeseniškim županom Valentinom Markežem so bili ti trije veljaki stebri predvojnih Jesenic in so v dobrobit Jeseničanov na vseh področjih delovali do smrti. Zaradi uboja svojih dveh prijateljev in sodelavcev se je V. Markež že pred koncem vojne umaknil na Koroško, ker je sprevidel, da gredo komunisti v borbi za oblast do konca in da bi bil naslednji za ‘odstrel’ prav on, saj so komunisti svoje lovke že začeli stegovati po njem.
O Bertonclju in Markežu smo v naši reviji že pisali, zato današnji članek posvečamo spominu umorjenega tovarniškega delovodja, ki je že pred vojno ves prosti čas žrtvoval za javno in socilano delo v korist delavcev in sirot. Predvsem pa je bil ljubeč mož in skrben družinski oče. Vse pomembnejše o njegovem življenju in delu mi je napisala njegova najstarejša hčerka Mimi Arnež por. Grum ( ki danes živi v Milwaukeeju, Wisconsin). Zvesto in ljubeče je spremljala zadnja leta očetovega življenja in delovanja, zato je oče svoji ljubljenki tudi marsikaj zaupal. Bila je priča očetove smrti, zato se na koncu opisa spominja tudi teh bridkih trenutkov in nekaterih povojnih dogodkov.

Opis slike: Peter Arnež

Kdo je bil Peter Arnež

»Moj oče Peter Arnež je zagledal luč sveta 22. oktobra 1894 v Kamni gorici pri Kropi. Njegovi starši so bili revni žebljarski delavci. Mati Helena je kovala žeblje v vigenci, oče Peter pa krošnjaril s čevlji po Gorenjski. Pri tem ga je nekoč tako močno ožulil čevelj, da je nastala zastrupitev. Zdravniki so mu odrezali nogo nad kolenom, a operacija je bila prepozna. Oče je umrl star 42 let. Mati je ostala sama s tremi otroki, najstarejši, Peter, moj oče, je bil star 11 let. Hodil je v dvorazredno ljudsko šolo, ves preostali čas pa pomagal materi v vigenci.
S štirinajstim letom je odšel na Jesenice, pričel delati v tovarni Kranjske industrijske družbe (KID) in s svojim zaslužkom pomagal materi. Na Jesenicah se je vključil v katoliško prosvetno društvo, v telovadno društvo Orel in v delavsko strokovno organizacijo (sindikat).
Bil je šibke narave, zato v prvi svetovni vojni ni bil vojak, a je l. 1918 kot sanitejec vstopil v vojsko prostovoljcev ob času koroške krize, da bi reševal slovenski Korotan.
Ko se je vrnil na Jesenice, je moj oče spoznal Pavlo Rozman, hčerko Ane in Petra Rozmana (enega od ustanoviteljev nekdanjega Katoliškega delavskega društva, ki se je kasneje preimenovalo v Krekovo prosvetno društvo). Stara starše sta imela pekarno in slaščičarno nasproti tedanjega katoliškega prosvetnega društva na Savi. Ta hram kulture je po vojni postal skladišče trgovskega podjetja Rožca. Prvega septembra 1919 sta se poročila pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Ženitovanjsko kosilo je bilo na Bledu.
Po poroki je bila naša mama še vedno pomočnica v pekariji in slaščičarni svojih staršev, ata pa je delal v tovarni, kjer je po nekaj letih postal delovodja v mehanični delavnici.
Po prvi svetovni vojni je ata sodeloval pri reorganizaciji SLS in bil do druge svetovne vojne odbornik krajevnega strankinega odbora. Pri drugih občinskih volitvah na Jesenicah je bil kot zastopnik delavcev izvoljen v jeseniški občinski odbor in ostal njegov član do vdora Nemcev. Ko so bile pred ustanovitvijo banovin l. 1929 razpisane volitve v ljubljansko oblastno skupščino, je zbor zaupnikov SLS za radovljiški okraj izbral Petra Arneža za okrajnega kandidata, ki naj zastopa predvsem delavske interese. Pri volitvah je dobil večino glasov. V času Dravske banovine je bil imenovan za banovinskega svetnika za radovljiški okraj. Vedno se je potegoval za dobrobit vseh delavcev, ne glede na strankarsko pripadnost.
Ko je postal podžupan jeseniške občine, je prevzel vodstvo socialnega odseka. Njegova velika skrb so bili občinski reveži in revne družine. Prizadeval si je, da je občina zgradila zavetišče za ubožce in upokojence brez svojcev. V njem je bilo 50 postelj, bolniška ambulanta in kapela sv. Eme. S prostovoljnim delom, finančnimi in materialnimi sredstvi so pomagali mnogi Jeseničani. Dom in kapelo je l. 1940 blagoslovil škof dr. Gregorij Rožman.« ( Ta zgradba še danes služi svojemu namenu.) »Naš ata Peter Arnež je bil na Jesenicah tudi član načelstva Hranilnice in posojilnice, ki je pomagala predvsem delavcem s posojili na majhne obresti.«
Ta Arneževa zavzetost na vseh področjih, zlasti za dobrobit delavcev in revnih, je bila zanj nekaj običajnega. Že v otroštvu in kasneje v rani mladosti, ko je s svojim skromnim zaslužkom pomagal materi, delavki v vigenci, ki je sama preživljala družino, se je pričel izoblikovati njegov plemeniti značaj, srčna dobrota in zavzetost za pravice delavcev.
»V času Aleksandrove diktature je vodil jeseniško občino župan Žabkar, po poklicu lekarnar. Ni bil priganjač Aleksandrovega režima, ampak je občino vodil skladno s potrebami ljudi in ne po zahtevah kraljeve diktature. SLS je takrat zavzela opozicijsko stališče do diktature, namreč pasivno rezistenco, ki je bila uspešna. Morda bi kdo lahko očital, da Peter Arnež ni bil discipliniran strankar, ker je sodeloval v občinski upravi. Vendar ni nikoli naletel na očitke in pri svobodnih volitvah l. 1936 je bil izvoljen na drugo mesto na listi SLS (JRZ) in tako postal podžupan.«

Peter Arnež zajet v vihro revolucije

»Toliko o atovem javnem delovanju pred drugo svetovno vojno. Naj se vrnem k naši družini. Našim staršem je Bog podaril šest otrok, a drugi je kmalu umrl in ostalo nas je pet: Marija, kličejo me Mimi (1920), Peter (1924), Tone (1920) in dvojčici Helena in Pavla (1931). Do nas otrok je bil ata strog, zahteval je red in ubogati smo morali na besedo. Nikoli ni koga udaril, dovolj je bilo, da nas je pogledal in smo vedeli, koliko je ura. Zaradi velike zaposlenosti v tovarni, na občini in pri mnogih organizacijah je bila vsa skrb za pekarno in slaščičarno na maminih ramah, še posebej, ko je postala lastnica obeh obratov. Imeli smo pekovske pomočnike in otroci smo pomagali, kolikor smo mogli.
Ata nam je večkrat poudarjal, kako važno je, da se pridno učimo. ‘Kolikor znaš, toliko veljaš,’ nam je velikokrat povedal. Znanja nam nihče ne bo mogel vzeti, četudi bi vse drugo izgubili. Naučili smo se tudi pridno delati.
Prišlo je leto 1941 in nemška okupacija. Ko so Nemci zasedli Gorenjsko, so takoj razpustili občinske odbore, prav tako vsa kulturna in telovadna društva ter klube, zasegli njih premoženje in domove, uničili knjižnice, prepovedali slovenski jezik v uradih in šolah, celo v cerkvi, nastavili so nemške učitelje itd. Zaprli so vse slovenske duhovnike (razen nekaterih najstarejših) ali jih pregnali na Hrvaško. V nas vseh je rasel silen pasiven odpor proti ponemčevanju. Celo otroci so to čutili. Ko so v jeseniški meščanski šoli učenci morali »očistiti« šolsko knjižnico slovenskih knjig, so jih mnogi metali čez plot namesto na kamione in jih tako vsaj nekaj rešili.
Nemci so kmalu začeli aretirati zavedne slovenske ljudi, zlasti družbeno vidnejše iz predvojnih strank. Živeli smo v silni živčni napetosti in smo imeli kovčke pripravljene v strahu, da bodo Nemci tudi našo družino izgnali. Skrili smo knjige in ‘nevarno’ literaturo, nekatere reči celo zakopali.
Ob nemškem napadu na Jugoslavijo sem učila na osnovni šoli v Št. Janžu na Dolenjskem, ki je prišel pod nemško okupacijo. Kmalu se je pričelo šušljati, da bomo vsi učitelji prestavljeni v Nemčijo. Na tihem sem kraj zapustila in po dolgih ovinkih prišla domov na Jesenice. Zaposlila sem se v tovarni in postala pisarniška pomočnica.
V času okupacije se je ata posvetil pomoči izseljencem. Prejšnje vodstvo SLS je tajno organiziralo pomoč družinam, ki so ostale brez sredstev, ko so zaprli očete. Zbirali so sredstva in pošiljali pakete izgnancem v razna nemška taborišča. Tudi iz naše pekarne smo odposlali lepo število paketov in kart za kruh v Nemčijo.
Ko je nastopila OF, je ata kmalu spoznal njeno lažno krinko,
s katero je skušala zakrivati teror in uboje. Komuniste je dobro poznal, ker je imel z njimi hude boje ob veliki stavki delavcev na Jesenicah l. 1936. Takrat je spoznal njihove cilje, njihov način dela in taktiko, pa tudi zlaganost in demagogijo. Zato je odklonil vsako sodelovanje s komunisti in je odkrito obsojal OF in njeno nasilje.
Skoraj vsak dan smo slišali za kak napad ali uboj, ki so ga zakrivili terenci. Živeli smo v velikem strahu, kaj vse še utegne priti nad nas. Ata je prebiral neko knjigo o Stalinovih čistkah, in ko smo se o njej pogovarjali, smo bili vsi mnenja, da se kaj podobnega v Sloveniji ne more zgoditi.
L. 1943 so Nemci pričeli nasilno mobilizirati pod pretvezo za delo v Nemčiji (Arbeitsdienst) in odvedli tudi našega brata Petra, starega devetnajst let.
Istočasno pa so OF, terenci in partizani nadaljevali s svojim nasiljem in naša zaskrbljenost se je iz tedna v teden večala. Ko so komunistični terenci 1. januarja 1944 ustrelili atovega prijatelja in na mnogih področjih njegovega sodelavca Franceta Bertonclja, je bil naš strah še večji. Vsak dan smo večerni molitvi dodali še molitve za umirajoče – vsi smo jih znali že na pamet – da bi bili pripravljeni na najhujše. Ata je močno slutil, da so ga komunisti že obsodili. Mama in mi otroci smo ga prosili, naj se umakne v Ljubljano. A odločil se je, da bo ostal pri nas doma. Rekel je še: ‘Vsi smo v božjih rokah. Če oddidem, se bodo komunisti znesli nad vami. Naj se zgodi božja volja.’
Tistega leta je bil god sv. Jožefa na nedeljo, zato so v cerkvi obhajali praznik naslednji dan, v ponedeljek 20. marca. Naš ata je bil velik častilec tega svetnika. Razumljivo, da sva šla v ponedeljek zjutraj k šesti maši v farno cerkev. Nad desnim stranskim oltarjem je bila slika sv. Jožefa, danes je ni več. Spominjam se, da je to jutro po maši oče klečal pred oltarjem in molil. Po poti sva se pogovarjala o marsičem. Med drugim mi je naročal, naj bom mami v oporo, če se njemu kaj zgodi; naj ostanem doma in pomagam, dokler se brat Peter ne vrne.
Ob sedmih zjutraj sva bila že oba v službi, ata je bil knjigovodja v mehanični delavnici, jaz v glavni pisarni pri KID. Skoraj vsak dan sem malo pred šesto uro popoldne poklicala ata, da sva šla skupaj domov. Tega dne mi je po telefonu rekel, naj kar grem domov, da bo kmalu prišel, saj je dan daljši in ob šestih ni več temno. Iz glavne pisarne sem šla mimo tovarniških hiš po Delavski ulici in takratnega ‘črnega konzuma’ (po vojni je bila to trgovina Rožca) do gostilne Kobal in domov v sosednjo hišo. Ata je odšel po drugi poti, ker je odšel iz tovarne pri drugem izhodu, nato mimo Vidiceve pekarne in proti domu. Medtem je v Mohoričevo hišo – dve hiši naprej od naše, kjer je imel spodaj krojač Vovk svojo delavnico – planil atentator, zagrozil krojaču, naj se ne gane in odprl okno. V odsevu šipe je oprezoval, kdo prihaja po cesti. Ko je prišel ata mimo, je planil k vratom in streljal.
Ko sem prišla domov, je bila mama v prodajalni in komaj sem vstopila, mi je rekla: ‘Ravnokar je bila tukaj neka ženska in mi povedala, da je šel Košir mimo naše hiše.’ (Za Koširja se je takrat že vedelo, da je komunistični likvidator.) Minuto za tem sva z mamo zaslišali strele in mama je v težki slutnji zavpila: ‘Ata!’ Obe sva stekli iz hiše in ga zagledali: ležal je na cesti pred Mohoričevo hišo, likvidator pa je prihajal nama naproti. Nameril je revolver vame, in nagonsko sem se vrgla v jarek pred Ambrožičevo mesnico na nasprotni strani ceste, kjer je bila njihova ledenica. K sreči se mu revolver ni sprožil in likvidator je odhitel naprej, zavil mimo Kobalove hiše in izginil.
Z mamo sva stekli k atu. Močno je krvavel iz vratu. Morilec ga je od zadaj prestrelil s petimi streli, smrtnega mu je sprožil v tilnik. Odnesli sva ata domov, na pomoč nama je priskočil mlad fant Leon Miceli, ki je bil po vojski vrnjen s Koroške in nekje ubit.
Ata smo odnesli po stopnicah v prvo nadstropje, kjer smo nad pekarno imeli stanovanje. V sobi smo ga položili na tla. Ni odprl oči in ni dal nobenega glasu. Prijela sem ga za roko in opazila, da je tudi dlan prestreljena. Molili smo molitve za umirajoče kot že tolikokrat prej. Zdaj pa za ata. Držala sem ga za roko in ata mi jo je stisnil, kot da bi hotel še povedati, da nas sliši, potem pa – izdihnil. Imel je 49 let.
Ko je prišel dr. Bergelj – ne vem, kdo ga je poklical – je rekel, da ne more več pomagati. Prišla je tudi nemška patrola in ugotovila, da je ata mrtev. Prosila sem, da bi šel kdo od njih z menoj na pošto. Za brata Petra sem oddala telegram in če ne bi Nemci potrdili, kar se je zgodilo, brat ne bi dobil dovoljenja, da pride na pogreb.
Tisto noč po uboju je bedel z nami bratov prijatelj Heliodor Volčini. Na prvi petek v juliju 1944 je tudi njega nekdo ustrelil. Nekaj dni pred tem je dobil od prijatelja, ki je bil na nemški fronti, pismo, da je doma na dopustu. Rad bi videl, da ga Heliodor obišče. Ta brez oklevanja oddide k prijatelju, toda na polju, nekje med Žirovnico in Breznico obleži mrtev. Zelo verjetno je bilo pismo le vaba, ki je Heliodora pahnila v smrt. Pred kratkim mi je Mimičina dobra znanka dejala, da je bil takrat zaznamovan vsak, ki se je družil z Arneži.

Opis slike: Poročna slika Pavle Rozman in Petra Arneža

»V atovi denarnici,« nadaljuje Mimi, smo našli njegovo oporoko: sestavil jo je na zavrženem listku tovarniškega papirja, ni pa je utegnil prepisati. Tudi datuma ni bilo. S temi besedami se je ata poslovil od nas:
Ljuba žena in otroci !
Ker so časi postali zelo resni in za mene nevarni, se mi zdi prav, da vam napišem nekaj smernic za življenje, ako ga bo odločil Bog za čas, ko se bo razdivjal svet v tej vojni.
Ako mi je Bog odločil, da konca ne učakam, potem želim predvsem tebi, ljuba žena, še dolgo življenje, da bi bila v oporo otrokom in obratno oni tebi. Vse, kar je najinega, je tvoje in razdeli po svoji vesti kot mati. Kdor ti bo stal več ob strani, ga tudi bolj obdaruj. Skrbi pa predvsem za njih dušo, ker ta je večna, drugo vse tako hitro mine.
Spominjajte se me v molitvi in ne pozabite vašega skrbnega, vas vse ljubečega očeta –
Bog z vami
Jesenice, (brez datuma) P.A.
Brat Peter je prišel na pogreb in se po nekaj dneh vrnil v Nemčijo. Če bi dezertiral, bi Nemci vso našo družino izselili, kot se je to dogajalo v takih primerih. Brat pa nas ni hotel izpostaviti tej nevarnosti. Zaupali smo v Božjo pomoč in na atovo priprošnjo, da se bo Peter srečno vrnil po končani vojni.«
Veličasten Arnežev pogreb je pokazal, kakšen ugled je užival pokojni.
V nekaj dneh po Arneževi smrti je bilo na Jesenicah in bližnji okolici pobitih še sedem ljudi. Val ogorčenja je naraščal in nekateri zagrizeni nasprotniki komunistov so si omislili orožje. Mica Pivk roj. Glavič iz Javornika je kmalu po pogrebu Petra Arneža obiskala hčerko Mimico in ji ponujala pištolo, češ da se bo lahko ubranila, če bo atov likvidator hotel ustreliti še njo. Mimica jo je brez oklevanja odločno zavrnila, vzela pa je dve ročni bombici, a so jih Arneževi takoj za vedno zakopali. Tako kot večina tudi Arneževi niso bili iz takega testa, da bi se maščevali, kaj šele, da bi si omislili orožje. Oko za oko, zob za zob je postalo načelo le redkih posameznikov, ki niso videli drugega izhoda, kot da so se vključili v akcijo Črna roka.
Večino ljudi je teror navdal z grozo in strahom in so se zaprli vase. Nihče ni mogel z gotovostjo vedeti, ali je varen pred likvidatorjevo kroglo. Takrat, ko je Arnežev likvidator planil v delavnico krojača Vovka – pomočniki so bili že odšli, ostal je sam in likal – je bil krojač prepričan, da je prišel likvidator ubit njega. Zagrozil mu je, naj se ne gane. Sklonil se je nad likalnik in čakal na strel v tilnik. Šele ko se je zgrudil pod streli Arnež, je doumel, kaj se dogaja in odhitel na cesto. Bilo je konec delavnika in veliko delavcev je odhajalo domov. Vendar se nihče ni upal ustaviti ob Arnežu, kaj šele, da bi se nadenj sklonil. To sem pred kratkim zvedela od sina krojača Vovka, ki je bil moj sošolec.
Mimi nadaljuje: »Šestnajstletni brat Tone je po atovi smrti šel ‘na obisk’ k stricu v Ljubljano in se tam ponovno vpisal v gimnazijo. Doma smo se namreč bali, da ga bodo odvedli partizani, saj je bilo med njimi že nekaj njegovih vrstnikov.
Po atovi smrti sem pustila službo v tovarni, ker sem bila potrebna doma. Mama je bila živčno strta in sestri sta bili stari šele trinajst let. Partizani so ponoči velikokrat prišli v pekarno, kjer jim je mojster Jože Čop moral dajati kruh, kolikor so ga hoteli. Živeli smo v večnem strahu, kakšne načrte še kujejo komunisti.
Na pustni torek, februarja 1945 je prišlo uradno sporočilo, da je brat Peter umrl 16. januarja zaradi ran od šrapnela, pokopan pa je na pokopališču ob belgijsko-nemški meji.
Ta vest je bila za nas zelo hud udarec. Mama je bila tedaj v bolnišnici zaradi zastrupitve in morali so ji odrezati kazalec na levi roki. Bratovo smrt smo ji zamolčali. To se nam je posrečilo zato, ker so bratova pisma prihajala še nekaj tednov. Pošta je prihajala z zamudo.
1. marca 1945 so angleška letala bombardirala Jesenice. Namen je bil, da uničijo postajo in železniške proge, vendar so zadele železniška stanovanja v zgradbi nasproti postaje in še nekaj drugih, skupaj z glavno cesto. Če se prav spomnim, je bilo okrog sto mrtvih in veliko ranjenih, največ v železniški menzi nasproti postaje. Naslednje dni so bile na pokopališču postavljene odprte krste z ubitimi, da so jih lahko domači ali znanci prepoznali in zapisali imena.
Zaradi mnogih ranjencev so morali drugi bolniki zapustiti bolnico, tudi mama.
Takrat nismo vedeli, da je prav tisti dan, prvega marca, stal na jeseniški postaji vlak s političnimi zaporniki, ki so jih Nemci peljali iz Ljubljane v Dachau. Med njimi so bili trije frančiškanski patri, načelnik domobranskega štaba podpolkovnik Peterlin, glavni domobranski obveščevalni oficir Ilovar, aktivni major Križ, profesor Lipovec, ki je kasneje v Clevelandu 30 let urejal časopis Ameriška domovina in še drugi. Skratka tisti, ki so delali proti Nemcem, a ne za komuniste, ampak za zahodne zaveznike.
Prišel je 1. maj 1945. Zjutraj smo šli v savsko cerkev k šesti maši, ki jo je daroval p. Fortunat, frančiškan, doma iz Mojstrane. Imel je legitimacijo, da dela v tovarni, zato je na ta način večkrat prišel na Jesenice, imel mašo v savski cerkvi in veliko spovedoval. On nedeljah pa je imel v farni cerkvi mašo neki nemški pater. V času nemške okupacije smo nekatera dekleta na Jesenicah, v Bohinjski Bistrici, na Dovjem in okoliških krajih pripravljale otroke za prvo sv. obhajilo. Vendar otroci zaradi odsotnosti duhovnikov niso mogli k spovedi. Po izpraševanju vesti in molitvi kesanja jim je nemški duhovnik dal skupno odvezo. V Bohinjski Bistrici sem pripravila na prvo obhajilo 200 otrok, a tja je prišel kjub nevarnosti pred Nemci in partizani slovenski duhovnik Srečko Huth. ( O njem in njegovi zveriski smrti na Koprivniku oktobra 1943 je v Zavezi pisal Mirko Kambič.)
Po maši na prvega maja je okoli osme zjutraj prišel k nam domov p. Fortunat in mami povedal, da se bodo domobranci iz postojanke na Brezjah umaknili tisti dan, ker bodo partizani zelo verjetno zasedli zgornjo Savsko dolino. Svetoval je, naj se umaknemo vsaj do Kranja, ker doma ne bomo več varni.
Mama ni dolgo premišljevala: ‘Dekleta naj se umaknejo, jaz pa ostanem doma.’ Na hitro smo zmetale skupaj nekaj perila in oblek. Še danes slišim mamine besede: ‘Vzemite le najslabše, ker boste verjetno kdaj spale na prostem.’ Vzele smo s seboj precej nemških mark, ki so po vojni izgubile svojo vrednost, poleg tega si lahko zamenjal le 300 starih mark za nove. Še isti dan smo odšle z maminim blagoslovom. Sprva sem se upirala, ker mame nisem hotela pustiti same. Bila je zelo odločna: ‘Zahtevam, da greste. Vedno bom molila za vas. Če pa me ubijejo, bom počivala skupaj z atom. Zelo nas je bolelo, ker ji še vedno nismo povedale o bratovi smrti.’ »

Opis slike: Arneževa družina – Sedita mati Pavla in oče Peter, stojijo z leve Helena, Tone, Peter, Mimi in Pavla

Beg v ‘svobodo’

»V družbi z nekaterimi Markeževimi in Francko Bertoncelj smo deloma peš, deloma z vlakom prišle do Kranja in še naprej do Smlednika. Tam smo dobile zatočišče pri nekem kmetu. V nedeljo 6. maja smo že videli, da se procesije ljudi v smeri iz Ljubljane umikajo na Koroško preko Tržiča in Ljubelja. Tudi mi smo spoznali, da bo treba naprej. Neka znanka Markeževih je preprosila šoferja avtobusa z nemškimi ranjenci, da nas zapelje ne Koroško. Avtobus je bil skoraj prazen. Odpeljali smo se 7. maja zjutraj in pripeljali na Jesenice okoli pol enajstih dopoldne. Šofer je nameraval do Kranjske gore in preko Korenskega sedla na Koroško. Na Jesenicah je zvedel, da vse ceste od tu naprej stražijo partizani. Zato smo se odpeljali nazaj do Tržiča in po ljubeljski cesti do predora. Tu smo se malo odpočili. Markežev Tinko, Francka Bertoncelj in jaz smo odšli po poti preko prelaza. Otožno smo se razgledovali po Gorenjski. Le kdaj se bomo spet vrnili v domače kraje? Tinko se ni vrnil nikoli več, ker je umrl že na Koroškem, Francka čez dve leti, ko se je vrnila s Koroške, jaz pa šele l. 1991. Nekajkrat sem obiskala Koroško, leta 1972 sem se povzpela na Rožco, da bi lahko preko Karavank zagledala košček domovine.
Brez zaprek smo v ponedeljek 7. maja zvečer prišli v Celovec in prespali v neki šoli. Naslednji dan smo sklenili, da moramo čimprej proti zahodu, ker naj bi se od tam bližale angleško-ameriške čete, od vzhoda pa ruske. Katere bodo prve zasedle Celovec, se ni vedelo. Na železniški postaji je bilo precej partizanov, zato smo odšli na postajo pri Vrbskem jezeru in se s težavo zdrenjali na natrpan vlak. Prav počasi smo se vozili vso noč in se ob štirih zjutraj ustavili v Spittalu ob Dravi. Povedali so nam, da vlak ne bo peljal naprej.
Markeževi so se namenili v vas St. Peter im Holz blizu Spittala, kamor se je že pred koncem vojne umaknil oče Valentin Markež. Me tri sestre smo odšle še naprej do postaje Pusarnitz in nato v hrib do vasi Gorje (Goriach). Tu so prebivali naši dalnji sorodniki, ki so se sem umaknili iz Bohinja že pred enim letom in sem jih bila nekoč že obiskala. Preprosili so nekega kmeta, da smo smele spati na senu v kotu konjskega hleva. Dali so nam tudi hrano, za plačilo smo plele na njivah. Za nas je bilo to težko delo, ker ga nismo bile vajene; bilo je zelo vroče in sonce nam je prežgalo obleke, ker smo bile vse tri v črnem. A imele smo občutek, da smo na varnem.
Brat Tone se je s stričevo družino umaknil iz Ljubljane v Vetrinj. Junija je zvedel za nas in nas poiskal. Zvedele smo za usodo domobrancev, pa tudi, da bo velika skupina slovenskih beguncev prišla v taborišče v Spittal. Na praznik sv. Petra in Pavla, godovni dan našega pokojnega ata in brata, smo tudi mi štirje odšli tja.
V jeseni smo se morali seliti v taborišče Lienz, naslednjo jesen, novembra 1946 pa nazaj v Spittal, kjer so brat in sestri obiskovali begunsko gimnazijo. Jaz sem poučevala v taboriščni osnovni šoli. Decembra 1948 sem se pri Gospe Sveti poročila z Janezom Grumom.
Že jeseni 1948 so se pričela taborišča prazniti. Za begunce je prišel čas odhoda v svet. Mnogi, zlasti mlajši in neporočeni, so odhajali v Kanado, družine v Argentino. Za Ameriko je bilo potrebno dobiti sponzorstvo (garancijo nekoga, ki bo priseljencu eno leto pomagal, poskrbel za stanovanje in zaposlitev, da ne bo v breme ameriški državi). Na našo prošnjo je za brata in sestri prevzela sponzorstvo mamina sestrična v mestu Milwaukee. Na pot so odšli junija 1949. Nama z možem je ponudil sponzorstvo uvideven slovenski staronaseljenec, ker pa je bil mož nekdanji domobranski oficir, sva morala čakati na dovoljenje še pol leta. (Načelna odločitev, da Amerika in Kanada sprejmeta domobranske oficirje razen nekaj izjem, je prišla spomladi l. 1948.) Jaz sem odšla čez lužo avgusta 1949 in živela v našem mestu skupaj z bratom in sestrama. Mož se mi je pridružil čez pol leta.
Vsak začetek je težak, tudi v Ameriki. Jezika nismo znali, pomagali pa smo si z nemščino. Takrat je v Milwaukeeju živelo še zelo veliko Nemcev. Pridno smo morali delati in hoditi v šole, da smo dosegli, kar smo želeli. Tone je končal študij na univerzi, postal inženir in odslužil ameriško vojaščino. Po nekaj letih se je poročil, prav tako obe sestri s Slovencema – beguncema. Začel je rasti drugi rod.
In kaj naj zapišem za konec svoje pripovedi? Pred skoraj šestdesetimi leti smo odšli od doma štirje nepreskrbljeni otroci Petra Arneža. Naše družine skupaj z življenjskimi drugi, vnuki in njihovimi družinami štejejo petinsedemdeset članov. Za Slovenijo so izgubljeni. Vrnil se ne bo nihče. Nobenega pa ne bi bilo, če bi ata umorili mladega, tako kot so večino domobrancev.
Dodala bi še eno opombo. V knjigi ‘Po sledovih Črne roke’ (Ivan Vidic, Ljubljana 1975), opisuje vosovec Bogo, (mišljen je boksar Bogo Ažman) uboj našega ata in prizna, da ga je on ustrelil. Opis je precej točen. Tudi je res, da je tisti večer nekdo stal na straži pri Kobalu. Vidic piše, da je bil to neki Polde, kdo bi to bil, ne vem.
Ženska, ki je nekaj trenutkov pred streljanjem vstopila v našo pekarno, je mami rekla, da je šel mimo Andrej Košir, znani jeseniški lividator. Z mamo sva bili prepričani, da je on ubijalec našega ata. Kdorkoli od teh dveh je bil, ga jaz takrat nisem prepoznala: imel je na pol zakrit obraz in klobuk, potisnjen globoko na oči. Zelo verjetno je Košir stražil ulico s spodnjega konca.
Morda smo Koširja po krivici obsodili. Tudi v svoji knjigi V. Markež in A. Gaser omenjata Koširja, a to po mojem pripovedovanju.«

Življenje vdove Pavle Arneževe po vojni

Ostala je sama, brez moža, brez otrok, sama s svojimi bridkostmi in trpljenjem. Da je bil kelih trpljenja zvrhan, so ‘poskrbeli’ komunisti. Hčerka Mimica se mame s hvaležnostjo spominja.

Opis slike: Arnežovi po umoru očeta Petra – Med vdovo Pavlo in njeno sestro sedi njuna mama; četrta od leve stoji hčerka Pavla, Peta hčerka Mimi, šesti sin Tone, osma hčerka Helena

»Ko so komunisti prevzeli oblast, so mamo takoj zaprli in podržavili vse premoženje. Samo to so ji mogli očitati, da je žena ‘izdajalca’. Pekarna in slaščičarna je delovala naprej, vendar v lasti države. Nekaj let jo je vodil še prejšnji pekovski mojster naše pekarne Joža Čop. Bil je priden in pošten, do nas vedno neoporečen.
Iz jeseniških zaporov so mamo z mnogimi drugimi odpeljali v Begunje. Tam je od svoje sestre Urške por. Pšenica, ki je bila tudi zaprta, zvedela za smrt sina Petra. Kasneje so mamo prestavili v zapore v Šentvidu, ob amnestiji avgusta 1945 pa odpustili. Vendar v svojo hišo ni smela, živela je pri svoji materi Ani Rozman na Aljaževi cesti. Naš dom je bil izropan, nekateri ljudje so imeli proste roke, da so odnesli, kar so hoteli. Vendar ji je neki moški prinesel nazaj pisalni stroj in se mami opravičil.
Mnogi Jeseničani so jo gledali neprijazno, na cesti je slišala psovke … Zaposlila se je pri podjetju Gradis, da sta z mamo preživeli. To pa nekaterim ni bilo všeč. Cveta Čop, roj. Rabič, žena našega pekovskega mojstra, je organizirala ženske: na ‘mitingu’ so zahtevale, da mamo odpustijo iz službe. Žena izdajalca nima pravice do dela. Ko jo je poslovodja moral odpustiti, se ji je opravičil in obžaloval, da mora to storiti, še posebej, ker je tako težko dobiti pridne in sposobne ljudi. Mama je potem dobila delo, ki ji ga ni nihče zavidal.
Zaradi dobrote nekaterih železničarjev smo že jeseni 1945 mi v taborišču dobili po pismih stik z mamo in ona z nami. Čeprav sama ni imela nič, nam je večkrat poslala predvsem obleko. Ne vem, kje jo je dobila. Verjetno so jo podarili dobri ljudje. Naše plašče so nosila tuja dekleta.
Stara mama ji je neprestano prigovarjala, naj po njeni smrti ne ostane doma, naj gre k otrokom, kjerkoli že bodo. Umrla je leta 1955. Leto kasneje je brat Tone pričakal mamo v Švici. Obiskala sta grob brata Petra na belgijsko-nemški meji. Januarja 1957 je mama končno prišla v ZDA.
V naši družini v Milwaukeeju je živela petnajst let. Zaposlila se je v neki pekarni, bila pa tudi v veliko pomoč pri vnukih, ki so jo imeli nadvse radi.
Ko se je ‘upokojila’, se je preselila k hčerkama v Cleveland in tudi tam so sprejeli staro mamo z velikim veseljem. Vnuki so bili še majhni in vsem je bila v pravi blagoslov. Ob njeni osemdesetletnici, julija 1979, smo se vsi zbrali pri njej: otroci, vnuki in prva pravnukinja (zdaj študentka medicine). Potem je mamino zdravje pričelo pešati. Kljub skrbni negi je umrla 3. decembra 1979. Pokopana je na pokopališču Vernih duš v Clevelandu. Nikoli ni imela želje, da bi obiskala Slovenijo, še manj, da bi se vrnila. Preveč žalostnih spominov je bilo tam.«

Uboji se nadaljujejo

Ko je Peter Arnež ležal še na mrtvaškem odru, je 22. marca 1944 kri komunistične žrtve znova pordečila tla. Na železniški postaji na Javorniku je bil to jutro ustreljen v tilnik Rudolf Planinšek, organist s Koroške Bele. Čakal je na jutranji vlak, da se odpelje na Jesenice. Med potniki na postaji sta bila žena železničarja Marija Trojar in njen šestletni sinček, da bi se odpeljala v Celovec. »Nenadoma sem zaslišal za seboj močan pok in kar odskočil sem od strahu: nikoli nisem slišal strela tako blizu,« se dobro spominja dogodka takratni deček. »Obrnil sem se, na tleh vidim moškega, iz glave mu teče kri. Tisti, ki je streljal, je tekel po potki mimo postaje. Na srečo je takoj zatem pripeljal vlak in z mamo sva vstopila. V Celovcu je mama zvedela, da je bil oče dan pred tem zasut pod ruševinami pri bombardiranju celovške železniške postaje. Zato sem zvečer, ko sva se vračala, še z večjo tesnobo in žalostjo pogledoval krvav madež na tleh. Posut je bil z žaganjem in peskom.«
Poznavalci razmer in znanci Planinškovih danes ugotavljajo, da bi bila prav gotovo tisto jutro skupaj z možem ustreljena tudi njegova žena, če bi šla z njim na vlak.
Planinškova žena Franca (1900) roj. Prešeren je bila doma z Brega pri Žirovnici. Prešernovi so bili znana trgovska družina. Francin brat Janez Prešeren je bil pred vojno lastnik Planike v Kranju. Tudi Franca je imela trgovsko žilico. Od dveh hiš, ki sta jih imela z možem na Javorniku, je imela v eni trgovino. Sama jo je uspešno vodila; imela je zaposleno le pomočnico za pospravljanje in čiščenje.
Mož je bil njeno nasprotje: trgovina in delo v njej ga nista zanimala. Po srcu je bil glasbenik in poleg dela organista je rad komponiral. Po političnem prepričanju je bil sokol, vendar se v politiko – glasbeni bohem – ni vmešaval, še manj med vojno. Zato so se ob njegovi smrti čudili celo simpatizerji OF.
Franca ni bila le sposobna trgovka, ampak tudi ljubeča mama. Že nekoliko starejša, bila je v tridesetem letu, je rodila edinega sina Rudija (1931), čeprav si je močno želela še kakšnega otroka. Ni ga bilo in vso materinsko ljubezen je posvečala Rudiju, ki je bil na mamo zelo navezan. Z očetom ga je družila glasba. Podedoval je glasbeni talent in vidni uspehi v glasbeni šoli so obetali, da se Rudi hitro razvija v obetavnega mladega pianista.
Gospa Planinškova je imela materinsko srce tudi za Konobljeve, družino z več otroki, ki je stanovala v soseščini. Družina je bila revna in brezbrižna. Rudi se je spominjal velikih vreč, ki jih je mama večkrat pošiljala Konobljevim že pred vojno.
Pričela se je vojna. Franca je bila za razliko od moža politično zelo razgledana. Verjetno je k njeni osveščenosti pripomoglo tudi to, da so bile vse ženske v Prešernovi družini (Franca je imela štiri sestre) dvorne dame Karadžordževičev. Rudi se je spominjal lente in ordna, ki ga je mama hranila. Okrog 1790 je na Dunaju živel in deloval daljni sorodnik Prešernove rodbine , doktor prava, ki je bil poročen z rusko princeso; bila je v sorodstvu s Karadžordeviči. Takrat so Prešernove postale dvorne dame.
Toda Franca na to ni bila pozorna. Bila je dama zaradi svoje plemenitosti in inteligence. V njej se je pretakala gorenjska kri Prešernove rodbine in bila je zavedna Slovenka, kar je pokazala takoj ob pričetku vojne. Toda politično razgledana je kmalu spoznala namene OF in se opredelila proti komunizmu. Kljub temu so vsa vojna leta polne vreče hrane in drugih stvari romale tudi v gozdove. Eden od Konobljevih sinov, France Konobelj - Slovenko, se je med prvimi pridružil partizanom in vedel je, kje je treba jemati, kadar se v gozdu kaj potrebuje.
Franca je tudi sprevidela, da je ona, njena družina in trgovina budno nadzorovana. Nadzorovan je bil vsak njihov korak, tudi kadar so šli na prijateljski obisk do sosedov, k družini Herija Krena, kjer so radi skupaj kvartali. Po čem je to sklepala? Videla je, da je pri Udirjevih v njihovi soseski, »na oknu stalno moška glava«, glava krojača Udirja.
Teh besed se še danes spominja ena od sorodnic Planinškove, ki se je kot majhna deklica hotela o tem prepričati: hodila je pred Udirjevo hišo in gledala v okno v nadstropju; gleda in nenadoma se na oknu prikaže moška glava. Teta Franca ima prav.

Opis slike: Francka Planinšek, rojena Prešeren

Pomočnica, ki je pospravljala trgovino in skladišče, je bila mlado, pridno in zelo molčeče dekle. Po vojni se je poročila z zelo znanim politikom. Ali je bila v stiku s komunisti že med vojno?
Kasneje je Franca zvedela, da sta pri streljanju na moža sodelovala dva likvidatorja, ki sta se že ponoči pred tistim usodnim jutrom skrivala za svinjaki pred Udirjevo hišo. Vedno bolj neprijazna soseska je Franci postajala sovražna. Nič več se ni počutila varna, po moževi smrti še manj. Zaprla je trgovino in se za nekaj časa umaknila s sinom v Ljubljano k nečaku Janku Sokliču, ki je do l. 1943 živel pri Planinškovih. Do takrat je bil uslužbenec pri KID na Javorniku. Bil je politično zelo aktiven in vnet zagovornik kralja, plave garde in zagrizen antikomunist. Mnogi so ga povezovali z delovanjem Črne roke, ki je prav v pomladnih mesecih 1944. strašila z znamenjem črne roke po Javorniku, Jesenicah in okolici z grožnjo po maščevanju tolikih umorov nedolžnih ljudi.
Treba je bilo živeti in trgovine ne puščati dalj časa zaprte, zato sta se Franca in Rudi vrnila na Javornik in pogumno vodila trgovino naprej.

Kaj je prinesla osvoboditev

Prišla je osvoboditev, toda ne za Franco in štirinajstletnega Rudija. Franco so takoj zaprli in končno se je znašla v zaporu v Begunjah. Zaprta je bila v velikem prostoru skupaj s kakimi tridesetimi jetnicami. Med njimi je bilo tudi mlado dekle Marija Vodišek iz Jesenic, ki so jo iz jeseniškega zapora prepeljali v Begunje 14. maja 1945. Zato prepuščam besedo njej.
»Gospa Planinšek je bila trgovka z Javornika, soseda partizana Franca Konoblja - Slovenka. Bila je že starejša, belih las, oblečena v črnino, ker so ji bili moža pred enim letom ubili. Ni veliko govorila, največkrat je molila. Baje so ju dolžili, da sta imela v hiši nekakšen bunker, kjer naj bi mučili terence. Menda so ga res imeli, toda bil je skladišče, ki ga je večina trgovcev zavarovala zato, da so skrivali živila in drugo blago.«
Naj prekinem gospo Vodiškovo s citatom iz knjige avtora F. Konoblja: »Kunsteljnovo Jožico so najprej zverinsko mučili v kleti trgovca Planinška na Javorniku, toda ker jim ni hotela ničesar priznati niti se ni hotela obvezati, da bi jim pomagala pri njihovih grozodejstvih, so se nad njo maščevali. Debela hrastova in močno okovana vrata so ostala kot spomin na te grozne dni še po osvoboditvi. Z njimi se je hotel trgovec Planinšek zavarovati. Njegov svetohlinski obraz, ko je bil na eni strani organist, na drugi strani pa član Sokola, je šele v teh dneh prišel do pravega izraza.« (Konobelj ne omenja, kdo so bili mučitelji in kakšna so bila njihova grozodejstva. Tudi ne omenja Planinškove likvidacije, in niti z eno samo besedo žene France).
Naj Vodiškova ponovno povzame svoje spomine iz zapora.
»Nekega dne je Planinškova sojetnici Ivanki Rozmanovi iz Gorice pri Radovljici izročila zlat medaljon. (Kam ga je skrila, da ga je prinesla v zapor, mi še danes ni jasno. Pri prvih preiskavah na Jesenicah so nam pobrali vso zlatnino, ker je, kot je povedala tovarišica s svetlimi kitami, postala državna last.) Prosila je sojetnico, da bi medaljon, potem ko bo izpuščena, izročila njenemu 14-letnemu sinu Rudiju v spomin na mamo. ‘Saj boste tudi vi prišli iz zapora’, smo tolažile gospo. Vendar nas je zelo prepričljivo zavrnila: ‘Ne, nikoli ne bom prišla ven. Ve morda boste, jaz pa nikoli. Tukaj je Konobelj. Ta me zelo sovraži in zagotovo vem, da me bo ubil.’ Mislim, da je bila gospa Planinšek prva iz naše sobe, ki so jo odpeljali na zaslišanje.
Soba, kjer so zasliševali je bila nad našo. Spominjam se, kot bi bilo danes: slišali smo grozne, nečloveške krike in silovite udarce, kot da bi kdo ob tla in stene metal omaro. V grozi smo si mašile ušesa, pa ni dosti pomagalo. Od takrat gospe Planinšek ni nihče več videl.
Pretepanja so se vrstila predvsem ponoči, moški in ženski kriki so odmevali po stari stavbi. Vendar želim Konoblja spomniti samo na tiste mučence, za katere je nedvomno odgovoren, kajti zasliševalci so si žrtve razdelili po kraju njihovega bivanja.«
Desetletja kasneje je k sinu Rudiju prišel njegov bližnji sorodnik, ki je bil priča mučenju gospe Planinškove in povedal Rudiju: ‘Mamo so tako pretepali in z okovanimi škornji skakali po njej, da je na koncu bruhnila pljuča’ (verjetno je mišljena strjena gmota krvi) ‘in je tam, pred nami umrla. Konobelj je bil pri tem glavni.’
»Umorjena trupla so zmetali na kamion in jih odpeljali na Mežakljo, na Poljane«, je prepričana gospa Vodišek. Zakopavali naj bi jih tudi nekje blizu samotne kmetije na Mežaklji. Kje so zagrebli mamino truplo, Rudi nikoli ni zvedel.
Gospa Vodiškova se še vedno čudi, zakaj gorenjski kriminalisti, ki naj bi zdaj raziskovali množična grobišča, nikoli ne poprosijo Franca Konoblja, naj bi jih on popeljal po poteh mnogih grobišč. Gotovo še danes večinoma ve zanje. Tudi za grobišča nemških vojakov in ujetnikov ob koncu vojne. Za krvavo Radovno so zvedeli celo nekateri sorodniki nemških vojnih ujetnikov iz daljne Nemčije. Gospa Vodiškova je prepričana, da so poleg vojnih ujetnikov pobili blizu Begunj vse gestapovce, ki so med vojno vodili in upravljali begunjske zapore. Pred odhodom so jim partizani dovolili, da smejo obdržali orožje, morali pa so jim izročiti vso dokumentacijo begunjskih zaporov.

Usoda sirote brez staršev

Življenje štirinajstletnega Rudija, prikupnega in glasbeno nadarjenega dečka, je postalo brez doma, brez očeta in zdaj še brez mame sama žalost in obup. Kje in kako je preživel prve dneve svobode, mi ni znano.
Desetletja kasneje je Rudi gospe Vodiškovi zaupal posamezne drobce iz svoje nesrečne mladosti. Kmalu po tistem, ko so mu odpeljali mamo, je nekega dne prišel ‘domov’ na Javornik. Želel je odnesti nekaj svojega perila in obleke. Naivno si je domišljal, da ga bo dom pričakal tak, kot je bil takrat, ko so mu odpeljali mamo.
»Ko pride ‘domov’, se pojavi na pragu nova lastnica hiše, partizanka Medveščkova,« se Rudijeve pripovedi danes spominja gospa Vodiškova. »Nenadoma se od nekod pojavi še Konobelj. Medveščkova ga vpraša:’Ali je še niste, Planinškove?’ Konobeljev odgovor je bil kratek: ‘Že.’ Potem se Konobelj obrne k Rudiju: ‘Ali se boš maščeval?’« Na tak način je Rudi zvedel za smrt svoje matere. Rudi se ni nikoli maščeval. Maščevanja željan je ostal Konobelj. Poleti 1945 se štirinajstletni Rudi znajde v zaporih v Šentvidu. Verjetno ga izpustijo zaradi posredovanja sorodnika. Za oskrbnico mu določijo teto Mici Razpotnikovo, sestro njegove matere iz Kranja. Bila je dobra in rada je imela Rudija, toda kdo bi mogel odraščajočemu in ranjenemu fantu nadomestiti dom in starše, izbrisati mučne dogodke iz preteklosti? Komu je lahko zaupal svojo bolečino? Mar bratrancu Tončku, tetinemu sinu? Znano je, da je Tone Razpotnik eden od pomembnih revolucionarnih zmagovalcev: ob osvoboditvi je slovesno prijahal na belem konju v Ljubljano. Kako je lahko Tone opravičil Rudiju očetovo in mamino smrt? Povedal mu je resnico o maminem mučenju in Konoblju, toda ali bo lahko Rudi sploh kdaj prebolel te strahote?
Rudi je v Kranju maturiral, se vpisal na pravo, a študija ni končal, tudi ne študija glasbe. Zaposlil se je v opekarni v Kranju. Glasba mu je ostajala edina pomiritev in razvedrilo. V hotelu Toplice na Bledu je v ansamblu igral ali klavir ali saksofon. Ljudje so vedeli povedati, da je lep in prikupen mladenič.
Konoblja je maščevalni bes gnal naprej. Nekega dne se v dvorani hotela nenadoma pojavi Konobelj z druščino mrkih mož. V prijetno plesno glasbo zareže Konobljev ukaz, naj se ‘belček ‘, ‘narodni izdajalec’ pobere iz hotela. Tudi ta dogodek je Rudi kasneje zaupal gospe Vodiškovi. Takrat Konoblju še ni uspelo, da bi Rudija do konca zlomil. Prijatelji iz ansambla, predvsem ing. Vladimir Kern, tudi saksofonist, so upravniku hotela povedali, da ne bo nihče od njih igral, če Rudija ne bo v ansamblu. In Rudi je še naprej igral.
Toda preganjanja še ni bilo konec. Rudija je bilo treba zlomiti do konca. Pričeli so ga klicati na OZNO v Kranju in zasliševati dan za dnem. Prigovarjali so mu, naj bi delal zanje kot vohun v Nemčiji, medtem pa so ga v opekarni povišali na mesto partijskega sekretarja. Rudi je vohunjenje sprva odklonil. Trikrat so ga zaprli in spet so sledila mučna zasliševanja, obljube in grožnje. Končno je privolil, zato da je lahko odšel v Nemčijo. Takrat pa je bil že psihično uničen, živčni bolnik. Žena in otroci so ostali v Sloveniji, a je zanje ves čas vzorno skrbel.
V Nemčiji se je preživaljal edinole z glasbo. Vendar ga zdaj še ta ni mogla več umiriti. Ponoči se je prebujal, skakal pokonci, kričal in mahal okoli sebe. Ogradil si je balkonska vrata z železno ograjo. Ali ga je bilo koga strah? Ne. Bal se je samega sebe. Bolje je, da trese železno ograjo, kot pa da v mučnih sanjah koga ubije ali odpira teraso, kot da bi hotel pobegniti. »Kaj pa sanjaš?« ga je nekoč vprašala dobra znanka. »Ne vem, vse se ponavlja…« Ali so bile to tudi moreče sanje, da je taval po Mežaklji, iskal in spraševal, da bi našel grob svoje matere? Konoblju in UDBI je dolgoletno zasledovanje in psihično mučenje uspelo: Rudiju so življenje spremenili v ječo.
Gorje mu je načelo še telesno zdravje. Bil je operiran zaradi raka na pljučih, zbolel je za sladkorno boleznijo, dobival je napade angine pectoris. Živčni in telesni bolnik je postal za UDBO nezanimiv. V Slovenijo se Rudi ni več vračal. Pač, prišel je po naši osamosvojitvi.
Zahteval je, da se s pročelja njegove rojstne hiše in nekdanjega doma odstrani ‘spominska plošča’. Skoraj pol stoletja je zloglasna zgradba sredi Javornika z ‘mučilnico’ v kleti služila javorniškim osnovnošolčkom za nazoren pouk o delovanju narodnih izdajalcev in Črne roke. Ko je Rudiju uspelo, da mu je bila vrnjena hiša staršev, njihov nekdanji dom, je šele lahko odstranil sramotno spominsko obeležje laži in krivic. Hiši je zapustil v last svojim otrokom in se vrnil v Nemčijo.
Nobena spominska plošča do zdaj ni zabeležila spomina na krivično ustreljenega očeta in zverinsko ubito mater. In nobena ne bo spregovorila o Rudijevem uničenem življenju. Morda bi se lahko kakšen drobec razbral iz obsežnega gradiva, ki ga o Rudiju hrani UDBA.
Lansko leto, poleti 2002, je ponovno obiskal svoje in domovino. Obiskal je tudi svojo dobro znanko: »Šel bom h Konoblju,« ji je zaupal. Ona plane vanj: »Kaj si znorel! Saj te bo ubil!«
Vsi vemo, da tega Konobelj ne bi storil. Ne bi streljal v Rudija. Vendar bi ga ponovno ubil, še zadnjikrat. Rudi je hotel Konoblja vprašati samo to, kam so zagrebli truplo matere, nič drugega.
In Konobelj bi mu zadal še zadnji, dokončni udarec: ‘Ne vem,’ bi mu odgovoril.
Rudi je letos malo pred praznikom Vseh svetih umrl v Nemčiji.