Avtor: Neoznačeni avtor

Za letošnjo teharsko slovesnost, ki je bila 5. oktobra, na prvo oktobrsko nedeljo, je Tine Velikonja prispeval naslednji zapis:
„Letošnji obletni slovesnosti na Teharjah se je slabo pisalo. Vse tisto, kar je bilo poleti zamujeno zaradi nenavadne vročine in pogubne suše, želi narava nadoknaditi. Za prvo oktobrsko nedeljo je zgrmadila oblake, z njimi prekrila vso Slovenijo in samo čaka, da bo izlila nanjo svojo jezo.
Vseeno smo prišli, zvesto, potrpežljivo, vdano. Sestra Metka, ki vodi enega od avtobusov, vprašuje po telefonu, kam naj peljejo, saj je sporočeno, da bo v slabem vremenu maša v teharski farni cerkvi in ne na kraju nekdanjega taborišča. Za obvestilo nisem vedel. Pogledal sem v nebo, videl oblake, nekaj kapljic mi je padlo na avtomobilsko steklo, pa sem odločno odvrnil: »Na nekdanje taborišče seveda, kam pa naj gredo drugam!« Saj drugod ni prostora za nekaj tisoč ljudi z vsem, kar jih bo pripeljalo, namreč za stotine osebnih avtomobilov in nekaj deset avtobusov.
Stojimo pred oltarjem, skoraj vsi se poznamo med seboj, vsako leto nas nekaj zmanjka in vsako leto smo za leto dni starejši. Kmalu bo petnajst let, kar smo se prvič zbrali, in teh let ni mogoče skriti. Tudi mladi so zraven, celo otroci, vendar ne veliko.
Teharje ostajajo, čeprav niso take kot takrat, ko smo jih avgusta leta 1945 zapustili. Ostajamo jim zvesti, čeprav vse tako kaže, da nas nihče več ne potrebuje in da bi najraje opravili brez nas. A tu smo in sem bomo hodili, dokler nam bodo dale moči.“

Slovesnost je potekala po ustaljenem redu. Maševal in pridigal je mariborski pomožni škof dr. Anton Stres. Med mašo so peli združeni župnijski pevski zbori celjske dekanije pod vodstvom Simona Jagra in ob orgelski spremljavi Vladke Lukač. Spominski del po maši je začel moški oktet Deseti brat s Teharsko legijo, za tem sta nastopila solista Marko Fink in Andreja Zakonjšek. Govorila sta domačinka Fanika Vodopivec in Tine Velikonja. Slovesnost je z občutenimi, kraju primernimi besedami uvedla in sklenila Marija Zgonc. Škofovo pridigo in oba govora objavljamo v nadaljevanju.
Po maši smo se vsi, škof, duhovniki in verni teharski romarji, v sprevodu preselili na tisti del tedanjega taborišča, kamor so Celjani po vojni navozili debelo plast cinkarniških odpadkov in jo v zadnjih nekaj letih izravnali in spremenili v zabaviščni prostor – v igrišče za golf. Toda spodaj v globini, kjer je nekoč v dolino, izpod cerkve Sv. Ane tekel potok, je velik grob, ki je nastajal v juniju leta 1945. Kraj, kjer ta grob pod navoženim piritom leži, sta pokazala in del njegove pretresljive zgodovine povedala tedanja prebivalca teharskega taborišča Tine Velikonja in Justin Stanovnik. Potem smo vsi zmolili del rožnega venca, škof Stres pa je grob (ali grobove) blagoslovil. Ko smo odhajali, smo imeli dober občutek, da smo storili pomembno reč. Ljudje niso govorili. Na vse je leglo vprašanje, kje je Slovenija in kakšen čas preživljamo. Bilo nas je veliko, nikogar pa ni bilo iz celjske občinske uprave, da bi rekel zbranim v imenu mesta Celja: Ljudje božji, oprostite, če morete!

Avtor slike: Ksenja Hočevar

Opis slike: Prišli smo, ker verujemo v vstajenje Ksenja Hočevar