Avtor: Tine Velikonja

Pravimo, da lahko postane človek bogat samo na tri načine: da odkrije nafto, da ustanovi novo religijo ali da osnuje alternativno gibanje. Ustavil se bi pri tretjem, pri delovanju ljudi, ki nas prepričujejo, da so delali in delajo v skupno dobro, v resnici pa jim gre samo za oblast in denar. Ko je Janez Evangelist Krek ležal na smrtni postelji in razmišljal o svojem življenju, je rekel svojim najožjim, ki so stali okrog njega: »Za te hudiče se nisem pehal!« Pri tem je mislil prav na take. Hotel je povedati, da moramo biti do ljudi, ki razglašajo, da jim je samo za druge, skrajno nezaupljivi.
Komunizem je nekaj vmes med religijo in alternativnim gibanjem, s to razliko, da so bili njegovi nosilci prepričani, da bodo ustvarili raj na zemlji in da jim je za dosego cilja dovoljeno vse. In ko so morali s padcem berlinskega zidu priznati svoj poraz, so se potuhnili, potem pa stopili na plan. In zdaj nam govorijo, vedno bolj glasno, vedno bolj nesramno, brez kesanja, brez obžalovanja. Teden dni potem, ko smo bili pri žalni maši na turjaškem gradu, so se tam zbrali takoimenovani borci NOV in praznovali svojo zmago. Pred dvema dnevoma, ko so sedanji oblastniki proslavljali 60-letnico Kočevskega zbora, pa se je pokazalo, da živimo v zadrti partizanski državi, ki se sicer zaklinja, da je treba na preteklost pozabiti, pa jo potegne iz predala ponarejeno in lažnivo, kadar se ji zahoče.
Kaj se dogaja v slovenski sedanjosti? Boj, ki ga gledamo v politiki, gospodarstvu, v kulturi in družbi sploh, je v bistvu boj za poštenje. Pošten človek pa ni nič drugega kot normalen človek. To smo danes, ne samo kot posamezniki, ampak v celoti, kot narod, lahko rečemo, pozabili, ker je bil totalitarizem, ki nas je oblikoval, predvsem boj proti normalnemu človeku. Ni dovolil, da bi se človek razvijal v svobodi, iz tega, kar je, v celoti, iz prsti in duha, človek, ki si v vsakem trenutku določa koordinate svojega obstoja, s svojo moralno in izkustveno pametjo, in voden od ustanov, ki so se v zgodovini naredile same, ter dokazale in izpričale svojo normalnost s tem, da so v njej ne samo nastale, ampak se v njej tudi obdržale. Te ustanove so družina, narod, jezik, navade ali običaji, pred vsem in nad vsem pa človekova vera, kar v slovenskih razmerjih pomeni krščanstvo in katolištvo. Pošten človek je normalen človek, pošten človek je normalen v tem pomenu, da ni nič posebnega. V svetu, ki se je pokazal, potem ko se je dvignil totalitarni pokrov, pa je normalnost nekaj posebnega in izrednega. To je bistveni problem posttotalitarnega stanja, da ni normalnosti, in zato tudi ni poštenosti.
Pravimo, da za državo ni tako pomembno, kakšno vlado ima, kakšen parlament in kakšne zakone, ampak, kakšno je njeno sodstvo. Nobena zakonska ali pravna precizija, nobeni še tako dognani predpisi ne bodo izbojevali boja s kaosom, v katerega smo zašli. Ta boj bo lahko izbojeval samo normalen človek, človek, ki ga bosta vodila pamet in zgodovina v horizontu svobode. Ali ste že kdaj opazili, ali ste že kdaj izkusili, kako ste se dobro počutili, kako ste bili opogumljeni, kako ste polneje zaživeli, če je kdo v javnosti, predvsem na TV, pa tudi drugod, govoril normalne stvari. Kako vas je to naredilo človeško močnejše, kako se je povečalo vaše zaupanje v prihodnost, pa niste slišali ali videli nič, kar bi bilo povedano v prilog vaše strani, vašega položaja, vaše specifične zgodovine. Razveselila vas je zgolj normalnost, razveselila in okrepila. Takšni, ste začutili, bi lahko bili državljani, takšni bi hoteli biti kot državljani. Zato pojem hvalnico normalnemu človeku, zato ker bodo samo normalni ljudje našli rešitev za politično, moralno in gospodarsko krizo, ki določa naš sedanji postkomunistični čas.

Avtor slike: Ksenja Hočevar

Opis slike: Blagoslovitev onečaščenega grobišča Ksenja Hočevar

A zakaj slavim normalnega človeka tukaj? Dragi prijatelji, kje pa naj bi ga, če ne tukaj. Ali niso od tukaj junija leta 1945 slovenski komunistični partizani na razmajanih tovornjakih vozili na Stari Hrastnik mlade fante, ki še živeti niso prav začeli, a je bilo zanje nekaj onstran vsakega dvoma, da so zrasli v normalnem svetu, da jih je naredil normalni svet, da bi ta normalni svet tudi v času, ki bi jim bil dan, tudi postavili. Kar so komunistični partizani leta 1945 tu pobijali, je bila slovenska normalnost. To so bili ljudje, ki so dajali tako človeško podobo, da je angleški veleposlanik pri begunski jugoslovanski vladi v Londonu, George Randall, zapisal zanimiv stavek. Samo pojasnilo: potem, ko je prešel Churchill leta 1943 od Mihajlovića k Titu, je iz protesta odstopil. V svoji knjigi Meč in Oljka je opisal, kako so se slovenski politiki v londonski vladi dobro obnašali in kako poskušali gladiti spore in reševati nesoglasja. In potem zapiše stavek, odkod prihajajo: »To so Slovenci, ni jih dosti več kot milijon, a so mogoče zares edini kulturni in katoliški narod v Evropi«.

Avtor slike: Ksenja Hočevar

Opis slike: Procesija na onečaščeno grobišče Ksenja Hočevar

Zločin, ki je bil narejen in ga poimenujemo z metaforo Kočevski Rog, zločin, ki je bil genocid, fizični zločin, vezan na kri, je bil tudi kulturni zločin, z zgodovinskimi dimenzijami, ubijanje slovenske normalnosti. Ali je to ubijanje imelo kako logiko? Bilo je logično, iz komunistične totalitarne ideologije. Kako pa bi komunisti mogli izpeljati svoj projekt, če ne bi prej smrtno prizadeli narodove normalnosti? To govorim zato, da se še enkrat na ta dan zavemo, kaj se je tukaj v resnici godilo. Tu so ubijali slovensko dušo, kakršna se je naredila v zgodovini in svobodi, pa tudi iz ustanov, ki so zgodovino in svobodo ne samo dopuščale, ampak tudi utrjevale. Zato postkomunistom ne bo nič pomagalo, če bodo postavljali spomenike in prihajali sem na obveznostne obiske, pomagala bi jim samo ena reč: da stopi vanje spoznanje, kaj se je tu v resnici zgodilo, in kaj je tisto, kar našemu sedanjemu življenju, življenju slovenske države, tako boleče manjka.
Ko namreč govorimo o normalnosti, ne gre samo za problem slovenske, ampak celotne evropske civilizacije. Ko vse premislimo, ko poslušamo sociologe, politologe, zgodovinarje, romanopisce, gospodarstvenike in druge ljudi, ki se ukvarjajo s človekom in človeško družbo, vidimo pravzaprav, da za vsemi reševanji filozofskih vprašanj stoji eno samo vprašanje. Ali se bo izkazalo, da je mogoče graditi svet in civilizacijo brez transcendence ali ne, brez Boga ali ne. To je vprašanje, ki se bo reševalo naslednjih dvesto let. Mi vemo odgovor. Pa tudi zgodovina sama ga bo odkrila. Ali bomo mogli postaviti normalnega človeka brez Boga ali ne. Ali ni Bog garancija normalnega človeka?
Druga stvar pa je ta. V naši postkomunistični fazi je komunizem v tem specifičen, da nima samo svoje primarne faze, ampak tudi sekundarno. Fašizem nima postfašizma, nacizem nima post-nacizma, komunizem pa ima postkomunizem in mi ga doživljamo, mi ga živimo. Zato je komunizem bistveno drugačen, kot so bili ostali totalitarizmi. Ljudje, ki so bili zmožni ustvarjati posttotalitarno fazo, niso pripravljeni za osnovno refleksijo. Brez razmisleka so postavili zakon o vojnih grobiščih, ki je ponovitev genocida, naši borci samo dokazujejo, da so duhovno izvotljeni in da iz strukturne inercije še vztrajajo na svojih položajih, ko delajo take napake, govorijo o 13 pobitih na Turjaku ali da se je dalo po koncu vojne poljubno izkopavati svojce na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu in jih odvažati domov. Kaže, kako niso več pazljivi, samo zgolj vztrajajo. Pot do slovenske normalnosti bo še dolga in težka in zahteva sodelovanje vseh ljudi, ki jo znajo ceniti.