Avtor: Justin Stanovnik

Dne 26. oktobra letos so bili iz Ribnice na bloško pokopališče preneseni posmrtni ostanki bloške rojakinje učiteljice Anice Drobnič, ki so jo partizani ubili ponoči 15. oktobra 1943 v Jelendolu pri Ribnici s še 118 drugimi slovenskimi civilnimi osebami in vojaki. Somaševanje in pogrebni obred je vodil g. kanonik Vinko Prestor, peli pa so pevci iz Begunj pri Cerknici, kjer je več pevskih zborov dolga leta vodila učiteljica Anica. Pri grobu je Anici Drobnič v slovo spregovoril sedanji begunjski pevovodja g. Janez Kranjc, nekdanja učenka pokojne učiteljice prof. Hrenova in urednik revije Zaveza. Njegov govor objavljamo.
Ana (Anica) Drobnič je bila rojena 28. 6. 1898 na Hudem vrhu na Blokah kot najmlajši otrok Franca Drobniča in Neže, roj. Pavlič. Imela je štiri sestre, tri so bile redovnice, brat pa je ostal doma na kmetiji. Osnovno šolo je obiskovala na Blokah. Leta 1917 je v Ljubljani eno leto obiskovala Krekovo gospodinjsko šolo, nato pa dve leti meščansko šolo pri uršulinkah. Od leta 1920 do 1924 je obiskovala Zasebno žensko učiteljišče uršulink v Škofji Loki. Kot učiteljica je najprej delala v Kolovratu nad Izlakami (1926–1931), nato pa v Begunjah pri Cerknici (1931–1943).
V Begunjah je učiteljica Anica bila tudi organistka in pevovodja cerkvenega pevskega zbora, članica učiteljske Katoliške akcije, tajnica katoliškega prosvetnega društva, zborovodja več pevskih zborov, organizatorka prosvetne dejavnosti, režiserka, koreografinja itd. Ni bila poročena, zato je ves svoj prosti čas posvečala cerkvi, glasbi in prosveti.
Partizani so jo hoteli že spomladi leta 1942 ubiti in so jo večkrat iskali. Prijeli so jo 15. 9. 1943, ko se je vdala posadka Vaške straže v Begunjah. Odpeljali so jo v Kočevje. V Dijaškem domu so jo zasliševali in zasmehovali številni partizanski veljaki od Dakija do Kardelja. Kasneje so jo z drugimi jetniki odpeljali v Ribnico, kjer jo je partizan Franc Pirkovič – Čort dne 15. 10. 1943 ponoči dal ubiti v gozdu pri Jelendolu.
Slovenski domobranci so jo z drugimi žrtvami izkopali 3. 10. 1944. Njena sošolka in sojetnica v ribniškem zaporu Mimi Petelinova jo je dala pokopati v poseben grob na pokopališču v Hrovači. Leta 2000 je bila prišteta med slovenske mučence in pričevalce za vero.

Stojimo ob grobu slovenske učiteljice Anice Drobnič. To je njen tretji grob. Prvi je bil v Jelendolu, a to ni bil grob, ampak velika jama, v katero so jo zasuli skupaj z drugimi. Leto za tem so jo prekopali v Hrovačo pri Ribnici. Tu pa je niso zasuli, ampak pokopali in je zato imela grob, a je bil podarjen in začasen. Ta, v katerega smo jo položili danes, pa bo njen do poslednjega dne; do takrat, ko se bodo vse stvari spremenile in postale takšne, kakršne so v resnici. Končno je torej prišla tja, kjer je začela živeti. Krog se je sklenil. Končano je potovanje, ki je bilo kratko in dolgo – kratko, ker je živela samo petinštirideset let, in dolgo, ker jih je moralo miniti še več kot toliko, da je nazadnje prišla sem; potovanje, ki je bilo bogato, saj je samo dajala in imamo pravico reči, da je morala biti bogata, da je mogla kar naprej dajati; potovanje, ki je bilo tudi strašno, ker je morala prehoditi pot od Ribnice do Jelendola in mi lahko o tem samo govorimo, ne da bi prav vedeli, kaj to pomeni. Preden so jo odpeljali, je rekla prijateljici učiteljici Petelin: »Pokrižaj me. Jaz grem v smrt.« Mogoče jo je tisti križ varoval prehudih reči. Kaj pa vemo.
Anica Drobnič je bila slovenska učiteljica. Živela je v času, ki je bil tako nenavaden – tako zunaj vsega, kar se je kdaj zgodilo – da so morili učiteljice. Od nekod so prišli ljudje – prišli so iz knjig, iz »tuje učenosti«, kakor bi rekla Cankarjeva mati, iz prostorov zavratnega navdiha – in so mislili, da smejo vse. Poleg tega pa so imeli srce, ki jim je dovoljevalo, da so svojo misel tudi uresničevali. To so bili zares zelo nesrečni ljudje.
Učiteljica je človek kot vsak drug, a vseeno nekaj posebnega; tako kot mati ni ženska kot vse druge, ampak nekaj posebnega, in tako kot domovina ni dežela kot vsaka druga, ampak nekaj čisto posebnega. Posebnost naštetih ljudi in stvari je v tem, da so najtesneje povezani z življenjem: da ga dajejo, nosijo in varujejo. Iz tega izvira njihova visokost in njihova nedotakljivost. Tega ni treba nikogar učiti, to je najbolj naravna stvar, to je v človeku od pradavnine. Če se torej kdo dvigne proti materi ali domovini ali svojemu učitelju, je to dejanje nad dejanji. Z njim hoče povedati, da je nad vsem. Da odslej ne bo razbiral resnice sveta iz stvari, ampak jih bo postavljal, kakor mu narekuje njegova nova kultura ali ideologija. V čas takih ljudi je bilo postavljeno življenje učiteljice Anice Drobnič. In ker se ni hotela vdati in ker ni bila premagana, so jo odstranili. Pravzaprav se je to zgodilo zato, ker je še naprej hotela biti učiteljica. Tudi tako, da je tistim, za katere je bila odgovorna, povedala, kdo so ljudje, ki so sedaj nastopili, in kaj hočejo. Hotela je, da tisti, ki so njeni, vejo, kaj jih čaka od ljudi s Čebin.

Opis slike: Anica Drobnič

Tako se je učiteljica Anica Drobnič uvrstila med tiste ljudi, ki jim pritiče visoki naslov: človek za vse čase. V sebi je nosila duha, da je mogla in hotela to biti. Ni bila naivna, vedela je, da jo zalezujejo; jasno ji je bilo, da veliko tvega. A je stala tam, kamor je mislila, da je postavljena; in je stala tako, kakor ji je velevala vest, slovenska in krščanska. Iz take snovi je bila in taka je hotela biti. Res, tu ni bila samo snov, ampak tudi odločitev – dejanje suverenega duha. Kot človek za vse čase stoji Anica Drobnič tudi pred današnjim učiteljem tako, da, brž ko jo zagleda, ne more kar mimo. Hočem reči, če je učitelj, če ni uradnik in uslužbenec. To, kar dela človeka za učitelja, sta dve stvari: razumetje in skrb – učitelj mora razumeti in mora ga skrbeti. Razumeti mora duhovno in moralno strukturo svojega časa in skrbeti ga mora mladi človek, ki v ta čas vstopa. Nikakor mu ne sme odreči svoje ljubezni in svojega usmiljenja. V trenutku, ko se tega zave, se ne more več umakniti. To lahko stori samo tako, da tvega svojo človeško vrednost in da neha biti učitelj.
Naj nihče ne govori, da je učitelj v našem času onemogočen in da šola več ne obstaja. Tako so govorili tudi v nekdanjih komunističnih časih. A je bilo drugače. Kako je bilo, naj vam povem takole: Svoboda je samo beseda, a če si to besedo izrekel v razredu, je bil razred drugačen; resnica je samo beseda, a če je bila izrečena v razredu, se je razred nekoliko spremenil; pravičnost je samo beseda, a če so jo slišali učenci, so se nekaterim zasvetile oči; tudi domovina je samo beseda, tudi mati in Bog sta samo dve besedi, a postaneta, ko sta izgovorjeni, del resničnega in delujočega sveta. Možnosti so torej že bile, a ljudi ni bilo – ali pa jih ni bilo dovolj; šola je že bila, a učiteljev ni bilo – ali pa jih ni bilo dovolj. Ni jih bilo toliko, da bi preprečili, da bi ljudje, od tuje učenosti pohujšani in od čebinskih navdihov gnani, tako spremenili naš narod, da ga včasih ne prepoznamo več.
Francoski politik Jean Monnet, ki je leta 1950 začel graditi integracijo Evrope s Skupnostjo za premog in jeklo, je pozneje v življenju dejal, da bi, če bi se še enkrat lotil tega dela, za izhodišče raje postavil kulturo, ne premog in jeklo. In Kurt Biedenkopf, ugleden politik nemške krščansko-socialne unije, ki je v nekem nedavnem govoru navedel Monnetove besede, ob tem dostavlja: »Toda sekularizacija, racionalizacija in atomizacija civilnega in družbenega življenja in vedno večje vmešavanje države v vsa družbena področja, je potisnila kulturo in vero v zasebnost in jima tako vzela moč za vzpodbujanje občutja za skupnost, identiteto in človeško solidarnost.«
Naj dodam: Človek je tudi duh – ali morda predvsem duh – in če se ta zanemari, dobimo zanemarjenega in izgubljenega človeka. Če hoče biti današnji učitelj človek za vse čase, mora vzeti zadeve duha za svojo stvar. Zavest, da bo tako stopil v nasprotje s časom, bo, če je pravi človek, samo izostrila njegovo odločenost.
Tako kakor je Anico Drobnič, nekoč drobno dekletce s Hudega Vrha pri Novi vasi na Blokah, potem pa učiteljico v Bégunjah pri Cerknici nevarnost, v kateri sta se znašli kultura in vera, samo vzpodbudila, da mora, če hoče biti zvesta, biti tudi človek za ta svoj čas. To jo je pripeljalo na pot, ki so jo nastopile leto in pol prej druge slovenske učiteljice. Komunistični partizani so 29. maja 1942 po hudem mučenju umorili Darinko Čebulj, učiteljico v Hinjah v Suhi krajini; 3. junija so komunistični partizani umorili Ivanko Škrabec, učiteljico in nosečo ženo iz Sodražice; 25. junija pa so komunistični partizani odpeljali v gozdove pod Mirno Goro Marico Nartnik, učiteljico v Rožnem Dolu nad Semičem in jo tam umorili. Vse te poti so bile mučeniške. »Bojim se. Tako se bojim,« je rekla Marica pred odhodom součiteljici Francki. Vse so to pot prehodile same. Anica pa je imela veliko spremstvo. Kolikor vemo, nikoli ni imela fanta, sedaj pa jih je šlo z njo osemintrideset. Ne vemo, katera je bila na vrsti. Mogoče je bila prva, mogoče je bila zadnja. Marsičesa o tej uri ne vemo.
A sedaj je tukaj za vse ljudi teh krajev. Gotovo ne bodo pozabili nanjo in ji ne bo manjkalo obiskov. Mogoče bo prišel in ji zapel begunjski cerkveni zbor: mogoče se bodo otroci z bližnjih šol kdaj tukaj ustavili med izletom; ali pa jo bo, v neznanski slavi, kjer je sedaj, razveselil šopek pomladanskih ali poletnih ali jesenskih rož, ki ji ga bo prinesel kdo od šolarjev ali šolark, ki se bo tega sam domislil ali pa mu bo tako naročila mati. Vse je odvisno od ljudi. Če bodo ljudje kaj vredni, bo tako.
Največje veselje pa ji bo naredilo ministrstvo za šolstvo, če bo naročilo zgodovinsko raziskavo, zakaj in kako so komunistični partizani morili slovenske učiteljice. Tak ukrep bi namreč bil zanesljiv obet nekakšne sprave. Če se ima ministrstvo za šolstvo za ustanovo demokratične države, ji tega veselja gotovo ne bo odreklo – ne samo zaradi nje, ampak tudi zaradi sebe.