Avtor: Anton Drobnič

Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je pred dnevi sklical drugo zasedanje konvencije za prihodnost Slovenije. Tema tega sestanka so bile vrednote, razmerja med vrednotami v Sloveniji in njihov pomen za slovensko prihodnost. Tudi na to drugo zasedanje konvencije predsednik republike v skladu z dosedanjo prakso ni povabil nikogar izmed predstavnikov protirevolucionarnega in protiterorističnega odpora. Nasprotno pa so tudi na tem zasedanju lahko sodelovali komunistični revolucionarji in njihovi nasledniki, podporniki in vzdrževalci komunistične totalitarne oblasti, tudi njihov zadnji vodja, ki si je lastil kar glavno besedo. Že to dejstvo vzbuja sum, da vrednote novega državnega predsednika očitno niso kaj drugačne od vrednot prejšnjega predsednika, zadnjega vodje komunističnega totalitarnega sistema v Sloveniji. Tudi zanj so vsi enakopravni, le da eni mnogo bolj kot drugi.
Kljub bolestnemu zanikanju revolucije in protirevolucije in neprestanemu pranju t. i. NOB je vendar zavest Slovencev o partizanskem medvojnem in povojnem zločinskem nasilju nad slovenskim narodom že tako splošna in močna, da ga niti najvišji predstavniki revolucionarjev ne upajo in ne morejo več zanikati. Zato ni čudno, da je o končnem delu tega nasilja, o povojnih pobojih na zasedanju konvencije govoril kar dr. Tine Hribar, znan zagovornik partizanstva in NOB. Vendar niti njegova opozorila niso zbudila vesti kontinuitete. Kot poroča časnikar, so se drugi udeleženci tem vprašanjem »elegantno izognili«. Elegantno v pomenu »lepo in skladno« to seveda ni bilo. Bilo pa je elegantno v pomenu »lahkotno«: Večina navzočih se je težkemu moralnemu, pravnemu in političnemu vprašanju množičnih pobojev lahkotno in neodgovorno izognila. Življenja nasprotnikov revolucije, njihovo človeško dostojanstvo, dostojen pokop vseh mrtvih in kaznovanje morilcev za to večino očitno niso vrednote, za katere bi se vsaj z besedo zavzeli. Njihova edina vrednota so oni sami sebi.
Pred leti, ko so Ljubljano ovenčali z imenom »mesto kulture«, smo se spraševali: Bo to mesto, v katerega središču stojijo spomeniki zločinskemu nasilju, množičnim morilcem in diktatorjem, na drugi strani pa po njihovem ukazu iz leta 1945 še vedno oskrunjeno in z zemljo zravnano slovensko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu, bo mesto, ki je bilo pol stoletja prestolnica množičnega fizičnega in duhovnega nasilja, laži in divjaštva, moglo spremeniti svojo miselnost, bo res postalo kulturno? Bo spregovorilo o vsej resnici ali bo še naprej molčalo in glavo tiščalo v politkomisarsko enoumje? Se bo sramovalo zločina in totalitarne preteklosti, se zapisalo pravici? Bo spoznalo vrednote svobode in demokracije?
Sedaj vemo, Ljubljana – ne samo kot mesto, ampak tudi kot središče slovenske države – še naprej molči, še naprej se dela nevedno in še naprej je brezbrižna do storjenega zločina, do usodnih slovenskih reči. Ne Ljubljana in ne Slovenija kot celota se nočeta odreči množičnemu zločinu in tistim, ki so ga podpihovali, zasnovali, organizirali in izvršili. Predani sta t. i. NOB, lažni vrednoti komunistične revolucije, kulturi laži in zločina.
Ne samo, da je Slovenija edina država, ki ne preganja vojnih zločincev, malikovanje zločina je vidno vedno in povsod. V Ljubljani slovensko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu je še naprej oskrunjeno in razpelo na njem ponovno razbito, vendar ne mesto in ne država ničesar ne ukreneta. V mestu pred vrati najvišjih državnih ustanov še vedno stojijo spomeniki diktatorjem slovenskega naroda in njegovim krvnikom. Njihovim številnim žrtvam pa to mesto ni uredilo niti enega groba in ni postavilo niti enega samega znamenja. »Mesto kulture« ne pozna in ne priznava pravic in navad, ki so od nekdaj znak najstarejše človeške kulture: javnega groba in javnega spomina za vse mrtve. Nečloveško sovraštvo, ki ga je nekdanji totalitarni sistem pol stoletja sejal in gojil do vseh, ki mu niso bili brezpogojno pokorni, je tudi ljubljanske veljake in oblastnike pahnil v rdečo temo, iz katere ne vidijo človeka, ne najdejo človeškega izhoda.
Tako pa ravna tudi država, katere glavno mesto je Ljubljana. Skoraj šestdeset let po množičnih umorih in dvanajst let po vzpostavitvi državne samostojnosti ni uredila niti enega zamolčanega grobišča in ni postavila niti enega spomenika tisočem umorjenih Slovencev, kaj šele da bi našla in pokazala vsaj na enega od številnih krivcev za množični zločin. Prav vse, kar je bilo doslej odkritega, je bilo odkrito mimo in proti volji državne oblasti. Država noče izpolniti najbolj temeljnih dolžnosti iz mednarodnih pogodb in iz svojih lastnih zakonov. Za to državo niti mednarodne konvencije niti njen lastni pravni red niso nobena vrednota. Na vse je pozabila.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Kakšno usodo nam bodo napredle te gorenjske Parke Mirko Kambič

V resnici bi bila pozaba še kar milo ravnanje. Vladajoča postkomunistična koalicija hoče več. Hoče, da bi veliki zločin pozabili tudi drugi, ne samo pozabili, ampak ga tudi pravno zanikali in odstranili iz slovenske zgodovine. Zato so z odločilno in zavestno pomočjo stranke, ki se ponaša z imenom nekdanje politične nosilke odpora proti revolucionarnemu terorju, sprejeli zakon o vojnih grobiščih. Sprejeli so sramotni zakon, ki v resnici ne ureja vojnih grobišč, zlasti ne grobišč žrtev partizanskega terorja, ki so edina bila pravno neurejena, ampak ta grobišča in žrtve v teh grobiščih preprosto zanika, jim jemlje njihovo istovetnost in njihovo čast. Vse zato, da bi partizanska NOB postala čista, pravno brez zločina in brez revolucionarnega nasilja.
Zato zakon ne prizna nobenih medvojnih žrtev revolucije in partizanskega nasilja, pozna samo žrtve vojnih dogodkov. Prav tako zakon ne priznava zločinskih pobojev po vojni, ampak pozna samo izvršitev uradno izrečenih smrtnih kazni. Tako je revolucija z zakonom pravno zanikana, partizani pa zakonsko očiščeni vseh zločinov in terorja. Zakon določa, da so bili samo vojni dogodki in uradne smrtne obsodbe. Zločin je ali skrit ali poveličan. Pravica in resnica za vladajočo koalicijo ni nobena vrednota. Tudi za državnega predsednika ne, saj je lažnivi in krivični zakon mirno podpisal in razglasil, ne da bi mu roka vsaj zadrhtela. Nasilje se je ponovilo v novi obliki.
Tako v mestu kulture vlada kultura zločina, kultura množičnega umora. Politika, ki je javno vzpodbujal k množičnemu umoru svojih političnih nasprotnikov, je sodišče oprostilo. Udeleženec javne televizijske oddaje je lahko glasno izjavil, da so jih leta 1945 premalo pobili. Urednik in voditelj ni niti trenil z očesom, sramotno oddajo, ki je javno odobravala množične vojne zločine, je lahko čez nekaj dni nemoteno ponovil. Najvišji moralni dosežek novega predsednika bivših partizanov pa je njegova nedavna izjava, po kateri je edina napaka povojnih pobojev, da »niso bili demokratični«.
Prvi predsednik države je z besedami obsojal poboje, ničesar pa ni naredil, da bi obsodili kakšnega pobijalca. Nasprotno, nosilcem nekdanje totalitarne oblasti je dajal vso podporo, državna priznanja in časti. NOB, katerega laž in nasilje je privedlo do slovenskega holokavsta in polstoletne totalitarne države, pa je hotel celo zapisati v ustavo kot največjo vrednoto in temelj slovenske samostojnosti in državnosti. Generalna državna tožilka in minister za pravosodje, dva vrhova pravne države, družno sodelujeta na slovesnosti v spomin na prvega organizatorja in zagovornika krvavih političnih procesov dr. Vita Kraigherja. Minister za notranje zadeve ima slavnostni govor ob obletnici morilske organizacije VOS in jo povzdigne za predhodnico slovenske policije. Predsednik slovenskega parlamenta ima vpričo številnih politikov in najvišjih funkcionarjev slavnostni govor ob obletnici zloglasnega komunističnega zbora v Kočevju, ki je brez izjeme soglasno odobril vse dotedanje in ukazal prihodnje partizanske zločine. Slavi ga kot predhodnika slovenskega parlamenta in slovenske države. Zločin je postal in ostal vrednota najvišjih predstavnikov slovenske države.
Takšna je kultura zločina, kultura opravičevanja in lakiranja množičnih umorov in genocida, ki jo gojijo pripadniki vladajoče koalicije. Oblastnikom vseh vrst se ti zločini ne zdijo zločini, ampak nekaj potrebnega, nekaj koristnega. Zakaj bi državljani čutili in ravnali drugače? Če množični umori niso zločin, zakaj bi bil zločin posamezen umor, korupcija, rop, tatvina ali goljufija? In tako je zločin v Sloveniji postal nekaj vsakdanjega, pač nekaj koristnega in potrebnega. Zločin je postal vrednota!
Z slovensko kulturo zločina ne moremo iti v Evropo. To kulturo je treba razkriti in spremeniti. Treba je odpraviti zakon, ki zanika množične umore in genocid, treba je odpreti zamolčana grobišča, izkopati, ugotoviti in dostojno pokopati žrtve. Spremeniti je treba tudi druge krivične zakone, ki državljane protiustavno delijo na tiste na pravi strani in druge, ki niso na pravi strani: zakon o žrtvah vojne, zakon o vojaških invalidih, zakon o vojaških veteranih, zakon o popravi krivic. Treba je vsem državljanom, živim in mrtvim, priznati enake pravice in enako dostojanstvo ne glede na njihovo politično ali idejno opredelitev in prepričanje. Zlasti tudi tistim mrtvim, ki so se med revolucijo uprli partizanskemu nasilju in smrti. Prvi državni predsednik tega ni zmogel. Bo sedanji kdaj zmogel več? Po 60 letih je za zamenjavo rdečih očal že skrajni čas!

Opis slike: Pota bomo prav gotovo morali očistiti Mirko Kambič