Avtor: Justin Stanovnik

Z Zakonom o grobiščih, sprejetim v državnem zboru 19. junija, je postkomunistična elita dosegla zavidljiv uspeh. Toda kmalu se je pokazalo, da z njim še ni dobljena vojna, ampak le ena od mnogih bitk, ki jih morajo postkomunisti, kakor nekoč komunisti, bojevati, da sproti obnavljajo in utrjujejo teren za svoj protinaravni angažma v zgodovini. Vedo, da so se zgodile stvari, zaradi katerih bi morali že zdavnaj oditi, če bi se pokoravali ukazom, ki prihajajo iz njih; vedo, da morajo obstajati zavestno in intenzivno, da jih kaj ne preseneti – v odsotnosti senzorjev, s katerimi so opremljeni organizmi, ki so naravno umeščeni v svoje okolje.
Napetost, na katero so obsojeni, prehaja na celotno družbo in jo dela negotovo in brezvoljno. Na vseh področjih usihajo narodove vitalne sile. Ozrimo se nekoliko naokoli. Slovenski človek se umika s prostora, ki ga je pred tisoč leti zasedel in kultiviral; tam, kamor je človekova roka nekoč vnašala red, gospodari gmajna in robida prerašča obdelano njivo; vasi se praznijo, znoj dedov in očetov je pozabljen, ljudje se ne znajo upirati negotovim in varljivim mikom doline in mesta: naša mala domovina postaja vedno manjša. Zahtev, ki jih postavlja država – prva lastna država v zgodovini – ne razumemo prav, ker se nismo pripravljeni soočiti z radikalno novim. Nočemo postati političen narod, nismo pripravljeni vzeti nase dostojanstva in bremena suverenosti, ki nam jo daje status državljana. Nekaj deset tisoč ljudi je plačanih za to, da servisirajo državo, a ni nikjer novih in stvariteljskih konceptov; nikjer ni pravega veselja do politične eksistence, veselja nad tem, da smo na svojem. Šola, ki je naravni prostor, kjer bi vsak Slovenec moral dobiti temelje za razvijanje možnosti, ki so položene vanj, se vse bolj spreminja v prostor, v katerem preživljajo obvezne ure učenci in učitelji. Prostor, za katerega bi se učitelji morali z najsvetejšimi prisegami obvezati, da v njem noben učenec ne bo zapravljen in izgubljen, zase in za domovino, se spreminja v prostor, za katerega mora skrbeti policija, da je v njem sploh mogoče biti. Učitelj, ki je zadnjih dvesto let postavljal slovenskega človeka – skupaj s cerkvijo in domačo hišo – učitelj, ki je pred največjimi besedami v slovarju slehernega jezika, učitelj se umika in na njegovo mesto prihaja uradnik. Ali je mogoče razumeti, kaj to pomeni: da narod nima več svojih ljudi, ki bi ga vzgajali?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Harmonično sobivanje Mirko Kambič

Vsi se umikamo s svojih naravnih pozicij: kakor učitelj iz šole, tako kmet z zemlje, oče iz družine, mati od ognjišča, politik od odgovornosti, modrec od modrosti, umetnik od lepote; vsi postajamo neavtentični, ker ne stojimo na svojih mestih, ker nočemo biti to, kar bi morali biti. Počasi postajamo prazne posode, v katere se nataka to, kar je še ostalo v prostoru: pohlep, nadutost, neumnost.
Z Zakonom o grobiščih so si postkomunisti še za nekaj časa utrdili položaj in še za nekaj časa zagotovili obstoj sveta, ki smo ga z nekaj potezami predstavili zgoraj. Iz njihove osnovne poučenosti izhaja, da morajo njihovi udarci biti brutalni in nesramni. Zakon o grobiščih je tak udarec. Domobrance, ki so jih nekoč pobili – ne smemo pozabiti, da so jih dobili zvezane in jim ni bilo treba ničesar drugega kot ubijati – so sedaj še ponižali kot ljudi. Vzeli so jim status vojakov in jih naredili za kolaborante. Za to so morali spremeniti zgodovino – zraven pa so ves čas govorili, da zgodovine ne bodo dovolili spreminjati. Od dveh temeljnih in enakovrednih dejstev, vojne in revolucije, so prelepili revolucijo – ob komplacentnem opazovanju slovenskega zgodovinarskega korpusa. Potem so še sklenili, da bo na grobiščih domobrancev kot spominsko znamenje visel budistični gong. Slovenski domobranci so bili krščanska vojska: bili so se za vrednote, ki jih je ustvarila krščanska civilizacija in – kar jim daje res izjemno mesto – umirali so krščanske smrti. Ne vemo, po koliko letih ali stoletjih se je to spet zgodilo, a domobranci – ne kot posamezniki, ampak kot celota – so umirali tako, da moramo govoriti o smrti krščanske vojske. In njihovi dvojni morilci, najprej fizični in potem politični, jim bodo na vhodu na grobišče obesili – gong!
Ob tem se človek samodejno vpraša, kako je mogoče, da slovenska javnost dovoljuje tak razvrat na javnem mestu. Ali ta javnost sploh obstaja? Kot nekaj s specifično identiteto – moralno, kulturno, politično? Ali pa je lahko karkoli, kar pomeni, da je njen kriterij poljuben, kar pomeni, da ga nima. Za vsem stoji torej vprašanje identitete.
Nanj nas je opozoril razgovor, ki ga je imel Vlado Ambrožič z dr. Janezom Stanovnikom na TV Slovenija na dan Vernih duš, 2. novembra zvečer. Najprej novinar s svojimi vprašanji. V njih je postavil dve domnevi, ki sta nas na mah spomnili na vprašanje, kakšne vrste political animal – politično bitje – je novinar. Ambrožič je najprej spomnil na to, kakšno vlogo so opravili krščanski socialisti, kako veliko množico so pripeljali v enobe, in pri tem vprašal, ali je partija, ki je potem to vlogo zamolčevala, imela zato »slabo vest«. Drugo vprašanje je bilo zelo podobno, le da ni zadevalo partije, ampak Kardelja, kar je konec koncev isto. Spričo okoliščine, da je bil Stanovnik nekaj let po vojni Kardeljev tajnik, je hotel izvedeti, če je Kardelja kaj »peklilo«, da po vojni demokracija in pluralnost nista bili izpeljani, da so bile stranke ukinjene, da so bili tudi krščanski socialisti onemogočeni. Drugače povedano, hotel je izvedeti, če se je Kardelj žrl, ker po vojni ni uvedel meščanske demokracije zahodnega tipa. Čeprav je vrli Ambrožič na ta način vnesel v razgovor nekoliko hilarično razpoloženje, se ob tem vendar nismo mogli znebiti vprašanja, na kakšni identiteti stoji slovenski novinar, da se s skavtskimi kategorijami loteva fenomena, ki se imenuje komunistična partija.
Zelo resno pa je vprašanje identitete razprl dr. Janez Stanovnik – ne da bi morda hotel in ne da bi specifični izraz sploh kdaj uporabil. A vendar. Spet je šlo za krščanske socialiste. Vprašan je bil namreč, kakšno je bilo razmerje med krščanskimi socialisti in partijo. Znano je, da so se krščanski socialisti večidel že med vojno, deloma pa po vojni izgubili v partiji. Zakaj? To vprašanje je bilo upravičeno postavljeno dr. Janezu Stanovniku, ki je začel svoj medvojni angažma kot krščanski socialist, končal pa že kot partijec takih kvalitet, da ga je zagledal Edvard Kardelj in ga postavil za osebnega sekretarja. Vprašan je bil torej pravi človek, saj je zaradi svoje izpostavljenosti nekakšna paradigma tega razvoja. A čeprav je bilo vprašanje postavljeno precej decidirano, pravega odgovora nismo dobili. Najprej se je ustavil pri dolomitski izjavi in pri tem priznal, da je obstajala potreba po »vojaški enotnosti« enobeja. Prav, a kaj ima to opraviti z njegovim vstopom v partijo, ki je končno politična organizacija. (Formalno, sicer vemo, da je partija vse.) Nekoliko bliže nas je pripeljal s trditvijo, da so se krščanski socialisti »hoteli utopiti v nacionalnem gibanju, ki ga je vodila partija«. Torej »nacionalno gibanje«. Partija je torej vodila nacionalno gibanje, toda »mi smo se vseskozi zavedali, da ima partija, kot vodeča sila, svoj namen« in »ni bila nobena tajnost za nas, da ima partija svoj program.« Toda, če stavek, da je partija vodila »nacionalno gibanje«, kaj pomeni, potem sledi, da bi partija morala imeti tudi nacionalni program – in ne kakšnega posebnega, svojega, bogve kakšnega. Tu se bi Stanovnik lahko ustavil in zamislil. A se je zdelo, da te potrebe ni v njem. Nas pa je intrigirala tudi beseda »utopiti se«. Kaj pomeni?
V intervjuju je Stanovnik govoril tudi o katoliških in liberalnih disidentih v OF. Beseda disident je povezana s svetom, ki ga je komunizem ustvaril v srednji in vzhodni Evropi in pomeni ljudi, ki so javno in eksplicitno izrazili svoje nestrinjanje z režimom. Njihova imena so postala najbolj častna imena bližnje preteklosti. Besedo disident vsi razumemo, a je vendar na njej neka nedognanost. Uporniki v državah realnega socializma so bili res disidenti – dobesedno, ljudje, ki sedijo zase, ki so drugačni – toda, kar je zelo važno, v odnosu do partijske elite in njene ideologije. V odnosu do molčeče večine – ki je predstavljala vez s tradicionalno kulturo in politiko – pa niso bili disidenti, saj so jo s svojim uporniškim dejanjem celo predstavljali. Besedo disident je torej treba razumeti v realno socialističnem kontekstu, iz katerega je bila tudi vzeta. Ko pa Stanovnik govori o disidentih, misli na ljudi, ki se niso ločili od kake totalitarne elite ali ideologije, ampak od dveh tradicij, etablranih v zgodovini civilizacije, katoliške in liberalne. S takšno rabo je povezal dva pojava, od katerih eden pomeni vrhunsko dejanje človečanske zavesti in poguma, drugi pa ima na sebi znake skrajne vprašljivosti.
Krščanski socialisti, označeni kot katoliški disidenti, so se torej ločili – sedli stran – od velike, več kot tisoč let stare duhovne, kulturne in, v novejšem času, tudi politične skupnosti. Takšna ločitev pa je vedno problematično dejanje – tako v svojih vzrokih kot v svojih posledicah. Legitimno je takšno dejanje ali takšna ločitev tedaj, kadar imajo njeni pobudniki tako izostreno, premišljeno in utemeljeno vizijo svoje specifične identitete, da morejo, v ločenosti, na njej zgraditi novo in trajno duhovno, kulturno in politično samobitnost. Enotnost ali enost ima kulturno in civilizacijsko prednost pred različnostjo v tem, da šele enotnost omogoči različnosti, da se razvije v svoji legitimni polnosti. Tu se zakonitost miselnega sveta pokrije z zakonitostjo empiričnega. (Za miselni svet jo je formuliral stari Ockham: Pluralitas non est ponenda sine necessitate – mnoštvo naj se ne postavlja brez potrebe.)

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Prijateljsko prepričevanje Mirko Kambič

Ali za krščanske socialiste smemo reči, da so imeli legitimno pravico, da so se ločili od matične katoliške skupnosti? Če za trenutek pomislimo na pogoj, ki smo ga postavili za priznanje te legitimnosti, potem moramo reči, da ga niso imeli. Zakaj krščanski socialisti so se v zelo kratkem času dali pritegniti od gravitacijskih sil neke druge duhovne in politične skupine – od komunistične partije. To pa postavlja njihovo specifično identiteto, zaradi katere so se ločili od izvorne skupnosti, v zelo vprašljivo luč. Nekaj časa so še krožili okoli partije, po eni od njenih orbit, potem pa jih je potegnila vase in pogoltnila. Prej pa so še opravili delo, ki ga jim je dodelila. »Velike množice so krščanski socialisti privedli v enobe.« Odgovornost krščanskih socialistov je velika in jo je treba oceniti. Ko pravimo odgovornost, mislimo krivdo.
Dejstvo, da so krščanski socialisti, potem ko so se ločili od katoliške skupnosti, na mah izgubili svojo umišljeno identiteto, pa ne pomeni samo, da te identitete iz kakršnihkoli razlogov niso dognali, ampak tudi to, da niso premislili – teži odločitve primerno – razlogov za svoj odhod. Ko bi jih, bi ali ostali ali pa bi bili sposobni uveljaviti svojo duhovno, kulturno in politično avtonomnost zunaj nje. Vse to nas sili, da jim ne bomo mogli priznati častivrednega epiteta disidentov. Bolj točno bo, če pravimo, da so odpadli. Da so bili odpadniki.
Eden od ključnih stavkov, izrečenih v intervjuju 2. novembra na TV Slovenija, je bila Stanovnikova trditev, da bi se krščanski socialisti podredili nacionalnemu gibanju, ki ga je vodila komunistična partija, »tudi za ceno lastnega odhoda iz zgodovine«. Če je to res – in zakaj ne bi bilo res – potem smo tu pri nečem, kar je preprosto v nasprotju s človekovo naravo. Pravzaprav smo pri nečem, kar nas postavlja v središče sedanje družbene patologije – pri samomorilnosti. Zdrav človek si ne more želeti odhoda, ampak zahteva pravico, da kot enakopraven subjekt – enakopraven v vseh kategorijah družbenega obstajanja – uresničuje cilje, ki so dogovorjeni in ne od kogarkoli od zunaj postavljeni.
Samomorilnost je najskrajnejša in najbolj boleča človekova osebna vdaja. Skupinska ali politična samomorilnost, ki so jo iniciirali krščanski socialisti, pa ima enake posledice za cel narod. Pripeljala je do tega, da smo po osvoboditvi »imeli petdesetletno obdobje teme«, kot pravi Stanovnik. V tej temi – ki je, kot še pravi Stanovnik, sledila narodnoosvobodilni borbi, ki je bila »veličastna stvar, veličastna stvar« – se je zgodilo »tisto pobijanje v Kočevskem Rogu«, ki ni bilo »demokratično«. Ni bilo »demokratično«, to je vse, kar nekdanji krščanski socialist lahko reče o genocidu – da ni bil demokratičen. Bog se usmili!
Ali avtor teh besedi ni imel toliko občutka za ironijo, da bi videl, kaj ta genocid pomeni? Kaj vse se nam iz njega še roga? Da smo na primer s svojo krvjo plačali izgubo Koroške! Za izgubo Koroške je bila prelita slovenska domobranska kri. Katera kri pa je bila prelita za izgubo »Rezije, Kanalske doline, Benečije, Gradiščanske, Goriške, koridorja med Tržičem in Trstom«? Katera kri je tekla za izgubo zemlje, kjer živi osemdesettisoč Slovencev? Ali ni bila ta kri tudi slovenska – ne slovenskih domobrancev, ampak slovenskih partizanov? Ali ne kri primorskih Slovencev, ki so do kraja izmučeni od rafinirane in podle igre, ki jo je z njimi igrala porapallska Italija, verjeli emisarjem Komunistične partije Slovenije in šli v frontalni boj za svobodo – in se na koncu prebudili v novi fašizem! In ki so na koncu morali doživeti še to, da jim je bilo po šestdesetih letih, 14. septembra lani, na partizanskem mitingu v Senožečah povedano, da je na mirovni konferenci v Parizu leta 1946 nož, ki je tako globoko zarezal v narodovo telo, vodil Edvard Kardelj. (»Kardelj ni bil slovenski, ampak jugoslovanski politik.«) Kako pa so se morali ob tem počutiti! Stanovnik zasluži priznanje, da se jim je upal to povedati.
Tega poguma mu očitno ne manjka. V nekem pisanju v Delu, 15. november, pravi na primer, da je bilo postopanje z vrnjenimi domobranci »v popolnem nasprotju s partizansko moralo«. Če bi to slišali iz ust generala Ivana Dolničarja, ki je bil politični komisar – visokega ranga – se ne bi čudili. Dr. Janez Stanovnik pa te prakse, kolikor vemo, nima. In vendar! Zares se sprašujemo, kako je to mogoče. Saj vendar ve za partizanski teror leta 1942, ko so, brž ko se je znočilo, cele vasi in cele doline otrple čakale, pri kateri hiši bodo zalajali psi in kje bodo pobutali likvidatorji. Ali pa dogodki jeseni leta 1943, ki so bili generalna vaja za »Endlösung – za končno solucijo« leta 1945: umor osemindvajsetih ranjencev na Turjaku, umor šestdesetih ujetnikov naslednji dan v Velikih Laščah, množični umor četnikov v Mozlju, množični umor vaških stražarjev v Jelendolu. Kaj pa dve partijski instalaciji v Kočevju oktobra 1943: ena sodna in ena politična? Saj vendar za vse te reči danes skoraj vsi vemo! »Končna rešitev« iz leta 1945 ni bila »v nasprotju s partizansko moralo«, ampak njena velikopotezna in dognana izpolnitev. Zares, človek pomisli, da bi se, čeprav ni bil politkomisar, lahko domislil česa boljšega.
A ne! Tu že beremo, v istem spisu, da je bila končna morija izvršena »pod okriljem Jugoslovanske vojske in ob asistenci slovenskih organov Ozne«. Res je važno, kdo je ubijal – dan za dnem, od jutra do večera – vsaj tako važno pa je to, kdo je ustvaril prostor, v katerem je ta umor bilo mogoče izvršiti. Tu sem pa pridejo ne samo vsi partizani, ampak tudi vsi terenci, do zadnjega ilegalnega kolporterja Slovenskega poročevalca. Če namreč zapustimo te pozicije, moramo nemudoma nehati govoriti o kakršnikoli družbeni in politični odgovornosti. Nehati moramo govoriti o demokraciji.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Polepšano mesto Mirko Kambič

Dr. Janez Stanovnik očitno igra neko vlogo. Ali mu je bila naložena ali pa si jo je nadel sam, za nas – drugače kot za njega – ni pomembno. Pomembno pa je – tudi za nas – to, da mu ta vloga ne dovoljuje, da bi priznal, da je igre, ki so jo igrali komunisti skupaj s svojimi statisti, konec. Ta konec je tako jasno dejstvo sedanjega sveta, da je vsako nadaljevanje te igre nedovoljeno – v svetovnozgodovinskem pomenu te besede, kot bi rekel dr. Urbančič. Če pa dodamo še to, koliko bolečine je ta igra povzročila – da nobene razsežnosti človeškega telesa ali duha, ki je zmožno čutiti bolečino, ni pustila nedotaknjene – potem se temu ukazu pridruži tudi vsako človeško srce. To je sedaj dejstvo in to stoji: da so zmagovalci premagani in da je prišel čas, da se premaganim prizna, kar je povedala zgodovina. To je za komuniste in za vse, ki so sodelovali v njihovem posegu v slovensko zgodovino, boleče dejstvo. A njihova bolečina se bo zmanjšala ali celo izginila, če bodo v končni kalkulaciji upoštevali tudi to, kako drago so nekdanji poraženci plačali svojo pozno zmago. Toda najprej se bodo morali podvreči moralnim energijam normalnega človeškega jezika. Za sedaj pa velja: Igre je konec. Vsako nadaljevanje bo zgodovina imela za nasilje.