Avtor: Marjan Eiletz, Jože Rant, Božidar fink, Janko Maček, Jože Pavlič

Prvi moj vtis, ko sem se poglobil v obširno delo Slovensko domobranstvo zgodovinarja dr. Borisa Mlakarja, je bil, da je avtor s to knjigo prekinil večdesetletno prakso bivših in še živečih uradnih raziskovalcev na polju slovenskega zgodovinopisja iz obdobja okupacije in revolucije ter nam prikazal »drugo stran meseca« tisočerih, dosedaj nepoznanih ali zamolčanih dogajanj in presenetljivih zaključkov. Krivični bi bili, če bi pričakovali od avtorja raziskovanje vzrokov boljševistične revolucije, identifikacijo krivcev, zločincev in njihovih pomagačev v tej naši »mega-tragediji«. Mlakar je predvsem zgodovinar, prav to in nič manj. Njegova skrb in uspeh sta bila v tem, da nam je razprostrl veličastno panoramo neštetih znanstveno dognanih podatkov – mnogo od teh nepoznanih na eni ali drugi strani – o Slovenskem domobranstvu, od početka do tragičnega konca v masovnih pobojih.

Opis slike: Martin Oblak iz Vrbljen - eden od dvanajstih tisočev

Presenetila me je jasnost njegovih zaključkov, kot na primer pri opisovanju partizanskega nasilja leta 1942 na Dolenjskem in Notranjskem, ko je bilo v dveh mesecih pobitih od 400 do 500 ljudi. Strinjam se z njegovo oceno, da je bila partizanska strategija napadalna, vedela je, kaj hoče: uničiti notranjega, domačega sovražnika, medtem ko je bila protirevolucionarna stran naravnana obrambno. Mnogo se je med nami govorilo in včasih tudi zapisalo, da je naša stran pričakovala prihod zaveznikov, katerim bi se tedaj priključili in bi skupno izgnali okupatorja s slovenskih tal. Tako mnenje je bilo, iz današnje perspektive, utopično. A vendar, kljub splošni antipatiji Slovencev do okupatorjev nismo znali niti mogli podvzeti kaj bolj konkretnega razen nekaterih poizkusov »četništva«, na žalost brez edinosti vodstva in povezave. O tej temi se je Mlakar precej razpisal in na široko razčlenil to našo »napako«. Vendar se v tem pogledu ne strinjam popolnoma z avtorjem, ker bi bil splošen vojaški upor proti okupatorjem za Slovence verjetno pravo samomorilno dejanje. Lahko si umislimo tekmovanje med partizani in četniki, kdo bo okupatorja huje udaril, na kar bi največkrat nedolžni ljudje plačevali represalije, saj teh je bilo že na pretek. Sočasno Mlakar govori o dobro premišljeni revoluciji s ciljem uničenja notranjih slovenskih nasprotnikov. To smo tedaj na protikomunistični strani predobro vedeli. Poznali smo tudi boljševistični inženiring, v katerem je bila nujna postavka ustvariti notranjega sovražnika. Za to stvar smo jim bili predvsem člani katoliške cerkve kot ponujeni na dlani. Potrebovali pa so še drugi argument: kolaboracijo. V svojem perverznem izračunavanju so pobijali toliko časa, da so se jim navadni kmečki ljudje na deželi končno le postavili po robu. Od tam pa je bil do ustanovitve vaških straž le kratek korak in tako moremo reči, da so revolucionarji »ustvarili« sovražnike, izdajalce in kolaboracioniste, ker so jih nujno potrebovali za izvedbo svojega načrta. Pri domobranstvu se je ta »igra« nadaljevala, čeprav niso dosegli končnega cilja, da bi domobranstvo poleg vojaškega sodelovanja stopilo tudi v politično kolaboracijo z Nemci. V tem jim je spodletelo.
Takoj za tem Mlakar postavi tezo o »državljanski vojni« in o samoobrambi protirevolucionarne strani, katero opravičuje kot »reakcijo na številne grobe, krivične in tudi zločinske nastope s strani partizanskih enot.« V to vključuje ideološke pritiske, ropanja in številne umore. V domobranstvu vidi »najpomembnejšo oboroženo silo slovenske protirevolucije, pač tudi z zunanjimi obeležji kolaboracionizma.« Tega zadnjega smo se v veliki večini zavedali, a smo, kot je bilo že neštetokrat povedano, sprejeli to vojaško (nikakor pa ne politično) sodelovanje z okupatorjem kot manjše zlo.
Zanimivi so podatki o prvih protikomunističnih enotah pod okriljem četništva, ki je.delovalo ilegalno, z radijsko povezavo z Londonom in drugimi zavezniškimi poveljstvi preko radiotelegrafista-padalca Antona Božnarja. Mlakar tudi ni skop v ocenah glede notranjih sporov med raznimi ilegalnimi četniškimi skupinami, ki so se vse imenovale Jugoslovanska vojska. Med temi skupinami priznava Slovenski legiji in Slovenski Zavezi ilegalno vodstvo vaških straž.
V poglavju o kapitulaciji Italije in porazu protirevolucionarnih enot nam v znanstvenem slogu zgodovinarske stroke opisuje dogodke ob razsulu Italije in nedojemljivo neenotnem obnašanju voditeljev različnih ilegalnih vojaških skupin. Ta negativna drža in tudi slepo zaupanje potvorjenim poročilom o zavezniškem izkrcanju na Jadranu sta privedla do tragičnega zaključka tega obdobja: padec Turjaka in Grčaric. V istem poglavju moremo zaslediti Mlakarjevo zanimivo definicijo, da je protirevolucionarna stran pravi trenutek za dosego mednarodno veljavnega moralnega in političnega kapitala zamudila že leta 1941, ko ni ustvarila aktivnega odporniškega gibanja proti okupatorju. Revolucionarna stran jo je namreč prehitela in je lahko s svojo znano taktiko in strategijo do konca »vodila igro«. – Vendar avtor na drugem mestu sam omenja, da se je na »demokratični« strani ustanovilo odporniško gibanje (Slovenska legija in kasneje Sokolska legija) že nekaj mesecev pred ustanovitvijo Osvobodilne fronte, a naša akcija ni zajela širših množic, ker pač ni bila dovolj agresivna do okupatorja.
Silno pomembna kot zgodovinski dokument so tri poglavja o nastanku Slovenskega domobranstva, njegovi organizaciji in vojaški sestavi ter razmerja do nemškega okupatorja. Posebno zanimiva je obširna obdelava domobranske prisege, o kateri je dr. Mlakar že pred leti predaval in pisal, a je sedaj te raziskave razširil in poglobil. Med drugim se mi zde važni podatki o »precejšnem vznemirjenju med častniki in tudi moštvom tako pred prisego kot tudi še po njej«. Zanimiva je njegova ugotovitev, da je »jasno, da domobranci niso prisegli Hitlerju, niti mu niso ničesar obljubili, kljub temu, da sta po vojni Rainer in Rösener trdila nasprotno.« O tej prisegi se je tudi na naši strani že precej pisalo in večina avtorjev soglaša, da je bila ta prisega od Nemcev izsiljena in kot taka neveljavna.
Nadalje dr. Mlakar med drugim ugotavlja, da omenjena argumentacija vsebuje ideološke, politične in čisto antropološke, eksistencialne prvine, katerih skupni imenovalec je bil slej ko prej komunizem kot vsesplošna grožnja. Zaključuje to poglavje z besedami: …»Vsekakor pa bo v primeru, da bo (verjetno) stroka ugotovila objektivno in pravno stanje kolaboracije, morala ob tem hkrati odgovoriti na vprašanje, ali je pri tem obstajal tudi ‘hudobni naklep’ škodovati slovenskemu narodu.« Nato posvari pravne filozofe in zgodovinarje, da se »po končani vojni pri sankcioniranju medvojnega ravnanja uporabljajo praviloma dvojna merila in da v tem smislu odločajo zmagovalci«.
V zadnjih dveh poglavjih o dogodkih ob koncu vojne in o vrnitvi domobrancev v Jugoslavijo in njihovi usodi nam dr. Mlakar opisuje več ali manj znana dogajanja v najbolj bolečih mesecih domobranske tragedije, o dvomih in naivnih obljubah, o veselju bližajočega se konca vojne in upanju na dokončno priznanje domobranske pravšnosti in upravičenosti odpora proti komunizmu. Na koncu pa razočaranje nad britanskimi »zavezniki« spričo njihove izdajalske predaje v Jugoslavijo. Na zadnjih desetih straneh (morda preveč strnjeno) nam avtor dokumentirano popiše potek tragičnih dogodkov, mučenj in pobojev tisočerih Slovencev, vojakov in civilistov, ter Srbov, Hrvatov in še nekaterih vse do konca leta 1945. Kot sintezo teh dogodkov nam napiše stavek: »Šlo je za akt maščevanja in obračun z razrednim sovražnikom…«
Zaključil bi razmišlljanje ob tej izredni knjigi s priznanjem avtorju dr. Borisu Mlakarju, ki je posvetil več desetletij iskanju in zbiranju podatkov, arhivskih dokumentov, citatov iz objavljenega tiska ter osebnih pričevanj in zapisov ter izdelal obširen scenarij te grozljive igre. S tem je odgrnil prenekatero zaveso nad zamolčanimi dejstvi in dogajanji v medvojnem obdobju v Sloveniji. To ni knjiga z ideološkimi predznaki, temveč vodič k iskanju resnice in pristop k novi objektivizaciji slovenske zgodovine. To je tudi kompromis z zgodovino kot virom inspiracije za debate v bodočnosti. Hvaležni smo mu mnogi preživeli, ki smo bili vklenjeni v krvavi vrtinec revolucije in protirevolucije.



S knjigo dr. Borisa Mlakarja stopa pravda o domobranstvu na Slovenskem v novo fazo. O domobranstvu, ki je bilo v dolgih desetletjih in je še zdaj demonizirano, se javnemu mnenju vsiljuje vnaprejšnja obsodba. S to knjigo pa se pravzaprav šele predstavljajo »generalije« obsojanega domobranstva. Zgodovinski pojav bodo zdaj lahko obravnavale stroke in javno mnenje iz novega izhodišča ter se bo bolj stvarno oblikovala sodba o njegovi upravičenosti za reševanje slovenskega ljudstva in narodnih vrednot.
Pravične presoje pa naj ne ovira včasih preveliko idealiziranje domobranstva v svetinjo, o kateri se ne dopušča nobeno kritično vprašanje. Zame je bilo domobranstvo sredstvo za narodno reševanje, o katerega upravičenosti glede zamisli in povezav ne dvomim. Dopuščam pa resno debato o njegovi prikladnosti in drugih izbirah, vendar s predpostavko, da se je bilo neobhodno potrebno upreti komunističnemu nasilju in naklepom.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Domobranske čete se zbirajo 18. decembra 1943 za pogreb padlih v Kočevju Franc Hrovat

V knjigi Slovensko domobranstvo 1943-1945 je zgodovinski pojav predstavljen celovito in nadrobno, strokovno opremljeno in poglobljeno. Avtor se pravilno zaveda njegove dvoumnosti in nedorečenosti ter se odpoveduje vrednostnim sodbam. Pokaže pa široko razumevanje za objektivno zgodovinsko upravičenost domobranstva, posebej tudi za subjektivne nagibe njegovih pripadnikov. Tako daje zagon bolj prepričljivemu utemeljevanju domobranstva z racionalno analizo takratnega položaja in tudi potrebnemu razvijanju mednarodnopravnih argumentov.
Dr. Mlakar se v svojem delu, ki ima vse znake monografije, ne postavlja v vlogo zagovornika in ohranja strokovno objektivnost. Od te ne odstopa s tem, da povsod predpostavlja komunistično revolucijo, ki je bila vodilni nagib partizanskega vodstva. Revolucionarni namen in taktika sta neizpodbitno in od samih predstavnikov nekdanjih borcev priznano dejstvo, ki izničuje opevano svetost razglašenega boja za svobodo. Avtor ohranja strokovnost in znanstveno oddaljenost, ko analizira razloge, ki so izsilili tako imenovano taktično ali funkcionalno kolaboracijo, potrebno ne samo zaradi vzdrževanja osnovnih življenjskih pogojev, ampak tudi zaradi samoobrambe pred neposrednim nasiljem in za odvrnitev boljševiške diktature. Problem prisege je glede pripravljanja in vsebine predstavljen izredno obširno in natančno. Ugotovitev, da prisega ni bila dana Hitlerju, ni vrednostna sodba, ampak je potrditev očitnega dejstva, ki ga nerazumno zanikavajo zagovorniki komunističnih teroristov. Besedilo prisege je analizirano strogo po besednem pomenu, upoštevano pa je tudi subjektivno razumevanje udeležencev. Za Slovensko domobranstvo odkriva avtor na več mestih, da je bilo pojmovano kot slovenska narodna vojska v vsem času svojega obstoja, in ne prezre formalne razglasitve 3. maja 1945. Končno je treba ugotoviti, da je strokovno neoporečen tudi prikaz povojne usode domobranstva oziroma že Slovenske narodne vojske, za katero dr. Mlakar zatrjuje, da v evropskem merilu sploh ni primerljiva.
Propagandistični zagovorniki diktature bodo morda avtorju knjige zaradi njegovih znanstvenih tez očitali pristranost. To bi bilo krivično. Sicer pa se znanstvenemu delu ne odgovarja z udrihalicami, ampak samo na način, ki je na enakovrednem znanstvenem nivoju.
Dr. Mlakar si postavlja vprašanje o ideologiji domobranstva in se pri tem najde v določeni zadregi, ker da je bilo več nosilcev domobranskega programa. Menim, da je vprašanje zgolj akademsko in se mu praktično ni vredno posebej posvečati, ker je preveč zapleteno ali pa povsem preprosto. Odločujoči subjekti, SLS s Slovensko zavezo, poklicni častniki z liberalci in četniki ter Rupnik s svojim krogom, so res imeli različne poglede in nagibe, z ločenimi stališči glede na usmerjenost lojalnosti in na prikladnost ilegalne strategije. En del je videl v domobranstvu tudi izvirno politično gibanje. Vsem dejavnikom pa je vendar bilo skupno, da so hoteli z domobranstvom reševati življenje in druge dobrine pred terorističnimi dejanji komunistov, preprečevati njihovo prevlado po koncu vojne in ponuditi prihodnji oblasti učinkovito sredstvo za zagotavljanje demokratičnega družbenega reda in javne varnosti. To je bil objektivni namen domobranstva in takega so čutili domobranci v celoti.
Ponuja se mi vprašanje o ustreznosti nekaterih izrazov. O pojmu državljanska vojna dvomi že avtor sam in ga uporablja le kot delovno hipotezo. Državoslovni teoretik bi upošteval, da naš spopad ni bil boj med dvema približno enakovrednima silama za neposreden prevzem dejanske oblasti. Namen komunistov je bil šele pripravljanje na neposreden prevzem oblasti v primernem času, ko bi bili prej iztrebljeni vsi morebitni nasprotni elementi, ljudstvo pa do skrajnosti ustrahovano. To se je uresničevalo z najbolj krutimi terorističnimi dejanji.
Vprašati se je morda primerno tudi o pomenu besede revolucija. Ali je teroristična dejanja proti nemočnim drugače mislečim res mogoče imenovati revolucija? Ta je namreč v zgodovinskem pomenu po definiciji nasilno upiranje oblasti za neposredno temeljno spremembo političnega in družbenega reda v državi. Dejanja komunističnih vodij niso bila revolucionarna v strogem pomenu, saj ni bilo državne oblasti, ki bi se ji mogli upirati. Bila so navadna hudodelstva, s katerimi so samo uničevali idejne nasprotnike. Zato je imenovanje odporništva proti partizanstvu z izrazi kot protirevolucijski del ali tabor treba uporabljati le analogno.
Celo označevanje domobranstva z izrazom protipartizanski tabor je treba razumevati omejevalno, ker je bilo domobranstvo namenjeno samo boju proti nasilnim dejanjem in naklepom partizanov kot komunistov, ne pa proti njihovim osvobodilnim namenom. Odporništvo proti partizanstvu se torej res ustrezno označuje samo kot protikomunistični del. Vse drugo izražanje je treba razumevati s pridržkom.
K celovitemu in strokovno dognanemu prikazu nastajanja, ustroja, idejnega ozadja in tragičnega konca domobranstva bi bil potreben enako znanstveno rigorozno obdelan in zaokrožen prikaz terorističnega delovanja komunistov, ki je dajalo neposreden povod za odpor.
Posebej se vsiljuje tudi potreba po strokovni obdelavi pravnih vprašanj. Razjasnjevanje o pravicah in dolžnostih je neobhodno potrebno, da se more sploh začeti pogovor za pomirjenje družbe. Pravna problematika odpira številna vprašanja in se nekaterih dotika že avtor knjige. Teme za obdelavo bi lahko bile npr. tele: Dolžnost in pravica miroljubnega zadržanja prebivalstva do okupatorja. – Dopustnost upora in njegove omejitve. – Veljavnost mednarodnega vojnega prava za spopade, ki niso meddržavne vojne. - Pravna situacija partizanstva glede na njegovo upoštevanje vojnih pravil. –– Domobranstvo kot domača policijska sila pod okupatorjem in/ali slovenska narodna vojska, ki ji okupator pomaga. – Vojaški status domobrancev: militarizirana policija, bojevniki v notranjem spopadu. – Državnopravni pomen razglasa 3. maja 1945. – Status SNV v Vetrinju, načelno: vojni ujetniki, sovražne čete, ki so se predale po koncu sovražnosti (SEP) ali begunci. – Status po izročitvi: ujetniki nasprotnega tabora v notranjem spopadu. – Množični pomor kot vojno hudodelstvo in zločin zoper človečnost.
Ugotovitve stroke bodo lahko odgovori na predhodna pravna vprašanja pred potrebnimi prihodnjimi političnimi odločitvami, na primer pred izrekom o zavrženosti komunističnih dejanj pod okupacijo, o povojnih pomorih kot vojnih hudodelstvih, o pravici padlih in pomorjenih domobrancev in vojakov Slovenske narodne vojske do vojaškega groba, o priznanju žrtvam komunističnega nasilja, pomorjenim v času okupacije in drugem.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Orlov vrh 3. januarja 1944 - pogreb padlih domobrancev Franc Hrovat

Bibliografija in viri. Ni takega dodatka v knjigi, čeprav je res, da Imensko kazalo prinaša tudi priimke iz opomb, kjer so vstavljene vse navedbe. Vendar se sprašujem, zakaj ta opustitev.
V prvih poglavjih se pisec v glavnem omejuje na to, kar imenuje ARS I, II in III, čemur dostavlja precej knjig (celo stare partizanske, ki jih ne ocenjuje: Saje ipd.) in tudi kar nekaj spisov in revij, tako domovinskih kot zdomskih. Od zadnjih se mi zdi, da daje prednost skupini pri Taboru. Prav tako izredno veliko navaja Kocipra, kar je verjetno nasledek tega, da je Kociprova knjiga izšla v domovini, in dejstva, da je imel na razpolago Kociprovo zapuščino. Toda kako jo je dobil? In kako je dobil Šmajdov dnevnik – razen če so ga zaplenili, ko so ga ugrabili. Čeprav pisec nekajkrat podvomi o kakih Kociprovih trditvah – kar se opaža pri vseh navedenih avtorjih in kar je načelno prav – se mi zdi, da daje prevelik pomen Kociprovim spisom in zapuščini in da včasih popisuje kakšne dogodke samo po Kocipru – ki pa zame, žal, ni nepristranski, posebno v tistem, kar je pisal po vojni in po spominu. (Morda bi bilo dobro primerjati vse objavljeno z njegovo dediščino, zlasti dnevnimi zapiski iz tiste dobe.)
Ko Mlakar navaja, ima človek vtis, da hoče biti nepristranski, objektiven, kar se mu pa ne posreči zmerom, največkrat prav zaradi virov, ki jih je imel na razpolago. Zato je razumljivo, da v prvih poglavjih prevladuje partizanska literatura, v zadnjih pa »protirevolucionarna« ali zdomska. Važna je Mlakarjeva trditev (Uvodna beseda), da SD pušča občutek dvoumnosti in nedorečenosti in da je domobranska tragedija v evropskih okvirih neprimerljiva povojna usoda.
Napačna se mi zdi uporaba izraza pozitivizem (za konkretne dogodke), ki bi naj bil nasproten sintetičnim sodbam. J. Stanovnik v pismu trdi, da Mlakar ni partizanski pisec. Ni pa tudi ne protirevolucionaren! V angl. povzetku na koncu, npr., trdi, da je »buržujsko« območje ustanovilo Slovensko in Sokolski legijo, a ne pove, kdaj, medtem ko so komunisti in njihovi levostranski zavezniki OF - »following the attack on the Soviet Union« (brez datuma!) takoj začeli z oboroženim uporom, kar seveda tako, kot je zapisano, ni res. Tako pisanje ni natančno! Poleg tega: če bi bil upor in protirevolucija samo buržujska zadeva, zakaj potem M. toliko poudarja pretežno kmečko sestavo SNV? (O meščanskem taboru govori tudi v slov. besedilu: s. 101.)
J. Stanovnik hvali lepo slovenščino in jasnost v pisanju. To ne bo čisto res. Mlakar se rad ponavlja, ko navaja pozitivna (ne pozitivistična!) dejstva, morda zato, ker se mu zdi potrebno. Toda njegovi stavki so predolgi, s polno vnešenih podrednih stavkov. Dejansko mu včasih beseda uide tudi v nepotrebne tujke (sondaža, str 90; odisejada, 115; morbidni izrazi, 132; familiarni nazivi, 183; podoba z dodajanim image. 266).
Popis dogodkov in sinteza. Treba je priznati Mlakarju, da je skušal nepristransko predstaviti dogodke – seveda na podlagi virov, ki jih je imel na razpolago. Sam sicer pravi, da sedaj ni več težav z viri, a moral bi priznati, da je za marsikaj uporabljal samo partizanske vire, ker drugih pač (še?) ni, čeprav je med njimi raztresenih dosti drugih virov. Tako npr. v začetnih poglavjih, prav tako kot se je v zadnjih poglavjih precej zatekal k protirevolucionarnim virom – čeprav so eni in drugi večkrat vzeti iz komunističnih sodnih procesov in zaradi tega osumljeni pristranosti. Toda da o pregledu vojaških spopadov med partizani in SD hvali I. Križnarjev pregled, je res precej pretirano – razen če gre za knjigo, ki povzema vse boje s partizanske strani!
Treba pa mu je priznati, da ni ostajal pri splošnem popisu dogodkov, oseb, njihovih spisov, dejanj in ravnanja, ampak je po eni strani skušal o njih izraziti čim bolj nepristranske sodbe, po drugi pa je vidno, da si je prizadeval, kolikor je le mogel, priti do tistih sintetičnih sodb, o katerih govori.
Vendar včasih manjka dokazov. Nekaj primerov: Na str 37 pravi, da se je partija prek stikov s KPI vsestransko pripravila na ital. kapitulacijo. Italijanski vojski, ki je predvsem leta 1942 zagrešila veliko zločinov nad slovenskim narodom, je NOV zagotovila prost odhod v Italijo … (40) Rupnikovo upravo oz. Lj. pokrajino označi kot izrazito nacionalno zadevo (100) itd.
Vendar bi podčrtal nekaj zadev. Npr.: KP je slovenski narod ogoljufala s spremembo besednjaka po ustanovitvi OF (oz. preimenovanju AF) – str. 18-9. Partija je belo gardo rabila in do neke mere ustvarjala (24). Vsi so se zatekali k Italijanom in Nemcem, partizani celo z namenom, da bi jim Nemci izročili domobrance (s. 345, 433)!
Pomembne so ugotovitve in dokazi, kako je partija iskala samo revolucijo in kako so v tem pogledu prebrisano nalagali zahodne zaveznike. Pomembna je ponovna trditev, da si je partija prisvajala popolno oblast in nastopala v imenu vsega slov. naroda, toda ne omeni se, kdo bi ji dal to pravico. Opozarja na to, kako so nekateri v protirev. taboru kmalu uvideli, da bodo posledice njihove odločitve hude (Staretovo pismo, s. 127)
Važen je popis needinega vodstva med protirevolucionarji in posledice, ki jih je to imelo na vseh področjih.Toda skupnega vodstva sploh ni moglo biti – razen če bi bili Slovenci že zreli za življenje v demokraciji in pluralnosti! Po eni strani četniki in ljotiæevci, ti celo v Rupnikovem štabu, po drugi kraljeva vlada in njeno nihanje, nesoglasje med SLS in JNS, v klerikalnem taboru pa med SLS in Stražo itd. Kjer je kolikor toliko demokratičnega duha, ne more vladati diktatura ene skupine, čeprav so to dejansko nekateri hoteli! (npr. s. 376)
Po drugi strani je pomemben dokaz, kako je SL pošiljala častnike v VS (žal jih Mlakar prevečkrat imenuje MVAC) ter gorenjskemu in primorskemu domobranstvu … Kako se je SD pripravljalo na pretrganje z Nemci in vztrajalo na SNV (200)
Ne razume se podpora Rupniku s strani slov. KA, o čemer osebno dvomim (259), saj se niso marali opredeliti za nikak boj in vodstvo, posebno ne na njegov in njegovega kroga kult osebnosti in neke vrste maniheizma a la G.W. Bush. (s 413) Kje so dokazi za podporo KA?
Morda se bodo komu zdeli nepotrebni tako dolgi opisi (npr. notranje organizacije SD), toda tudi to spada v temo.
Zdi se mi važna trditev, da v Sloveniji nikoli ni prišlo do kakih SS oddelkov – in ne po zaslugi OF, ki je v tem pogledu kvečjemu škodila.
NOB vojne ni skrajšal, kot so zatrjevali zaveznikom, ampak podaljšal za nekaj tednov, da je tako lahko pobil svoje razorožene in razočarane nasprotnike.
Popis, kako so se zadnje mesece Nemci zmeraj bolj hoteli polastiti SD in kako dolga je bila tajna borba z njimi v tem pogledu, je važen (statut itd.). Tudi to, da so proti koncu vojne morali popuščati in priznavati slov. narod, slov. ozemlje itd.
Zadeva s prisego je dobro opisana, predvsem nasprotovanje s strani političnih voditeljev. Ni pa dobro opisano morebitno mednarodnopravno upravičenje in osebna odgovornost. Prav tako ni zadosti jasna razlaga morebitne pravne podlage za način sodelovanja z Nemci, do katerega je končno prišlo (s. 414 sl.) Vsekakor pa Mlakar – kot zgodovinar in ne kot pravnik – razpravlja o tem in prinaša nove poglede. Poudarek, da so komunisti SD do tega naravnost prisilili, je primeren (s. 370 sl) Še bolj važna pa je trditev, da pravni filozofi ne bodo mogli mimo dejstva, da se po končani vojni uporabljajo dvojna merila in da o tem odločajo zmagovalci (s. 424-5) - Za to je dober primer Italija, ki je zaradi kapitulacije leta 1943 postala zavezniška država in nikdar več se ni govorilo o ital. taboriščih … Prav tako Avstrija s svojim plebiscitom za Anschluss: Avstrijci so bili v primeru z Nemci med vojno najhujši preganjalci vsega slovenskega, kar vem iz lastne izkušnje.
Iz besedila je razvidno, da Krener ni bil nikoli poveljnik SNV, ampak gen. Prezelj, in da se niti Krener sam ni imenoval general (v Vetrinju), kar se mi zdi silno važno (pa tudi, da je ostal v Vetrinju vsaj do 31. maja). Da je bilo med domobranci precej nezaupanja do Prezlja, je razumljivo (s. 453).
Kar pa ni razumljivo, je slepo zaupanje v angleško besedo s strani tedanjih političnih in vojaških voditeljev : ali ti ljudje niso nikoli brali zgodovine? Sicer pa: kako da tudi M. Brecelj in I. Cankar nista uvidela, kam bo vse to peljalo: do osvoboditve Slovenije po zahodnih zaveznikih?
Kako da se vodstvo SD ali politično vodstvo v domovini (ki je sicer tedaj imelo malo oblasti – s. 479 – in prestiža) ni odločilo za pretrganje z Nemci in prebitje na zahod ali za začasen umik v gozdove, kaže, da ne bo nikoli jasno… Seveda, partizani so skrbeli za to, da so bili domobranci do zadnjega vrženi v boj proti njim – skupaj z Nemci.
Vsekakor pa končni vtis ni slab – kljub žalosti, ki človeka preveva, ko knjigo bere.



Z veseljem in pričakovanjem sem vzel v roke knjigo dr. Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo 1943 – 1945. Prebral sem jo od prve do zadnje strani, čeprav sem že v začetku ugotovil, da je kar zahtevna in mi bo zato vzela nekaj več časa. Nekatera poglavja oziroma dele poglavij sem bral ponovno, na primer tisto o domobranski prisegi in Slovensko domobranstvo in konec vojne. Tudi prva tri poglavja se mi zdijo zelo važna, ker govorijo o času in razmerah pred nastankom domobranstva in pravzaprav pojasnjujejo, zakaj je do domobranstva sploh prišlo. Zavedam se, da nisem zgodovinar in da se zato ne morem spuščati v oceno tega pomembnega dela, povedal pa bom nekaj misli, ki so se mi utrnile ob branju in razmišljanju po njem.
Prvo poglavje knjige se začne z besedama vojna in okupacija – in že po nekaj stavkih se srečamo z vprašanjem odpora proti okupatorju in s kolaboracijo. Ni dvoma, da se to vprašanje pri vsaki okupaciji kmalu pojavi. Rad pritrdim avtorju, ko pove, da vsako sodelovanje z okupatorjem še ni kolaboracija, ko razloži splošen pomen tega pojava in njegove različne oblike. Ta in oni bo rekel, da za uvod v knjigo o slovenskih domobrancih to ni čisto primerno, toda če pomislimo, koliko kolaboracije so domobrancem skozi petdeset let pripisovali, je poštena razlaga tega pojma potrebna, posebno glede na naše razmere, ko smo poleg okupacije imeli tudi revolucijo in državljansko vojno. Mislim si, da bi na tem mestu v knjigi lahko stal odstavek o komunistični partiji, kako se je pripravljala na vojno in bila že vnaprej odločena, da jo bo izkoristila za revolucijo in za vzpon na oblast. Moji želji je delno zadoščeno, ko na koncu prvega poglavja v odstavku o začetkih OF preberem tale stavek: »Kljub vsemu ni dvoma, da je vsaj pri vodilnih komunistih šlo za prvenstveni načrt izvedbe revolucionarnega prevrata in prevzema oblasti, pač ob misli na zmago rdeče armade po pričakovanem nemškem napadu.«
Prvi dve poglavji knjige sta izredno zgoščeni. Iz njih zvemo takorekoč vse o času od aprila 1941 do kapitulacije Italije: o predvojnih političnih strankah, o začetku okupacije in o ustrežljivosti nekaterih slovenskih politikov, o ustanovitvi Slovenske legije in drugih dveh njenih vrstnic, o Protiimperialistični fronti, ki se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto, o vaških stražah in o četnikih pa tudi o VOS in partizanih. Zvemo, kako »so se že jeseni leta 1941 pričele prve usmrtitve nasprotnikov OF, ne le ovaduhov ali morebitnih kolaboracionistov v ožjem smislu. Nekakšen prelom pomeni likvidacija četniškega organizatorja inž. Fanouša Emmerja, ki pa so mu naprtili še mnogo drugih grehov, za katere je zelo dvomljivo, če so bili resnični. Tovrstne usmrtitve in represivni ukrepi s strani VOS-a in kasneje sploh partizanske ‘uprave’ na prvih osvobojenih ozemljih ali sicer na terenu so pomenili dokončni vzrok in jasno razvidni povod za t. i. samoobrambo pred komunizmom v ožjem, dobesednem smislu. Posebej so številne usmrtitve pomenile šok za katoliško podeželsko prebivalstvo in ob znanem dejstvu, da za vsem tem stojijo komunisti, ni bilo daleč do sklepanja, da je revolucija že na delu.« In dalje: »Apeli k narodni enotnosti so prihajali iz Londona, a v Ljubljani so menili, da s komunisti enotnosti pač ni več mogoče doseči, čeprav so nekateri poskusi v tej smeri še bili. Prevladal je pač občutek ogroženosti, a hkrati je dozorela tudi odločenost, da je treba partizanstvo, predvsem pa KPS oslabiti, nevtralizirati ali po možnosti uničiti. Kako to doseči, s čigavo pomočjo in s čigavim orožjem?« Gornja navedka sta vzeta iz konteksta in morda zato še bolj zgovorna. Mogoče je treba poudariti, da to niso bili le represivni ukrepi, ampak pravi revolucionarni teror, ki je bil sestavni del boljševiške revolucije. Ne samo, da so ljudje imeli občutek ogroženosti, bili so v resnici ogroženi, ogroženo je bilo njihovo življenje in premoženje. Ko si v nevarnosti za življenje, misliš, kako ga boš rešil, ne pa, kako boš uničil nasprotnika. Sporazum s komunisti gotovo ni bil možen. To se je dovolj jasno pokazalo v dogodkih po kapitulaciji Italije. Brez VOS-a in njenega ter podobnega delovanja ne bi bilo ne vaških straž in ne domobrancev. Glede tega res ne more biti nobenega dvoma.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Arhiv komunistične revolucije pred Državnim zborom Tine Velikonja

O domobranski prisegi je bilo že pred Mlakarjevo knjigo veliko povedanega, saj so o njej pisali zgodovinarji, pravniki, sociologi in seveda tudi politiki. V knjigi je razložen splošen pojem prisege in kdo ter kako je v času druge svetovne vojne pod nemško okupacijo prisegel prostovoljno ali pod pritiskom nacistov. Skoraj ni dvoma, da je bila domobrancem prisega vsiljena. Nekateri pripisujejo precej zaslug za prisego kar generalu Rupniku. Navedeno je besedilo prisege oziroma več besedil – predlogov, s katerimi so domobranski štab in drugi posredniki skušali zmanjšati pomen prisege ter jo narediti manj nevarno in škodljivo. O dogajanju okoli prisege naj bi bil obveščen tudi general Mihailoviæ in naj bi dal zanjo privoljenje z nekaterimi pripombami. Roesener je grozil z razpustom domobranstva, če bi prisego še naprej odklanjali oziroma vztrajali pri spremembi njenega besedila. V knjigi je opisan celoten ceremonial prisege, ki je seveda bila najbolj slovesna v Ljubljani. Časopisi so o slovesnosti obširno pisali, vendar so jo skušali prikazati kot »praznik slovenske narodne zastave« in zmanjšati njeno slabo ime v domači in tuji javnosti. VOS in drugi OF naklonjeni poročevalci so že tedaj poudarjali negativne strani prisege, da bi domobrance tudi s tem očrnili in jih prikazali kot resnične kolaborante.
Vidi se, da je avtor preiskal vse mogoče vire o domobranski prisegi, saj je našel celo podatek o tem, kako so prisegli domobranci v Rovtah nad Logatcem. Poveljnik 44. čete Slovenskega domobranstva, ki je varovala Rovte z okolico, je bil spomladi leta 1944 stotnik Vinko Fortuna. Po njegovem opisu, ki ga je aprila 1968 objavil v listu Klic Triglava v Londonu, se rovtarski domobranci prisege na stadionu v Ljubljani niso udeležili, pač pa so dobili dovoljenje, da jo opravijo kar v domačem kraju. Fortuna se spominja, da je bilo to v prvi polovici maja in da ni bilo zraven nobenega nemškega častnika. S kuratom Kunstljem sta se že prej dogovorila, da bodo prisegli Jugoslaviji. Zadeva je prišla na ušesa gestapovcem in v začetku julija so se pripeljali v Rovte, da bi Fortuno aretirali. Imel je srečo, da jim je v zadnjem trenutku pobegnil in se zatekel k primorskim domobrancem na Veharše. V Rovtah danes o tisti prisegi ne vedo nič določnega. V letu 1944 so imeli več slovesnosti, ki so si bile precej podobne, zato se le za tisto v začetku novembra govori, da je bila namenjena blagoslovitvi nove kapelice v spomin vseh dotedanjih žrtev vojne in revolucije. Domačin, tedaj 15-letni fantič, se spominja, da sta bila pri neki slovesnosti navzoča najmanj dva nemška oficirja. Stanko Kociper je v knjigi Tako sem živel opisal neko zborovanje v Rovtah, ki naj bi bilo februarja 1944 in je na njem tudi sam govoril. Motila ga je prisotnost dveh gestapovcev, ki do tedaj na podobna zborovanja niso prihajali. Vendar pa Kociper pri prisegi rovtarskih domobrancev zagotovo ni bil, pa naj je bila ob prisotnosti Nemcev ali brez njih. Dejstvo je, da so na Rovtarskem že leta 1943 imeli priliko videti četniško zaprisego. Med enajstimi obtoženci na procesu proti sodelavcem Mirka Bitenca pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani sta bila 19. maja 1949 obsojena tudi Franc Ramšak, župnik z Vrha sv. Treh Kraljev, in Alojzij Tome, župnik iz Podlipe. Oba sta bila kriva tudi zato, ker sta »v moralno podporo in vzpodbudo za poostreno borbo proti NOV opravila zaprisego četnikov« – Ramšak 6. 9. 1943, Tome pa 5. junija istega leta. (K 90/ 49 – 31) Pri četniški prisegi prav gotovo ni bilo Nemcev, pa vendar sta bila Ramšak in Tome zaradi nje obsojena.
Rovte so v knjigi v zvezi s prisego omenjene kot posebnost, seveda pa so važnejši kraji, kjer je priseglo večje število domobrancev. V Novem mestu jih je na primer priseglo 1200, v dveh izmenah po 600 mož. Novomeški domobranski poveljnik major Rudolf Ferenčak je v zvezi s prisego že 18. aprila izdal zaupno naredbo, slovesnost pa je bila 20. aprila dopoldne na stadionu. Major Ferenčak in nemški poveljnik mesta major Hassler sta najprej pregledala zbrane čete, nato pa jih oba tudi nagovorila. Na dan pred slovesnostjo je novomeško domobransko glasilo Za blagor očetnjave objavilo članek, ki po besedah dr. Mlakarja dobro pove, »kaj naj bi bilo bistvo domobranske prisege za tedanjo domačo javnost«.Članek je verjetno napisal dr. Blatnik in med drugim napovedal, »da bomo obljubili, da bomo disciplinirani domobranci in da smo pripravljeni žrtvovati tudi življenje, da se slovenska zemlja očisti brezbožnega komunizma«. V Blatnikovi razlagi se ne omenja bojna skupnost z nemškimi vojaki niti ne vodja Velike Nemčije ali zavezniki komunizma.
Med domobranci, ki so prisegli v Novem mestu, je bil tudi Nace Kastelic, Brezarjev iz Poljan pri Mirni Peči. O njem in njegovem dnevniku, ki ga je napisal kot borec Meničaninovega bataljona, smo pisali v 25. številki Zaveze. O prisegi je Kastelic zabeležil sledeče: »20. aprila 1944 smo se zbrali na novomeškem stadionu. Prisegli smo naši slovenski zastavi in Bogu, da se bomo do konca borili proti brezbožnemu komunizmu, pa četudi nas bi to stalo življenje.« Na koncu dnevnika, ki ga je ta mladi domobranec zaključil na Silvestrovo 1944, je zapisal še tele misli: »Mlad sem še, saj sem nedavno izpolnil sedemnajst let. Veliko sveta sem že poskusil. Marsikdo je bil rojen samo za vojno in svobode še ni okusil. Tudi z menoj je tako, saj sem komaj šolo končal, ko se je začel okupatorski teror, pozneje pa še hujši komunistični. Z novim letom bom odšel v nove boje. Bog ve, ali ga bom preživel. Če bi se zgodilo, da padem, bom padel kot borec proti komunizmu. Če se to zgodi, bi rad bil pokopan na domačem pokopališču v Mirni Peči.« Kastelic ni padel kot borec in ni bil pokopan na domačem pokopališču, kajti konec maja 1945 je prišel v Teharje in verjetno so ga z drugimi odpeljali na Hrastniški hrib. Njegove preproste besede o prisegi in še o čem veliko povedo o tem, kako je gledal na prisego in sploh na domobranstvo. Mislim, da lahko rečemo, da je večina domobrancev mislila podobno, in nekaj o tem najdemo tudi v knjigi Slovensko domobranstvo.



Knjiga dr. Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo, ki sem jo po nasvetu prijatelja uspel pravkar prebrati, je delo, ki smo si ga lahko želeli, že desetletja pravzaprav goreče pričakovali. Je epohalno in celovito delo, ki bo temelj še za vse nadaljnje in dopolnilne raziskave. Je prvo pravo znanstveno delo o pojavu, ki ga poimenujemo Slovensko domobranstvo in označuje slovenski protikomunistični odpor v letih 1941–1945. Gre za edinstven in specifičen pojav v slovenski nacionalni zgodovini, ki ga omenjeno Mlakarjevo delo eksplicitno in podrobno obravnava.
Pisec obravnava snov temeljito v podrobnostih in celovito na osnovi dosegljive dokumentacije in dostopnih različnih virov. Avtor izredno dobro prikaže začetek in razvoj specifične slovenske medvojne situacije, medvojno življenje slovenskega prebivalstva in prisotnost okupatorjev, zlasti še s poudarkom na razmerah v Ljubljanski pokrajini. Hvalevredno je, da se ne gre skrivalnic z nastankom Protiimperialistične ali Osvobodilne fronte, jasno pokaže vlogo VOS-a, vodenja odpora in odnosa KPS do drugih legalnih političnih strank izpred vojne ter drugače mislečih. Poudarjen je vidik uzurpacije najprej vodenja in nato še oblasti. Takratno politično in družbeno dogajanje z začetki revolucije in protirevolucije na Slovenskem je jasno prikazano.
Dr. Boris Mlakar kot zgodovinar in znastvenik analizira podrobno vse dokumente in vire, jih primerja in usklajuje, da bi se čimbolj približal pravi zgodovinski resnici. To mu pretežno uspeva in k temu ni kaj dodati. Morda sem imel tu in tam pomisleke ob navajanju raznih partizanskih virov. Človek jim nehote ne zaupa, ker vemo, kako je z njimi. No, avtoriteta in zgodovinarjevo poznavanje snovi nas prepričuje, da ne bi smeli imeti pomislekov in mu moramo zaupati. Nedvoumno pa bodo za njim prišli še drugi, ki ga bodo po potrebi dopolnjevali.
Pripravljenost in energija, ki ju je zgodovinar vložil v svoje delo, sta bili, kot je videti, neizčrpni. Njegove besede so pretehtane. Z vsake strani se kaže njegova strokovnost in pošten odnos do snovi in odgovornost do zgodovine. Temu se pridružuje lep, čist jezik in odličen slog. Kot pravi zgodovinar in iskalec zgodovinske resnice se pisec ne zadovolji s papirnatim jezikom, raznimi matricami in klišeji, ki so jih klepali mnogi ideološko ali drugače obremenjeni kvazi zgodovinarji pred njim. Zaradi bremena in zablod tovrstnih zgodovinarjev je proučevanje dejstev seveda toliko težje. Mislim, da kar mukotrpno. V delo je potrebno vložiti velik intelektualni napor, ki ne bo prihranjen niti bralcu, če bo hotel knjigo pozorno brati.
Branja knjige same sem se v začetku nekako bal. Ob njej sem, ne vem zakaj, čutil nekakšno nelagodje. Morda zaradi njene obširnosti. Morda zaradi teme, ki je doživela že toliko zlorabe in žalitev.
Ob branju sem se v zgodbo vse bolj vživljal: vračali so se spomini, včasih nekoliko zamegljeni in potem vse bolj živi, izostreni. Dogodki so vstajali kot iz nekakšne megle, izza nekakšnega zastora. Dramila se je tista oddaljena preteklost, ki smo jo živeli in preživeli. Občutja in slike iz tistega časa so se vzporejala z občutji in spoznanji današnjih dni. Kako kaznovane so bile potem zmage in zmagoviti zanos tistega našega nemirnega časa!
Če sem pa ob branju Mlakarjevega dela čutil nelagodje, frustracijo in bolečino, to ni bilo samo zaradi zavesti poraza in nato prestanih preizkušenj, ampak morda zaradi predvsem dveh spoznanj, ki mi jih je pokazala ali le potrdila ta knjiga. To so na eni strani napake, ki jih je delala naša protikomunistična stran (naivnost, neenotnost, razdrobljenost, nepripravljenost …), na drugi pa tudi nezavedanje usodnosti časa, ki se je kazalo pri tolikšnem številu Slovencev.
Tudi tisti, ki so se časa zavedali, so bili nemočni. Šlo je za zgodovinsko konstelacijo, za neko usodno neizogibnost, ki jo je določila Usoda. Splet zgodovinskih okolnosti je bil tak, da protikomunistična stran in z njo Slovensko domobranstvo ni mogla zmagati na noben način. Nasproti ji je stala »kriva sreča«, zla usoda in »nujnost« Zgodovine.
Mlakarjevo eminentno strokovno delo nisem bral samo kot tako, ampak mi je bila pred očmi strašna drama v smislu grške tragedije, ki se je dogodila prav nam in z nami tudi vsemu slovenskemu narodu.
Kaj se bomo Slovenci iz te drame – bolje verodostojnega prikaza zgodovine tistega usodnega časa – naučili, je pa že drugo vprašanje. Pokazal bo čas. Rad bi bil optimist in tudi delo dr. Borisa Mlakarja bi takrat doseglo svoj namen.