Avtor: Janko Maček

Pred kratkim smo v sobotni prilogi Dela v Stanovnikovem odgovoru na televizijski dokumentarec Zamolčani – moč preživetja prebrali tudi stavek, da »na dolgi rok zmaguje samo resnica«. Seveda se s tem strinjamo in v to verjamemo, čeprav je včasih ta rok dolg več kot šestdeset let, čeprav se za posameznike ali cele skupine večkrat uresniči šele v večnosti. Toda za spoznanje resnice si je treba prizadevati, ne pa pred njo zatiskati oči ali celo drugim zastirati pogled nanjo. Zelo krivično je nekomu, ki o svojih pomorjenih sorodnikih več kot pol stoletja ni smel govoriti, še manj pa obiskovati njihov nezaznamovani grob, za katerega morda niti danes ne ve, očitati manipulacijo z mrtvimi. In kakšna bi bila pieteta do mrtvih, če bi jim nosili cvetje in sveče, ne bi se pa zanimali, kdaj in kako so umrli oziroma kdo je odločil in povzročil njihovo smrt, če jim ne bi skušali vrniti dobro ime, ki ga sami v tistem usodnem času niso mogli braniti. Ni dvoma, da je bil čas druge svetovne vojne in z njo združene okupacije, ko je bila naša domovina razkosana med tri okupatorje, izreden čas, ki je do temeljev pretresel stavbo našega narodnega bivanja. In prav v tem času je komunistična partija začela svoj boj za oblast. Dr. Bajt je v Bergmanovem dosjeju označil to dejanje kot največji zločin proti težko preizkušenemu narodu.
V današnjem Kako se je začelo se bomo razgledali po polpretekli zgodovini občine in fare Rovte nad Logatcem. Lansko leto je izšla knjižica Rovte v viharju vojne in revolucije, ki ima na koncu tudi pregled žrtev prve in druge svetovne vojne ter revolucije. Kar 300 Rovtarjev je pogoltnila revolucija. Ogromen krvni davek za občino, ki je leta 1941 štela približno 1400 prebivalcev. Zelo zgovorne so številke, ki povedo, katerim skupinam so pripadale te žrtve. Le 65 jih je padlo ali bilo pomorjenih med vojno, vsi ostali pa so bili »žrtve povojnih usmrtitev«. Od 65 žrtev med vojno je bilo 23 civilistov in le 16 partizanov. Med žrtvami povojnih množičnih pobojev je bilo 64 takih, ki so se šli javit v Logatec, pa se niso vrnili. Kakšen je bil torej osvobodilni boj, ki je zahteval take žrtve, kakšna je bila svoboda, dosežena s tem bojem, da je pahnila v grobove skoraj polovico moških v občini, tistih v najboljših, najbolj ustvarjalnih letih življenja? Kako se je v Rovtah začelo in kaj se je dogajalo, da je po vojni sledil tako strašen obračun? Zamislimo se in poiščimo nekaj odgovorov na ta vprašanja. Kot navadno, se bomo pri tem omejili predvsem na leto 1942, ki je bilo v marsičem usodno in prelomno, zaradi lažjega razumevanja ljudi in razmer pa bomo vsaj površno pogledali tudi v čas pred drugo svetovno vojno.

Med obema vojnama

Spomladi 1933 so v Rovtah pokopali župnika Mateja Sušnika, ki je od leta 1907 skrbel za faro. Starejši farani se ga še danes spominjajo. Ni bil samo duhovnik, ampak tudi gospodarstvenik in prosvetar, skratka dejaven na vseh področjih, ki so v fari prišla v poštev. Bil je s farani v času prve svetovne vojne in dveletne italijanske zasedbe, ki ji je sledila, in ko so Italijani leta 1920 odšli iz Rovt, si je prizadeval zainteresirati ljudi za kulturni napredek, da bi čimbolj zmanjšal posledice vojne in probleme, ki jih je prinašala neposredna bližina državne meje. Po njegovem prizadevanju je farna cerkev leta 1922 dobila nove zvonove. Prejšnje je malo pred koncem vojne vzela avstrijska vojska, ki je tedaj pobrala zvonove tudi pri podružničnih cerkvah. Že leta 1911 je začel svojemu namenu služiti zadružni dom, v katerem sta bili trgovina in dvorana za prireditve prosvetnega društva. Sušnikove pobude za gradnjo Doma in sploh za razvoj zadružništva so med občani padle na plodna tla, saj so v Rovtah od leta 1895 imeli Kmečko hranilnico in posojilnico, od leta 1902 pa tudi mlekarno in posebno licenco za uvoz umetnih gnojil. Že pred prvo svetovno vojno so se tudi lotili gradnje vaškega vodovoda.
Kaj pa društveno življenje? Gasilsko društvo je delovalo že od konca prejšnjega stoletja in leta 1913 so dokončali gasilski dom. Leta 1906 so ustanovili posebno društvo z imenom Narodna godba. Takratni občinski tajnik Jože Kunc je zbral mlade može in fante, ki so imeli veselje za glasbo. Kupili so si glasbila in začeli vaditi. Kmalu so se pojavili pred publiko in potem so nastopali pri raznih prireditvah in tudi pri procesijah. V okviru Narodne godbe je nekaj časa delovala tudi tamburaška skupina; seveda so pa imeli v Rovtah tudi močan pevski zbor, ki ga je do maja 1945 vodila Matilda Kogovšek. Prav ona in njena brata Franc ter Ludvik so bili duša Orlovskega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1924. Menda so uprizorili prav vse Finžgarjeve igre, pa tudi nekatere spevoigre kot Kovačevega študenta, Božični večer in podobne. Ludvik Kogovšek, ki je bil sam dober telovadec, je vodil telovadne vaje in nastope. Ko je bilo v času šestojanuarske diktature Orlovsko društvo prepovedano, so orožniki zapečatili dvorano Zadružnega doma, kjer je društvo imelo svoje prireditve. Toda Rovtarji so se hitro znašli. Pritožili so se, da je dvorana zadružna in nujno potrebna za občne zbore in srečanja zadružnikov ter razna strokovna predavanja. Ker je bilo vse to res, je bila dvorana kmalu spet odprta. Seveda predavanja, ki so jih tu imeli, niso bila namenjena samo izboljšanju kmetijstva, ampak tudi aktualnim temam s področja kulture in politike. Po prenehanju Živkovičeve diktature so delo nekdanjega Orla nadaljevali v Zvezi fantovskih odsekov in dekliških krožkov. Opozoriti je treba, da so bile Rovte po letu 1920 obmejna občina. Jugoslavija je tedaj zlasti v obmejnih krajih iz narodnoobrambnih razlogov zelo podpirala sokolska društva. V Rovtah so sicer imeli sokolsko društvo, vendar je bilo maloštevilno in ni imelo posebnega vpliva.
V Rovtah so razmeroma zgodaj dobili kar dobro organizirano osnovno šolo. Leta 1927 je ta šola postala štirirazredna, nekaj let kasneje je pa dobila še peti in šesti razred. V sklopu šole so imeli tudi velik vrt in v njem preko sto sadnih dreves. Velika večina prebivalcev rovtarske planote se je tedaj ukvarjala s kmetijstvom, zato je razumljivo, da je v šolskem programu bila tudi vzgoja za delo na kmetijah. Ta usmerjenost osnovne šole je verjetno pripomogla, da so se številni Rovtarji odločali za kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu. V primerjavi z drugimi občinami je imela rovtarska nenavadno veliko absolventov grmske šole. Na splošno se tedaj ljudje kmečkega stanu niso sramovali, ampak so bili nanj ponosni in so skušali izpopolniti svoje strokovno znanje. Potrebo po večji izobrazbi pa so začutili tudi zaradi sodelovanja pri zadružništvu in katoliški prosveti. Naj dodamo, da so bile v času župnika Sušnika v Rovtah tri nove maše: leta 1913 jo je pel Franc Gabrovšek, ki je postal kasneje ravnatelj Zadružne zveze in vodilni član Slovenske ljudske stranke, dve leti kasneje njegov brat Andrej, leta 1927 pa še Janez Hladnik, ki je kmalu odšel med slovenske izseljence v Argentino in po drugi svetovni vojni veliko pomagal našim ljudem, ki so se pred komunističnim nasiljem umaknili iz domovine.
Po Sušnikovi smrti je prišel v Rovte dotedanji vrhniški kaplan Jožef Zalokar. Bil je to čas gospodarske krize in slabih letin. Dogodki na planoti so se začeli nenavadno hitro odvijati in novi »gospod« jim je komaj sledil. Ni imel časa, da bi se dodobra vživel v navade ljudi in tako laže izpolnil njihova pričakovanja. Leta 1936 je jugoslovanska vojska pričela graditi cesto od Zaplane proti Rovtam in nato tudi utrdbe na tako imenovani Rupnikovi liniji. Čeprav je prišlo veliko tujih delavcev, vojakov in civilistov, so tudi domačini dobili zaposlitev pri teh gradnjah. Kmetje so po razmeroma dobrih cenah prodajali pridelke delavcem, njihovim kuhinjam in gostilnam, ki so bile ob večerih in dela prostih dnevih vedno polne. Število gostiln se je sicer že prej povečalo, kajti ljudje so zaradi bližine meje laže prišli do denarja – razmahnila sta se tihotapstvo in trgovina z lesom. Po eni strani je to kazalo na napredek, po drugi strani pa ni bilo tako obetavno. Ljudi je zlasti skrbelo, kaj bo, če pride do vojne. Od sorodnikov in znancev z one strani meje so zvedeli, da so tudi tam pod zemljo zgrajene cele kasarne in utrdbe, kamor je samo še treba poslati vojake in orožje. Če pride do spopada, bodo Rovte med dvema ognjema. Civilno prebivalstvo se bo pred začetkom bojev sicer umaknilo, toda kaj bo z domovi in drugim imetjem, ki ga ne bodo mogli vzeti s seboj. Kaj če bo med spopadom vse razrušeno in uničeno?
Še dva dogodka bi omenili, ki sta vsak po svoje »posvetila« v življenje takratne rovtarske skupnosti. Oba sta se zgodila leta 1938, malo pred začetkom druge svetovne vojne. Pri prvem je šlo za čisto konkretno električno svetlobo. Zaradi gradnje vojaških utrdb so skoraj do Rovt napeljali daljnovod in postavili transformator. Domačini so to izkoristili in dosegli pri banovini, da je tudi vas Rovte z bližnjo okolico dobila elektriko. Na podoben način so se tedaj znašli na Petkovcu. – Drugi pomemben dogodek v tem času so bile državnozborske volitve, 11. decembra 1938. Na listi JRZ (Slovenske ljudske stranke) je v logaškem okraju, kamor je spadala občina Rovte, kandidiral rovtarski rojak Franc Gabrovšek, duhovnik in tedaj že uveljavljeni politik in gospodarstvenik. V Rovtah je od 488 volilnih upravičencev prišlo na volišče 414 volivcev in le 12 jih je glasovalo za Tavčarja, ki je kandidiral na Mačkovi listi, vsi drugi – to je 402 volilca ali 97 % - pa so glasovali za Gabrovška, torej za listo dr. Korošca. (Slovenec, 13. dec. 1938) To so bile zadnje volitve pred vojno, ko so ljudje odločali, kdo naj jih v naslednjem obdobju zastopa v državnem zboru v Beogradu, in hkrati izrazili svoje politično prepričanje.

Opis slike: Rovte v času med obema vojnama

Okupacija in začetek revolucije

V začetku aprila 1941 se je pokazalo, kako malo pomenijo še tako dobro zgrajene utrdbe, če ni vojakov, ki bi jih branili, oziroma vodstva, ki bi vodilo obrambo. Za nemški napad na Jugoslavijo so v Rovtah zvedeli na cvetno nedeljo, 6. aprila, potem pa je vse utihnilo. V sredo pred veliko nočjo so morali kmetje oddati konje – nekateri tudi vole – in vozove. Vojaki so nanje naložili nekaj svoje opreme in odšli. Utrdbe, v katere je bilo vloženega toliko denarja, so ostale prazne. Ljudje so začeli raznašati blago iz skladišč. Prva enota italijanske vojske se je pojavila v Rovtah na velikonočni ponedeljek in en oddelek je takoj odšel k vojaškemu taborišču na Gradišče. Čeprav so ljudje vedeli, da so utrdbe prazne, so zaskrbljeno pričakovali, da se bo nekaj zgodilo. Niso si mogli predstavljati, da bi take utrdbe prišle brez enega samega strela v roke sovražniku. Med italijanskimi vojaki je bil tudi kolonelo, ki je bil pred vojno v Idriji in je imel nalogo zasledovati utrjevanje jugoslovanske meje. V razgovoru z župnikom Zalokarjem je povedal, da je bil prepričan, da bodo te utrdbe, v katere je bilo vgrajenega toliko železa in cementa, za Italijane zelo trd oreh, in posmehljivo zaključil: »In vendar smo prišli sem brez boja.«
Tako so Italijani v dobrih dvajsetih letih že drugič zasedli Rovte. Vojaki so kmalu začeli razstreljevati bunkerje in odstranjevati žične ovire ob njih. Ker sta župan Treven in župnik Zalokar ostala na svojem mestu, so ljudje manj občutili spremembo oblasti. Na Petkovcu so poleti 1941 celo še uprizorili neko igro. Italijanom so pojasnili, da je prireditev v okviru cerkvenega praznika in vse se je lepo izteklo. Ob svatbi Gašperjevega Franceta pa so imeli težave. V soboto pred poroko so fantje postavljali mlaje. Po navadi so na mlaj poleg venca pritrdili še slovensko zastavo. Tudi sedaj so nameravali tako narediti, toda preden so dvignili prvi mlaj, so se pojavili Italijani in razložili fantom, da take zastave ne smejo izobesiti. Ruparski France, ki je bil ženinu za druga, je skušal Italijanom dopovedati, da drugačnih zastav na Petkovcu pač nimajo, pa niso popustili. Fantje so potem postavili mlaje brez zastave, France pa je v sredo po poroki moral iti na zaslišanje h karabinjerjem v Rovte. Resnejši problem z Italijani je France imel malo kasneje, ko je začelo zoreti sadje in jim je očitno pokazal nezadovoljstvo, ker so se lotili obiranja jablane pred domačo hišo. Prijeli so ga in bil je obsojen na tri mesece zapora, ki ga je prestal na Reki. Kmalu po njegovi vrnitvi iz zapora so Italijani zaradi partizanskega napada na Lož in Bezuljak zaostrili varnostne ukrepe in se z Gradišča in s Petkovca preselili v Rovte.
Tisto zimo je vladalo neko čudno zatišje. Italijani so se večinoma zadrževali v svoji postojanki, zlasti ponoči se niso ganili nikamor. Domačinom je bilo to kar prav, so imeli vsaj mir pred njimi. Italijanov niso marali in bili so prepričani, da bodo kmalu spet odšli. V Rupi, na rojstnem domu duhovnika Janeza Hladnika, so pisali kroniko in v njej zabeležili tudi sledeče razmišljanje, ki bi mu pritrdila velika večina takratnih Rovtarjev: »Prišel bo čas, ko se bo videlo, da bodo Italijani in Nemci vojno izgubili. Prvi znak tega bo, ko bodo Italijani vse storili, da bi se otresli nemškega zavezništva in se zbližali z Angleži. Takrat bomo morali pognati Italijane onkraj Soče, da bosta Trst in Gorica naša, da bomo tam spet kupovali in prodajali.« Fantje in možje so vedeli, da je že nekaj organiziranega za tisti čas. Bodo že povedali tisti, ki te stvari vodijo. In za »tisti čas« je marsikdo imel pripravljeno orožje, skrito na varnem kraju. Danes vemo, da je tisto »nekaj organiziranega« bila Slovenska legija, ilegalna organizacija Slovenske ljudske stranke, ne vemo pa, kdaj in kako je v Rovtah konkretno zaživela. Prav gotovo pred avgustom 1942, ko so prvi rovtarski protirevolucionarji za nekaj časa odšli k vaški straži v Šentjošt. Toda o tem kasneje.
Poglejmo še, kaj so Hladnikovi zapisali o drugi strani, ki je zagovarjala takojšen upor proti okupatorju ne glede na žrtve. Takole beremo: »Pripravljal pa se je za tisti čas še nekdo drug. Sprva niti vedeli nismo, kdo je in kaj pripravlja. Ker je bil v deželi okupator, so vsi vedeli, da se o tem lahko samo na tihem pogovarja. – Začelo se je šušljati kmalu potem, ko so Nemci napadli Rusijo. Po samotnih kmetijah in zaselkih je hodil nekdo, ki ga niso poznali, in govoril o novi Jugoslaviji, drugačni in boljši od prejšnje, ko je gospoda vse komandirala, delavec in kmet pa sta bila zaničevana in izkoriščana. Ker je preveč hvalil Rusijo in Stalina, so nekateri kmalu ugotovili, da se za njegovim govorjenjem skriva komunizem, še na misel pa ni nikomur prišlo, da bi ga naznanil Italijanom. Šlo pa je od ust do ust, da tisto, kar se pripravlja, ni zdravo in ne pošteno. Od domačih fantov se za tiste ideje skoraj nihče ni ogrel. Iz zaplaninske fare je bilo pred vojno precej fantov zaposlenih na Jesenicah. Tam so bili komunisti že organizirani, toda poštenih kmečkih fantov se komunizem ni prijel. Ko so po nemški zasedbi izgubili delo, so se vrnili domov in niso sledili tistim, ki so z osvobodilno fronto obetali lepše čase.« (Kronika, str. 84–86)
No, v Rovtah ni bilo čisto tako. Karel Leskovec, kasnejši partizanski komandant, ki je delal v tovarni v Kranju, je konec leta 1941 prišel domov, spomladi 1942 pa se je s še nekaterimi prijatelji v gozdu pri Žibršah pridružil logaški partizanski skupini. Aprila ali v začetku maja 1942 je odšel v gozd tudi rovtarski učitelj Franc Krča in si privzel ilegalno ime Čuč. Seveda je že prej delal za OF in verjetno bil tudi član partije. Ko je bil v začetku julija ustanovljen drugi bataljon Dolomitskega odreda, je Krča postal njegov prvi komandant. Z OF in s partizani je od začetka sodelovala tudi učiteljica Zinka, ki je poučevala na podružnični šoli na Planini pri Rovtah. (K. Leskovec, Križpotja I, str. 87) Morda je kje zabeleženo, kdaj je mesar Artač v Rovtah začel pobirati prispevke za OF. Znano je, da tega niti ni posebno skrival, zato so ga Italijani kmalu prijeli in odpeljali v internacijo. Vsekakor je treba omeniti še en dogodek, ki sicer tedaj v Rovtah ni zbudil posebne pozornosti. Menda je bilo v februarju ali v marcu, ko se zima še ni čisto poslovila. Na samotnem kraju blizu Češirka so našli ubitega krošnjarja – Dalmatinca, ki je že pred letom 1941 opravljal svojo »obrt« v okolici Rovt, zlasti med delavci na utrdbah in se po italijanski zasedbi menda ni vrnil v svoj kraj. Zakaj so ga ubili? Seveda tedaj nihče ni pomislil, da je ta uboj pravzaprav naznanilo dogodkov in ubojev, ki so se v naslednjih mesecih zgodili prav v tem gozdu in na drugih krajih, kjer se je zadrževala enota nekdanjega rovtarskega učitelja Krča. Na podeželju ni bilo posebne vosovske organizacije, zato so morale tudi »likvidacije« opraviti domače partizanske enote, navadno s pomočjo terencev. Morda temu ali onemu ta dolžnost ni bila ravno v zadovoljstvo, ampak bolj v breme, ki se mu pa ni mogel izogniti, ker je bila to volja partije, ki je bedela nad vsem in skrbela tudi za primerno motivacijo svojih članov in njihovih sodelavcev.

Pomlad in poletje 1942

Kakšne so bile razmere v Rovtah spomladi leta 1942? Najprej poglejmo, kaj je o tem leta 1971 v knjigi Križpotja zapisal Karel Leskovec, eden prvih rovtarskih partizanov. Takole piše: »Bolj kot italijanske oblasti v Rovtah je novica o partizanih zaskrbela duhovščino. ‘Ljudje, bojte se komunistov, vera je v večji nevarnosti kot kdajkoli prej!’ je rovtarski župnik grmel s prižnice. Ljudje so verjeli svojemu dušnemu pastirju in se bali… Že prej so Rovatrji radi obiskovali cerkev, toda to, kar se je dogajalo pred pomladjo 1942, ni bilo nikomur več podobno. Kolikor bolj so se širile vesti o partizanih, toliko bolj so ljudje zahajali v cerkev. Takih govornikov, kot so jih takrat poslušali naši kmetje, Rovte še niso videle in ne slišale. Ljudje so zato skoraj ponoreli. Patri in misijonarji so naleteli na rodovitna tla.« (Križpotja I, str. 62) Izgleda, da je Leskovec gornjo sliko povzel po knjigi Belogardizem, kjer je Saje že dvajset let pred njim – druga, dopolnjena izdaja Belogardizma je izšla leta 1952 – takole zapisal: »Po navodilih škofa dr. Rožmana je duhovščina vsako priložnost izrabljala za natolcevanje osvobodilnega gibanja. Posebno rada je izrabljala prižnico, kjer so vsako nedeljo stali ognjeviti govorniki, ki so javno in brez vsakega sramu svojih velikih laži grmeli proti partizanom in vsakemu svobodoljubnemu človeku … Župnik Jožef Zalokar iz Rovt je s prižnice napadal Osvobodilno fronto, blatil partizane in s tem ljudi odvračal od narodnoosvobodilne borbe.« (Belogardizem, str. 177-178, na spodnjem robu strani 178 je povedano, da je podatek o župniku Zalokarju vzet iz sodnega spisa proti njemu KO ⁷⁷⁷⁄₄₆.)
Znano je, da je župnik Zalokar že leta 1941 imel resne zdravstvene težave, zato je škofa prosil za pomočnika. Tako je julija 1941 prišel v Rovte kaplan Anton Grčman. Na pomlad 1942 se je Zalokar nekaj časa zdravil v ljubljanski bolnišnici in poleg drugih zdravnikov srečal tudi ortopeda dr. Breclja, ki ga je navduševal za OF. Doktorjeva razlaga se je župniku zdela kar logična, podvomil pa je, da bi bilo možno tako enostavno in hitro pregnati okupatorja. Za veliko noč 1942 so župnije dobile škofovo okrožnico v zvezi z vosovskim umorom študentov Župca in Kiklja v Ljubljani. V Rovtah sta jo župnik in kaplan prebrala na prižnici in potem tudi v pridigah tu in tam spregovorila o komunizmu oziroma o brezboštvu. Zalokar je po lastni izjavi tudi v razgovoru z ljudmi izven cerkve včasih izrazil mnenje, da vojne še ne bo tako kmalu konec, da torej ne kaže verjeti vestem OF, ki lahko prinesejo tudi nesrečo.
V soboto, 6. maja 1942, ponoči so partizani prišli v Podklanec pri Žireh in odpeljali 24-letno Frančiško Mravlje. Nedaleč od doma so jo ustrelili in pustili ležati na cesti. Na prsi so ji položili listek, ki naj bi ljudem pojasnil, zakaj se je to zgodilo. Domačin, ki je v nedeljo zjutraj med prvimi prišel k mrtvemu dekletu, se spominja, da je bil na papirju le napis OF, Karel Leskovec pa pravi v svoji knjigi, da je na onem lističu pisalo: »Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod.« Vsekakor je bilo iz sporočila razvidno, da so uboj izvršili partizani. Leskovec, ki je bil tedaj tudi sam med njimi, je še dodal, da nihče ni verjel, da bi dekle kaj izdalo. Zakaj so jo potemtakem ubili? Čeprav je Podklanec pred okupacijo spadal pod Žiri, so Mravljetovo pokopali v Rovtah. Nova italijansko-nemška meja je namreč tudi v tem pogledu naredila svoje. Dogodki so si potem hitro sledili. Nekateri so se zgodili v neposredni bližini Rovt in bilo ni nobenega dvoma, da so bili pri njih udeleženi tudi domačini. 11. junija so partizani – večinoma so menda bili to domačini z Logaškega in Rovtarskega, ki so v ta namen posebej prišli s Ključa – iz zasede napadli italijansko kolono, ki je v Rovte peljala hrano. V spopadu so padli štirje Italijani. Čeprav so napad začeli partizani in naj bi torej bila iniciativa v njihovih rokah, so jim Italijani vzeli enega od dveh puškomitraljezov, na katerem je menda bilo izpisano ime Franca Hladnika s Petkovca, brata duhovnika Janeza Hladnika. Leskovec, ki je bil tudi sam med napadalci, je zapisal, da je »na spodnji strani ceste Kragulj s svojim mitraljezom prišel tako blizu, da mu je šofer zavozil na cev.« Nenavadno je, da se je to zgodilo Kragulju, ki je bil pravi orjak in menda tudi dovolj pogumen. Italijani so nato požgali cel zaselek Ceste – 5 hiš, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Ko so prišli na Petkovec, so prijeli Franca Hladnika in Ivana Cigaleta in ju ubili na robu gozda, nedaleč od doma. Cigale je bil star komaj 18 let, Hladnik pa je bil pri Italijanih že itak slabo zapisan in nič bolje pri partizanih. Bil je nekoliko bolj razgledan, saj je dokončal kmetijsko šolo na Grmu. Partizanom je nekajkrat odkrito povedal, kaj misli o njihovem osvobodilnem gibanju. Pokopali so ju v Rovtah in vsi so ju imeli za žrtvi komunistične revolucije. Ohranjen je italijanski dokument, ki poroča, da sta bila Hladnik in Cigale naznanjena kot upornika, zato so ju prijeli na njunih domovih in ustrelili, ko sta hotela pobegniti. Zanimivo, da Leskovec Hladnika in Cigaleta sploh ne omeni, čeprav obširno piše o zasedi in o napadu na Italijane. Kdo je Cigaleta, ki je bil takorekoč še otrok, označil za upornika? France Hladnik je res mislil, da »bo nekoč treba pognati Italijane onkraj Soče«, toda s tistimi, ki so jih napadli 11. junija pri Cestah, zagotovo ni imel zveze. Kako je torej njegovo ime prišlo v poročilo o preganjanju komunistov v Rovtah?

Opis slike: Birma 1936 – v prvi vrsti botra Janez Kogovšek, Skrotnik, ki so ga partizani ubili avgusta 1942, in njegova žena Marija

1. julija 1942 je prišla od Logatca v Rovte cela armada italijanske vojske in hitela naprej proti Šentjoštu. Zasledovali so drugo grupo partizanskih odredov, ki je med Verdom in Logatcem prekoračila železniško progo in se preko Žažarja napotila k nemški meji. Prav ti Italijani so tedaj v Šentjoštu prijeli učiteljico Betko Nagode, učitelja Jožeta Mivška, gostilničarja Vrhovca in mesarja Lebna. Pripeljali so jih v Rovte in jih sredi poletnega dne pred očmi vaščanov ustrelili na robu vasi. Rovte so bile obdane z bodečo žico in vstop ali izstop je bil mogoč le na določenem kraju, kjer so ob španskih jezdecih stali stražarji in kontrolirali vsakega, ki je prišel mimo. Ljudje so se neradi podvrgli tej kontroli, zlasti moški so se bali, da jih bodo Italijani kar pridržali, zato so se večinoma držali doma. Ob nedeljah so šli k maši v Podlipo, kjer ni bilo Italijanov, čeprav je bila pot nekoliko daljša. Vsaj nekateri so gotovo vedeli za partizansko taborišče v Češirkovem gozdu in na Vranji peči pri Zaplani. Večina moških, če ne kar vsi, iz zaselkov Podpesek in Sovra je bila na sestanku, ki so ga sklicali partizani in se ga je menda udeležil tudi takratni partijski sekretar Džuro (Stane Kavčič), ki je v Podpesku imel sorodnike. Govorili so o narodni začčiti, o zasekavanju cest in poti, o morebitni vključitvi v partizanski odred. Možje so bili na splošno precej rezervirani, zlasti pa so se izgovarjali na čas košnje, ko imajo doma delo od zgodnjega jutra do poznega večera. V Podlipi je bila tedaj narodna zaščita že organizirana in je baje celo sodelovala pri prevozu raznega materiala z železniške postaje na Drenovem Griču mimo Horjula in Vrzdenca v bližino Šentjošta.

Opis slike: Italijansko poročilo o ustrelitvi Janeza Cigaleta in Franca Hladnika

17. julija je v Šentjoštu nastopila vaška straža. Le nekaj dni kasneje so revolucionarji začeli pripravljati napad nanjo. Leskovec piše, da se je njihov bataljon zato iz Češirkovega gozda premaknil v taborišče pri Kanjem dolu. Napadli so v noči na 25. julij. Kljub veliki številčni premoči napadalcev je vaška straža vzdržala. Napad se ni ponovil, pač pa se je že naslednji dan začel pritisk na okolico, na ljudi, ki bi utegnili biti podobnega mišljenja kot oni v Šentjoštu. Iz taborišča v Češirkovem gozdu so v noči na 26. julij prišli na Praprotno Brdo po Pavla Lukana, po domače Mihovca, 46-letnega kmečkega gospodarja in očeta petih otrok. Znano je, da Lukanovo delo ni bilo omejeno le na domačijo in družino. Kot dober gospodar je postal predsednik rovtarske kmetijske zadruge. Za to mesto se je menda tedaj potegoval tudi župnik Zalokar, toda kmetje so se odločili za Lukana. Bil je med vodilnimi člani gasilskega društva in sodeloval je tudi pri prosvetnem društvu. Njegova beseda je bila povsod upoštevana. Od začetka julija, ko je na ukaz Italijanov odstranil ovire na cesti proti Smrečju, je bil Lukan v skrbeh. Italijani so namreč prišli k njemu, ker so bile ovire v njegovem gozdu. Ni mu kazalo drugega, kot da jih uboga. Vedel je, da partizani, ki so taborili v Češirkovem gozdu, s tem ne bodo zadovoljni, vendar je upal, da bodo razumeli, da se italijanskemu ukazu ni mogel upreti. Morda se je celo nadejal, da bodo domačini med njimi zanj rekli kako dobro besedo. Rovte niso bile daleč in prav lahko bi se tja zatekel vsaj ponoči, pa na to ni pomislil niti tisto soboto, čeprav je prejšnjo noč slišal oddaljeno streljanje in videl sij ognja od Šentjošta. Odpeljali so ga in ni se vrnil. Leskovec je v Križpotjih o njem zapisal, da je bil nevaren, ker je imel zvezo z rovtarskim župnikom in šentjoškimi belogardisti, ter dodal, kako se je obnašal na zaslišanju: »V besedah je bil kratek in zanikal je vse, kar so ga naši obdolžili. V očeh sem mu bral prezir, naše početje pa je smatral za poniževalno.« (Križpotja I, str. 165)
Tisto noč in še naslednji dan, ko je bila nedelja in god sv. Ane, so oni iz Češirkovega gozda hodili po okoliških vaseh in kmetijah. Pobrali so več mož in fantov ter jih privedli v taborišče. Anton Leskovec iz Smrečja jim je skušal pobegniti, pa je obležal smrtno zadet v sadovnjaku blizu domače hiše. Nanj je streljal partizan Jovo, znanec in skoraj sosed. Nekaj mož in fantov so po zaslišanju izpustili, sledeči pa so bili tedaj v bližini taborišča pomorjeni: Jakob in Jože Filipič ter Lovro Kogovšek iz Podlipe, Valentin Malovrh iz Smrečja, Franc Bogataj iz Rovt in Peter Šinkovec iz Zaplane. Torej poleg Pavla Lukana, ki smo ga posebej omenili, še šest mož in fantov. Za njihov grob se je zvedelo po treh mesecih, konec oktobra, ko je domačin Janez Modrijan ušel od partizanov.
V noči na 27. julij so partizani odpeljali zaplaninskega župnika Jožeta Geohelija. Naslednje popoldne so ga umorili v bližini taborišča na Vranji peči. Njemu niti groba niso privoščili, ampak so ga pahnili preko pečine in pustili ležati med skalami in grmovjem. Župnik Geoheli je bil zelo priljubljen in celo somišljeniki OF so prosili, naj ga izpustijo. Njegovi rablji so se nekaj časa pretvarjali, da so ga poslali na Dolenjsko, kmalu pa so priznali, da so ga morali likvidirati, ker je ustanavljal belo gardo. Skoraj hkrati z njim so na Vranji peči umorili tudi 37-letnega Franca Čamernika in 20-letnega Franca Mivška iz Zaplane. Župnikovo truplo je vaška straža našla v začetku decembra 1942 in pokopali so ga v Zaplani.
V nedeljo, 2. avgusta, so se nad ljudi v okolici Rovt spravili Italijani. Iz Logatca je pridrvela večja skupina vojakov. Menda jih v Rovtah ni bilo dovolj in tudi niso bili usposobljeni za take akcije. En del te vojske je s kamioni nadaljeval pot proti Smrečju in Podlipi, drugi pa so se peš odpravili proti Podpesku. Na svojem uničevalnem pohodu so požigali, ropali in ustrelili deset mož in fantov, ki so jih spotoma prijeli. Svojo moč so razkazovali nad ljudmi, ki so se vračali od maše ali pa so počivali doma, in nad njihovimi domovi, niso pa se spustili v gozd, da bi poiskali morilce in grobove njihovih žrtev. Rekli so, da preganjajo razbojnike – komuniste, pa so se sami obnašali kot razbojniki. Na Praprotnem Brdu so med drugim požgali tudi domačijo Pavleta Lukana, ki so ga en teden pred tem umorili partizani. Vendar več o tem v naslednjem poglavju.
Nista se še polegli vznemirjenost in žalost zaradi desetih žrtev italijanske represalije, ko je v Rovtah spet zazvonilo mrliču. Tokrat so se »izkazali« partizani, kot da bi hoteli opozoriti, da jih italijanska represalija ni prestrašila. 6. avgusta ponoči so na njegovem domu v Podpesku, blizu Vranje peči, ubili 61-letnega Janeza Kogovška, po domače Skrotnika. Kogovšek je bil na tem koncu prvi, ki so ga umorili kar doma vpričo žene in dveh odraslih otrok. Ali so res mislili, da jih bodo ljudje zaradi takih dejanj spoštovali? Bali so se jih pa že prej. Leskovec sam pove, kako so se jih ljudje večinoma povsod bali: »V Rovtah se nas niso mogli navaditi. Vsaka beseda je bila bob ob steno. Vsak je le v strahu čakal, kdaj bo počilo in bo za vedno po njem. Tudi tam, kjer so me že iz otroških let dobro poznali, so me zdaj, odkar sem šel v partizane, imeli za nevarnega razbojnika. Dostikrat so to povezali s tem, da že pred vojno nisem zahajal v cerkev kot drugi fantje.« (Križpotja, str. 90) Ruparski kronist pa je poročilu o umoru očeta Kogovška dodal tale kratek stavek: »Dosti je bil eden, da so ljudje ob besedi partizani pričeli trepetati.«
Po vsem tem ni čudno, če se ljudje nikjer več niso počutili varne, če niso mogli nikomur zaupati. Niso mogli razumeti, zakaj so partizani ubili Lukana in druge, ki niso imeli nobene zveze z Italijani. Ali morda zato, ker so hodili v cerkev in bili dobri kmetje ter obrtniki? In zakaj so Italijani požigali domačije, kjer še nikoli ni bilo partizanov, in pobijali može ter fante, ki so se vračali od maše. Ko so Italijani streljali talce v Lukančkovem gozdu, ni bilo partizanov nikjer, kmalu potem pa so prišli k Skrotnikovim in ubili očeta. Ljudje so sprevideli, da bodo morali sami poskrbeti zase ali pa bo po njih. Nekateri fantje in možje, ki se ponoči niso upali spati doma, so se že nekaj časa skrivali skupaj. Ta in oni je v skrivališče prinesel puško, ki jo je imel skrito od aprila 1941. Nekateri od teh skrivačev so bili že povezani s Slovensko legijo, ilegalno organizacijo Slovenske ljudske stranke. Prišlo je do odločitve, da se tudi v Rovtah ustanovi vaška straža, ki bo za nekaj časa odšla v Šentjošt. Vesti, informacijski list vaških straž, so 13. avgusta 1942 objavile sledeče sporočilo: »Rovte, 11. avgusta. Danes je šla skupina 40 naših fantov na pomoč na Sv. Jošt. Skupina se sestoji iz 8 mož iz Zaplane, 31 iz Rovt in nekega kapetana iz Ljubljane, ki bo sedaj prevzel poveljstvo.« (AINZ 110 A -) Pičla dva meseca kasneje so Vesti spet poročale, da so se rovtarski fantje 28. septembra vrnili v domači kraj. Od tedaj pa do maja 1945 so bile Rovte znane kot močna protirevolucionarna postojanka.

Zakaj so Italijani 2. avgusta ustrelili 10 talcev?

V nedeljo, 2. avgusta, v jutranjih urah se je v Rovtah nepričakovano pojavila večja enota italijanske vojske, ena tistih enot, ki so od 16. julija sodelovale v ofenzivi na Notranjskem, se pravi, požigale vasi in streljale talce. Nobena skrivnost ni bila, da partizani že od pomladi taborijo v gozdovih okrog Rovt, zlasti v Češirkovem in na Vranji peči. Zdelo se je, kot da bi imeli z italijansko posadko v Rovtah nekak tih sporazum. Držala se je v utrjeni in z žico obdani vasi in nadzirala vse, ki so prišli ali odšli iz nje, za okolico se pa ni kaj prida zanimala. Ko so partizani odpeljali Lukana in druge, Italijanom ni prišlo na misel, da bi jih šli iskat. Njihovi domači so po enem tednu še upali, da se bodo vrnili. Tudi v Zaplani so še verjeli, da bo župnik prišel nazaj in bodo ob nedeljah spet imeli mašo kot po navadi. Ljudje iz zaselkov Sovra, Podpesek in Logarše so bili najbliže partizanskemu taborišču, vendar so razen redkih, le malo vedeli, kaj se tam dogaja. Skrbelo jih je zaradi onega sestanka o narodni zaščiti in zasekavanju cest, pa so se tolažili, da se morda ne bo izvedelo, če pa bo Italijanom le kaj prišlo na ušesa, jim bo menda šteto v dobro, da so se otepali sodelovanja, kolikor so mogli. Moški s tega konca so se zato še bolj izogibali iti k maši v Rovte. Raje so šli v Podlipo. Nikoli ne veš, kdaj te Italijani primejo in začno spraševati, zakaj bi jim torej sami hodili v žrelo.

Opis slike: Matevž Corn, ki so ga skupaj s sinom Francem ustrelili Italijani - v njegovi hiši so imeli zaprte talce

V nedeljo, 2. avgusta, po končani maši so se Podpeščani in Sovrčani vračali iz Podlipe. Že so se bližali svojim domačijam, ko jih je najprej vznemiril dim, ki se je začel dvigati nad Podlipo. Italijani so se namreč medtem tja pripeljali s kamioni iz Rovt in začeli požigati. Ko so ljudje opazili, da se tudi njim bliža skupina vojakov, je nekdo pomislil, da bi zbežali, pa so ga ostali hitro pomirili, da se nimajo česa bati, saj gredo iz cerkve. Vendar so Italijani vse moške, ki so jih dobili na tisti poti, odgnali na Cornovo domačijo in zaprli v hišo. Pri takratnem Spodnjem Plečniku so doma prijeli sinova Franca in Jožeta in tudi nju odpeljali k Cornu. Nekateri menijo, da so vsaj še dve drugi žrtvi pripeljali od doma, da jih torej niso prijeli na povratku od maše. Italijanska vojska se je namreč razkropila po bolj ali manj samotnih domačijah obeh zaselkov, jih preiskovala, plenila in tudi požigala. Ko se je večina vojakov spet zbrala na Cornovi domačiji, je oficir potegnil iz žepa papir in po imenih in priimkih klical može in fante iz hiše. Poklicani so bili sledeči: Matevž Corn in njegov najstarejši sin Franc, Matevž Jereb-Kuhinjčan, Matija Kogovšek-Pečovrski, Bernard Križaj-iz sorške bajte, Matija Lukančič-Matijatov, Franc Malovrh-Grogelnov, Franc in Jože Nagode-Plečnikova in Matevž Trpin-Sorčan. Med zaprtimi v Cornovi hiši je bil tudi Matevž Lukančič. Ker ni bil klican, je sam stopil iz hiše in se hotel pridružiti ostalim, toda oficir ga je grdo pogledal in porinil nazaj v vežo. Deset odbranih so potem gnali mimo sosednje domačije Matevža Trpina, kjer sta jih pred hišo pričakala njegov oče in žena z malim otrokom v naročju. Matevž je hotel stopiti k njim, da bi se poslovil, vendar ga je vojak grobo odrinil in moral je nadaljevati pot z ostalimi. Odpeljali so jih po poti proti Rovtam. V gozdu so se ustavili, morali so si sami izkopati jamo, nato so jih postrelili in površno zagrebli. Svojci so slišali streljanje, vendar še niso pomislili na najhujše. Ko so zvedeli, da jih niso prignali v Rovte, so iskali v gozdu in našli grob. Potem so z župnikovim posredovanjem dobili dovoljenje, da jih prepeljejo v Rovte in krščansko pokopljejo.

Opis slike: Z leve Matija Kogovšek, Pečovrski, Matevž Trpin, Sorčan, in Bernard Križaj, iz Sorške bajte – vsi so bili ustreljeni 2. avgusta

Vesti so o tej represaliji poročale že 10. avgusta, komaj en teden po dogodku. Obširneje smo o tem pisali v 31. št. Zaveze, vendar bomo zaradi preglednosti ponovili nekatere podatke. Vesti najprej povejo, katere domačije in katera poslopja so Italijani tisto nedeljo požgali in koliko živine so odpeljali. Pri Tereziji Nagode v Podpesku so, na primer, požgali hišo, hlev in kozolec ter odpeljali 10 glav živine, pri Matevžu Nagodetu so prav tako požgali hišo, hlev in kozolec in odgnali 8 glav živine, pri Andreju Trevnu so požgali hišo in hlev ter vzeli 11 glav živine, pri Pavlu Lukanu, kjer so partizani malo prej odpeljali očeta, je pogorel hlev in odpeljali so 4 glave živine, zažgali pa so tudi hišo, vendar so vdova in otroci po odhodu vojakov ogenj pogasili. Skupna bilanca italijanskega pohoda tiste nedelje je bila po tem poročilu: 8 požganih hiš, 9 hlevov, 4 kozolci in 51 glav odpeljane živine. Znano je, da se je župan Treven v Rovtah zavzel, da bi živino vrnili lastnikom, vendar je menda imel le malo uspeha, kajti poročilo v nadaljevanju pove, da so živino odpeljali v Logatec in jo dali na razpolago Prevodu (Prehranjevalnemu zavodu). Glavni del omenjenega poročila pa seveda govori o desetih možeh in fantih, ki da »so jih ustrelili zaradi suma partizanstva«. Pri vsakem je navedeno ime, priimek, hišna številka in nekakšna karakteristika, na primer: Trpin Matevž, Rovte 42, dober in v nobeni zvezi s partizani, Lukančič Matija, Rovte 147, oče 11 otrok, jako dober; Nagode Jože, Rovte 54, v nobeni zvezi z OF itn. Le pri dveh od deseterice najdemo »negativno« pripombo: »ta je bil najbrž simpatizer OF« in »do vseh stvari indiferenten«. Poročilo na koncu še pove, da »so bili vsi ti v nedeljo prijeti, odpeljani proti Rovtam, da so si morali sami izkopati grob, nakar so bili postreljeni. Rovtarski novi komandant je na svojo pest dovolil prevoz trupel na pokopališče, vendar se ni smelo izvedeti«. (AINZ 110 A – 59298)

Opis slike: Franc Nagode, Plečnikov – z bratom Jožetom ustreljen 2. avgusta 1942

Seveda se vprašamo, kdo je sestavil to poročilo. Ni dvoma, da je bil domačin, nekdo s protikomunistične strani, ki te italijanske represalije ni odobraval. Med vrsticami njegovega poročila lahko najdemo tole misel: Italijani se delajo, da preganjajo komuniste, v resnici pa pobijajo naše ljudi in uničujejo njihove domove. Skrajni čas je, da nekaj ukrenemo. – Naj tu pripomnimo, da so Vesti večkrat prinesle tudi novice, na primer poročila s front, ki naj jih Italijani ne bi videli. Omenjeno poročilo ne pove, da bi Italijani 2. avgusta 1942 koga odpeljali v internacijo, vendar iz raznih pripovedi sklepamo, da so tedaj poleg 10 talcev prijeli še nekaj ljudi in jih odpeljali v internacijo.
O vzrokih italijanskih ukrepov proti ljudem v okolici Rovt se je kasneje veliko govorilo. Zlasti tisti, ki so tedaj izgubili kakega svojca, so v mislih podoživljali nekatere dogodke in skušali v njih odkriti vzroke svoje nesreče. Nihče ni našel in pokazal dokumentov, ki bi na to vprašanje dali verodostojen odgovor. Ni znano, kdo in kdaj je začel govoriti, da je seznam desetih talcev pripravil župnik Zalokar. Dejstvo je, da je bila ta govorica med ljudmi kar precej razširjena, izgleda pa, da avtor knjige Belogardizem zanjo še ni vedel, kajti tega Zalokarju ni pripisal, čeprav ga je obremenil z mnogimi »grehi«, čeprav je imel na razpolago vse zapisnike zaslišanj in sodne spise in ga še danes ne moremo kontrolirati, ali jih je pošteno prepisal. Vemo, da se je o tem še leta 1989 razpisal Tone Kebe v septembrski številki revije Borec v sestavku O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem. Takole piše: »Po oblikovanju in utrditvi postojanke v Šentjoštu so idejni organizatorji dobili pogum in nadaljevali svoje pogubonosno delo zoper Osvobodilno fronto. Začeli so javno napadati partizansko gibanje, vanj so uperili besno protikomunistično propagando tudi tam, kjer ‘brambovcev’ še ni bilo. Med temi agitatorji so vidno izstopali rovtarski protikomunisti. Med njimi je bil najbolj glasen župnik Jožef Zalokar, ki je kar s prižnice rohnel zoper narodnoosvobodilno gibanje. Oporo je imel v svojem kaplanu Antonu Grčmanu, bivšem okrajnem glavarju Logatca Francu Kogovšku in drugih krajevnih mogotcih. Vsi navedeni in še kdo imajo zasluge, da se je sredi avgusta tudi v Rovtah začela bela garda. Za poveljnika je prišel 10. avgusta 1942 Pavle Vošnar-Vidmar. Zaradi stalnih operacij drugega bataljona Dolomitskega odreda na območju Rovt so rovtarski belogardisti začasno prišli v šentjoško belogardistično postojanko. Ker pa je župnik Zalokar s svojimi somišljeniki želel in stremel po ustanoviti lastne postojanke v Rovtah, je pričel strahovito pritiskati na civilno prebivalstvo. Na zahtevo, izsiljeno od italijanske oblasti, in z izdajstvom mu je uspelo izvesti obširne racije na partizanske terence. Sodeloval je z Italijani, ko so požigali hiše v vaseh Podpesek, Podlipa in Praprotno Brdo. Italijani so tedaj aretirali deset simpatizerjev Osvobodilne fronte in jih nato v Lukančevem gozdu ustrelili. Pri aretacijah so sodelovali v italijanske vojake preoblečeni belogardisti … Listo aretiranih in pobitih je sestavil župnik Jožef Zalokar s somišljeniki. To je storil za uslugo, da bi jim Italijani zaupali orožje in dovolili ustanoviti belo gardo v Rovtah, čemur so se sprva upirali, saj so tam imeli svojo postojanko.« (Borec ¹⁹⁸⁹⁄₉, str. 971-972) Kot dokaz za verodostojnost teh trditev Kebe navaja »pisne in ustne izjave« enega od takratnih rovtarskih partizanov.

Opis slike: Odkop žrtev v Češirkovem gozdu novembra 1942

Kaj bi rekel župnik Zalokar, ko bi vedel za to Kebetovo pisanje? Zaradi razumevanja celotne zgodbe bomo povedali nekaj več o njegovem delu in življenju. Omenili smo že, da je leta 1933 postal rovtarski župnik. Komaj se je nekoliko vživel v župnijo, se je že začela vojna. Zalokar je o vojni in vojakih nekaj vedel, saj je prvo svetovno vojno preživel na fronti. Od tedaj mu je ostala neka trdota, ki so mu jo nekateri zamerili. V času okupacije je moral več kot eno leto deliti župnišče s poveljstvom rovtarske italijanske posadke. Znal je za silo italijansko, zato so ljudje prihajali k njemu po pomoč, ko so iskali razna dovoljenja in kasneje tudi zaradi reševanja svojcev iz internacije. Sam je kasneje povedal, da je v začetku Italijane prepričeval, da v njegovi fari ni komunistov, ko pa so mu postregli z dokazi, se je branil, da so to le izjeme. Skušal je pomagati, kjer je mogel. Če bi bilo po njegovem, se v Rovtah še ne bi ustanovila vaška straža, čeprav je v tem tudi sam videl neki izhod iz stiske. Ko sta Novak in Vidmar hotela speljati rovtarsko vaško stražo v gozd k četnikom, je nasprotoval, ker je videl v tem veliko nevarnost, itak pa so o tem odločali drugi. Kljub temu so mu po vojni očitali, da je vplival na odnose med vaškimi stražami in četniki. 6. maja 1945, ko so domobranci in tisti, ki so bežali z njimi, odšli na Koroško, je ostal na svojem mestu, v naslednjem tednu pa se je tudi on umaknil. Begunska pot ga je vodila najprej na Koroško in nato v Italijo. Kmalu se je odločil za začasno službo v tržaški škofiji in dobil mesto vikarja v Št. Petru na Krasu. Sredi novembra 1945 je prišel na novo faro, ki je bila sicer v coni B, vendar v Jugoslaviji. Že 17. januarja 1946 so ga aretirali in odpeljali v Ljubljano, kjer ga je Okrožno sodišče obsodilo na sedem let zapora, naknadno pa mu je bila kazen znižana na štiri leta. Očitali so mu splošne zadeve, kot »ustanavljanje bele garde in sodelovanje z okupatorjem ter njegovimi pomagači«. V knjigi Belogardizem je omenjen petkrat, citirani so stavki iz njegovega sodnega spisa, nikjer pa ni niti besedice o kakem seznamu talcev. V Rovte se Zalokar ni več vrnil. Leta 1956 je bil kot župnik v Trbojah pri Kranju spet obsojen na 3 mesece zapora po členu o zlorabljanju cerkve in vere v politične namene. Zadnjih deset let življenja je preživel kot upokojeni župnik v Olševku. Do konca so ga imeli za razrednega sovražnika in so budno pazili nanj. Umrl je konec leta 1972, nekaj mesecev po svoji zlati maši.

Opis slike: Zlata maša župnika Zalokarja leta 1972

Zgodba župnika Zalokarja je zanimiva in v marsičem poučna, vendar se bomo vrnili nazaj k nedelji 2. avgusta 1942. Od kod sta Kebe in njegova priča 17 let po Zalokarjevi smrti zvedela, da je ravno on s somišljeniki sestavil seznam desetih talcev. Zakaj trdi, da so bili vsi simpatizerji OF, ko pa vemo, da ni bilo tako. Kakšna »racija na partizanske terence« je bil požig Lukanove domačije na Praprotnem Brdu? Ko bi Italijane na njihovem vandalskem pohodu res vodili v italijanske uniforme preoblečeni domačini, ali jih ne bi peljali k drugim hišam, ali ne bi zaščitili vsaj svojih somišljenikov. Ali niso vaške straže nastale tudi zato, da bi ščitile ljudi in premoženje pred Italijani, da bi zaustavile njihovo divjanje po notranjskih in dolenjskih vaseh? Kdo je mogel vedeti, kateri možje in fantje se bodo tisto dopoldne vračali iz cerkve? Ali ni morda seznam, s katerega je italijanski oficir bral imena desetih mož in fantov, nastal šele v Cornovi hiši? Nekdo je moral vendar aretirance legitimirati in popisati, da so sploh vedeli, koga imajo v rokah.
Kaj pa sestanek, ki so se ga udeležili menda kar vsi moški s tistega konca Rovt in za katerega je Kebetova priča gotovo vedela? S svojim izgovarjanjem na košnjo in drugo kmečko delo niso pokazali pravega navdušenja za OF, in če bi jih ocenili s tega stališča, niso bili pomembni zanjo. Še več, zvečine so bili njeni potencialni, če že ne resnični nasprotniki. Zakaj se jih ne bi znebili s pomočjo Italijanov in hkrati obrnili pozornost od ubojev, ki so se zgodili nekaj dni prej v Češirkovem gozdu in na Vranji peči. Tisti, ki so se vrnili od zaslišanja v taborišču, so sicer vedeli, kaj se tam dogaja, pa o tem niso govorili. Še desetletja kasneje so nekateri nosili grozo v sebi in je niso upali izpovedati. Italijanski zločin pa je še isti dan, 2. avgusta 1942, z vso svojo težo pritisnil na celo faro in okolico. Šele potem so polagoma začele kapljati domneve in vesti, da so tudi oni, ki so jih odpeljali na Vranjo peč in v Češirkovo taborišče, med njimi so bili tudi člani narodne zaščite, vsi mrtvi, vendar je bila njihova odmevnost veliko manjša zaradi italijanske represalije. 6. avgusta 1942 so partizani pri Skrotnikovih v Podpesku vpričo žene, hčere in sina ustrelili 61-letnega očeta. Po neki človeški pameti bi pričakovali, da bodo veseli, da je vsaj on še živ, ko so Italijani v enem dnevu pospravili skoraj vse moške iz soseščine. Pa ni bilo tako, kajti cilj partije je bil izvesti komunistično revolucijo in uveljaviti njeno totalitarno oblast.
Italijanski pohod 2. avgusta v okolico Rovt lahko primerjamo z dogodkom, ki se je zgodil v Globodolu pri Mirni Peči dober mesec prej. 10. junija zvečer je OF organizirala sestanek in nanj pozvala fante in može globodolske doline. Vodili so ga partizani, ki so prišli s Frate, kjer so se od jeseni 1941 nemoteno zadrževali okrog gozdarske koče. Globodolčane so prepričevali, naj ustanovijo partizansko četo, ti pa so se na vse načine izgovarjali in sestanek ni obrodil nobenega sadu. Partizani so se sredi noči vrnili nazaj na Frato. Naslednji dan okrog šestih zjutraj so nad dolino priletela tri letala in bombardirala Gorenji Globodol, kjer se je pred nekaj urami končal omenjeni sestanek. Ena od bomb je padla na dvorišče Pustove domačije in ubila 33-letnega Antona Pusta in njegovo ženo Marijo, 10-letna hčerka Marija pa je bila težko ranjena. S Frate so partizani mirno opazovali, kako padajo bombe na vas, ki jim je prejšnji večer odrekla poslušnost. Do danes nihče ni dokazal povezave med nočnim sestankom in tem bombardiranjem, vemo pa, da so vodilni na Frati imeli zveze z Italijani v Mirni Peči.

Zaključek

Kakšno jedro lahko izluščimo iz tega razmišljanja o dogodkih v Rovtah. V začetnih poglavjih smo videli veliko zavzetost ljudi za napredek na raznih področjih in njihovo zvestobo verskemu izročilu. Krivico bi jim delali, če bi jih imeli za verske fanatike, kot so jih kasneje prikazovali tisti, ki so bili sami neprimerno večji fanatiki. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno so Rovtarji opazovali, kako na tej in na drugi strani meje rijejo v zemljo in gradijo utrdbe, in skrbelo jih je, da se bodo znašli sredi fronte, med dvema ognjema. Vedeli so za komunizem v Rusiji in Španiji, toda to je bilo daleč, na nevarnost vojne pa jih je vsak dan spominjalo brnenje strojev na gradbiščih. Aprila 1941 skoraj niso mogli verjeti, da je bila vsa tista gradnja brez pomena. Italijanov niso marali ob prvi zasedbi in ne zdaj, ko so ponovno prišli v Rovte, tolažili pa so se z mislijo, da bodo kmalu spet odšli tja oziroma še dlje, od koder so prišli. In pri tem jim bodo še pomagali, da se slučajno ne bodo kaj obotavljali. Do tedaj bo pa pač treba nekoliko potrpeti. Ne bodo rinili z glavo skozi zid, čeprav jih k temu nagovarjajo neki agitatorji, ki pa vse preveč dišijo po komunizmu in s katerimi se družijo redki domačini, ki se niso izkazali niti pri delu doma niti pri enem ali drugem društvu ali pri zadrugi. Zakaj ne bi verjeli svoji stranki, saj so njenega kandidata volili leta 1938 in so se še čutili povezane z njo.
Spomladi 1942 se je začelo tudi v Rovtah. Najprej so udarili oni, ki so se komaj zbrali v gozdu. Mrtvo dekle, ki je v nedeljskem jutru v začetku maja ležalo na cesti onkraj Rovt, je imelo na prsih listek z napisom OF. Partizan Leskovec je v tem videl sporočilo: Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod; večina Rovtarjev je pomislila, kdo je onim v gozdu dal pravico tako ubijati. Sledil je napad na italijansko kolono pri Cestah, v kateri so peljali tudi hrano za civilno prebivalstvo. Posledice napada so bile hude: požig, internacija in ustrelitev Hladnika in Cigaleta. Zakaj ravno nju, kdo ju je naznanil kot upornika, kaj je bilo v resnici s tistim mitraljezom? Naslednje »runde« Rovtarjev in okoličanov so »likvidirali« partizani v Češirkovem gozdu in na Vranji peči. Med žrtvami so bili kmetje, delavci, župnik, člani Narodne zaščite. Zakaj? Za okupatorja gotovo niso bili, če je pa kdo pomislil, kako bi zavaroval svoje življenje in premoženje, ali je zato zaslužil smrt? Kdo more reči, da to ni bila revolucija? Potem pa grozota tiste avgustovske nedelje, ki naj bi jo – po Kebetovo – Italijanom naročil župnik Zalokar, da bi s tem dobil dovoljenje za ustanovitev vaške straže. Kebe za svojo trditev ni navedel nobenega dokaza, mi pa upravičeno razmišljamo o povezavi med obema uničevalcema slovenskih življenj: fašisti in komunisti.
V povojnem totalitarnem sistemu so vsa uradna trobila stalno ponavljala, da je za vse internacije, talce, požige in celo za padle partizane krivo izdajstvo bele garde. S tem je soglašala in delno še soglaša tudi zgodovinska znanost. Knjiga Belogardizem je nekakšen zbornik izjav in priznanj medvojnih in povojnih obsojencev protikomunistične strani, ki naj bi bile prepričljiv, verodostojen dokaz omenjenega izdajstva. Seveda ni nikjer povedano, v kakšnih okoliščinah, pod kakšnim pritiskom in mučenjem so bila izgovorjena in podpisana tista priznanja. V kakšnem stanju je bil kapetan Pavle Vošnar, ko je na Kočevskem procesu omenil rovtarskega župnika Zalokarja? Vendar v njegovi izjavi ni besedice o rovtarskih talcih. Mar bi bil Zalokar leta 1946 obsojen samo na 4 leta, ko bi imeli le najmanjši dokaz o njegovi vpletenosti v italijanske represalije. Pravijo, da je tedaj duhovnik, ki so ga zaprli, dobil 5 let že zaradi svojega poklica, za morebitne prestopke pa je šla kazen preko 5 let. Ali nismo v začetku sestavka navedli misel, da na dolgi rok vedno zmaga resnica? Kdaj bo njena luč osvetlila tudi ta vprašanja?