Avtor: Ivan Preželj

Naj napišem nekaj spominov iz vojne in po njej. Pred vojno sem bil zaposlen pri Kranjski industrijski družbi na Jesenicah. Deset let sem delal na oddelku za popravilo orodja in pri spuščanju železa. Zaslužek je bil dober, delo pa nezdravo. Nihče od mojih tedanjih sodelavcev ni več živ. Ravno do vojne sem si zgradil hišo na Zabreznici. Po vojni so jo vzeli in skušali prodati. Vendar so bili ljudje toliko pošteni, da je ni hotel nihče kupiti. Nazadnje so jo ponudili moji sestri in ta jo je kupila in obroke odplačevala dolga leta. Po mojem bi mi morali ta denar vrniti. V partizane me ni mikalo, čeprav sem dobil poziv. Prijatelji so mi povedali, kaj počenjajo v hosti. Ker je postajalo nevarno, sem se od doma preselil na Jesenice. Skušali so me ujeti, pa jim je spodletelo. Nato sem se preselil v Kranjsko Goro, kjer so bili brez moči. Ob koncu vojne sem v soboto 5. maja odšel na srečo čez Karavanke. V tisti zmešnjavi sem med potjo zagledal v bolnici v Vrbi brata, ko je slučajno pogledal skozi okno. Vendar pri njem nisem imel kaj iskati. S seboj sem imel naslov očetovega prijatelja in ga poiskal. Ukradli so mi kolo. V Celovcu so me blizu jezuitske kasarne obkolili trije partizani, eden od njih je bil doma iz Žirovnice, bivši španski borec. Nisem pričakoval, da bo kaj posebnega. Tudi sami so trdili, da moram sicer z njimi, da pa je itak konec vojne. Kako sem se motil!
V jezuitsko kasarno so vodili ljudi, ki so jih lovili po Koroški. Tam je bil tudi dr. Grapar. Naletel sem na tri domobrance iz Čirč pri Kranju, pa brata Zamljen iz Kamnika. Te so ustrelili, z njimi skupaj pa še nekaj Hrvatov. V drugem nastropju so imeli vsak večer veselico in je pela harmonika. Pri sebi so imeli domačina, ki je bil po poklicu trgovski pomočnik. Dobro se je spoznal v mestu in jim pomagal na večernih roparskih pohodih po gostilnah in pekarnah. Celovec je imel med vojno po zaslugi župana Reima vsega dovolj. Po enem tednu so nas Angleži spodili. Še to bi povedal, da prve dni ni bilo nobene komande. Potem je prišel France Bučar in začel delati red. Klical je posamezne ujetnike in jih spuščal iz zapora. Oblečen je bil v svetlo angleško uniformo in je bilo videti, da je glavni. Tudi mene so pripeljali pred njega. Vpraševal me je, kaj imam v torbi. V tistem je prišel v pisarno neki Miršov iz Smokuča, ki me je poznal. Bučarju je namignil, naj me zadrži. Zato so me odpeljali nazaj na slamo, ki smo jo imeli za posteljo. Za Bučarja moram priznati, da so nekatere izpustili samo po njegovi zaslugi. Po nekaj dneh so nas pričenjali nakladati na avtobuse, ki so jih nabrali po Koroškem. Mislim, da je bilo vseh avtobusov, kamor so nas stlačili, pet. Med nami je bilo tudi precej Nemcev v uniformah. V Begunjah so jih preoblekli v stare cape. Tja so navlekli vseh vrst ljudi, tudi ženske. Tam sem naletel na svojo mamo in teto, obe stari čez 55 let. Sreča za nas je bila, da so bile zaprte tudi kuharice z Bleda, sicer bi šli od lakote na drugi svet. Najhujše je bilo v bunkerjih, kjer so vsako noč pretepali pijani partizani. Najbolj surovi so bili Strojčev iz Bohinja, Bahek in Bohar z Jesenic, ne vem, če sem jih prav napisal, in še nekaj podobnih. Iz Lesc je bil pekov, ki je bil v martinarni za šlosarja. Od tam sva se poznala in me je zaščitil. Grdo so počenjali z direktorjem tovarne na Jesenicah.
Strojčev ga je ustrelil od zadaj skozi obleko, padal je in vstajal, star čez 70 let, mi pa smo samo gledali. Po dveh mesecih so nas selili v Šenvid, od tam smo videli domobrance, ki so jih vsak večer nakladali na kamione. Za nas so govorili, da nas bodo poslali za tri mesece na delo v Kočevje, pa bomo fraj. No, po enem mesecu je prišla amnestija in so nas izpustili. Po mojem nekaj tisoč, pa ne vem, koliko je še živih. Štirje smo bili skupaj. Hotel sem, da bi šli takoj čez mejo, pa je šel samo Breznik Jaka, ki je sedaj v Milwaukeeju v Ameriki, druga dva so ustrelili, mene niso ujeli kljub zasedam okoli hiše. Sedaj živim v Kanadi.