Avtor: Marko Kremžar

Pred nekaj dnevi sem prejel in deloma že prebral jubilejno številko Nove Slovenske Zaveze. Čestitam zanjo in se iz srca zahvaljujem Vam vsem, ki skrbite zanjo in jo vzdržujete na tako visoki ravni.
Ob branju revije pa se meni in ne le meni vzbuja misel, ali ni s sprejetjem zakona ‘o grobiščih’ padla zadnja formalna ovira za predstavitev povojnih in medvojnih umorov mednarodnemu sodišču v Haagu? Pri tem je manj važno, če vloga uspe, kot to, da je storjena. Marsikatera opustitev na naši strani izhaja iz tega, ker smo vedeli, da ne moremo uspeti, a gledano iz zgodovinske perspektive daje prav odsotnost teh ‘nemogočih’ iniciativ nasprotnikom ne le argumente, ampak tudi občutek varnosti in nedotakljivosti.
Pa še nekaj mi je ob branju revije ostalo nerazumljivo. Silno dragocena so pričevanja, ki jih objavlja NSZ, saj s tem rešuje pred pozabo neprecenljive drobce zamolčane resnice. Če revija ne bi storila drugega, kot zbirala te vrste pripovedi, bi več kot upravičila svoj obstoj. Rad prebiram tudi prispevke, pisci omenjajo knjige, katerih vsebina je povezana z našo neposredno preteklostjo. Saj če nanje ne bi opozarjala NSZ, bi ostale v večini primerov nepoznane. Tako ostaja neopazna tudi knjiga Leto brez sonca, ki je v bistvu pričevanje o tem, kaj se je dogajalo v taboriščih Kranj in Št. Vid pa kasneje v ljubljanskih zaporih.
Z veseljem se spominjam dneva, ki smo ga preživeli skupaj. Tudi takih stikov in ur, ki jih človek prebije s prijatelji, nas je oropala revolucija. Jemala je ljudem življenja in svobodo, pa tudi marsikaj drugega, kar je v človekovem življenju lepo in dragoceno. Še enkrat prav iskrena hvala vsem za prijateljske in lepe trenutke.