Avtor: Marija Kosmač

Peš skozi karavanški predor

Pravite, da ni moglo biti 3. maja, ker takrat partizanov še ni bilo na Koroškem, ampak v ponedeljek 7. maja 1945. Šele takrat da so partizani Kokrškega odreda kot prvi zlezli čez Karavanke in zasedli Bistrico v Rožu ter dobili tudi mene. Tistega dne sem se odpravila z vlakom v Celovec. Imeli smo poznane v znani špeceriji in smo se navadili, da smo ves čas nemške okupacije hodili k njim po mesečne obroke hrane. Mama je pošiljala mene in mi dajala za spremstvo enega od bratov. Čeprav sta bila stara osem in deset let, sta mi bila vseeno v pomoč in varstvo. S seboj sem nesla karte oziroma nakaznice za hrano za šest ljudi, kolikor nas je bilo v družini, in denar. V Celovcu so nam nakupljeno lepo zložili v prtljago, ki smo jo prinesli s seboj. Četrt ure pred odhodom vlaka nam je uslužbenec vse skupaj pripeljal na kolodvor, vlak se je vračal ob šestih popoldne, in za mesec dni smo bili preskrbljeni. Le zdaj, ko sem šla na tako pot zadnjikrat, ni šel z menoj eden od bratov. Spremljal me je sosedov fant, Zdravko Črv.
Oče Anton Kosmač je bil elektrodelovodja v jeseniški železarni. Naša družina je veljala za nemško, ker je bila očetova mama doma iz Gradca. Čeprav je živela pri nas, se nikdar ni dobro naučila slovensko in zato smo v njeni navzočnosti v želji, da bi nas razumela, govorili nemško. Njena pomoč je bila dragocena. Moja mama Angela roj. Klinar je namreč zbolela za multiplo sklerozo in nekaj let pred vojno obležala. Da je bila stiska še hujša, se je eden od bratov rodil slaboumen. Govorili so, da je do tega prišlo zato, ker je bil deset dni prepozno rojen. Stara mama je imela zato precej besede, saj je bila ona tista, ki je vodila gospodinjstvo. Kljub dvema bolnikoma v družini smo shajali. Oče je bil skrben in dober. Ko je prišla okupacija, je ostal na istem delovnem mestu kot prej, to pa je že pomenilo, da je sodeloval z Nemci. Partizane smo podpirali tako kot drugi, saj se drugače ni dalo. Pazili smo samo, da bi Nemci tega ne izvedeli. Podporo smo dajali preko mamine družine. Ti so bili zelo aktivni v OF.
Vendar to ni bilo dovolj in zgodilo se je, da se je oče partizanom hudo zameril. Vtepli so si namreč v glavo, da bodo izpeljali diverzantsko akcijo v sami železarni. Glavno nalogo so poverili ravno njemu. Nastavil naj bi bombo, ki bi uničila njen ključni del, srce tovarne, Unterstation. Neko jutro ga je čakalo pismo, kjer je podrobno pisalo, kaj mora storiti. Sodelovanje je odklonil. Trdil je, da bi bila to norost, od tega ljudje živijo in še več jih bodo pobili. Zamera je ostala in tudi strah. Zato je nekaj dni pred koncem vojne odšel v Avstrijo. Moralo je biti 2. maja. Mami je rekel: »Umaknil se bom in počakal, da se razmere uredijo. Saj vidiš, da so same barabe. Nič ne boste imeli od tega, če bom mrtev.« Kako prav je imel, se je pokazalo kasneje. Mene so preganjali samo zaradi njega.
Ko sem se torej 7. maja peljala z vlakom v Celovec, so Bistrico v Rožu napadli partizani, zasedli železniško postajo in nas zaustavili. Potnikov nas je bilo komaj za prgišče. Ne vem, kam se je izgubil Zdravko. Sama sem ostala na postaji z nahrbtnikom, kovčkom, denarjem in kartami in nisem vedela, kam naj bi šla. Ker sem bila suha in nerazvita, sem bila videti mlajša. Približa se mi eden od partizanov in vpraša: »Punčka, kam pa ti?« Odgovorim mu: »Ne vem, kam bi šla. Bila sem na vlaku.« Pa reče: »Tukaj se usedi na voz, te bomo peljali v šolo, jutri pa boš šla lahko naprej.« Drugega dne me niso več pustili ven. Prihajali so vedno novi ljudje. Spraševala sem se, kaj je to. Večino so zajeli pod Ljubeljem. Bili so begunci iz Ljubljane, nekaj pa je bilo tudi Korošcev. Nabralo se nas je nekaj sto, mogoče tisoč, tako da v šoli ni bilo prostora za vse in so bili tudi zunaj. Minil je kak teden, ko so se pojavili Angleži s tanki. Videli smo jih, kako so se peljali mimo. Čez dober teden so partizani prejeli ukaz, da se morajo umakniti s Koroške. Pravite, da je bilo 20. maja. Ob pol treh so nas zbudili in razvrstili v kolono. Poznala sem mladega partizana, Kolčnikovega z Javornika. Vprašala sem ga, kam gremo, pa mi je odgovoril: »V Rosegg, od tam pa te ne bo več nazaj.« »O Bog!« Kolona je bila dolga, da ji ni bilo videti konca: otroci, žene, starčki. Gnali so nas po glavni cesti proti zahodu. Ko sem tako mahala s praznim kovčkom sem in tja, se mi približa nek partizan in pravi: »A ti si pa kar sama?« »Ja, nimam namena, da bi ušla, vem pa tudi ne, kaj hočete od mene. Po hrano sem se peljala v Celovec. Poglejte, kovček in nahrbtnik imam, oboje prazno, karte in denar. Bila sem na vlaku.« »To pa ne bo šlo. Poglej tisto hišo! Ko bova šla mimo, te bom kar iz vrste potisnil, ti pa skoči in se izgubi!« Ubogala sem ga, ušla z vrste in tekla, kar so me noge nesle. Bila sem še toliko pri sebi, morate si misliti, da sem šla v neko trgovino in dvignila zalogo hrane za vseh šest kart, si natlačila kovček in nahrbtnik. Zdaj moram do Podrožce in domov. Prvega moškega, ki je šel mimo, sem vprašala: »Kje se pride od tod do Rosenbacha? Pa ne po cesti, ampak po gozdu.« Imela sem srečo: bil je vojni ujetnik, Italijan, doma iz Milana, zdaj pa je stanoval v Rosenbachu. Poznal je pot. Nosil mi je kovček, da sva hitreje hodila. V Podrošci je šel v eno od nizkih hiš, mogoče so bile barake, kjer so imeli Nemci vojne ujetnike. Tam je bila gospa, ki mi je pomagala, da sem se umila. Odpravila sem se na železniško postajo in izvedela, da vlaki ne vozijo. Šla sem k šefu postaje in mu razložila, da moram domov. Odsvetoval mi je: »V predoru je vse minirano in so tiri pokvarjeni.« Nisem se pustila odgnati: »Doma imam bolno mater in brata, oče pa je odšel v Avstrijo, ker se je bal partizanov. Kako bodo brez mene?« »Ne hodite! Boste stopili na mino, pa bo konec.« »Vseeno bom šla.« Povedal mi je, da bom potrebovala dovoljenje. Dajejo ga Francozi. Šla sem k njim in ga dobila.
Skozi predor sem se odpravila naslednje jutro ob pol petih zjutraj. Bila sem otovorjena z nahrbtnikom in kovčkom, napolnjenima s hrano. Vstopila sem v popolno temo. Dišalo je po sajah. Hodila sem med tiri. Od časa do časa sem se ustavila, se usedla in razmišljala. Padala sem v neke luknje in kovček mi je letel iz rok. Pa sem ga poiskala in pobrala ter šla naprej. Videti je bilo, da ne bo nikdar konca. Začela sem jokati in si rekla: »Tukaj ne bom prišla več ven.« Pa sem vstala in naprej, naprej. Vedela sem, da predor spet ni tako dolg, vsak mesec sem se peljala skozi in enkrat ga bo že konec. Na nevarnost, da bi lahko stopila na mino, sploh nisem mislila.
Kar osem ur sem hodila po temi. Bila je ena ura popoldne, ko sem zagledala dnevno luč. Bila sem umazana, črna od saj in raztrgana, ravno tako kovček in nahrbtnik. Šla sem v najbližjo hišo in prosila vode, da sem se umila. Prosila sem za obleko in jo dobila. Da bom vse pustila pri njih, potem pa poslala koga, ki bo vrnil obleko in vzel prtljago. In res je to opravila stara mama. Ponoči sem se napihnila v telo, bilo mi je slabo in odpeljali so me v jeseniško bolnišnico. Tam sem ostala nekaj dni. Niso vedeli, kaj je z mano. Da so krivi strupeni plini v predoru. Doma smo imeli telefon, da so lahko očeta poklicali v tovarno, kadar je bilo potrebno. Tako sem večkrat klicala domov. Nekega večera mi mami sporoči: »Veš kaj, zate je Škrinjarjeva Anica dala nalog, da te aretirajo, ker da ti veš, kje je oče.« »Ne bo res. Maščevati se nam hočejo.« Mama je nadaljevala: »Veš, te že pazijo. Partizani so spodaj v bolnici in čakajo na take.« Naslednjega dne pa sem spet klicala domov in mama mi pove: »Veš, da je Anica šla po mleko. Peljali so se z velikim tovornjakom. Pri Radovljici je velik breg in ravno tam je skočila z avta in padla pod kolo. Bila je na mestu mrtva.« Kakor se čudno sliši, sem vzdihnila v olajšanju: »Hvala bogu, pa jo je.«

Jesenice, Begunje

Pridem domov iz bolnice, pa pravi mamina mama: »Pojdi z menoj k nam, boš imela nekaj časa mir.« Peljala me je na svoj dom v Trebež na Javorniku ob poti na Javorniški Rovt. Sredi noči pa bum-bum, razbijanje po vratih. Bila sta partizana, ki sta prišla pome. Peš sta me gnala najprej na naš dom, od tam na Jesenice. Med potjo sem ju slišala govoriti: »Pa sva mislila, kakšno živino bova peljala v arest, zdaj pa tale otrok.« Prišla sem v stavbo, kjer je zdaj muzej. Polno ljudi, med njimi tudi očetova mama. Čeprav je bila stara sedemdeset let in ni nikomur napravila nič slabega, so jo zaprli, ker je bila Avstrijka: »Mama, kaj pa delaš tukaj?« »Zaprli so me.« Po nekaj dneh so jo izpustili, mene pa na džipu odpeljali v Begunje.
Dosti sem prestala, ampak največji pekel je bil ravno tam. Vsa graščina je bila polna ljudi. V sobi, kamor so me dali, se je dalo ležati, bile so celo postelje, drugod pa ni bilo dovolj prostora. Hrane skoraj ni bilo, ljudi so zasliševali, mučili, tepli. Vse se je slišalo, posebno ponoči ni bilo miru. Ne vem, od kod so jih pripeljali, in ne, kako in kam so jih odvažali. Najbolj sem se zapomnila partizana, ki so ga klicali Andrejček. Prej je bil zobozdravnik na Bledu. Pokazal je name in mi rekel: »Ti boš šla z menoj. Mi boš pomagala.« Odvrnila sem mu: »Saj ne znam!« »Te bom že naučil.« V zaporu je popravljal zobe partizanom. Obenem pa so mu vodili zapornike, ki so imeli zlate zobe, da jim jih je pulil. Mislila sem, da me bo kap. Ni se dalo gledati. Zdržala sem, videla in spoznala precej ljudi. Tehle se spominjam, ker so bili z našega konca in sem jih poznala od prej. Bom kar prebrala: Rehbergar, Košnik z Javornika, Murgelj, Konič, Zarja, moj stric Hardwieger, generalni direktor Not. Med njimi je bil tudi Albin Dolinar. Ko sem ga srečala na vrtu, sem ga vprašala, kako se je znašel v zaporu. Bil je v nemški vojski. »Joj, Albin, kaj pa ti delaš tukaj?« »Na Koroškem sem se predal z vsemi.« »Meni se zdi, da si ga polomil.« »Boš videla, da bo še vse dobro.« »Prav, ti že veš.« Generalnega direktorja Nota sem videla mrtvega na nosilih, ko so ga prinesli po stopnicah z drugega nadstropja. V sobi je bila z menoj zaprta Planinškova. Moža so ustrelili že med vojno, sin pa je bil advokat nekje v Nemčiji. Z menoj je bila tudi Milica Zelenak z Jesenic, poštarica. Spoznala sem tudi zakonca iz Kragujevca. Gospod je bil zaposlen tam v tovarni orožja. Na begu so ju dobili partizani. Za glavnega rablja v Begunjah se ne spomnim več, kako se je pisal, še je živ. Kasneje je postal direktor podjetja Cokla na Blejski Dobravi. Imel je korobač in pretepal. Tudi jaz sem jih dobila od njega. Saj rečem, če slišiš žensko, da joka, se da prenesti. Obupno pa je bilo poslušati stokanje ponoči, ko so pretepali moške. Bil je tudi en Zajdel, ki me je poznal: »Joj, zakaj nisem poslušal vašega očeta in šel z njim, češ da so to barabe, ki jim ni nič verjeti, čeprav smo jim pomagali. Nisem šel, zdaj pa poglej!« Imel je čisto črne oči od udarcev.
Izginili so 27. junija. Soba, v kateri sem bila, je bila v prvem nadstropju, straniščno okno pa je gledalo na dvorišče. Vse smo slišali, saj je bilo tako razgrajanje, da se ni dalo spati, pa tudi videlo se je, čeprav je bilo ponoči. Svetile so luči. Vsakogar so najprej udarili s puškinim kopitom po glavi. Potem sta ga dva pobrala in potisnila na tovornjak. Odpeljali so tudi tiste, ki sem jih prej naštela, da so jim pulili zobe. Tudi zakonca iz Kragujevca. Nekaj so jih postrelili na koncu vrta, druge pa peljali nekam na Mežakljo, tako se je vsaj govorilo, zares pa tega ne vem. To povem, ker me je najbolj razjezilo, ko sem lani na TV poslušala Slovenka, kako se je pogovarjal s Pučnikom. Rekel je, da za nobeno stvar ne ve. Taka laž, ko je bil pri vsem glavni, saj je bil šef OZNE za Jesenice! Res ga v Begunjah nisem videla. Bom pa še to povedala. Kasneje enkrat sem bila z možem v Zaki na Bledu in srečala komandanta begunjskega lagerja. Pred vojno je bil cestar. Prepoznal me je in se začel opravičevati. Potem pa je rekel: »Ja, potem pa sta se Konobelj-Slovenko in Kristel tepla za zlato.« »Saj verjamem.« Gospa iz Kragujevca mi je dala za pest lir in velik zelen kamen. Rekla je, da je smaragd in veliko vreden, morda mi bo prišel prav. Slutila je, kaj jo čaka. Zemelakova Milica mi je dala, preden so jo odpeljali, pošto za domače. Ves čas sem jo imela s seboj in jim jo nesla, ko so me izpustili. Ne da se povedati, kaj so bile Begunje po vojni. Tisto med vojno se skrije. V srcu ti ostane za vedno.

Šentvid, Kočevje

Nato so me peljali v Šentvid. Ne morete si misliti, koliko je bilo tam naroda. Ni se dalo ležati. Spominjam se, da so nas fotografirali, od spredaj in od strani. Od vseh se spominjam Herija Kreina, hčerka bana Natlačena je bila poročena z njim. Tožil je, kako je lačen, pa sem mu obljubila pomoč. Prišel je namreč eden od partizanov in vprašal, kdo se javi, da bo pral šinjele, vojaške plašče. Za plačilo bo dobil hrano. Oglasila sem se, čeprav sem komaj stala. Peljali so me dol v pralnico. Vzela sem gumijasto cev in plašče namočila. Potem sem šla v kuhinjo in rekla: »Opravila sem, kakor so naročili. Zdaj so tako težki, ker so se napili vode, da jih ne morem obesiti.« Dobila sem hrano, ker je bilo tako naročeno. Zasliševal me je Ivan Volk-Pero, doma z Jesenic. »Kje imaš očeta?« »Ne vem, saj se od njega nisem niti poslovila. Odšel je v Avstrijo, kam, pa ne vem.«
Enkrat julija, kdo bi štel dneve, so nas v Šentvidu ponoči zvezali z žico po dve skupaj, mene z debelo gospo. Naložili so nas na tovornjak. Ko so nas pretovarjali, sva morali skupaj skočiti dol. Težka, kot je bila, me je potegnila za seboj in pri tem mi je žica zarezala rane na zapestju. Poglejte, še danes se pozna! Naprej so nas peljali v tovornih vagonih. Ustavili smo se v Kočevju. Prišli smo v taborišče na vzhodnem robu mesta. Šestdeset žensk so nas dali posebej, sicer pa je bilo tam zaprtih veliko ljudi, morda tisoč. Ko so nas pripeljali do rampe, so nas pregledali, kaj imamo. Bila sem toliko brihtna, da sem si denar dala v hlačke. Smaragd sem imela v škatljici. Ko jo je partizan, ki me je pregledoval, odprl, se je kamen zasvetil v soncu. Na široko se je zasmejal: »Ha, ha, ha!« in mi ga vzel. Zraven je bila cesta. Skozi mrežo smo gledali, kako so gnali ljudi po njej: stare, mlade, matere z otroki. Imeli smo jih za Slovence, vi pa pravite, da so morali biti to begunci iz Dalmacije. Niso bili zvezani, vendar močno zastraženi. Še na misel mi ni prišlo, kam gredo, dokler mi ni povedal partizan, ki sem ga spoznala, kaj me čaka. Ko sem tako stala ob ograji in gledala ven, me je vprašal: »Odkod pa si ti doma?« »Z Javornika.« On pa nazaj: »Jaz sem iz Kranjske Gore, Lavtižar.« »Kaj pa si naredila, da si tukaj med temi. Kaj ne veš, kaj te čaka?« »Ne vem.« »Pripravljeni ste za v Rog.« Joj, kako sem se ustrašila! Začela sem se tresti. Dobro se je slišalo grmenje iz gozda. Ob taki priliki je spet prišel do mene in se bolj razgovoril. Morda je bil pijan, kaj vem. Kar govoril je in govoril. Da je vodil kolone do jam, kjer so jih zverinsko pobijali. Najbolj se mu je smilil desetletni pobič, ki ga je prosil: »Stric, nikar me ne ubij!« Odvrnil mu je, da zaradi njega lahko gre, pa ga bo tisti, ki je za njim. Tudi v rove so jih peljali in so zdaj napolnjeni z belčki. »Zakaj pa tako grmi?« »Ko je jama polna, damo ekrazit in razrušimo odprtino, da se zakrije.« Bil je prijazen fant. Vprašal me je: »Kaj si naredila. To tebe tudi čaka.« Razložila sem mu, da nisem nič, samo zaradi očeta. »Nimam niti obtožnice in ne sodbe.« »Bom šel pogledat.« Naslednjega dne mi je dal prav: »Res je, nič nisem našel. Ne vedo, zakaj si tukaj. Tako pa se ne bomo šli. Poštenost pa mora biti. Skrij se na pograd in bodi tam čisto mirna!« Bil je prijazen fant. Rešil mi je življenje. Kasneje, ko je bil že doma, se je obesil, in ko sem to izvedela, mi je bilo hudo. Hrana je bila pičla, peteršilj in nekaj koruznega zdroba. Spoznala sem tudi partizana s Primorske. Povedala sem, da imam lire, ki mu jih rada dam, če mi bo prinesel hrano. Res sem mu dala denar, on pa mi je nosil kruh in drugo.
Najhujši je bil oficir majhne postave, ni bil Slovenec, spominjam se njegovih zvezd na našitkih. Rad je jahal konja. Hodil je po barakah in kogar je pokazal s prstom: »Ti, ti,« je bil odpeljan in ga nismo več videli. Neka nedelja pa je bila zanj usodna. Deževalo je. Pridirjal je po cesti v galopu in zavil proti taborišču. Vrata so bila na stežaj odprta. Zaradi dežja je bil sklonjen in zato spregledal kovinski drog počez nad vrati. Butnil je vanj z glavo, zletel s konja in konec.
Lepega dne je prišel Lavtižar do mene in mi povedal, da bom šla domov. »Veš, Eleonora Roosevelt je vprašala, kje so tisti ljudje, ki so jih s Koroške odpeljali v Jugoslavijo. Da se bomo oprali, vas bomo nekaj spustili na svobodo.« Zaprt je bil tudi zadnji generalni direktor železarne Klinar. Rekla sem mu: »Ste vi gospod Klinar.« »Jaz pa sem Kosmačeva in grem domov.« Prosil me je za svinčnik in papir, da je napisal pozdrave po nemško svoji ženi, da bo izvedela, da je še živ. Bila je Švicarka. Res so me izpustili in štiristopetdeset drugih. Vsaj toliko jih je še ostalo in njihova usoda mi ni znana. Stali smo v vrsti in čakali, da nas pokličejo. Dve uri je klical in klical, a mojega imena ni bilo. Mislila sem že, da me je fant nalagal. Potem pa: Hilda Marija Kosmač. Namesto da bi se oglasila, sem padla skupaj.

Ne boste žrli slovenskega kruha!

Bilo je 11. avgusta 1945. Podpisati sem morala, da bom tiho o vsem, in tega sem se držala. Tudi staršem nisem povedala ničesar. Z menoj je bila tudi Ivica Jekle iz Radovljice. Skupaj sva bili na vlaku. V Ljubljano sem se pripeljala brez vsega, bosa, imela sem samo rdečo oblekico. Poiskala sem gospoda Cerarja, ki je imel zelenjavo na tržnici. Moja stara mama Ana Kosmač je imela majhno trgovinco in je pri njem včasih kupovala. Poznal me je, ker sem šla večkrat z njo. »Kaj pa je z vami? Kakšni pa ste?« me je vprašal. »Tam pa tam sem bila, iz Kočevja prihajam. Lepo vas prosim, mi daste malo denarja. Vrnila vam ga ne bom, ker nimam kje vzeti.« Hotel me je peljati v pisarno, da bo skočil domov in poiskal ženine sandale. »Ne morem noter, sem vsa ušiva. Kar tu na cesti vas bom počakala.« Dal mi je sto dinarjev, kar je bilo za tiste čase veliko denarja. Jedli sva nekaj sladkega in spominjam se, da mi je bilo slabo in sem bruhala. Šli sva na vlak. Ivica je izstopila v Radovljici, jaz pa na Javorniku. Ko sem se peljala po mostu čez Javornik nad cesto, sem v vrsti tovarniških hiš zagledala tudi našo hišo. Videla sem, da so pred njo tuji ljudje. Na postaji sem vprašala, kje so naši. Povedali so mi, da so jih selili na Koroško Belo k očetovi sestri. Od tam je bil oče doma. Prva me je zagledala mama. Nosili so jo k sosedu na vrt, da je ležala zunaj na zraku. Videla me je prihajati in se vpraševala: »Kaj pravite, kdo je tista ženska, te pa še nismo videli.« Ko sem se približala, me je prepoznala. Zjokala sem se: »Ne morem v hišo. Sem vsa ušiva. Prinesite mi obleko, da se bom preoblekla, tole pa sežgimo na vrtu!« Takrat pa v jok tudi mama: »Nobene stvari nimamo. Popolnoma so nas okradli. Moji bratje so nabrali pri znancih stare suknjiče, da smo se z njimi pokrili.« Ropali so delavci, ki so delali pri mojem očetu in vedeli, da imamo. Mama se ni mogla braniti, saj je bila priklenjena na posteljo. Potem so nekako le dobili obleko zame. Še naprej je bilo hudo. Službe nisem dobila. Zmerjali so nas: »Ne boste žrli slovenskega kruha!« Zbolela sem za vnetjem srčne mišice. Zdravniki so bili dobri z menoj, zlasti dr. Brandstetter.
Oče je živel štirideset let v Linzu in delal v železarni Voest. Deset let je moral čakati, preden je dobil avstrijsko državljanstvo. Šele leta 1946 smo po Rdečem križu izvedeli, da je živ. Potem nam je pošiljal pomoč. Vsa leta nas je podpiral, drugače ne vem, kaj bi bilo z nami. Po trinajstih letih sem ga prvič obiskala. Slaboumnega brata so sprejeli v Hrastovec. Sama sem ga peljala. Vendar ni bil tam niti eno leto, ko je umrl zaradi tuberkuloze. Potem sem se na hitro poročila in ni mi žal. Dobila sem oporo in konec je bilo preganjanja. Mama je umrla leta 1959. Naslednje leto se je oče ponovno poročil. Umrl je leta 1985. Ostal je vsaj živ, a biti sam v tujini, je žalost. Pravil nam je, da mu je najhujše za božič. Takrat se spominja otrok in bolne žene. Kar umrl bi.
Bolna sem. Nisem tako stara, vendar ne bom več dolgo. Poslala sem na občino o svojih zaporih. Odgovorili so, da nimajo o meni nobenih podatkov in moram priskrbeti dve priči. Kako naj ju dobim. Edina, ki je bila z menoj, je bila Ivica Jekle, ta pa je predlanskim umrla. Rekla sem si, ne boste me! Dobila sem žensko, vse sva lepo napisali in natipkali ter poslali v Ljubljano. Pa je tudi to prišlo zavrnjeno, da nimajo o meni nič. Kako pa prej, ko so vedeli za vse, čim sem se kje prikazala, pa naj je šlo za službo ali pomoč!