Avtor: Blaža Cedilnik

Spet bom malo posegla nazaj. Za kakšnih petindvajset let, nekaj let več ali manj. Takrat so morje preplavile meduze. Naša družina se je hodila kopat na neko divjo plažo, kjer si bil lahko oblečen ali slečen, zgoraj brez ali spodaj brez ali čisto brez, kar je vsekakor najbolj prikladno. Ko pa smo šli v vodo, smo oblekli kopalke, da smo vsaj najbolj občutljive dele zaščitili pred ožigi meduz. Seveda smo si obvezno nataknili podvodne maske, da smo se izognili tem nevšečnim morskim prebivalcem kolikor se je pač dalo. Sprva so bile na površini, da smo jih že z obale videli, kadar so se pojavile in smo jih lahko z mrežicami pobirali ven, čeprav je bilo to naporno delo. Potem pa so poniknile pod površino. In takrat smo torej oblečeni in s podvodnimi maskami plavali in se jim izogibali. Pod vodo so tvorile nekakšno prostorsko mrežo in človeka je kar zona oblivala, ko se je gibal med njimi. Imel si občutek, da so nekako povezane, da jih vodi nekakšna skupna zavest, da te opazujejo in kaj vem, kaj še. Ampak edini način, da si se ohladil, je bil, da si šel v vodo.
Torej, ko sem pred dnevi gledala televizijsko oddajo, v kateri so govorili o aferah in goljufijah, ki smo jim priča zadnje čase in nam risali mreže medsebojne povezanosti vodilnih v teh podjetjih z drugimi državnimi podjetji in institucijami in politiki v državnem vrhu, me je spreletelo in počutila sem se tako kot takrat, ko sem plavala v mreži med meduzami. Ne, pri nas ni nobene udbomafije, ni nobenega Kučanovega klana, hobotnica o povezanosti ljudi iz politike in gospodarstva, znanosti, šolstva, umetnosti, vse to je ena sama izmišljotina. Komunizma in komunistov ni več. To so toliko časa zatrjevali vsi mediji, da so avtorji teh izjav utihnili. Tudi med ljudmi se je nehalo govoriti o tem. Medtem pa so mreže delovale naprej. Njihovi člani pa so bogateli na račun tako imenovane tranzicije. ***** Ve se celo, kako je ta denar, ki ga je za silne milijarde, krožil od podjetja do podjetja, začenši seveda z državnimi podjetji (podjetja v večinski lasti države) potem preko raznih privatnih podjetij in družb za svetovanje in podobne reči nenadoma izginil. ***** Ve se tudi, da so v vseh teh podjetjih, bodisi državnih bodisi privatnih, isti ljudje, nekje kot vodilni delavci, drugje v nadzornih svetih ali na kakšnih drugih visokih položajih, spet drugje kot lastniki. In ko jih novinarji sprašujejo, kaj se dogaja, kaj se je dogajalo, mirno gledajo in govorijo v kamero in pri tem niti ne trenejo z očmi, kaj šele, da bi zardeli. Aroganca in pokvarjenost se pojavljata v takšni meri in količini, da ne moreš verjeti. Seveda so vsi močno zaščiteni (včasih se je reklo: kot kočevski medvedi), varuje jih zakon o zaščiti osebnih podatkov, varuje jih to, da so povezani s tožilstvom in sodiščem in odvetniki in notarji. Če jih že kdo slučajno ovadi, se te ovadbe »medijo« (kot pravi znani odvetnik Miro Cerar) po kakšnih predalih toliko časa, da se pozabi nanje. »Kritična javnost«, kolikor je sploh je, je medtem zasuta z novimi aferami in goljufijami. Sicer je pa z našo zakonodajo nekaj močno narobe. Ne mislim, da bi morali prav vsakega, zoper katerega je podana ovadba, obsoditi, ampak v tej množici vsakovrstnih goljufij in prevar izjemnih razsežnosti se mora najti kakšen goljuf in prevarant, ki se mu da to tudi dokazati …
Zdaj so izbili sodu dno. Zdaj ne bo dovolj samo udariti po opoziciji, ki naj bi bila kriva za vse. Zdaj bodo potrebne žrtve. Zdaj bodo morali žrtvovati nekaj velikih imen. Pa to najbrž ni problem. Bodo že preračunali, koliko in katere morajo žrtvovati. Sicer bodo pa žrtve nagrajene, pa še žrtvovanje bo tako ali tako samo začasno. Dokler ne uredijo zadev do konca, ne poberejo in operejo zadnje milijarde. Dokler ne postavijo na vsa mesta, ki so količkaj pomembna, svoje zares zanesljive ljudi. Dokler se ne pozabi nanje.
Bo pa seveda to žrtvovanje potekalo z velikim pompom. Naj se vidi, da »smo« pošteni, da pri nas vse funkcionira, da imamo pravno državo, da se ne more nihče, pa če je še na tako visokem položaju, izmuzniti roki pravice itd. itd. Pri tem pa seveda čaka cela vrsta mladih povzpetnikov, da se zavihti na visoke položaje, ki se bodo tako izpraznili. Ti ljudje niso »obremenjeni s preteklostjo«, so strokovnjaki, ki jih ne najdeš z žegnano lampo pri belem dnevu, tudi stranke jih ne zanimajo, čeprav se prej ali slej znajdejo med eldeesovci ali pa v Kučanovem forumu ali društvu, kakor komu paše. Kajti, Kučan »vrača udarec«, pardon, Kučan se vrača. Mediji že čakajo njegovo vrnitev, karkoli že to pomeni, v nizkem startu. Prežijo na vse, kar bo rekel, na vse, kar se bo dogajalo ob njem in v zvezi z njim in nam bodo vse še toplo servirali. Da ga ne pozabimo. To je ena plat. Druga pa je ta, da bo t.i. levica nujno potrebovala vso pomoč, ki jo lahko dobi, če bo hotela zmagati na bližajočih se volitvah. Sicer je pa ta naša zgodba o uspehu tako prozorna, da jo mora spregledati celo tisti, ki ni kaj posebno obdarjen. Morda so pa ljudje le odprli oči in ušesa. In gledajo in poslušajo. In čutijo na lastni koži. Čutijo vse te mreže, ki so razpredene med nami in okoli nas. Ki poleg kraje »družbenega premoženja« skušajo ljudi ogoljufati in jim ukrasti vsak fičnik, ki so ga skoraj pristradali. Kajti le tako lahko kupiš stanovanje, če si navaden smrtnik.
Torej, kot sem rekla, tokrat so vse te goljufije preveč očitno pricurljale v javnost. Vsega tega se je nabralo dovolj in preveč in začele so se dogajati zanimive stvari. Namreč, nekatere javne osebnosti, pa tudi novinarji in poročevalci so »prestopili«. Še pred kratkim so hvalili oblastne strukture in tolkli po opoziciji, zdaj pa počnejo ravno obratno. Tolčejo po vladajoči koaliciji, da skoraj ne moreš verjeti. Sama se sprašujem, ali ni spet napočil trenutek, ko je treba »desnico« ali »pomlad« spraviti za kratek čas na oblast, da se spet dokaže, da ni sposobna voditi države, da se samo hoče okoristiti in da se potem »levica« spet kot edina sposobna sila v tej državi pojavi kot rešiteljica in zopet prevzame oblast. In začne popravljati »napake« in »probleme«, ki jih je nakopičila »desnica«. No, kakorkoli že, zdaj ne bo dovolj medijska gonja in sramotenje in očitanje nestrokovnosti opoziciji. Potrebne bodo torej žrtve. Kako jih bodo izbrali in kako kaznovali, tega pač ne vemo, bomo pa videli in slišali. Seveda pa bodo morali tako izbrani mirno sprejeti svojo neprijetno vlogo. Kaj pa, če je kdo ne bo hotel sprejeti. Kaj se bo zgodilo s tistim, ki se ne bo držal pravil igre. Ki ne bo hotel biti žrtev. Ki bo hotel razkriti, kaj se pravzaprav dogaja. Ki bo naraval povedati kaj preveč. Pa naj bo o sedanjosti ali pa o preteklosti. Ta bo pošteno kaznovan. Ne le začasno. Za zmeraj. Takega se obesi na prangar. Da vsi vidijo, da je baraba, goljuf, kaj vem, kaj še vse. In se mu obesi vse sorte reči. Da bo vedel sam in da bo v opomin drugim, da ne bi še kdo počel kaj takega. Tak »eksemplaričen primer« se je zgodil ob televizijski oddaji: Zamolčani – moč preživetja. Oddaja je na izviren način obravnavala povojne poboje, obdelani so bili večplastno, kot še nikoli doslej. Med drugimi zanimivimi osebami, naj omenim le sinove in hčere pobitih, je nastopal tudi »zamegljeni likvidator«. V obširnem prispevku v Delu (Sobotna priloga, 31. januar 2004) je skušal predsednik borčevske organizacije Janez Stanovnik oddajo »raztrgati« in ji vzeti verodostojnost, predvsem pa je avtorju Jožetu Možinu očital nestrokovnost, ker mu kot novinarju manjka zgodovinski znanj. Možina pa mu je odgovoril, da ima diplomo iz zgodovine na filozofski fakulteti. Zabavno, bi rekla sama, zato sem to tudi omenila. Povedati pa sem pravzaprav hotela, da je Stanovnik v svojem prispevku zašpecal »zamegljenega likvidatorja« in tako rekoč razkril njegovo identiteto, čeprav pravi, da so ga krajani prepoznali. Le kako bi ga lahko, saj v oddaji ni bilo navedenih nobenih podatkov o njem. So pa bili v Stanovnikovem članku. Mož je očitno povedal reči, ki jih ne bi smel, zato je moral biti kaznovan. Izpostavljen.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Tranzicija v kapitalizem Mirko Kambič

Skratka, udbomafija ali kakorkoli že to podtalno reč imenujemo, očitno deluje. Sicer ima pa že kar dolgoletne izkušnje. Vedno so se najbolje počutili v ilegali. Pred drugo svetovno vojno so bili vanjo potisnjeni. In so se pripravljali na ugodne okoliščine, ko bodo lahko prevzeli oblast. Taka krasna okoliščina je bila vojna in okupacija. Pa so bili tudi takrat v nekakšni ilegali. Svojo revolucijo so zakrinkali z narodnim odporom, glavno dogajanje, predvsem ubijanje potencialnih nasprotnikov, se je dogajalo na skrivaj. Tudi revolucija, ki jo sedaj vneto brišejo iz tega »odpora«, kar jim je kar uspelo, vsaj zaenkrat je tako videti. Pa upajmo, da ne bo vedno tako. No, kakorkoli že. Tudi po vojni so delovali tudi podtalno (povojni poboji so bili, seveda, opravljeni kot strogo varovana skrivnost), čeprav so bili na oblasti. Za vsak slučaj. Če bi nekega lepega dne (krožil je vic, da se komunisti bojijo lepega vremena) ljudstvu počil film in bi jih pometali z oblasti. No, ko pa je prišlo do osamosvojitve, so s tem podtalnim delovanjem nadaljevali. Saj niso bili prepričani, da se bo zanje tako dobro izteklo, kot se je. In tudi za naprej se ne ve. Zato imajo vsepovsod razpredene svoje mreže, ki jim zagotavljajo politično in čedalje bolj tudi in predvsem finančno moč.
Naj se vrnem k meduzam. Sama sem alergična na njihove ožige. V začetku sem celotni družini pokvarila počitnice na morju, ker sem vse dopoldneve visela po ambulantah in čakala, da pridem na vrsto, da mi dajo injekcijo. Potem sem začela nositi s seboj tablete ali kapsule, da sem lahko sama ukrepala, če me je ožgala meduza. Zadnje čase jih sicer ni, ampak zdravila nosim vedno s seboj. Nikoli se ne ve, kdaj se bodo spet pojavile. In kakor sem alergična na meduze v morju, sem tudi na tiste, ki lebdijo v prostorskih mrežah pod površjem naše družbe. Pa me včasih kdo vpraša, kaj imam proti eldeesovcem, komunistom ali ekskomunistom in komsomolcem in kar je še takih, da se ne izrazi, bi rekla moja stara mama. Pa pravim, da nič. Pravzaprav nič. Nič učinkovitega.
Za konec pa naj bo spet enkrat pravljica za lahko noč. Morda se spomnite vica iz starih časov. Začne se takole. Vprašaš prijatelja, znanca: Ali poznaš tisti vic, ko pride Kardelj z nožem v hrbtu … Prijatelj, znanec pravi: Ne, ne poznam ga. Povej. Pa mu odgovoriš: Jaz ga tudi ne poznam, ampak začetek je tako obetaven. Nedavno smo se na Zavezi pogovarjali o finančnih problemih in o tem, da nam država in občina nista še nikoli dala niti solda. Pa je nekdo izjavil, da bomo nekoč že dobili kakšen denar za našo dejavnost. Potem pa prostodušno dodal: Saj ne bodo vedno tardeči na oblasti. Prav obetavno je bilo slišati. Pa na Hrvaškem so »naši prijatelji« izgubili na volitvah. V Nemčiji je zmagala krščansko demokratska unija in pošteno premagala socialdemokrate, ki so v svoje vrste sprejeli stranke, ki so se iz bivših komunističnih partij prelevile v »socilsdemokrate«. V Delu opazim anketo, kjer so Janševci prehiteli komsomolce. Morda se pa le nekaj dogaja. Ampak. Morda pa se veselim prezgodaj, Zdaj čakam, da bo dežurna spraviteljica, ki ima v zakupu resnico in pravico, ki se vedno oglasi, kadar opazi kakšne napake v naši družbi, Spomenka Hribar udarila s pestjo po mizi in rekla: Ustavite desnico. Ustavite tega fašista. Morda bo pa Kučan kmalu kandidiral za predsednika države, saj nam očitno grozi »fašizem«. Še bo zabavno v naši ljubi deželici.