Avtor: Justin Stanovnik

pišem Vam v zvezi z oddajo v spomin na predvojni Akademski pevski zbor Franceta Marolta, ki je bila na sporedu TV Slovenija 8. januarja letos. Ker oddaje nisem spremljal čisto od začetka, nekaterih stvari ne vem. Ne vem na primer, ali je bila oddaja zgolj posnetek spominske slovesnosti v Unionski dvorani 12. decembra lani ali pa je TV Slovenija to slovesnost za svojo oddajo spremenila, ji kaj odvzela ali kaj dodala, na primer ilustrativno filmsko gradivo; tudi ne vem, ali so člani nekdanjega Maroltovega zbora in njegove povojne realsocialistične variante nastopili že v Unionu ali pa samo na televizijski priredbi; ne vem, ali je povezovalec Boštjan Romih nastopil že v Unionu ali pa šele na televiziji. Ko so na koncu oddaje preleteli ekran naslovi zapetih pesmi in imena nastopajočih oseb, mi je uspelo z gotovostjo ujeti samo Vaše, ker je bilo zadnje. Vem tudi, da ste odgovorni urednik oddelka, ki je poskrbel za oddajo, ki smo jo gledali. Zato Vam sedaj tudi pišem.
Pišem Vam seveda predvsem zato, ker ste sodelovali pri nečem ali ker ste za nekaj soodgovorni, čemur ni mogoče reči drugače kot zloraba. Želel bi, da to besedo preberete še enkrat, da Vam ne bi zdrsela skozi zavest brez sledu, ampak bi ji dali čas, da se za trenutek ustavi in Vam sporoči svoj memento. Zdi se namreč, da je v jeziku malo besedi, ki bi človeka z moralnimi in kulturnimi refleksi lahko tako porazile kakor ta: zlorabiti svet ali del sveta, pomeni, spremeniti avtentični vrednostni telos stvari in ga preusmeriti na pot »arbitrarno izbranega fragmentarnega smotra,« kakor bi se morda izrazil A. N. Whitehead. In ker je ta preusmeritev izvedljiva samo »v okrilju noči«, je zloraba skoraj vedno tudi manipulacija. Ali niso protičloveški politični sistemi stoletja, ki je pravkar minilo, mogli nastajati in obstajati le tako, da so zlorabili, ne katerakoli ampak najfinejša hotenja človeka, pravičnost, mir, predvsem pa spet in spet – svobodo. Prišli so, zli demiurgi, in v kostumih božjih opic zapeljali svet v katastrofo. Od nekdaj že, zlasti pa po tem, kar se je dogajalo še takorekoč včeraj, bi osveščen človek moral vedeti, kaj pomeni zloraba: subverzivni način moralnega in političnega obstajanja, vseeno v katerih dimenzijah, velikega ali malega sveta.
To, kar se je zgodilo na TV Slovenija 8. januarja letos – morda je oddaja bila že ponovitev – in to, kar se je zgodilo v Unionski dvorani 12. decembra leta 1941 na izvorni slovesnosti, je imelo skupno to reč, da je v obe predstavi bil vdelan »arbitrarno izbran fragmentarni smoter«, ki je bil v nasprotju s tem, kar sta predstavi na zunaj bili in za kar so ju ljudje imeli. Obe sta bili zlorabljeni. (Za unionsko slovesnost 12. decembra lani tega ne morem trditi z gotovostjo, ker me ni bilo tam, a obstaja velika možnost, da je tudi v njej bilo kaj, kar bi upravičevalo ali celo zahtevalo zgornjo opredelitev.)
Da boste dobili osnovno predstavo, kaj se je dogajalo, na zunaj in na znotraj, na koncertu Maroltovega zbora decembra 1941, Vam bom navedel dva daljša odlomka z začetka in konca Aktualnega kulturnopolitičnega komentarja iz Zaveze 16:
Pogosto se zgodi, da kak dogodek šele iz večje časovne razdalje, čeprav mu tudi ob njegovem času nismo odrekali izrednosti, spregovori s svojo resnično govorico. Šele čas, ki mu je sledil, nam daje pravico, da ga imamo za začetek ali konec česa velikega, ali za prelomni trenutek kakega važnega razvoja. Zgodi se torej, da se nam spomin kdaj ustavi ob neki preteklosti, ki se, potem ko nam je povedala svojo zgodbo, dvigne visoko in osvetli celotno pokrajino našega preteklega izkustva.
Tak, s presežnim pomenom nabit dogodek se je zgodil v ljubljanski dvorani Union v petek, 12. decembra 1941. Zvečer tega dne je zadnjič nastopil Maroltov Akademski pevski zbor. Izrednost tega dogodka je prihajala iz napetosti med dvema poloma: na eni strani ponižujoča izguba narodove svobode, na drugi pa slovenska pesem, ki je najgloblja in najintimnejša govorica narodove duše in je tistega večera spregovorila o svoji užaljenosti in ponižanosti.
Nadvse slovesen je moral biti tisti večer. A to se je vedelo in čutilo že takrat, danes pa je mogoče v njem videti pomen, na kakršnega nihče od tistih, ki so takrat sedeli v dvorani, ni mogel pomisliti. Kar daje tistemu večeru tako visoko mesto in ga ovija v take barve, da ne moremo nanj misliti brez ganotja, je misel, ki nas ob njem prešine. To je bilo zadnjič, da so Slovenci sedeli v kaki dvorani ene misli in nerazdeljeni in predstavljali Slovence ene misli in nerazdeljene. Zadnjič, se pravi, če izvzamemo kratki intermezzo junijske vojne leta 1991. Ko je zbor začel peti Vilharjevo pesem Lipa zelenela je, so poslušalci začutili, da je to pesem, ki so jo pričakovali ves čas. In ko so glasovi v dvorano prinesli tožbo o zimi, ki je dragemu drevesu vzela »cvetje ljubljeno«, so ljudem privrele iz oči prve solze, potem pa se je čustvo razlilo po vseh in je »vsa dvorana ihtela«, kot se spominja eden od poslušalcev, in je »vse jokalo«, kot pravi drugi. A že so se glasovi spremenili v upanje: »nova pomlad zelena, novi cvet bo gnala.« In ko se je to upanje, potem ko je zajelo ljudi, izpelo v napoved: »zopet bodo ptičice, ptičice vesele, pesmi nam prepevale, pesmi žvrgolele,« je »dvorana vzvalovila, robci so se dvigali« in »bučanje je šlo skozi prostor.«
Tistega večera so se z odra Unionske dvorane slišale domoljubne pesmi in ljudje so jih tako tudi sprejemali. Nobene dvojnosti ni bilo v njih, bili so samo narod, ki je »v svoji bridkosti in osamljenosti čutil ponižanje in je potreboval vero«, kot se je pozneje izrazil prof. Vilko Ukmar. Kadar se v spominu ustavimo ob tistem večeru, se ustavimo z nostalgijo, kakor po izgubljeni sreči. Zakaj kmalu nato so se začele dogajati stvari, ki so povzročile, da nismo več eno. Razdeljen narod smo, bolj kot si mislimo, in ko bi imeli na razpolago mnogo varnega časa, bi se lahko tolažili s časom, ki vse pozdravi. Toda prav tega obilnega in varnega časa nimamo. Naš čas je zgoščen in napet.
Demokracija omogoča, vsaj v načelu, transparentnost političnega prostora. Če vse ali vsaj večina ustanov demokratične politike in kulture deluje, se ne v politiki ne v civilni družbi ne morejo neopažene oblikovati črne luknje, iz katerih bodo nekoč planile pošasti. Zato ne moremo reči, da nismo bili opozorjeni. To pa je misel, ki nas pelje nazaj na tisti večer v Unionu 12. decembra 1941. Podoba, ki smo jo tam dali, je resnična, a ne celotna. Ljudje v dvorani in na odru tistega večera »niso vedeli v večini, kako in kaj vse je«, kakor se je pozneje izrazila ena od udeleženk. Ta namig kaže na zakulisje večera.
Nastop Maroltovega Akademskega pevskega zbora je namreč organizirala OF. Na sestanku z Borisom Kidričem je bilo določeno, da se upravni odbor zbora sestane s Prežihovim Vorancem in uredi vse potrebno. Eden od teh organizatorjev v ozadju je pozneje glede sporeda povedal, da so morali paziti: »Seveda nismo mogli postaviti v program tudi Internacionale ali pa Rdečih pionirjev, ki jih je ravno takrat skomponiral Pahor.« Vedeli so, komu pojejo: »Hoteli smo s preprostimi slovenskimi pesmimi, ki smo vedeli, da bodo najbolj vžgale, doseči čim večji uspeh.« Vsem tem stavkom je zgodovina dala interpretativno možnost, ki daleč presega značaj tistega decembrskega večera v Unionu. V slovenski zgodovini so se pojavili ljudje, ki so šli za tem, kar so izražale pesmi, kot sta bili Internacionala in Rdeči pionirji, a teh pesmi niso peli. Rajši so peli »preproste slovenske pesmi«, ker so vedeli, da bodo samo z njimi dosegli uspeh. To je, poenostavljeno povedano, zgodba o slovenski revoluciji in slovenskem narodnoosvobodilnem boju.
Toda ljudje takrat vsega tega niso vedeli. Mislili so, da so eno: bili so kakor veliko srce naroda – v bolečini in upanju. Zato človek, kadar sliši pripovedovati o tem večeru, ne more uiti ganjenosti. A potem ne more, da ne bi tudi pomislil, da je za tistim večerom že sedel pajek.
Sedaj pa k »Vaši« televizijski oddaji! Posvečena je bila, kot rečeno, dvema zboroma, predvojnemu Maroltovemu in povojnemu študentskemu zboru Toneta Tomšiča. Režijsko je oddaja bila koncipirana tako, da so se med posnetke Maroltovega zbora uvrščali posnetki ali nastopi zbora Toneta Tomšiča. Tako je prikaz šel do vojne, ki je pomenila konec Maroltovega zbora. Vojno so naznanili tanki, ki so se valili čez ekran in mleli pod sabo mesta, vasi in ljudi. Potem pa so se na ljubljanskih ulicah pojavili vojaki, nisem čisto gotov, toda mogoče res najprej okupatorjevi, a takoj za tem, če ne že na začetku, domobranci. Videli smo jih korakati po ulicah, videli smo jih na stadionu pri neizogibni prisegi, videli smo jih skupaj z esesovci dvigati roko v nacistični pozdrav. Sploh so prevladovali domobranci, le tu pa tam je režiser pokazal kakega italijanskega ali nemškega vojaka. Vojna je bila postavljena v ozadje, na prvem planu je dominirala kolaboracija: čista, z ničimer motivirana ali povzročena, zavržena, iz same želje po narodovi pogubi in izničenju spočeta kolaboracija. Pri tem je treba vedeti, da smo v decembru 1941, ko ni bilo nikjer nobenega vaškega stražarja, ali če hočete, belogardista, in sta do ustanovitve domobranstva bili še dve celi leti. Torej takrat, ko ni bilo še ničesar razen odloka OF, da zunaj nje ni dovoljeno organiziranje rezistence in da bo, če bo do tega kje prišlo, to sprejeto kot izdaja in kaznovano s smrtjo; takrat torej, ko razen tega in prvih revolucionarnih vosovskih storitev ni bilo še ničesar. Iz tega, kar smo gledali, je kmalu postalo jasno, da hočejo avtorji izrabiti slovesnost za brutalno ideološko diverzijo.
Kako zelo so se avtorji čutili varne ali katero mero predrznosti so mislili, da si lahko privoščijo, so pokazali s tem, da so med dogajanjem, ki sem ga pravkar opisal, predvajali posnetek pesmi Angelček varuh moj, varuj me ti nocoj. Zbor, ki smo ga slišali, je odpel vse tri kitice, tako da se nas je lahko do konca polastila onemelost pred tolikšno arogantnostjo: v času, ki so ga nakazovali posnetki na ekranu, so ljudje po deželi klečali, molili in prosili, da bi jih dobri angeli varovali še eno noč pred partizanskimi teroristi. Tu ni šlo za nobene zbore in za nobeno umetnost, tu je šlo za življenje.
Spoštovani gospod Virk, oddajo 8. januarja je gledalo mogoče stotisoč ljudi. Ali ste kdaj pomislili na to, da jih je bilo najmanj tridesettisoč zelo žaljenih; da je v najmanj tridesettisoč ljudi stopila zavest – kolikič že – da živijo v državi, kjer jih lahko nekaznovano tepejo. Ali ste kdaj pomislili, da so to hkrati ljudje, od katerih se pričakuje, da bodo državljani; ljudje, ki so za državo odgovorni, ki vedo, da morajo državo voditi državljani – cives – če ne, se bo znašla v rokah falotov; ki vedo, da je država res communis – skupna briga? Pa kaj bi v tem »ubožnem času« govorili o državi in državljanih, ostanimo skromno pri ljudeh. Ali niso bili vsi ti ljudje napadeni v svoji normalnosti? Ko so začutili, da bi se morali braniti, so hkrati že vedeli, da se ne morejo, ker ni več ničesar na njihovi strani, ne prava ne politike ne jezika – odkar po njegovih tolmunih plavajo mrtve ribe.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Prepovedano - zamolčano Mirko Kambič

Po tem, skozi kar smo šli v 20. stoletju, se je pred nami zasvetila beseda normalnost. Vemo, prvič, da sploh je, da obstaja in da nosi življenje; vemo, da obstaja človekova antropološka konstanta, človekova narava, kot pravi Spaemann, in da človek postane pošast, če se izmota iz njenih osnovnih določil. Že dvatisoč let smo v senci Horacovega »est modus«, a smo ga danes na novo odkrili kot pogoj življenja v civilizaciji. Ko je arhitekt Boris Podrecca, še v komunističnih časih, na večer pred nekim Prešernovim dnem imel slavnostni govor, je stopil pred nas s to besedo. Rekel je, da je to, kar je Prešerna za zmerom postavilo tako visoko, njegova normalnost. Ko je bila ta beseda izrečena, smo vsi vedeli, da je resnična, a smo hkrati vedeli še nekaj več: da je to najbolj protiideološka beseda v slovarju, s katerim razpolagamo. Oddaja, pod katero smo prebrali Vaše ime – v tistem delu, ki smo ga označili za »arbitrarno izbrani fragmentarni smoter« – pa tolče človekovo normalnost.
Nekje med oddajo smo slišali, da je bil Maroltov zbor »nepolitičen«. Nekoč so Slovenci imeli to besedo za informacijo, danes pa vemo, da je ideološka finta. Vemo namreč, kdo so tisti, ki hvalijo ljudi in skupine, da so »nepolitični«, in zakaj to delajo. Pozneje med oddajo pa so nas seznanili, da je bil Maroltov zbor »napreden«. Tudi za to besedo vemo, kaj v resnici pomeni. Ne bom se vtikal v to, kako je glede teh stvari Maroltov zbor stal. Očitno pa je, da so se ga nekatere skupine zahrbtno polastile – sedaj celo njegovega spomina.
Kar nekaj ljudi, članov povojnega zbora Tone Tomšič, nas je prepričevalo, da se čutijo povezane s predvojnim Maroltovim zborom; da se nahajajo v njegovi tradiciji. S tem so verjetni mislili na kvaliteto svojega ustvarjanja. Niso pa govorili o tem, da je bil pevski zbor Toneta Tomšiča pod grobo politično kontrolo. Nihče se ni dotaknil tega, da so nekaj članov izključili iz političnih razlogov in da je prihajalo – vsaj pred nekaterimi gostovanji v tujini – do političnih čistk. Dr. Matjaž Kmecl, ki se je posebej trudil, da izpostavi tradicionalne vezi med obema zboroma, si ni, čeprav je po stroki zgodovinar, postavil na primer vprašanja, koliko članov Maroltovega zbora je bilo izločenih zaradi političnega prepričanja in kateri člani se iz tega naslova niso smeli udeležiti kake turneje v tujino. Pač pa je govoril o »politikanskih napadalcih« – upam, da sem njegove besede prav ujel – a je bil ta izraz tako povedan, da smo ga razumeli bolj kot štos – kakor da je šlo za neke v bistvu čudaške in neškodljive ideološke gorečneže. Toda, po vsem, kar vemo, so bili kar pravi. A to ni važno. Važno je to, da so še. To dokazuje oddaja na TV Slovenija 8. januarja leta 2004. Kontinuiteta ni prazna beseda.
Spoštovani gospod Virk, gotovo veste, bolje od mene, da je TV Slovenija »javni zavod«. Mnogo bolje od mene veste tudi, da obstajajo pravila, statuti in druga besedila, ki povejo, kaj ta pojem pravzaprav pomeni. Jaz o tem ničesar ne vem, razen tega, da morajo biti s tem pojmom nujno povezane neke obveznosti. Na primer, da morajo stvari, ki prihajajo iz takšnega »zavoda«, intenzivno težiti k temu, da so za vse Slovence – ali za vse davkoplačevalce, kot slišim danes govoriti ljudi. Toda jaz – za enkrat – nimam nobenega namena hoditi gledat pravilnike in statute. Zavedam se namreč, da institucije, na katere bi se v tem primeru moral obrniti, človeku moje vrste ne dajejo veliko upanja. Kakor vidite, sem se, kljub nekaterim prejšnjim izjavam, omejil na jezik. Predvsem zato, ker mi je znano, da ste pisatelj in ne morete, da jezika ne bi jemali zares.