Avtor: Metod Bohinc

Pri prijatelju – sošolcu smo se v njegovi lepi hiši na Dolenjskem imeli prav imenitno. Povabil nas je k sebi na kosilo in klepet po dolgih letih po maturi. Štirje – dva para smo se pripeljali iz Ljubljane, tako da nas je bilo skupaj z gostiteljema šest. Prav lepo smo bili sprejeti in imenitno pogoščeni. Obujanje spominov na dijaška leta je bilo res prisrčno in prijetno smo se zabavali, dokler …
Ja, dokler ni začel sošolec iz Ljubljane takole: »Ampak, tole, kar se dogaja v državnem zboru okrog teh napisov na spomeniku ljudem, ki so bili pokončani po vojni, je pa že malo smešno. Evropa je razčistila te zadeve in obsodila kolaborante, pri nas pa se še kar pojavljajo razni Drobniči, delajo zgago in s svojo nestrpnostjo in nerganjem onemogočajo normalno delo parlamenta. Zgodovinar Repe je o tem že vse dovolj jasno povedal, vsega sta kriva Cerkev in kler, ki je nahujskal nevedne kmečke fante« itd … Takoj sem zaslutil, da bo to tema, pri kateri se bodo naša mnenja močno razhajala, izbruhnila bodo čustva in debata lahko postane groba in še posebej v odnosu do gostitelja neprimerna. Na kratko sem povedal svoje mnenje, da se s tako oceno ne strinjam in da je v mojih očeh poslanec Janez Drobnič eden najbolj – sicer odločnih, vendar pa – miroljubnih in poštenih ljudi v državnem zboru. Vsakemu sicer dopuščam njegovo mnenje, za pogovor o teh zadevah pa bi si vendarle raje izbral drugo priložnost.
Ko sem prišel domov, sem razmišljal o tem dogodku. Ta moj sošolec in kolega je intelektualec, tehnično visoko izobražen in ni politik. Kako je mogoče – sem si dejal – da dejstva in argumenti v našem prostoru nimajo nobene teže, da razumni ljudje niso sposobni sprejeti resnice in novega stanja, ko je s propadom komunizma vendarle nastopil čas za razsvetljenje, za redefenicijo pogledov na obdobje medvojnih in povojnih dogodkov v Sloveniji. Ne potrudijo se, da bi si pridobili več informacij. Z neverjetno lahkoto se »delajo Francoze« in kot najbolj prekaljeni revolucionarji prisegajo na narodnoosvobodilni boj, pozabljajo pa na dirigirano revolucionarno nasilje, ki je bilo – kot vsi vemo – edini razlog za slovenski medvojni razdor.
Malo se mi zdi verjetno, da bi se lahko s svojim ljubljanskim sošolcem spet kmalu srečala. Na moji vsakdanji gozdni poti na Rašico, kjer moja noga natančno pozna že vsak ovinek, vsako korenino, pa moja razmišljanja vedno znova iščejo pravo besedo kot odgovor na žaljivo, nepremišljeno blatenje. Vem, da je to krivica brez primere, toda kako v poplavi znanih interpretacij, ki jih v ponavljajoči izvedbi sprejetega kalupa poslušam že celo življenje, s prepričljivo besedo vzbuditi vsaj zanimanje in pripravljenost za pogled tudi iz nekega drugega zornega kota … In tako se grem svoj monolog. Izberem si temo, popravljam besede, dokler ne čutim, da so tako neizpodbitne in močne, da prepričajo tudi mene. Nizam stavek za stavkom in skušam biti zbran, da mi ne uide rdeča nit. Predstavljam si, da je to moj odgovor, da je to pismo mojemu sošolcu – za katerega vem, da je v redu in dober človek. Ravno zato nekako čutim, da mu moram to povedati. Toda, ali mu morem in znam to povedati tudi drugače, brez vzorca obtoževanja in žalitev – tako, da bo voljan poslušati in sprejeti tudi zgodbo z druge strani?
Da imamo o kaki zadevi različne poglede, drugačno mnenje, je seveda lahko precej normalno. Kako se oblikuje stališče posameznika, je rezultat mnogih dejavnikov: družinska tradicija, okolje, v katerem živimo, vpliv vzgojnih institucij (vrtci, šole itd.) in medijev, lastne izkušnje in končno osebna angažiranost, poglobljen raziskovalni pristop pri osvetlitvi neke teme, ki je še posebej aktualna in kjer nova spoznanja lahko opredelijo in utemeljijo naše prepričanje. Človek sicer že po naravi svojega obstoja in bivanja želi biti tam, kjer sta resnica in pravica. Žal naša domišljija tako elastična, da si lahko skoraj za vsak primer ustvarimo okoliščine, slike, ki ustrezajo naši želeni resnici in predstavi. Te zavzeto in vneto varujemo in nikakor ne dopustimo, da bi se ta slika v nas spremenila, saj bi to ogrozilo našo notranjo varnost in deklasiralo našo pozicijo. Argumenti – pa naj bodo še tako utemeljeni – so puhli in prazni, za vsakega imamo pripravljen odgovor. Že vnaprej naš »obrambni obroč« deluje stoodstotno, strategija nesprejemanja novih, drugačnih spoznanj deluje brez napake. To je pač zakon inercije, čas dolgotrajnega sprejemanja nekih podatkov, ki so se usedli v našo podzavest in okupirali našo dušo … Ali ima torej smisel prepričevati nekoga pri zrelih letih s popolnoma izdelanim lastnim mnenjem? Težko bo to. Pa vendar, dopuščati, da življenje teče še kar naprej z izkrivljeno, enostransko predstavljeno zgodbo o naši preteklosti, je še hujše breme. Če vložimo svoje hotenje in pripravljenost v napor ozaveščanja – pa četudi ostanemo pri tem nerazumljeni – se zdi, da nam je lažje in da izpolnjujemo na ta način svoje človeško poslanstvo, ki teži k bolj objektivni resnici. Vendar pa bi bilo mnogo lažje, če bi vsak, ki želi odpirati debato o teh zadevah, poleg Repeta in drugih znanih režimskih piscev (ki v gorah naklade opevajo prirejeno zgodovino zmagovalcev) prebral še kakšno drugačno razlaganje teh dramatičnih dogodkov. V času po propadu komunizma se je vendarle odprla pot tudi do drugih virov in mlajši zgodovinarji v svojih delih odpirajo nova, doslej neznana poglavja, ki osvetljujejo takratna dogajanja še iz drugega zornega kota …
Komunisti, ki so poleg Hitlerja »proizvedli« toliko gorja in zločinov, so imeli svojo vizijo, svojo resnico. Edinstveno in vabljivo geslo iz francoske jakobinske revolucije: enakost, bratstvo, svoboda je omamilo množice polovice sveta, množice – obubožanih, izkoriščanih in zavrženih. Stalin, Tito, Naser, Ceausescu, afriški, južnoameriški, kubanski, vietnamski, korejski itd. revolucionarji so zasejali seme upanja v izkoriščano ljudstvo. Pa tudi v srenjo intelektualcev, ki so s pesmijo, glasbo in vsakršno literarno vsebino poveličevali prihajajoče zmagoslavje nad bedno črnino človeštva.
In tako je v napore za pravičnejši svet med drugo svetovno vojno vložila svoje adute tudi naša Komunistična partija. Po njenem mnenju je bil za to dejanje najprimernejši začetek druge svetovne vojne, saj je predvidevala, da bo v vsesplošni zmedi in kaosu najlažje uresničila svoje cilje. Komunisti so bili dobro organizirani (ilegala, španska državljanska vojna) in nikakor niso bili pripravljeni dovoliti, da bi jih v vodstvu in organizaciji odpora – ta je služil za pokritje glavnega namena, to je prevzem oblasti – kdo prehitel. To je bilo res samomorilsko dejanje in noben narod v območju okupirane Evrope leta 1941, ko je bila moč zavojevalca največja, tega ni počel. Z vso gotovostjo lahko postavimo trditev, da so nam večino gorja, ki smo ga Slovenci doživeli med vojno, »preskrbeli« komunisti. Začetek odpora bi bil smiseln – tako kot marsikje po Evropi – v začetku leta 1943 (padec Stalingrada), ko se je ostrina okupatorja skrhala, moč oslabela in so bili primorani pričeti z vpoklicem slovenskih fantov v svojo – nemško vojsko.
Vsa ta dejanja, trpljenje, smrti in gorje pa bi se vsaj do neke mere opravičila, če bi se napovedi, obljube in sanje komunistov uresničile. Žal se je izkazalo, da je bila tudi ta svetla ideja le utopija in da so bili vsi napori, vsi zločini, razredno čiščenje, poboji zaman. Projekt »Raj na zemlji« je propadel in tudi Slovenci počasi spoznavamo, da smo v tem eksperimentu plačali čisto po nepotrebnem previsoko ceno. Kakor se narava človeštvu prej ali slej maščuje za napačne odločitve in zlorabe, tako se tudi v življenju posameznika ali naroda napačne odločitve prej ali slej izrišejo kot usodne …
Del Slovencev je ideji boljševizacije, ki se je med vojno pri nas rojevala, po vojni pa tudi dejansko ustoličila – nasprotoval. Zakaj in po kakšnih merilih bi morali obsojati slovenske fante, ki so se med vojno uprli ideologiji, v katero niso verjeli in kateri niso zaupali – še posebej potem, ko so glavni komunistični akterji po svojih vosovskih eksekutorjih izvajali nad drugače mislečimi ljudmi nasilje najhujše vrste? Ta upor je bil njihova legitimna pravica in dolžnost po »božjih in človeških postavah«. Da jih je pri tem Cerkev spodbujala, je bilo razumljivo, saj je ta ideologija na najbolj grob način zanikala vrednote, ki so stoletja ohranjala in vzdrževala človeško vrsto, da ni podivjala v anarhiji in razvratu. Misel našega najbolj uveljavljenega pisatelja Draga Jančarja, da »je bil narodnoosvobodilni boj vrednota, nič manjša vrednota pa ni bil upor proti totalitarnemu komunizmu«, mi je zato zelo blizu. Dogodki in razplet te zgodbe so pokazali, da so tudi ti fantje imeli svoj prav in da bi si vsaj zdaj, ko je ideološka evforija le malo popustila, (če že drugega ne) zaslužili vsaj spodoben, ne pa žaljivo poniževalen napis na spomeniku oziroma tak napis, kot si ga želijo svojci, brez diktata trenutne oblasti, ki še vedno deluje po kalupu in načinu petdesetletnega enoumja.
To bi bil prvi, pietetni akt slovenskega naroda v znamenju katarze, ki bi vsaj malo olajšal težko breme zločina.