Avtor: Marija Vodišek

Kdor je med vojno živel na Jesenicah, je bil tako ali drugače povezan s tovarno. Drži, da so partizani nameravali razstreliti najbolj važne dele tovarne, saj piše o tem v svoji knjigi »Med Mežakljo in Karavankami so se uprli« tudi Franc Konobelj - Slovenko, oznovec in udbovec, ki še danes lagodno živi na Jesenicah. Da se je oče Hilde Kosmač temu uprl, je zelo verjetno, saj bi bi bilo nekaj takega brez njega nemogoče izpeljati.
Marijo, mi smo jo poznali kot Hildo, sem poznala. Bila je čedno dekle. V Begunjah sva bili nekaj časa skupaj v sobi. Imeli so jo za Nemko in jo dali kasneje v skupino s tja pripeljanimi Nemci oz. Nemkami. Tisto, kar je doživela z zobozdravnikom z Bleda, ji popolnoma verjamem, tudi sama se spominjam tega človeka. Bil je oficir, ne vem pa, kakšen čin je nosil. Generalni direktor jeseniške KID je bil Karel Nott in ne Noč ali Loth. Videla sem, kako ga je Ludvik Ambrožič z Blejske Dobrave tako močno udaril po zatilju, da se je stari gospod, mislim, da je imel 70 let, na licu mesta zgrudil. O gospe Planinšek iz Koroške Bele, od koder je bil tudi Konobelj, sem že tudi pisala v Slovencu. Bili sva v isti sobi, nosila je črnino, ker so ji partizani nekaj mesecev prej ustrelili moža. Vem, kdaj so jo poklicali na zasliševanje. Zasliševalnica je bila namreč tik nad našo sobo. Takrat, ko je bila tam, zasliševal jo je Konobelj, je bilo slišati, kot bi premetavali pohištvo. Po tistem je nismo več videli. Pozneje sem izvedela od njene nečakinje, ki je živela v Kranju, da je nekaj let po teh dogodkih prišel k njim sovaščan, ki je bil kot stražar prisoten pri njenem zaslišanju. Rekel je nekako takole: »Moral sem priti povedat. S tem ne morem živeti. Medtem ko jo je Konobelj zasliševal, so jo tako pretepali, da je na koncu bruhnila pljuča – kri in kar pred njimi izdihnila.« Kje ležijo trupla tam umrlih, pretepenih in mučenih, ve brez dvoma Franc Konobelj, pa tudi ta Ambrožič, kasnejši direktor COKLE, ki še živi na Blejski Dobravi. Iz tega kraja sta tudi brata Kersnik, Lado in Stane, tudi pretepača in mučitelja. Vem, da je Stane postal kasneje upravnik ljubljanskih zaporov. Umrl je pred letom ali dvema. Tistega dne oziroma noči, ko so jih morili, se tudi sama dobro spominjam, nisem pa mogla gledati skozi okno, ker je bila naša soba obrnjena v drugo smer. Vso noč je bilo slišati kamione, ki so odvažali napol mrtve v razne skrite kraje na Gorenjskem. Nekateri so povedali, da so jih vozili v Radovno in na Poljane nad Jesenicami. O tem mora vse vedeti tudi Janko Repe iz Spodnjih Gorij, njegov sin je zgodovinar Božo Repe. Janka sem poznala še iz predvojnih časov. Živel je v Radovni, njegova sestra pa je redovnica v Franciji v samostanu Notre Dame de Sion. Komunisti so ga dobili popolnoma na svojo stran.
Vem tudi, kako je bilo z Milico Zelenak. Tudi njo je zasliševal Konobelj. Sama je prosila, naj jo zaslišijo, čeprav sem ji to odsvetovala. Z menoj je delala v kuhinji, ko so jo prišli iskat. Čez kaki dve uri se je v kuhinji prikazal Konobelj in kuharju z Bleda rekel: »Zelenakove ne bo več v kuhinjo.« Zvečer, ko sem se vrnila v sobo, sem vprašala, če je Milica prišla po svoje stvari, saj sem nekaj časa upala, da so jo izpustili. Odgovorili so mi, da je ni bilo, pač pa je prišel po njene stvari neki stražar. Šele ko sem se po treh mesecih vrnila na Jesenice, sem lahko preverila, kdo se ni vrnil domov. Nekje proti koncu meseca junija sta prišla v Begunje Niko Šilih in dr. Žiga Vodušek, oče zgodovinarke Jere Vodušek-Starič. Vodušek me je pred leti tožil, ko sem v Slovencu napisala, da je bila takrat tam narejena končna čistka. Pozneje se mi je posvetilo, zakaj je svojo udeležbo pri tem poskušal zanikati s tožbo. Takrat so namreč pobili vse nemško govoreče, tudi tiste ugrabljene v Celovcu. Med njimi je bil tudi celovški župan in njegova žena. To mi je povedala mati Ivana Prezlja, ki je bila skupaj s sinom in sestro ugrabljena v Celovcu in s celovškim županom in še nekaterimi Korošci prepeljana v Begunje. Ker je Lojze Peterle obljubil Avstrijcem, da bo pojasnil izginotje ugrabljenih Avstrijcev, se je dr. Žiga Vodušek kot pravnik ustrašil, da bo prišla zadeva pred mednarodno sodišče. O tem sem takrat Peterleta obvestila s pismom, vendar kolikor vem, ni v tej zadevi naredil nič. Če bi, se morda danes Kučan in Združena lista ne bi sklicevala na AVNOJ in njegove sklepe. Če bo kdaj treba in če bom še pri razumu, sem vedno pripravljena povedati, kar vem.
Kosmačevo so tako kot mene in mnogo drugih prepeljali v Škofove zavode. Tam je zasliševal poleg drugih Ivan Vovk - Živan, vosovec, ki je ubijal po Jesenicah in okolici. Po vojni je osebno ubil najstarejšega sina predvojnega jeseniškega župana Valentina Markeža. Ivan mu je bilo ime in menda se je pridružil domobrancem nekaj dni pred koncem. Vrnjen je bil s Koroške in tam nekje pri Crngrobu ga dobil Vovk, ki ga je seveda poznal, saj sta bila skoraj soseda. Ukazal mu je, naj pljune na svetinjico, ki jo je imel pri sabi. Ker je fant to odklonil, ga je ustrelil. Že pred vojno je bil ta Ivan Vovk znan na Jesenicah kot delomrznež. Kdor je kaj dal na dober glas, se ni družil z njim. Mislim, da še živi, vendar, kakor mi znanci Jeseničani povejo, hodi okrog popolnoma zmešan, bolj podoben klošarju.
Tudi tisto zgodbo o zlatu, o katerem piše Kosmačeva, poznam. To so bili zlati sakralni predmeti, ki jih je kraljeva družina darovala blejski farni cerkvi. Medvojni blejski župan Paar, sicer tudi Jeseničan, je te predmete na prošnjo takratnega blejskega župnika hranil vsa vojna leta. Potem ko so ga izselili, so to zlato pokradli, kot tudi piše Konobelj. Glavni pri tej kraji je bil Koritnik, ki je pozneje živel kot hotelir ob Gardskem jezeru, pa tudi brat Ivana Jana – partizanskega zgodovinarja laži okrog Dražgoš. Brat Jože Jan je bil tast pisatelja Jožeta Snoja in ded Snojevega sina, ki je lani pel novo mašo v Lurdu.
Iz Škofovih zavodov sem bila skupaj s svojim takrat 60-letnim očetom in drugimi izpuščena sredi avgusta po prvi amnestiji. Kaj se je potem dogajalo v Kočevju in na Rogu, vemo iz številnih pripovedi preživelih in verjamem, da je tisto, kar opisuje Hilda, res tako potekalo.
Sedaj pa še nekaj besed o Ivanu Prezlju, ki živi že desetletja v Kanadi. Kot sem že prej omenila, sta bili v Begunjah tudi njegova mama in teta. Mama je bila po moji presoji takrat stara okrog 50 let, morda celo več. Delala je v pralnici, zato sem se lahko z njo večkrat pogovarjala, kajti delala sem v kuhinji in poleg drugega pomivala posodo. V pralnico smo nosile kuhinjske krpe, pri tem podnje skrile tudi kakšno hrano. Jemale smo jo v kuhinji. Tam sta kuhala kuharica in kuhar z Bleda. Kuharica Angela mi je sama rekla, da tako niso kuhali niti za največjo gospodo na Bledu, zdaj seveda samo za oficirje in oznovce. Navadni partizani so imeli kuhinjo v župnišču. Prezljeva mama mi je, posebno zvečer, ko sva se vrnili v sobo, kjer nas je bilo trideset do štirideset, pravila, kako so jih zajeli v Celovcu in prepeljali v Begunje. Franceta Bučarja takrat ni imenovala, saj ga ni poznala. Se je pa pozneje nekoč sam pohvalil, da je bil med prvimi, ki so prišli v Celovec z jugoslovansko zastavo z zvezdo. Kaj je tam delal, ne morem reči, vse, kar vem, je samo pripovedovanje tistih, ki so bili na Koroškem. Ne smemo pozabiti ene stvari, da se je namreč večina partizanov, predvsem pa oficirjev oznovcev med seboj predstavljala samo po svojih ilegalnih imenih. Nekaj pa smo vseeno izvedeli. Kuharica v Begunjah mi je povedala, da se je komandant zaporov v Begunjah pisal Štajer s partizanskim imenom Petnik. Pred vojno je bil cestar iz Gorij na Pokljuko in so ga tisti ljudje poznali. Kadarkoli sem ga videla zapuščati jedilnico, je imel v roki steklenico alkohola in je, ko so šli v bunkerje, od koder se je čez nekaj časa slišalo rjovenje, vseskozi pil. V bunkerje so odhajali skoraj vsi, vedno je bil zraven Konobelj in tisti zobozdravnik z Bleda, njegovega imena ne vem.
V naši sobi je bila neka Blejka Johana, malo starejša od nas, kako se je pisala, ne vem. Potem ko so jo odpeljali na zaslišanje, je nekaj časa nismo videli. Ko sem se nekoč vračala iz kuhinje, ki je bila na pol v kleti, v sobo v prvem nadstropju, sem šla prej v stranišče. V predprostoru je bil umivalnik, stranišči pa dve. Slišala sem, da eno ni prazno. Počakala sem in iz njega je prišla Johana. Pogled nanjo je bil strašen. V obraz je bila črnikasta in vsa zabuhla. Ko me je zagledala, se je ustrašila. Bila je namreč v ambulanti in nihče je ne bi smel videti take. Zaprli sva se v stranišče, tam pa mi je pravila, kaj so delali z njo. Pokazala mi je svoje pretepeno in oteklo telo. Rekla je, da so jo tepli tudi s puškinimi kopiti in od nje je namesto urina tekla le še kri od obtolčenih ledvic. Kaj vse je povedala, me je navdalo z grozo. Zakaj so jo tepli? Povedala mi je, da so hoteli od nje izvedeti stvari, za katere sploh ni vedela. V ambulanti je bil nemški zdravnik, ki je bil med vojno v Radovljici, potem pa so ga skupaj z ostalimi Nemci pobili konec junija. Johana se je vrnila v ambulantno sobo, jaz pa sem nekaj časa še čakala tam v stranišču, da ne bi kdo odkril, da sva bili skupaj. Pozneje so jo v Škofovih zavodih obsodili na smrt. Kje so jo skupaj z drugimi pobili, pa bi morali vedeti tisti, ki so tam sejali strah.
To, kar piše Ivan Prezelj, je brez dvoma res, saj imena, ki jih navaja, nekatera sicer malo popačeno, tam v tistem kotu vsi poznajo. Kako je njemu in Jaku Brezniku, ki sedaj že desetletja živi v Milwaukeeju, uspelo pobegniti čez mejo, mi je nekoč ob svojem obisku v Sloveniji pravil Jaka sam. Samo njima se je posrečilo, druge so postrelili. O tistih, ki so bili pripeljani s Koroške skozi karavanški predor, mi je pripovedovala Klinarjeva iz Hrušice. Videla je vlake, ki so prišli skozi predor. Tam so že čakali partizani, predvsem seveda vosovci in oznovci, odprli vagone, ven zbezali oficirje, med temi je videla tudi Naceta Železnika z Jesenic, domobranskega oficirja. Vse te so tam pobili, ne postrelili, ker so se bali, da bi vaščani slišali strele, in jih vsaj takrat kar tam zagrebli.
Tudi o tem bo potrebna še raziskava. Veliko bi še lahko napisala, kaj se je z nami dogajalo potem, ko smo bili izpuščeni. Mene so še isto leto, to je 10. novembra, s še petimi Jeseničani spet zaprli. Pet dni so nas imeli na Jesenicah, potem pa odpeljali v Ljubljano-Šiško. Zaprti smo bili v tisti veliki hiši, kjer je bila kasneje policija. Verjetno so se bali, da bomo delali zgago pri volitvah. Potem se je zgodilo, da so na Jesenicah več prej izpuščenih iz zaporov postrelili. Med njimi je bil tudi jeseniški kaplan dr. Franc Tom. Njega so skojevci umorili v vasi Sv. Križ nad Jesenicami, danes Planina. Tudi za njegov grob se ne ve. Glavnega ubijalca, mladega fanta Franca Šranca, je dal Andrej Bohinc, ki je bil kasneje na prvem Dachauskem procesu obsojen na smrt, aretirati in ga poslal v Ljubljano. Dejanje je označil kot roparski umor, ker so pri storilcu našli listnico z nekaj malega denarja in dokumenti ubitega. Takratni notranji minister Boris Kraigher pa je Bohincu sporočil, da bo fant prišel nazaj na Jesenice in da je bilo, kar je storil, dogovorjeno. Bohinc tudi pri tej zadevi omenja Konoblja. To je bil tudi eden od vzrokov za Bohinčevo smrtno obsodbo, pozneje so kazen znižali na 20 let, v zaporih pa je preživel 12 let. Imam njegov opis vsega tega pod naslovom »Na smrt obsojeni je spregovoril«. Čeprav fotokopija ni preveč dobra, se lahko vse prebere, in če bo kdo želel, mu jo lahko tudi posodim.