Avtor: Neoznačeni avtor

Janez Grum

Med pisanjem treh sestavkov o VS v D. M. Polju (Zaveza št. 47, 48 in 50) sem začutil potrebo, da bi zaradi resnice in pravičnosti moral zavrniti tudi neresnične trditve, ki so mi jih naprtili komunistični pisci v letih od 1952 do 2002 v petih knjigah. Prvi pa je zapisal izmišljeno trditev o meni v slovenski javnosti takrat znani antikomunist že septembra 1943.
Dejavnost VS je sedaj polpreteklost, lahko bi rekel, da je že zgodovina. Neresnične trditve, zapisane sicer v preteklosti, pa še vedno obstajajo, so tu, in bodo tudi v prihodnosti. Littera scripta manet – zapisana črka (beseda) ostane!
V Zborniku … Moste–Polje (1965, l. izd.) je na str. 302 tale odstavek: »Dne 16. sept. 1943 je uspelo prof. Janezu Grumu, ideološkemu vodji bele garde v poljski občini, da se je prebil s Turjaka v Ljubljano. Takoj je poiskal zvezo z Nemci in jih prosil pomoči za oblegane belo – in plavogardiste v turjaškem gradu. Novi okupator ‘Ljubljanske pokrajine’ mu je obljubil vsestransko pomoč. Po razgovoru z Nemci je odhitel Janez Grum v Polje, Dobrunje, Bizovik in na Sv. Urh sporočit tamkajšnjim belogardistom veselo novico.« In na koncu naslednjega odstavka: »Po Grumovem obvestilu pa so si oddahnili in se širokoustili: Zdaj pa naj pride kdor hoče, smo se že z Nemci povezali.«
Ta izmišljena trditev je v daljšem poglavju te knjige, ki je izvleček iz rokopisa za knjigo »Sv. Urh« Štefanije Ravnikar – Podbevšek. Torej so jo pisci Zbornika prevzeli od tam, ker je bila pač uporabna za komunistično propagando proti VS in domobrancem. (Naj omenim, da je v 2. izd. tega Zbornika 1988, zaradi na novo dodanega uvoda ta trditev v tekstu več kot 22 strani naprej.)
V prvi izdaji knjige Sv. Urh (1966) je ta trditev na str. 289, v dveh ponatisih (1972 in 1978, vsakokrat v tritisoč izvodih) pa na str. 291. V primerjavi z natisom v zborniku je opazna le majhna, nebistvena razlika. V opombi pod črto navaja Podbevškova kot vir »Vesti 16. sept. 1943«. Morda je ta vir res sama odkrila ali pa ga je povzela iz Sajetovega Belogardizma (2. izd. 1952), kjer je na str. 603.
To izmišljeno trditev sem bral še isti dan, ko je bila objavljena, v razmnoženini Vesti, 16. sept. 1943. Bral sem jo v šentjakobski šoli, kamor je bila iz domobranske kasarne prejšnji dan premeščena skupina vaških stražarjev, ki so se umaknili z Zapotoka.
Začel sem se spraševati, kako si je mogel kaplan Glavač, ki je vesti izdajal, izmisliti tako trditev? In vsiljevala se mi je misel, da bo vsak bralec sklepal, da imam neke svoje stike z Nemci. Pa sem se spomnil, da je Glavač s to trditvijo ponovno izrabil najino poznanstvo iz KA in posebej še s tritedenskega taborjenja na otoku Hvaru l. 1934. (Prvič sem od njega to doživel l. 1942 v zvezi z ustanavljanjem četniškega odreda, ko me je postavil pred zahtevno dolžnost, ne da bi me prej obvestil. Preračunal je, da bomo tri četnike, poslane iz Ljubljane tik pred policijsko uro, mi v kaplaniji gotovo sprejeli.)
Naslednji dan sem na Starem trgu srečal Glavača, ravno namenjenega v šentjakobsko šolo. Precej trdo sem ga vprašal, kako je mogoče, da si je izmislil tako trditev in celo navedel moje ime. Glavač je cinično odgovoril le glede imena: »Potrebovali smo neko ime, pa smo se spomnili nate.« Ne da bi se kaj opravičeval, je odšel naprej.
Ko sem po letih tu v ZDA Glavačevo trditev bral v Belogardizmu in po več letih nato v prej omenjenem Zborniku, kmalu za tem pa v knjigi Sv. Urh in kasneje tudi v knjigi Rdeči Zalog (1985; v tej sta samo dva stavka: »Janez Grum je takoj navezal stike z Nemci in z njimi sodeloval do konca vojne …«), mi je postalo jasno, da moram, če hočem zavrniti Glavačevo trditev, dobiti v roke originalno besedilo. To sem dobil preteklo jesen v Arhivu Slovenije. Original se glasi: »Po odhodu posadke, katera je dopoldne prišla v domobransko kasarno na Poljanski cesti, so Nemci takoj iskali stik s poveljnikom VS prof. Grumom, kateri jim je dajal točne informacije o položaju naših fantov, obenem pa jim je moral opisati tudi situacijo partizanov.«
Trditev je v Belogardizmu zapisana brez dodatka, v knjigah Sv. Urh in Zbornik pa z dodatkom: »Po razgovoru z Nemci je odhitel Janez Grum v Polje …« (kot je spredaj v 2. odstavku).
Glede omembe mojega imena v Glavačevi trditvi sem končno prišel do tele razlage. Ker sem se na Zapotoku dne 13. sept. 1943 razgovarjal z Danilom Capudrom (opuščam širšo zgodbo), ki se je v noči nato prebil do Ljubljane – torej eno noč pred zapotoškimi in ker je ta bil član Glavačeve skupine, je nedvomno takoj šel h Glavaču in mu omenil tudi najin kratki pogovor. Le tako se je Glavač mogel »spomniti« na moje ime. – Če bi bili Nemci res želeli razgovor s kakšnim oficirjem, ki je tedaj prišel z Zapotoka v Ljubljano, bi prišel v poštev samo aktivni oficir, stotnik Albin Cerkvenik, ki je bil na Zapotoku poveljnik vseh vaških stražarjev in ki je skupaj z župnikom Škuljem in županom Paternostom dejansko prišel do gen. Rupnika. Le on je mogel imeti stik z Nemci kot mestni župan, bil pa je tudi bivši divizijski general.
Morda je imel Glavač v mislih, da bo njegovo trditev bral kdo od Nemcev v Ljubljani, npr. na nemškem konzulatu ali pa v Rösenerjevi izpostavi v hotelu Miklič, ki je bila tam že po Mussolinijevem padcu. To mi delno potrdi Glavačeva omemba v pismu politiku Rudolfu Smersuju, da bi bilo moralo slovensko politično vodstvo takoj navezati stike z Nemci, ko so ti ustanovili Jadransko Primorje. (Pismo mi je bilo dano na vpogled.)
Nemalo začudljivo je še sedaj, da je izmišljena trditev izrazitega protikomunista Glavača tako dolgo služila za komunistično propagando proti vaškim stražarjem in domobrancem in ne nazadnje tudi proti meni. Res pa je, da je za avtorje omenjenih knjig Glavačeva trditev veljala za resnično.
V naslednjih odstavkih se ustavljam le pri hujših očitkih, namenjenih meni v omenjenih knjigah. Po časovnem redu izidov najprej v Sajetovem Belogardizmu.
Predvsem me Saje večkrat zamenjava s Francetom Grumom. France je šel s skupino prvih četnikov proti Novemu mestu in Gorjancem. Sam med vojsko nisem prišel niti do Suhe krajine. Zato je več Francetovih aktivnosti namenjenih meni, nekaj mojih pa njemu. – Glavačeva trditev je na str. 603 v tej knjigi, kot že omenjeno. – Ne bo odveč omeniti, da so gradivo za to knjigo sortirali zaporniki v ljubljanskih zaporih, kot omenja Ljubo Sirc v knjižici »Nesmisel in smisel«.
Naj sedaj povem – doslej nisem imel take priložnosti – da poročila na str. 334–337 nisem postavil jaz. (7. točka je že na str. 330), ampak France Grum, le nenavaden podpis je moj. Ko je konec sept. 1942 France za nekaj dni prišel iz Novega mesta domov, se je zglasil na sedežu VS in me prosil, da bi to poročilo podpisal jaz, zaradi možnega maščevanja, ko se bo vrnil. Hudo trenje je bilo med tistimi, ki so kasneje sestavljali Legijo smrti, ter četniki in njihovimi simpatizerji. Podpis s polnim imenom sem odklonil, privolil pa, da če poročilo malo popraviva, ga bom podpisal kot »akademik Janez.« To sem storil lažje tudi zato, ker mi je bil naslovljenec kaplan Babnik poznan še iz gimnazije. On je imel tesne stike s četniškim vodstvom in on naj bi temu vodstvu izročil Grumovo poročilo. – Sajetovo priznanje za »dokaj objektivni prikaz« torej velja Francetu Grumu, ne meni.
Precej več izmišljenih trditev o meni je v knjigi Sv. Urh. Ustavljam se le pri nekaterih. – Na zadnji strani slik (pred str. 321 in pred seznamom imen) je pod prvo zapisano: »Francka Zupančič v družbi s Francem Steletom – Plevnikom – prvi z leve –, kasnejšim izdajalcem, ki jo je dal na ukaz prof. Janeza Gruma zverinsko pobiti.« Huda obdolžitev! Mogel in smel bi navesti več dejstev, ki govore, da pri tem nisem bil udeležen. Naj omenim samo eno – z majhnim uvodom. Komunistična propaganda vsako leto ponovi članke o raznih dogodkih iz NOB, seveda po svoji izbiri. Tako so ljubljanske Novice 4. okt. 2003 prinesle celostranski članek »Urh, kraj žalostnega spomina« s sedmimi slikami iz knjige Sv. Urh. Med njimi je tudi omenjena slika pred str. 321 in pred seznami imen pod njo pa: »Francka Zupančič v družbi s Francem Steletom (prvi z leve), ki jo je naročil zverinsko pobiti«. Pri tem moje ime ni več omenjeno! Kot kaže, je pred letom 1966 kakšen krajevni ofarski aktivist dosegel, da je bilo pod sliko vrinjeno tudi moje ime, po mnogih letih pa je kdo drug svetoval, morda urednik Novic, da naj bo moje ime opuščeno.
Na str. ⁴⁸⁵⁄₄₈₆ te knjige najde bralec pripoved, da so 9. jan. (1944) domobranci 16. čete na Rudniku na bloku prijeli dve terenki (Natašo Zupančič in Nado Orel) in ju odpeljali na srednjo tehnično šolo (na Grabnu). Za tem je navedeno, da so drugi dan domobranci prestregli Ivana Škraba na Dolenjski cesti, ko se je vračal z dela.
Tudi Podbevškova zamenjuje Franceta Gruma z menoj, zlasti v prvem delu knjige.
Pa še beseda o izmišljeni omembi Jožka Marna in mene na str. 55. Če bi bila midva policijska zaupnika (konfidenta), bi zaloški komunisti to zvedeli in midva bi se ne smela pokazati v domačem kraju. So bili nekateri od teh že takrat bojno razpoloženi.
V Zborniku Moste–Polje sta poleg Glavačeve izmišljene trditve še dve, ki ju moram ovreči. Prva od teh je na str. 136, namreč o vodilnem krščanskem socialistu Janezu (Ivanu) Pangeršiču. Ker sem o njem napisal daljši odstavek v Zavezi št. 50 na str. 96, zato tega tu ne bom ponavljal. – K trditvi na str. ³⁰⁷⁄₃₀₈, da sem bil poleg Franceta Steleta drugi nasprotnik Francke Zupančič, naj pripomnim, da nisem imel nobene priložnosti slediti njeni terenski aktivnosti. Sem bil razen redkih obiskov pri domačih stalno od doma in zunaj vasi.
Več izmišljenih trditev, namenjenih meni, je tudi v knjigi Rdeči Zalog (1985). Zalog je bil res večinsko rdeč, tudi partijsko. Pri občinskih volitvah l. 1936 so dobili 44 glasov večine, ne pa v vsej občini. Poveljnik domobranske posadke v Zalogu (str. 184) nisem bil niti en dan. Čudim se, kako so mogli sestavljalci te knjige to zapisati. Sicer pa sem bil iz domače zaloške in poljske okolice proč od 15. aprila 1943, ko sem predal poveljstvo VS nasledniku. (M. Pirihu). In nikoli nisem bil poveljnik domobranskega voda v Polju, s pritokom Dolenjcev vanj, ki je kmalu postal del 13. domobranske čete. – Glede omembe mojega imena v zvezi z vodstvom Črne roke (¹⁹⁶⁄₁₉₇): saj celo škofu Rožmanu ni bilo prizaneseno s tako obtožbo, zato se ni čuditi, da sta tako obtožena tudi župnik Kete in Janez Grum, ki naj bi vse delal po župnikovih zamislih in načrtih.
K primeru Staneta Lukca (str. 193): Slučajno sem bil na kratkem obisku doma, kar so opazili terenci. Kaj kmalu je prišel njegov oče (ne mati!) s prošnjo, da bi jaz posredoval za sina. Od njega sem šele zvedel, da je Stane v oblasti voda 13. čete v Polju. Očetu sem odgovoril, da že dolgo nimam nobene besede več v Polju. (Pa tudi, da so mi ravno v tej četi oponesli, da sem premehak za terence.) Moj v knjigi navedeni odgovor si je izmislil vpliven vaški aktivist. V opombi je povedano, kdo. Pripomnim naj, da so Nemci zajeli Staneta Lukca nekje na Primorskem.
Presenetljivo, vsaj zame, je, da je Štefanija Podbevšek tudi tej knjigi prispevala svoj sestavek »Francka Zupančič – Oračeva«. Skoraj začudljivo pa je, da je po dvajsetih letih od 1. izd. Sv. Urha (1966) ona sama opustila tisto sliko s Steletovim in mojim imenom pod njo. Tudi sicer ne omenja najinih imen.
Na koncu sestavka se spet vračam k zborniku Moste – Polje, k str. 130–135. Navedbe so resnične, saj so vzete iz italijanskih dokumentov, trije dokumenti so celo v faksimilu. Glede seznama vaških stražarjev ob začetku posadke in glede prošnje za oskrbo in opremo naj povem, da so podobne dopise morali napisati poveljniki vseh VS in jih pošiljati po zveznem oficirju ali sami oddelku za VS pri italijanskem korpusu. Kdor hoče v tem dopisu videti moje posebne zveze z Italijani, naj jih! In glede moje prošnje za dopust na gimnaziji, kjer sem poučeval: Ko sem namreč po dveh tednih pouka v sept. 1942 zapustil šolo, mi je ravnatelj Marko Bajuk sporočil, da ga je referent za srednje šole na banski upravi opozoril, da moram napraviti prošnjo za dopust na italijansko oblast, ker bo sicer moje službeno razmerje prenehalo. Sestavil sem prošnjo v polomljeni italijanščini; popravil mi jo je italijanski profesor, ki se mi je od šestih profesorjev na klasični zdel še najbolj dostopen. Nato sem sam nesel prošnjo prof. Ferjanu, ki je poskrbel, da je bila poslana naprej. Zaradi te prošnje nisem stopil v noben italijanski urad. Da pa je moja prošnja romala do samega poveljnika italijanskega korpusa Robottija in od njega k visokemu komisarju Grazioliju, torej k vrhu italijanske upravne oblasti, sem zvedel šele iz »Sv. Urha«, nato pa obširneje v Zborniku. V domobranski dobi pa so zadevo mojega dopusta rešili sposobni slovenski uradniki sami.
Na koncu naj omenim prijetno kratko srečanje s tistim profesorjem, ki mi je bil popravil italijanščino v moji prošnji. Bilo je sredi poletja 1946 na železniški postaji v Udinah (v laškem Vidmu, kot bi rekli stari Goričani). Prijetno presenečena nad tem naključjem sva bila oba. Dejal sem mu, da grem proti Trstu in Gorici, da bom tako bliže domu, kamor pa ne smem. Je razumel. Obzirno sem ga vprašal, od kod bi bil on. Iz Rezije, je dejal. Iz Rezije? In jaz na to, da tam živijo tudi Slovenci. Pritrdil je, da je Slovenec. Prosil sem ga, naj bi kaj povedal v rezijanščini. On pa, da ga najbrž ne bi razumel. Predno sva se poslovila, je razodel, da je bil pred vojno dodeljen italijanskemu konzulatu v Sarajevu.