Avtor: Vanja Kržan

Že osnovnošolčkom so nam vtepli v glavo, da so partizanske sirote otroci tistih staršev, ki so padli v borbi z okupatorjem in žrtvovali življenje za svobodo naroda. Te starše smo poveličevali, njihove sirote so bile, hvala Bogu, preskrbljene za vse življenje. Kako pa naj imenujemo tiste otroke, ki so jim starše ubili partizani ali likvidatorji po ukazu VOS-a? Poleg tega, da so jih (zločinsko) pobili, so jih sirotam blatili in javno ožigosali. Ti niso bili poveličevane partizanske sirote, ampak otroci ‘belčkov’ in narodnih izdajalcev. Ostali so zaničevani, prezrti, zaznamovani in do danes zamolčani, kot da s smrtjo staršev niso bili dosti kaznovani in se je treba maščevati in znašati še nad njimi.
Moja starejša sestra je bila sošolka Marijana Smoleja s Hrušice pri Jesenicah. Kdo je bil ta deček, ki je po vojni hodil v jeseniško osnovno šolo in nekaj razredov nižje gimnazije? Kaj se je dogajalo med vojno in po vojni z njegovo družino in z njim?
Jeseni 1943 so partizani že drugič napadli hišo posestnika in predvojnega župana Pavla Smoleja (1889), po domače Korenca s Hrušice nad Jesenicami, in njegove žene Jere, roj. Janša z Dovjega. Ni se jim posrečilo, da bi ga smrtno zadeli, ampak ga je krogla ranila tako, da je oslepel. Zakaj? je vrtalo v njem in ženi. Njunih pogovorov se spomni najmlajši, takrat sedemletni Marijan (1936). »Ali res nisi mogel rešiti talcev, ki so jih Nemci postrelili na Belem polju?« je večkrat žena vrtala v moža. Kako naj bi jih rešil pred krvoločnim gestapom, pred strašnim Druschkejem, ki se je maščeval zaradi streljanja partizanov na gestapovski avto pri Belem polju in čez dva dni dal tam ustreliti 40 talcev, mož in mladoletnih fantov. Druschke je napodil Smoleja iz svoje pisarne, ko je šel prosit za talce. Še sreča, da je rešil Hrušico pred požigom. Od Druschkeja je dobil tudi povelje, da se mora pridružiti nemški straži v domačem kraju. Zaman je opominjal in rotil partizane, naj delujejo na skrivaj, ti pa so se javno sestajali pri Pajerju v gostilni in tam ustanovili lokalno centralo OF ali se brezskrbno sprehajali po travnikih.
Marijan se tudi spominja, da so partizani večkrat vdrli v hišo in zasliševali slepega očeta in gospodarja, zakaj jih ne zavaruje pred gestapom. Mar niso bili oni, borci za svobodo, dolžni ščititi svoje sovaščane pred maščevalnim srdom Druschkeja? V to mučno obdobje udari vest z nemške fronte, da je padel Smolejev najstarejši sin Pavel (1923), ki naj bi po vojni prevzel posestvo slepega očeta. Ob tej strašni novici oče samo še buta z glavo ob zid.

Opis slike: Poročna slika Pavla Smoleja in žene Jerce

Najmanj trikrat so jim partizani vse pokradli: zabelo, krompir, tudi junca. »Sestra Mira (1927) jim je morala kazati, kje je kaj.« Marijan jo še danes vidi, mamo pa sliši: »Še nam malo pustite!« Eden od ‘rekvizitorjev’ pa ji zabrusi: »Stara, ti pa crkni!« Največkrat je Mira poznala vse partizane, večinoma so bili iz Podmežaklje, in vselej so ji zagrozili, da jo bodo ustrelili, če bo koga izdala gestapu. Živeli so v neprestanem strahu, da jih ne bi kdo ovadil, da hranijo partizane. Mirina prijateljica se danes spominja, kako se je nekoč pogovarjala s šestnajstletno Miro, dekliški pogovori pač. »Kako pa se drzneš pogovarjati s ‘tako punco’?« ji je oponesel malo starejši Hrušičan. Zaznamovanje ‘takih’ šestnajstletnih deklet se je pričelo že med vojno.

Opis slike: Koline pri Smolejevih – z desne mati Jera s hčerko Miro, v sredini oče, na njegovi desni sin Pavel – v ozadju jugoslovanski graničarji

Marijan se spominja še marsikaterega vojnega dogodka, čeprav ni doumel pomena. Pa tudi veselja, ko je prišla osvoboditev: spet bodo lahko v miru obdelovali svoje njive, ponovno redili kakšno glavo živine. Lepega dne je pomagal sestri na njivi pod domačo hišo. Pod njivo je bil travnik, po njem je pričela železnica zavijati proti karavanškemu predoru. Plela sta, ko se pripelje dolg transport tovornih vagonov. Ustavi se, pojavi se polno partizanov s puškami, odpirajo vagone, pobirajo nekatere fante, zapirajo vagone, sliši se vpitje tistih, ki so v vagonih, grobi ukazi partizanov, ki zapirajo vagone in ženejo ujetnike. Mira in Marijan jo v hipu pobereta z njive. Marijan spozna, da vojne še ni konec. Kaj se dogaja, je le stežka dojemal.
Kasneje mu je o tem pravil stric Jože Bizjak. Bil je železničar, nadzornik visoke stavbe, ki je vodila nadzorstvo železnice. Stric je takoj vedel, koga vračajo v dolgih transportih. Pri domobrancih je imel edinega sina Joža, ki je bil študent teologije in je zadnje leto vojne delal pri Karitas v Ljubljani. Stric je bil pozoren ob prihodu vsakega transporta. Nobeden mu ni ušel. Kljub živahnemu ‘prometu’ se je Hrušica zavila v molk. Vendar so skrita ušesa prisluškovala, oči opazovale. Tudi stričeva očetovska ljubezen ni mirovala. Videl je, da vrnjene domobrance, ki so jih pobirali iz transportov, gonijo na Plac, levo od predora. Tako se je imenoval prostor za različne prireditve pred nekdanjim kulturno-prosvetnim društvom. Še danes se tako imenuje, vendar služi le še za nogometno igrišče. Stric je stanoval nad Placom v t. i. vili, nekdaj zelo lepi stavbi, ki je bila last menihov, vendar so jo zapustili, ko so pričeli graditi karavanški predor. S postaje je lahko šel domov samo prek Placa. Vselej je bil oblečen v železničarsko uniformo, vselej je hodil v službenem času.
Kaj je lahko videl? Z oboroženimi partizani zastražen Plac okoli in okoli, sredi njega pa dvored partizanov. Prignani domobranci so morali eden po eden mimo partizanov, ki so jih bili in suvali s puškinimi kopiti, brcali na tleh tiste, ki so se zgrudili, potem pa jih za noge odvlekli na kup. Marijanov stric ni nikoli dočakal transporta, ki bi mu vrnil njegovega edinca, in do smrti ni zvedel, kako in kje so pokončali njega. Morda pa na enak način kot te nesrečnike?
Kje pa so bili dokončno pokončani?
Nad Placom sta poleg vile stali dve železniški hiši s stanovanji železničarjev. Iz prve poleg vile so Nemci že med vojno izselili stanovalce, ker so potrebovali prostore za svoje uslužbence. Tako so med drugimi izselili Gusovo družino (Gus je bil po rodu Rus, ki se je med obema vojnama zatekel v Slovenijo) in družino železničarja Ivana Erjavca. Vrnjene domobranske oficirje so zaprli, mučili in pobijali v teh izpraznjenih stanovanjih. Krvave stene v nekdanjem Gusovem stanovanju so ostale neme priče. To mi je povedala Erjavčeva hčerka Pepca, por. Marinčič (1923). Vebrova mama v soseščini pa je slišala krike mučenih. O strahotah je govorila vsa Hrušica. Streljanja pa ni bilo slišati … Kasneje so to hišo porušili in zgradili stanovanjski blok. Še dolgo časa pa je stala karavla in vojaška kuhinja iz predvojnih časov ter bunker, ki so ga zgradili Nemci, vse to na levi strani v neposredni bližini predora.
Kasneje je nova oblast na nasprotni strani proge, ob vhodu v predor zgradila stražni stolp. V njem je noč in dan stal na preži stražar z brzostrelko, ki je pokosila vsakega skrivača v vagonu tovornega vlaka, ki se je pomikal proti predoru in tudi vsakega ‘izdajalca’, ki bi si drznil pobegniti skozi predor, svobodi naproti. Pa jih je kljub temu dosti pobegnilo, menijo na Hrušici.
Ob vračanju domobrancev je vso Hrušico preplavila dalmatinska brigada, ki se je privalila v Zgornjesavsko dolino prek Vršiča. Oficirji so se nastanili po stanovanjih Hrušičanov, Smolejevi so morali nuditi gostoljubje dvema partizankama, še hlev je bil poln partizanske ropotije. Na Belem polju so imeli konje, glavnina partizanov pa je taborila na travniku za vilo, že zunaj naselja. Nekaj šestnajstletnih fantov je nekega večera zaneslo do partizanskega tabora, malo iz radovednosti, malo iz fantovske objestnosti. Eden med njimi je bil Tine Peternel. Pa se ustopi prednje mlad partizan v uniformi, stegne proti njim roko z nožem in zanosno reče: »Danes sem štiri ubil s tem nožem!« Seveda so fantje takoj vedeli, koga v tistih dneh po Hrušici ubijajo. Hoteli so se pokazati pogumne tudi oni, zato so se naslednji dan naskrivaj odpravili do mesta, ki jim ga je pokazal partizan, kamor naj bi jih zagrebel. Ko so na omenjenem kraju opazili štiri na pol zasute glave, jim je upadel pogum in so se po najkrajši poti vrnili domov. Kasneje, po nekem nalivu, ki je s trupel spral še tisto malo zemlje, so morali nekateri fantje, tisti iz ‘nepartizanskih’ družin, nanositi v vedrih čez trupla zemljo.
Kam so zakopali izmučena telesa vseh pobitih domobrancev? Večina od njih trohni v pobočju nad železniško hišo. Tam okoli je bilo več lastnikov parcel, tudi Marijanov stric jo je imel, večina trupel pa je zakopanih na nekdanji parceli gospodarja Mrvice. Ledinsko ime za to zemljišče je »U Krancah«. Danes je tam senožetni travnik, grobišče pa je v zgornjem delu travnika v precejšnji strmini. Po mnenju nekaterih so pobiti domobranci zakopani tudi na Mlačici pri Mojstrani.

Marijanovo iskanje pravice in resnice

Kljub mori, ki se je s pričetkom svobode zgrnila nad Hrušico, je življenje teklo naprej. Razbohotilo se je poletje in treba je bilo izkoristiti vsak trenutek, da bo zemlja dala svoj pridelek in spet napolnila prazne shrambe in kleti. Hrušičani so bili večinoma železniški uslužbenci, le pri Smolejevih so živeli samo od kmetije. Ko le ne bi bil gospodar slep in ne bi njegov naslednik ostal za vedno nekje na nemški fronti! Vendar jih življenjski pogum in veselje do dela nista zapustila.
Vročega julijskega večera, na god sv. Ane je bilo, ko zaropota po vratih. Mira in Marjan gresta v vežo odpirat, mama še kliče za njima: »Ne odpret!« Mira odpre, za njo že priteče mama, deček pa steče po stopnicah in se skrije za zid. »Marjan, si ti?« sliši sestro na vratih. Njeno začudenje velja osemnajstletnemu Marijanu Brancu, ki ga je Mira prepoznala kljub temu, da je imel maskiran obraz, prav tako njegov spremljevalec. »Zagledal sem dve naperjeni pištoli, trenutek zatem zaslišal strele,« pripoveduje takrat devetletni deček Marijan. »Ob prvem strelu se je, zadeta v srce, zgrudila sestra, naprej proti vežnim vratom, ob drugem se zgrudi mama, nazaj proti kuhinjskim. Slepi oče je obstal v kuhinji, ob pokih pištol se je skril pod mizo. Eden od morilcev je poiskal še njega in pomeril vanj. Vendar ata ni bil smrtno zadet, čez dva dni je umrl v bolnici v Ljubljani. Pa mu še tam niso dali miru. Mučili so ga z zasliševanjem, tako da je posegel vmes zdravnik, naj ga že vendar pustijo v miru.«
»Ko sem videl, kaj se je zgodilo in slišal atovo hropenje, sem stekel pred hišo in v grozi kot iz uma pričel kričati: ‘Vse so postrelili! Postrelili so jih!’ Prihitela je soseda, teta Kavalarjeva in me odpeljala k njim… Kmalu so prišli na dvorišče in v hišo ljudje, ki so nekaj merili in me zasliševali… Še danes tistega pretvarjanja ne razumem.« Za nekaj časa sta dečka vzela k sebi stric Jože Bizjak in njegova žena. Ko se je stric upokojil, so se za stalno preselili na Smolejevo kmetijo, da jo je stric obdeloval naprej in tako ohranil edinemu nasledniku, Marijanu.
»V šolo sem hodil samo do petnajstega leta, potem sem delal doma. Še danes rad delam, delo na polju mi je celilo rane, ob delu sem pozabljal na gorje. Vendar je to z menoj vred raslo. Bil sem poreden otrok in težak mladostnik z močnimi pestmi, ki so jih vrstniki v pretepu občutili. Z leti sem pobliže spoznal starejšega brata svojih prijateljev iz otroštva Mirka Klinarja, ki je bil v partizanih še mladoleten.
Videl sem, da rad popiva in vedno bolj pogosto sem v gostilni prisedal k njemu ali ga obiskal doma s steklenico žganja. Ugotovil sem, da se mu je ob kozarčku razvezal jezik, in nekoč mi je izdal skrivnost: od takrat mi ni več dala miru, ker sem hotel priti na jasno, zakaj so mi postrelili mamo, ata, sestro.
Bilo jih je sedem, ki so tiste dni v gostilni pri Pajerju sklenili, da bodo pobili našo družino, tudi mene, če se jim ne bi skril za zid na stopnicah. Vse je bilo načrtovano in sklenjeno. ‘Zakaj pa še sestro in mamo, če ste že morali ubiti ata?’ sem vrtal v Mirka. ‘Praviš, da ste pred tem zastražili okolico hiše. Koga ste morali zastražiti? Ali mar slepca, dve ženski in otroka?’ sem ga še naprej spraševal. Ne enkrat, ničkolikokrat. ‘Zakaj ste ustrelili sestro, dekle osemnajstih let? Pa mi še to povejte?’ ‘Veš,’ je bil Mirko skrivnosten, ‘govorili so, da je bila všeč morilcu Marijanu Brancu, pa ga ni marala.’

Opis slike: Smolejevi pred vojno, z leve posestnik in župan Pavle Smolej, hčerka Mira, mati Jera z Marijanom

Dosti kasneje mi je Mirko le priznal: ‘Veš, zgrešeno smo naredili. Morali smo. Tak je bil ukaz.’ Vendar Mirko nikoli ni pokazal obžalovanja. On in drugih šest iz sedmerice; vse življenje so si ostali v svesti svoje moči in oblasti. Dobili so temu primerne zaposlitve in nas kot razni občinski možje še naprej gledali zviška in nam z nemogočimi odredbami solili pamet. Eden takih je bil tudi Drago Košir, funkcionar na občini. Bili so uverjeni v svoj prav, v svesti si svoje resnice in opiti od oblasti.«
Le stežka in zelo počasi je odraščajoči mladenič Marijan prepoznaval, da bije boj z mlini na veter. Če je poslušal oddajo Še pomnite tovariši, mu je o medvojnih dogodkih na Hrušici bila na uho sama laž. Če je o njih prebiral v časopisu Sedem dni, mu je laž bodla v oči. Hotel jo je prekričati, odpisal je na članek, pa so ga z novo lažjo in s svojo resnico takoj utišali. Zakaj nihče noče spoznati, da je njihova resnica njemu, devetletnemu dečku, uničila dom, ubila starše, sestro, otroštvo, in to tri mesece po končani vojni? V tem boju, ki ga je bil v sebi, je ostal čisto sam. Hvala Bogu, da so se našli dobri ljudje, ki so preprečili, da ni bilo v celoti zaplenjeno Smolejevo posestvo.
Zakaj lahko Klinarjev Mirko nosi s seboj pištolo? je odraščajočemu Marijanu nekoč padlo v glavo. Videl jo je, ko sta šla k Savi: Mirko je lovil ribe, pištolo pa odložil na bregu. Če jo sme nositi on, jo smem tudi jaz, si je naivno predstavljal Marijan. Na Hrušici si zlahka dobil pištolo, ne ene, kolikor si jih hotel. Tudi Marijan si jo je omislil. Zdaj bi lahko z njo maščeval smrt svojih staršev in sestre. Zavedal se je, da bi moral na koncu ustreliti še sebe, ker bi bil on poraženec in kot vedno kriv le on. Toda z maščevanjem bi vsem končno pokazal, kaj so mu, otroku, storili. Morda pa bi se ob tem le kdo pokesal?
Hvala Bogu, življenje se ni ustavilo pri njegovih dvajsetih. V njem so pričela zoreti še druga spoznanja: zaljubil se je v dobro dekle, se z njo poročil, si ustvaril svojo družino, svoj dom. Življenje, ki se je Marjanu nekoč ustavilo, mu je pokazalo nov obraz. Tragični dogodki iz otroštva so izgubljali ostrino, vendar bodo v njem živeli do konca. Moreče blodnje odraščajočih let so se umirjale, a spoznanje ostaja: »Če danes na to pomislim, se mi vse zagnusi. Rešitve ni … pač, rešitev bi bila, če bi bila pravica!« Prijazni in marljivi gospodar na ostankih posestva svojega očeta, edini preživeli, ne išče več osebnega zadoščenja in pravice pri ljudeh. Želi si le priznanja države, da so mu, osemletnemu, storili nepopravljivo krivico! Morda bi potem lažje živel.
Poslovila sva se. Pospremil me je skozi vežo do vežnih vrat in mi pokazal mesto, kje so se zgrudili mama, sestra, ata, kje je drgetal sam. Obšlo me je, kot da stojim na posvečenem kraju. Na skrinji v veži je s plamenčkom trepetala rdeča lučka. Bilo je v mesecu novembru. Na pragu se posloviva in tedaj opazim na pročelju hiše spominsko ploščo. Ne morem skriti začudenja in ogorčenja. »Kako to, da so se drznili na vašo hišo pribiti spominsko ploščo z imenoma dveh partizanskih žrtev, ki jih je na dvorišču z vrženo bombo ubil domači izdajalec. Za vas je verjetno rodna domačija kraj drugačnih, bolj grenkih osebnih spominov, Zveza borcev pa si jo drzne omadeževati s spominsko ploščo na osvobodilni boj. Ali mar nimate pravice, da bi jo sneli?« Le trpko se je nasmehnil. O tem v svoji preprostosti ni nikoli premišljal. Da, rešitev bi bila, če bi bila pravica!
Na Hrušici ni bilo dečka, ki bi bil bolj preiskušan v trpljenju kot Marijan. Vendar je tudi druge otroke in mladino vojna in povojno obdobje tako zaznamovalo, da se tega niso znebili vse življenje. »Na Hrušici je bilo toliko pištol, kolikor si jih hotel,« mi je povedal Marijan. In toliko streljanja in ubijanja, da so to otroci vsrkavali vase kot zrak. Po čigavi krivdi?
Omenila sem že, da sem za Marijana slišala od svoje sestre, ki je bila njegova sošolka na Jesenicah. Vendar v razredu niso vedeli, da je sirota, ker ni bil ‘partizanska’ sirota. Ko je Marijan hodil v tretji razred skupaj s štirimi sošolci, ki so bili vsi s Hrušice, je nekega dne vso šolo pretresel tragičen dogodek. Božičev Stanko, eden od njih, je prinesel v šolo nabito pištolo, seveda na skrivaj. Že prejšnji dan, doli ob Savi, jo je vseh pet dečkov preizkušalo, da bi se sprožila, pa se nobenemu ni hotela. Seveda, tudi Marijan je bil z njimi. Naslednji dan v odmoru med poukom, je šlo vseh pet na stranišče in vsi so še naprej preizkušali pištolo, ki se noče in noče sprožiti. Nenadoma pa se v Stankovi roki sproži – in krogla zadene v čelo sošolca in prijatelja Janežičevega Francija … Mrtev se zgrudi prijateljem pred noge. Otrpli od groze obstojijo, ‘ubijalec’ v naglici vrže pištolo skozi okno.
Pridirja ravnatelj tovariš Vasič, strah in trepet vseh otrok. Že s svojo pojavo je nagnal strah v kosti: v oprijetih jahalnih hlačah in usnjenih škornjih je bil videti tak kot takrat, ko je l. 1945 prijahal iz gmajne. Samo bič mu je manjkal. Neusmiljeno klofuta prestrašene dečke, ki se še vedno ne ganejo z mesta. Tako, naj si le zapomnijo, enkrat za vselej, da pištola ni zanje! Kaj vse so si oni že zapomnili, za vse življenje, tovariš Vasič! Tudi vzgojni nauki učiteljice Minke Pesjakove, nekdanje partizanke, jim niso mogli do živega. V njih so še naprej živele grozote vojne.
Dečka ‘ubijalca’ so iztrgali staršem in domu, ga poslali v poboljševalnico, kot so takrat pravili prevzgojnim ustanovam. Doma na Hrušici ga niso videli nikoli več. S tem so kaznovali tudi njegove starše, ki ga niso znali pravilno vzgajati! Če bi poslali na ‘prevzgojo’ vseh pet dečkov, bi bilo Marijanovo življenje dokončno uničeno.
»Rešitev bi bila, če bi bila pravica,« mi je rekel Marijan. Pravica pa je v tem, da se Marijanu vsaj prizna vnebovpijoča krivica, ki se mu je zgodila. Tolikim ranjenim ljudem govorimo le o odpuščanju in spravi. Naj slišijo že enkrat odrešujoče besede o obžalovanju! Prečitajmo jih v Lukovem evangeliju! Če tvoj brat »greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat obrne k tebi ter reče: ‘ŽAL MI JE,’ mu odpusti (Lk 17,4).« Kdaj bodo tisti, ki si prilaščajo pravico in resnico, priznali svojo krivdo in jo tudi obžalovali – v besedah, dejanjih, zakonih?!