Avtor: Marijan Smolik

Žužkova družina Franca in Ivane Novak (doma v Mali vasi v Dobrepolju) s Poljanske ceste 19 v Ljubljani, zraven Rdeče hiše, nasproti Poljanske gimnazije in blizu jezuitske cerkve sv. Jožefa, je zaradi pred kratkim umrlega rimskega profesorja jezuita p. Ivana Žužka vredna, da jo na kratko predstavimo, še posebej zaradi izjemno velike ljubezni do življenja. Potem ko sta se poročila proti koncu leta 1920, sta se jima v jeseni 1921 prekmalu rodila dvojčka Ivana in Franc, a sta umrla po porodu. Oče in mati sta kljub temu neomajno zaupala življenju in sta imela še trinajst otrok, od katerih je še zdaj živih enajst, med njimi tudi najstarejša Majda (1922) in p. Miha (1923), ki sta se prva odločila za redovništvo: Majda je uršulinka, Miha pa znani jezuit. Ivan (1924) je postal jezuit v Italiji, Niko (1925) pa se je pozneje v emigraciji poročil in leta 1982 že umrl. Redovnici in misijonski zdravnici sta postali Janja (1927) in Rezka (1928), naslednji brat Lojze (1929) se je tudi poročil, Silva (1930) pa je kot redovnica postala misijonska farmacevtka. Mlajša polovica otrok: Anton (1932), Božo (1934), Matija Roman (1938), Stane (1937) in Andrej (1942) so si ustvarili družine, najmlajša dva sta doživela že vnuke. V vojnih časih je številna družina živela že v svoji hiši, ki se je morala pozneje umakniti Kliničnemu centru, leto 1945 pa je starše in mlajše otroke »pripeljalo« v tujino, najprej v taborišča na Koroškem in v Italiji, leta 1948 pa v Argentino in še druge dežele. Miha je že med vojno po maturi leta 1941 vstopil k jezuitom v Zagrebu, Majda pa je z uršulinkami ostala v Ljubljani.

Opis slike: Mekinje, september 2001, zlata maša p. Miha – Stojijo z leve Janja, Ivan, Miha, Andrejeva žena Liza, Andrej, Janja, sedita z leve Silva in Cecilija

Ivan je v Zborniku Svobodne Slovenije 1969 zapisal, da je hodil v ljudsko šolo k šolskim sestram v bližnje Marijanišče, nato pa je študiral na Klasični gimnaziji v Ljubljani, zaradi »zapravljenega« tretjega razreda je postal sošolec mlajšega brata Nika in sta oba maturirala leta 1944. Takratno razpoloženje na Klasični gimnaziji je opisal njun sošolec Metod M. Milač v knjigi Kdo solze naše posuši (Celje 2003). Ravnatelj Marko Bajuk je moral »diplomatsko« rešiti zaplet med dijaki in profesorjem italijanščine, frančiškanom, vojaškim duhovnikom, ki je molil obvezni očenaš pred poukom italijansko, dijaki pa glasno slovensko. Maturo v začetku junija 1944 je delalo 31 dijakov v 8. c razredu, katerega razrednik je bil klasični filolog Silvo Kopriva. Milač je objavil tudi sliko nekaterih maturantov. Njega je nato zaprl nemški gestapo, Žužka pa sta postala domobranska poročnika. V knjigi Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo (Ljubljana 2003) je zapisano, da se je k domobrancem prijavilo okrog 250 dijakov ljubljanskih srednjih šol, ker je nemški okupator poleti 1944 razglasil splošno mobilizacijo letnikov 1914–1926, fantje pa so imeli na izbiro ali domobranstvo ali nemško SS, nemško policijo ali delovno enoto organizacije TODT. Za delavce pri tej pa tudi ni bilo jasno, če bodo kopali jarke samo doma.

Opis slike: Pater Ivan Žužek (1924-2004)

Svoja doživetja kot domobranec si je Ivan zapisoval v droben dnevnik, ki se je ohranil med zaplenjenimi domobranskimi dokumenti, kopijo pa sta po letu 1991 dobila v roke tudi p. Miha in Ivan. Ivan in Niko sta z drugimi bežala v Vetrinj in bila vrnjena prek Pliberka in Maribora, namenjena v Teharje. Kako naj se rešita, je Niko pričal 12. junija 1945 v Vetrinju (Taboriščni arhiv priča, zv. 2, Buenos Aires 1974, dokument št. 68):
Bil sem poročnik SNV (Slovenske narodne vojske) v II. polku I. bataljona 2. čete. Dne 30. maja 1945 smo se na kamionih odpeljali proti Pliberku. Prej smo bili ves čas prepričani, da se bomo odpeljali v Italijo. Kakor hitro pa smo videli, da se peljemo proti Pliberku, se nam je zdelo sumljivo. Med potjo ni nihče niti skušal pobegniti, ker smo še vedno zaupali, da nas ne bodo predali partizanom. Še ko smo se vozili proti Pliberku, nam je neki angleški major izjavil, da gremo v Italijo. V Pliberku so nas iztovorili s kamionov na travnik, nas vse pregledali, zastražili, nato pa nas po posameznih skupinah odpeljali na postajo, kjer so posamezne skupine predajali titovcem. Na travniku smo hoteli organizirati odpor. Usedli smo se na travnik, enako so naredili tudi vojaki. Angleži so nas hoteli odpeljati, mi pa nismo hoteli iti. Angleži so rekli, da bodo streljali, vendar pa niso hoteli streljati na nas, pač pa so začeli pretepati vojake. Tako je najprej eden vstal, temu so sledili drugi. Okrog 15 ljudi pa nas ni hotelo iti na vlak. Prišli so Angleži; ker nismo hoteli iti, so nas naravnost naložili na avtomobil in odpeljali na postajo. Toda v glavnem so delali z nami lepo.
Ko smo prišli na postajo, so nas Angleži predali partizanom. Partizani so pred Angleži pobirali samo ure, vpili in zmerjali nas še niso. Kakor hitro pa je vlak potegnil, so prišli partizani in začeli pobirati dragocenosti. Na vsaki postaji so pridrli novi partizani v vagone in so pobrali še ostalo. Do Dravograda so nam že skoraj vse pobrali. Bili so večinoma Srbi, domačinov ni bilo. Spraševali so nas, ali smo Švabi, zato nas niso še pretepali. Malo pred Mariborom je nekdo povedal: »Ovo su rupnikovci!« Tedaj pa so začeli bolj brutalno nastopati. Ko pa je vlak potegnil, so partizani skočili z vlaka. Kako so potem nastopali, ne vem, ker tedaj sva z bratom (= Ivanom) sklenila skupaj s kuratom Mavcem, poročnikom Urhom Korošo uiti. To smo se javno menili v vagonu, da bomo namreč pobegnili, zato so verjetno skušali tudi drugi pobegniti. Vagone so partizani zaprli in prevezali z žico. V naš vagon pa je prišel »rekvirirat« neki partizan, a ga potem ni več mogel prevezati z žico, ko se je vlak začel premikati. Zaradi tega smo lahko od znotraj odprli vrata. Prvi je skočil iz vagona Urh, nato jaz in nato moj brat. Meni so sledili še drugi. Skočil sem iz vagona okrog 2. ure zjutraj 31. maja. Z bratom sva se nato našla. Pri odskoku iz vlaka sem se precej potolkel, toda rešil sem se.
Z bratom sva šla čez centralno Pohorje, Črni Vrh, Veliko kopo, Kremžarjev vrh pod Sv. Ano. Šla sva nato čez cesto, železnico, prebredla Mislinjo, nato za Sv. Jedertjo šla v hrib. Zjutraj sva prišla do Mežice; zvečer sva desno od Mežice prekoračila cesto in Črno, nato šla čez hribe proti Pliberku. V Bistrici sva naletela na nekega civilista, ki se je izdajal za jugoslovanskega agenta. Vprašala sva ga, kaj naj narediva. Rekel nama je, naj se v Pliberku javiva nekemu dr. Čufu (?) , ki naju bo spravil v Jugoslavijo. Rekel je, da je naboljše, če se vrneva v Jugoslavijo, kajti vsi civilisti, ki bodo ostali tu, bodo odgovarjali. Dejal je tudi, da bodo partizani znova zasedli Koroško, ker se Angleži ne znajdejo; če bo treba, pa bodo z orožjem rešili vprašanje.
Pet dni sva delala pri nekem kmetu v Št. Janžu; izdajala sva se za Italijana. V hosti sta opazila partizana, oblečenega v angleško uniformo, skupaj z dvema civilistoma. Vso so govorili slovensko. Civilisti sploh pravijo, da se partizanske edinice še vedno potikajo po Koroški. Po petih dneh sva odšla v Vetrinj.
Na izpovedano lahko prisežem.
Zaslišal: Zvone Bašelj, l. r. Prebrano prav: Nikolaj Žužek, l. r.
Opomba uredništva: »To pričevanje je ohranjeno v arhivu v slovenščini in angleščini; obe besedili je Nikolaj Žužek podpisal.«
Na Koroškem sta se pridružila svoji družini in vsem je uspelo priti v Italijo. O svojem vstopu v jezuitsko Družbo Jezusovo je Ivan sam napisal v avtobiografskih odlomkih, za katere so ga naprosili uredniki argentinskega Zbornika Svobodne Slovenije 1969:
»1. novembra 1945 sem vstopil v noviciat Družbe Jezusove, sicer za Hrvatsko provinco (Slovenskega distrikta takrat še ni bilo–danes spadam k njemu), vendar v italijanski noviciat Beneško-milanske province. Filozofijo sem študiral tri leta na fakulteti v Aloisianum v mestu Gallarate blizu Milana. Licenciat iz filozofije sem napravil leta 1950. Nato sem bil prefekt v dveh kolegijih. Eno leto v Aquili (Abruzzi) v Italiji, eno v Internatu ruskih dečkov (povečini pravoslavnih) v Meudonu blizu Pariza. Za francoščino in posebno ruščino ni bilo boljšega. Bogoslovje na Gregorijanski univerzi v Rimu (1952–1956). Nato sem bil eno leto na Irskem v tako imenovanem tretjem letu noviciata, ki ga ima D. J. po končanih študijah bogoslovja. V duhovnika sem bil posvečen že v tretjem letniku bogoslovja 9. aprila 1955 v cerkvi Russicuma v Rimu, na veliko soboto po bizanstinsko-slovanskem obredu. Škof, ki me je posvečal, je bil Aleksander Evreinoff, Rus. Novo mašo sem pel na veliki ponedeljek pri Slov. šolskih sestrah na Via dei Colli v Rimu–kjer je bila č. m. Hanželič takrat še generalka. Leta 1957 sem bil poklican z Irskega spet v Rim z nalogo, da se pripravim za profesorja vzhodnega prava na Vzhodnem papeškem inštitutu. Tam sem napravil bakalavreat leta 1958, nato sem se pa moral vpisati na juridično fakulteto Gregorijanske univerze, kajti pri nas še nismo imeli fakultete vzhodnega prava (ustanovljena pred štirimi leti). Končal sem licenciat iz prava leta 1960, nato nadaljeval s študijem do doktorata leta 1962. Doktoriral sem s tezo o Kormčih knjigah (= knjige krmarja, temelj vzhodnega prava od sv. Cirila dalje). Izšla je leta 1964. Predaval sem na Vzhodnem inštitutu ruščino takoj od 1957, čeprav sem bil obenem tudi študent. Pravo pa sem začel predavati leta 1962.« Nato podrobno opisuje svoje znanstveno delo.
Redni profesor je postal leta 1967, šest let je bil tudi rektor Vzhodnega inštituta. Papež Pavel VI. je leta 1972 ob ustanovitvi papeške komisije za ureditev cerkvenega prava katoliških vzhodnih Cerkva imenoval Ivana Žužka najprej za njenega podtajnika, od leta 1984 pa je kot njen tajnik vodil vse delo do izida Kodeksa (v latinskem izvirniku) leta 1989.
To delo je postalo znano tudi v Sloveniji potem, ko je leta 1991 izšel njegov življenjepis v zadnjem snopiču Slovenskega biografskega leksikona, z daljšim člankom ga je predstavila Družina leta 1995 (št. 1), tudi Enciklopedija Slovenije ni več mogla mimo njega (zvezek 16).
Nekaj bi bilo treba napisati tudi o Ivanovi povezavi z evropskimi skavti, katerim je »posvetil veliko svojih moči«, kakor so zapisali na spominski podobici po njegovi smrti. Našli so ga namreč 2. februarja mrtvega v nekem parku, ko je bil namenjen prav na srečanje z njimi in je imel v rokah še ostanke lesenih rogovil, iz katerih je rad izdeloval verska spominska znamenja.
Pogreba se je udeležilo veliko skavtov, škofov in duhovnikov ter tudi najbližjih sorodnikov. Spominski članek je bil objavljen v Družini št. 7. Zahvala sorodnikov je objavljena v ljubljanskem Delu 18. februarja 2004.