Avtor: Jana Snoj

Ko sem oktobra leta 2002 v Družini prebrala povzetek študij o Enciklopediji Slovenije (ES), ki so izšle v Zavezi, sem bila zelo pretresena. V prodajalni na Mačkovi sem kupila navedeno številko revije Zaveza, ki je do tedaj še nisem imela v rokah, komaj sem kdaj slišala zanjo. Natančno sem prebrala študije njenih sodelavcev. Moj glavni vtis je bil, da je vse, o čemer govorijo, kar v svojih analizah trdijo, resnično. Spoznala sem, da sem vse te stvari nosila v sebi oziroma na nek način vedela zanje, nisem jih pa mogla in znala urediti, niso se mi jasno izoblikovale. Takrat in pozneje sem veliko premišljevala o tem, kaj naj storim, kaj je moja moralna in življenjska dolžnost storiti. K temu razmišljanju me je še posebej spodbudil izid publikacije Informacija in dezinformacija, pozneje govori ob svečanosti v Rogu junija 2003, v veliki meri pa tudi sprejetje Zakona o grobiščih. Kadarkoli sem imela kakšen dan miru za zbranost, sem o tem razmišljala, vendar nisem znala svojih doživetij in doživljanja vsega, kar se je v letih od začetka redakcije ES do danes dogajalo, povezati, ne da bi se seznanila z drugim pogledom nanje. Ponovno me je k temu spodbudila 50. številka Zaveze in odločila sem se, da spregovorim tako, kot pač zmorem, kot od mene terja potreba po resnici.
V Uredništvo ES sem bila sprejeta v začetku leta l975. Stara sem bila 32 let. To službo sem dobila po posredovanju tedanjega direktorja Založbe Mladinska knjiga Ivana Bizjaka, ki je bil naš prijateljski sosed. Uredništvo je do tedaj obstajalo le nekaj mesecev. V njem smo bili štirje uredniki in tajnica. Bili smo relativno mladi, zbrani z vseh vetrov. Uredniki smo imeli različne univerzitetne diplome, vendar pa nikakršnega leksikografskega znanja ali prakse. Imela sem vtis, da nihče v redakciji ne ve, kaj se pravzaprav pričakuje od nas. Govorilo se je, naj bi delali leksikon, neke vrste enciklopedijo itd. Prevajali smo Enciklopedijo Jugoslavije, pozneje smo ugotovili, da imajo nacionalno enciklopedijo Slovaki in Judje. Prebirali smo jih in se po njih zgledovali. Po nekem času se je izoblikovalo mnenje, naj bi bilo to, kar delamo, nacionalna enciklopedija. To pripovedujem zaradi tega, ker sem posebno v tekstih Justina Stanovnika, pa tudi pri drugih avtorjih zasledila mnenje, da je bila ES od začetka načrtovan projekt, ki ga je partija naredila zato, da bi naslednjim rodovom prikazala svoj pogled na komaj preteklo zgodovino. Z današnjimi spoznanji to dopuščam. K temu me posebej nagibajo imenovanja ljudi, ki so ES vodili. Sprva je redakcijo vodil Rado Bordon. Redakcija se je nekoliko bolj zbrala in imela bolj izdelan koncept, ko je sprejel uredništvo Franček Bohanec. Tedaj se je že vedelo, kaj pravzaprav delamo. Resno delo se je pričelo s prihodom glavnega urednika Marjana Javornika, ki je s svojo delavnostjo in trdo disciplino dosegel, da smo iz prej diletantske skupine postajali profesionalnejši. Leksikografsko profesionalnost je v redakcijo še posebej vnesel Stane Suhadolnik, ki je po izidu poskusnega zvezka začel delati pri ES kot stalni sodelavec in ima po mojem mnenju vse zasluge, da je ES na takšni leksikografski ravni, na kakršni je v prvem in naslednjih zvezkih. On je nas urednike dobesedno kot otroke, ki se učijo abecedo, učil leksikografskih prijemov, kajti bil je eden strokovno najbolj razgledanih leksikografov. Postavil je leksikografske osnove ES in ves potrebni leksikografski aparat za tako delo, seveda pa ni imel nikakršnega vpliva na vsebino.
Glede na to, da je ES začela nastajati jeseni 1974, ni na ravni uredništva nikoli nihče postavljal nikakršnega vprašanja o njeni ideološkosti. Strokovni odbor za zgodovino je imel poseben oddelek, to je tako in tako znano, za zgodovino NOB itd. Ne spominjam se, da bi kdajkoli kdo kaj ugovarjal vsebini člankov. Sodelavci so zaradi svoje usmerjenosti, védenja, pa tudi samocenzure in varnosti pisali v duhu časa oziroma ene strani. Treba pa je tudi poudariti, da se v prvem obdobju o določenih stvareh uradno tako in tako ni smelo nič vedeti. Stvari, kot so tekle, so se zdele same po sebi umevne.
V letih 1990 in 1991, ko se je politična situacija v Sloveniji spreminjala, je to odmevalo tudi v Uredništvu ES. Zaznavala sem določeno negotovost, morda nemir in malo strahu. Nedvomno je bilo vodstvo ES zaskrbljeno, ali bomo dobivali družbeno subvencijo, ki smo jo do tedaj redno dobivali in je bila pogoj za izhajanje ES. Takratni glavni urednik Dušan Voglar me je celo naprosil, naj posredujem pri ministru za kulturo Andreju Capudru, ki sem ga nekoliko poznala. To sem storila. Subvencijo smo dobili – z ministrovim opozorilom, naj se držimo usmeritve, kakršno so tedaj od nas pričakovali. Kar zadeva konceptualne in vsebinske posege v tem času, so bili minimalni, zgolj kozmetični, toliko da so nekoliko zabrisali tisto osnovno linijo, ki so se je nedvomno držali in so se je hoteli držati in so se je tudi v resnici držali do konca.
Kot je že Justin Stanovnik napisal v svoji študiji in je razvidno iz podatkov v ES, knjiga 5, 1991, je bil Glavni uredniški odbor ES v peti knjigi nekoliko spremenjen; predsednik je postal Janko Kos. Veliko sem pričakovala od novega Glavnega uredniškega odbora. Na njegovi prvi seji ni nihče spregovoril o morebitnih spremembah, kakor da so že tedaj vsi spoznali, da je ES »uspešna v tem smislu, da je vendarle obdržala enotno podobo enciklopedije, kajti preveliki in prenagli zasuki bi jo utegnili ohromiti« (J. Kos v Družini 12. 1. 2003). Ko se je seja končevala, mi je bilo pri duši čedalje težje. Čeprav sem se zavedala, kakšen neznaten prašek sem v primerjavi z vélikimi imeni v Glavnem uredniškem odboru, sem vendarle spregovorila. Ne spominjam se točno, kaj sem povedala, nedvomno pa je bilo v skladu z mojimi tedanjimi spoznanji in resnico. Tega tudi ne morem preveriti, kajti moje replike ni v zapisniku seje, čeprav je bila v celoti snemana. Vsi navzoči so bili zelo presenečeni, nekateri skoraj šokirani. Nihče me ni podprl, a tudi ugovarjal ni nihče. Vsi so molčali. Ko smo se vrnili v redakcijo, so me sodelavci močno napadli, razen nekaj izjem, s katerimi sem bila v bolj prijateljskem odnosu.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Čar svetlobe - čudež resnice Mirko Kambič

To pripovedujem zato, da bi osvetlila, kako trdno so bile določene stvari zasidrane, kako tako imenovani cvet slovenske inteligence ni čutil v sebi moralne nuje, pa tudi ne moči, da bi se o stvareh, o katerih je bil do tega časa zaukazan molk, začel vsaj pogovarjati, in kako trdno je bil pripravljen služiti neki namišljeni resnici, tudi v imenu nekakšne naprednosti nemara.
Vsi vemo, da je potem šla politična zgodovina svojo pot. Nasprotniki komunistov so se morali kmalu umakniti.Tako so komunisti spet vse dobili v svoje roke in vse je šlo naprej po isti poti. Kar zadeva mojo stroko, torej področja, ki sem jih urejala (ta so bila književnost, jezikoslovje s slovenskim jezikom, gledališče, glasba, film, lutkarstvo, do leta 1991 tudi arheologija), je prišlo na področju književnosti do pozitivne spremembe. Na svojo pobudo in s pristankom zunanjega urednika Janka Kosa sem povabila v uredništvo tega področja Franceta Pibernika, ki je zelo ljubeznivo in z velikim trudom vključil tako imenovane zamolčane od črke M naprej, seveda z najmanjšim številom vrstic.
Zaradi preglednosti nad organizacijo dela je treba dodati še naslednje. Organizacijsko je delo pri ES slonelo na notranjem uredništvu, ki je delovalo pri založbi Mladinska knjiga, in na zunanjih strokovnih odborih za posamezna področja, ki so jih vodili zunanji strokovni uredniki. Glavni uredniški odbor se je sestajal enkrat letno, izjemoma dvakrat. Njegova vloga je bila bolj formalna, vendar pa s tem posameznim članom ni bila odvzeta možnost samostojnega razmišljanja in imeli so vsaj nekaj možnosti, da bi o svojih spoznanjih spregovorili. Zunanji strokovni odbori in predvsem njihovi uredniki so imeli večjo strokovno vlogo, čeprav so delali po navodilih vodstva ES. Notranji uredniki smo se enkrat tedensko srečevali na redakcijskih sejah. Navidezno smo lahko povedali vse – pač v duhu samoupravljanja –, okviri pa so ostali primerno zabetonirani. Kdaj pa kdaj je prišlo do kakšnega odstopanja, kot je bilo v primeru Ivana Hribovška. Po sugestiji prof. Jožeta Kastelica sem predlagala njegovo uvrstitev v ES. Odpor je bil tako hud, da je moral strokovni urednik Janko Kos uporabiti ves svoj ugled, da jo je dosegel.
Nekaj bi morala povedati tudi o sebi, o svojem osebnem razvoju v času, ko sem delala pri ES. Moja starša sta vzorec tega, kar se je zgodilo v našem narodu. Oba sta bila predvojna komunista. O očetovem delovanju vem zelo malo. Meni povsem nepojasnjena je njegova vloga med drugo svetovno vojno. Sam pravi, da je bil oficir Ozne, da je eno leto vodil en oddelek Ozne na Bledu. Njegov brat je Ivan Jan. – Ne spominjam se natančno, kaj so moji starši govorili o veri, o Cerkvi, o vernih ljudeh, vem pa, da je to zelo zaznamovalo mojo osebnost, zelo utrdilo v meni določene predstave, ki sem jih pozneje pretresena prepoznavala. Povedala bom čisto majhen drobec. Ko sem tri štiri leta po prejemu zakramentov in vstopu v Cerkev z dvema od svojih otrok začela (leta 1989) obiskovati molitveno skupino pri Sv. Jakobu, sem na vratih velikokrat videla zapisano ime p. Miha Žužek. Začela sem brati verske časopise in kdaj tudi v njih zasledila to ime. V meni je bil nerazumljiv predsodek proti njemu, močan odpor. Po nekem času sem ugotovila, da je to zaradi tega, ker je bil v mojem otroštvu v Kranju, kjer smo živeli do mojega 19. leta, župnik g. Žužek, in jaz sem kot otrok in ves čas doživljala besedo Žužek kot hudo psovko, kot nekaj najgršega. To je ostalo v meni do mojega zrelega časa.
Razumljivo je, da od staršev nisem mogla dobiti nikakršnih pravih informacij o dogodkih med vojno in po njej. Kdaj pa kdaj sem slišala kaj o nekih belčkih, vendar malo. Vse pa je bilo povedano z zagrizenim odporom, če ne celo sovraštvom. Hodili smo v šole, kjer so nas poučevali o zgodovini na način, kakršnega je predpisala partija. V času trajanja svojega civilnega zakona sem kdaj pa kdaj slišala o domobranstvu, o pobitih, vendar je bilo to izrečeno na način, da se me slišano ni globlje dotaknilo. V tistem času nisem bila dovzetna za resnično tragedijo teh ljudi. Šele potem, ko sem sama doživela osebno tragedijo, se je v meni ta senzibilnost odprla in se vedno bolj povečevala. Tako je potem, ko sem živela sama z otroki, kdaj pa kdaj prišla kakšna informacija. Od začetka osemdesetih let mi je bistvene stvari o delovanju partije v prvih letih vojne in tudi po njej pripovedoval Viktor Blažič, ki je bil zame verodostojen. Ko so ob delu pri ES prihajali podatki, informacije, sem kot oseba postajala zanje dovzetna, dotikali so se me, me prizadevali, ob njih sem obstala, ostrmela, bila presunjena. Velike spremembe so se dogodile po mojem vstopu v Cerkev s prejemom zakramentov leta 1985. To mi je dalo nove moralne razsežnosti, odpirali so se mi novi, jasnejši pogledi, zagledala sem stvari, ki jih prej nisem mogla videti. Šele tedaj sem začela prepoznavati, kdo in kakšni so v resnici ljudje na tako imenovani drugi strani in kje so njihove korenine. Informacije so lahko vedno enake, od človekove vsebine, njegove notranjosti, njegove osebnosti pa je odvisno, kako bo informacije sprejel.
Jezus je rekel: Resnica vas bo osvobodila. To sem v svojem življenju doživela zelo otipljivo. Ko sem po razbitju svoje družine ostala vsa v bolečini, povsem razbita na koščke, sem potrebovala nov smisel življenja, temelje, ki me bodo pritrdili v ta svet, spoznanje, pravo spoznanje o svojem minulem življenju, o svoji sedanjosti. Počasi sem stopala na pot iskanja resnice. Iskanje resnice je postalo imperativ mojega življenja. Brez tega ne bi mogla več živeti, ker so udarci prihajali z vseh strani, in samo življenje v resnici, v pravi resnici me je moglo obdržati, to verujem. Pri tem so mi na prvem mestu pomagali moji spovedniki. Iskanje resnice v osebnem življenju sem avtomatično prenesla na svojo okolico, na druga področja in seveda tudi na delo pri ES. Vedno bolj zavestno sem iskala informacije tudi ob srečanjih z nekaterimi ljudmi, ki so bili neposredno prizadeti od teh grozot. Ena od njih je Marija Venturini, Dudkova, katere oče in stric sta v Rogu. Pripovedovala mi je o kalvariji, ki sta jo prestajali z mamo Vido po vojni. Mama je ure in ure nema, brez solz in z neskončno žalostjo in strahom v očeh presedela na zaboju za premog v sobici, kjer sta živeli v veliki revščini. Zaposlila se je lahko kot snažilka. Delala je na II. državni gimnaziji. Spoštljiv in naklonjen odnos profesorjev in dijakov ji je pomagal premagovati bolečino in strahove in se vrniti med ljudi.
Po vsem tem ni čudno, da so se me globoko dotaknile in me nagovorile besede piscev analitičnih študij o ES, med njimi Justina Stanovnika, ko pravi, da bi se ob tem moral ustaviti vsak od 2100 sotrudnikov ES. Še posebej so me prizadele besede iz poslanice Nove slovenske zaveze slovenski javnosti. Navajam: »Od česa pa bomo živeli, če ne od resnice, saj se že sedaj z nami dogajajo stvari, ki se jih samo zato ne upamo raziskati in priznati, ker se bojimo, da jih ne bi mogli prenesti. Nekje se moramo ustaviti, še preden bo prepozno.«
Velik vpliv je imela name tudi knjiga nadškofa Antona Vovka V spomin in opomin. Vplivala je tudi na mojo odločitev, da spregovorim o stvareh, o katerih govorim tukaj. Bila sem pretresena, ko sem brala pogovore, ki so potekali med nadškofom in partijskimi voditelji B. Kraigherjem, B. Kidričem, Z. Poličem, Z. Roterjem. Morda sem šele zdaj do konca doumela, kako je ta ideologija razčlovečila ljudi. Vse njihovo govorjenje se mi je zdelo surovo, primitivno. Vzporedno s tem sem doživljala svojega očeta, ki je bil od leta 1934 v njihovih vrstah, tudi pri Udbi, pa tudi sebe kot majhnega otroka, ki je v takšnem okolju živel in odraščal in ga vsrkaval. Ob dogodkih, ki jih opisuje škof Vovk, so se mi odpirala nova spoznanja in novi pogledi na ljudi, na dogodke, na tisti čas, na vzdušje tistega časa in na vse, kar se je potem naprej dogajalo v času komunistične vladavine do danes. Kako so pravzaprav ljudje, ki so to ideologijo sprejeli vase, vendarle spremenjeni kot ljudje, odvzeto jim je primarno človekovo dostojanstvo, čeprav so morda manj posuroveli kot ti prvi partijci. Kdo bi mogel to bolje vedeti kot jaz, ki sem med njimi živela od najnežnejše mladosti.
V vseh besedilih, naj bodo psihološka, družboslovna, politična, zgodovinska, berem, da so stvari podobne tako na osebni kakor na narodovi ravni, da veljajo enake zakonitosti za posameznika kakor za narod. Tako kot ta trenutek, ta čas mojega življenja povzema v sebi vse dogodke, vsa okolja, osebe mojega življenja, tudi zgodovina naroda v tem trenutku povzema v sebi vso zgodovino, vse dogodke. Kako bi mogel narod živeti zdravo, kako bi mogel imeti prihodnost, če je zatajena, z mnogimi lažmi zasuta njegova največja rana – smrt, mučeniška smrt tolikih tisočev, če so zatajene in z lažjo prekrite neštete solze tolikih mater, očetov, žena, otrok.