Avtor: Vanja Kržan

Tudi moji dve sestrični iz Jesenic, ki so jima »po nalogu VOS-a« novembra 1943 likvidirali očeta, vodilnega uslužbenca pri Kranjski industrijski družbi, nista spadali k ‘opevanim’ partizanskim sirotam. Skupaj s teto so bile vse tri kot preganjane živalce vsa povojna leta.
Moja sošolka Minka je bila največja prijateljica ene od sestričen. V šoli sta skupaj sedeli in si velikokrat skrivnostno šepetali. Kaj, se mi niti sanjalo ni. Šele čez leta sem zvedela, da sta bila Minkina mama in oče pri partizanih, pa je kljub temu mamo, očeta in staro mamo vpričo petletne Minke ustrelil eden od treh partizanov kar doma v kuhinji. Znanec iz bližnje vasi. Razen sestrične ni nihče v razredu vedel za to. Le oni dve sta si lahko ‘o tem’ šepetali, ker ju je družila ista bolečina in skrivnost, ki jo morata ohraniti zase. Nihče je ne sme zvedeti, nihče oblatiti.
Sestrični in Minka molčijo še danes. Vedo, da jih zakon prezira, ker je žrtev vojne samo tisti, ki je bil »izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev«. Vso mladost so bile prezirane in poniževane. Če se spomnim samo na šolo v prvih povojnih letih: bila je ena sama partizanščina in komunistična propaganda! Vse tri so lahko zelo hitro doumele, da njihovi očetje niso bili na ‘pravi’ strani. Stokrat slišane laži in poduk neke jeseniške afežejevke so sestrični podučili, da je bil njun oče narodni izdajalec. »Po pravici so ga ubili,« jima je zagotovila. Molčali sta, ubožici. Morda pa so ga res…? Koliko časa še bodo molčale? Kdaj bodo zakričale, da so bili njihovi očetje poštenjaki, po krivici ubiti?
Med vrstniki na Jesenicah sem sčasoma spoznala in slišala še za nekatere, ki niso spadali k ‘opevanim’ partizanskim sirotam. Ko sem kot otrok hodila k stari mami na Murovo, sem slišala za nekoliko starejšega dečka, ki je živel v bližini. Ime mu je bilo Franci, pisal se je Kavčič, toda vedela sem le, da se je hiši reklo pri Luku. Po vojni so mu ubili mamo in očeta, zato je živel pri teti. Otroci tega dolgo nismo vedeli. Pravijo, da nas ‘s tem’ niso hoteli obremenjevati. Pa so nas obremenili za prihodnost: danes sem ogorčena, ker smo morali toliko časa živeti v laži in si ‘o tem’ šepetati.
Ko sem letos pozimi obiskala Franca Kavčiča (1936), mi je najprej odprl album s fotografijami svojega očeta Franca (1905) in mame Zinke, roj. Bizjak (1909) z Jesenic. Naj oživita še pred mojimi očmi, tako kot še danes živita v njem. Očetova družina izhaja iz Zaplane nad Vrhniko. Oče je imel še tri brate, posestvo je bilo skromno, zato je prišel na Jesenice in se zaposlil pri Kranjski industrijski družbi (KID). Bil je izučen čevljar, v tovarni se je priučil varilstva, od doma na Zaplani je bil vajen drvarjenja in gozdarskih del.
Francijeva mama Zinka pa je imela tri sestre: Francko, Lojzko in Angelo, najbližji sta si bili s Francko (1907). Njihov edini brat Luka je nosil ime po očetu.
Franci mi je ljubeče pokazal oguljene platnice albuma. Na sredi je vezeninast okrasek, ročno delo njegove matere. Mama je bila od otroških let do konca življenja ljubeče predana le ročnim delom. Izpopolnila se je v pravo umetnico, umetnico po srcu: bolj kot priučena je bila naravno nadarjena. Vezla je prte, avbe, štole, mašne plašče, tudi za ljubčjansko stolnico. Tako kot večina deklet je bila tudi igralka, pevka in telovadka pri Krekovem kulturno-prosvetnem društvu. In seveda pevka na cerkvenem koru. Pri Krekovem društvu je spoznala svojega moža in l. 1935 sta se poročila.

Opis slike: Čevljarska delavnica v Žireh, kjer se je izučil Franc Kavčič

Odprla je svojo trgovino in zaposlila pomočnico, da se je lahko sama čim bolj posvečala ročnemu delu. Delala je noč in dan. Trikrat sta se z možem zadolžila, da je lahko blago nabavljala iz tujine. Pri tem poslu ji je pomagal tudi mož. Njuna največja umetniška vezenina pa je bil sinček Franci (1936), ki je bil tudi ljubljenček svojih tet, posebno Francke. Sama ni bila poročena in je svoji sestri vedno v vsem pomagala.
Obetavno življenje mlade družinice je pretrgala nemška okupacija. Izseljeni so bili v Srbijo že v prvih mesecih vojne. »Vsi pri Lukovih so bili zavedni Slovenci,« pripoveduje Franci, »vsa mamina umetniška ročna dela so izžarevala slovenstvo, njena uspešna trgovina je vzbujala zavist. Bili smo odločno proti Nemcem. Mamine sestre so postale partizanske aktivistke in vse tri je gestapo zaprl v begunjske zapore, potem so bile izseljene. Luka je bil gozdar, zato je večkrat prenašal pošto partizanom. Gestapo ga je pri tem poslu zalotil, zato so ga v Begunjah ustrelili.«
»Spominjam se jutra, ko sva bila z mamo izseljena, poleti 1941. Pred hišo se je ustavil kamion,« pripoveduje Franci. »Dva gestapovca in trije stražarji s puškami poskačejo z njega. Nisem hotel z njimi. Prijel sem se plota, da so me morali odvleči na kamion. Z mamo sva bila sama. Ata je bil v tovarni in ko je zvedel, je prihitel na postajo in odšel z nama. Izseljeni smo bili v bližino Kruševca, v Lepenac ob Rasinji. Preživeli smo tako, da je mama vezla, ata popravljal čevlje in pomagal kmetom. Najbolj ju je mučil dolg, ki še ni bil odplačan in je zanj ata zastavil na Zaplani nekaj zemlje. Medtem je teta Francka odplačevala naš dolg in dosegla, da smo se po trinajstih mesecih vrnili iz Srbije, jeseni 1942.
Odšli smo na Zaplano. Ata je na Zaplani malo drvaril, da je naprej odplačeval dolg, predvsem pa pomagal svojim ostarelim staršem, da smo se lahko preživili. Občasno smo živeli ali na Zaplani, na Vrhniki ali v Logatcu. Ata pred Italijani ni bil nikjer varen. Pri raciji na Zaplani so ga ujeli in skoraj ubili. Postavili so ga pred dejstvo, da se odloči ali za internacijo ali za Vaško stražo. Razumljivo, da se je ata pridružil stražarjem, saj je tako lahko še naprej ostal z nama in na kmetiji. Potem je bil zaposlen v postojanki Vaške straže.
Živo se spominjam dneva, ko je moral ata z domobranci v Ljubljano na zaprisego. Vrnil se je okrog dveh in nikoli ni povedal, ali je bil na zaprisegi ali ne. Vem pa, da se s tem, čeprav zgolj pravnim dejanjem ni strinjal, saj sem takrat prvič v življenju slišal z njegovih ust besedo ‘sranje’. Rekel je namreč: »Zdaj pa imamo s….e.« Sprevidel je, kakšne posledice ima lahko to dejanje. Še danes se spominjam občutkov, ki smo jih imeli: kot da se je zakrilo sonce in smo živeli v nekakšni temi.
Mama se je še naprej ukvarjala samo z ročnim delom in na Zaplani organizirala tečaj ročnih del. Pred leti sem bil na blagoslovitvi farne spominske plošče na Zaplani in občudoval avbe na glavah žena v narodnih nošah. V spomin so mi priklicale mamo in spraševal sem se: Bog ve, katera od teh avb je delo moje mame ali njenih učenk?«
»Ob koncu vojne se je ata kot večina domobrancev odločil, da odidemo tudi mi na Koroško in kot večina smo bili tudi mi – vrnjeni.« Marsičesa takrat devetletni deček ni razumel, čeprav se spominja veliko stvari. Od očeta sta bila z mamo ločena že na Koroškem. Spominja se partizanov, ki so v posameznih krajih hodili po ujetnike. Kasneje je zvedel, da so bili to terenci, ki so iskali in jemali s seboj znane domačine. Videl je pretepene, slišal krike, vsrkaval vase solze, strah in tesnobo, ki so ga obdajali.

Opis slike: Franc Kavčič pred vojno na Jesenicah

Zadnja postaja so bile Teharje. Preden so pripešačili do barak, se je Franciju za vedno vtisnil v spomin prizor, ki je od takrat naprej v njem še povečal hude slutnje pred neznanim, kamor jih vodijo: s hriba ob poti so trkljali navzdol zvezane domobrance.
»Matere z otroki in dekleta so natlačili v zadnjo, četrto barako, ki ni bila visoko ograjena z žico kot druge tri,« jih ima Franci še danes pred očmi. »Na vzpetini ob barakah je bila še ena, kjer je bila kuhinja. Vedno sem bil lačen, zato sploh ne vem, kdaj sem bil bolj, kdaj manj. Spominjam se s Koroškega, da smo jedli črn vojaški kruh, ‘komis’ z margarino, in še danes vem, kako zelo je bil dober. S Koroškega je mama prinesla s seboj še nekaj sladkorja. Dajala mi ga je v vodo. Sama si je gotovo odtrgovala od ust, da je lahko dala čim več meni.
Po hrano smo v vrsti hodili v zgornjo barako. Nekoč sem zagledal v vrsti onkraj žične ograje ata. Planil sem k žici. ‘Ata! Ata!’ in mu molil prste skozi luknjo. Zagledal me je in bil takoj pri meni. Začutil sem dotik njegovih prstov. To je bilo po dolgem času najino prvo srečanje po ločitvi na Koroškem in najino – slovo za vedno. Še dobro, da takrat tega nisem vedel. Bog ve, morda pa je slutil ata.
Vsako noč so vozili iz taborišča kamioni, od daleč se je večkrat slišalo streljanje. Koga so odpeljali, kam so jih odpeljali? Mama mi o svojih slutnjah ni govorila. Pozno popoldne nekega poletnega dne se je pred barako ustavil avtobus. Z drugimi ženskami in dekleti je morala vanj tudi mama. Stisnila me je k sebi in nič ni jokala. ‘Vse bo še dobro,’ mi je govorila. Tudi jaz nisem jokal. Morda so mi tekle solze, morda pa šele takrat, ko je avtobus odpeljal? Ne vem. Saj lahko otrok joka tudi potihem, samo s solzami, mar ne? Ali celo brez njih! Ostal sem sam, brez mame. Hvala Bogu, nisem vedel, da – za vedno.
Še isti večer so odpeljali v Celje nas otroke, vsaj mislim, da je bilo na isti večer. Slišal sem, da so nas pripeljali v Petričkovo vilo. Oblekli so nas v kratke raševinaste hlače z naramnicami. Tako grobe so bile, da so me med nogami ogulile do krvi in vsak korak je bil zame muka. Umivat smo se hodili v Savinjo, ki je tekla pod vilo.
Še vedno smo bili vsi zelo lačni. Nekega dne sem zagledal na mizi vrečko moke. Ukradel sem jo in hitro nas je nekaj steklo k Savinji. Moko smo pomešali z vodo, jo v rokah gnetli v nekakšne svaljke in kroglice, potem pa to jedli. Da bi si lahko tak ‘priboljšek’ privoščili še kdaj, smo vrečko z moko skrili pod grmovje. Naslednji dan pa je deževalo in naše moke ni bilo več.
Že tako mlad sem v domu spoznaval značaje otrok: opazoval sem, kako različno so otroci ravnali s kosom kruha, ki smo ga dobili za ves dan. Eden ga je v hipu pomlatil, drugi ga je razlomil na koščke in razdelil na dnevne ‘obroke’, spet drugi ga je ves dan po malem ščipal in jedel po drobtinicah. Najlepše je bilo, kadar smo se lahko izmuznili v gozd, ki je bil v tistem času poln borovnic in jagod. Toda gorje tistemu, ki se ni vrnil ob uri, ko je bil zbor. Prešteli so nas in ena od partizank v uniformi je bila vsa pasja in se je grobo izživljala nad nami. Malo je manjkalo, pa bi enkrat zamudil zbor tudi jaz!
Najhuje se je zgodilo dvema, ki sta preplavala Savinjo in hotela pobegniti. Bila sta stara kakšnih dvanajst let. Povsod so bili stražarji, ki jih še videli nismo vseh, zato so ju hitro ujeli. Takoj so nas sklicali v zbor in ju vpričo nas neusmiljeno pretepli. Ker pa to še ni bilo zadosti, so ju po lestvi spustili v nekakšen bunker v zemlji, lestev potegnili ven in ne vem kako dolgo sta morala ostati v tej betonski jami. Zgoraj je bila seveda odprta in nanju je lahko deževalo ali sijalo sonce.
Nazadnje sem dobil mumps. Ko sem bil že čisto izčrpan od vročine in bolečin, so me dali ležat v posebno sobo. Ali že bledem ali je to resnica? Ne vratih zaslišim glas svoje tete Francke! Potem zagledam še njen obraz! Prišla je pome! Rešila me je mučne raševine in oblekla v normalno spodnje perilo. V tistem trenutku mi je to bilo v največje olajšanje. Odšla sva na vlak. Domov, na Jesenice!«

Opis slike: Prodajalna z ročnimi deli - na desni lastnica Zinka Kavčič

Domov? Kdaj se bosta vrnila še mama in ata? Tudi Francka ni vedela in nihče, kogar je spraševala, ji ni vedel nič povedati. Pa je spraševala po vseh mogočih uradih, znane in neznane ljudi. Kljub temu, da so jo povsod hladno in hitro odpravili, se ni naveličala. »Če ne boste dali miru,« so ji končno zabrusili, »bomo še vas nekam odpeljali.«
Franci se ne spominja, kdaj šele je prišlo sporočilo, da sta oba, ata in mama, ‘pogrešana’. Teta je sčasoma dojela in razumela. Prevzela je materinsko vlogo in pomagala, da je z leti dojel in razumel tudi Franci. Še danes pravi, da mu je bila ves čas kot mati in hkrati trdna opora, da ga komunisti niso mogli zlomiti. »Francka mi je dala hrbtenico,« pravi.

Opis slike: Prvo sveto obhajilo - Francek Kavčič

Vendar še vedno pridejo trenutki, ko se Franciju zazdi, da vsega pa le ne razume. Vse tete so bile partizanske aktivistke, gestapo jih je zaprl in izselil, strica ustrelil, ker je nosil partizanom pošto. Oblast pa, za katero so se partizani borili, mu že v svobodi ustreli oba, mamo in ata. Starša sta bila zavedna Slovenca in nikoli nista storila nič proti svojim ljudem in za okupatorja. Naj razume, kdor more.
Kako je teta Francka zvedela, da je Franci zaprt v Celju? Kaže, da so skrivnostne zveze v najbolj nenavadnih okoliščinah delovale tudi v tistih strašnih časih. Takrat šele je uvidela, da med vojno ni zaman presedela nekaj mesecev v gestapovskih zaporih v Begunjah, kjer je bila zaprta skupaj z mamo Borisa Kidriča. Vpliv njenega sina je teti Francki pomagal, da je lahko rešila Francija iz ujetništva v Celju. Z delom svojih rok ga je preživljala in izšolala. Priložnostno se je zaposlila kot oskrbnica po okoliških planinskih kočah. Privatno je poučevala nemščino in stenografijo.
Franciju je ljubeče nadomeščala mamo. Vendar se mu je zdelo, kot da ima »vedno črva v glavi«. Ni lahko živeti ob sošolcih, ki imajo matere in očete, govorijo o njih, te sprašujejo o njih, jim z muko in strahom odgovarjati, da nimaš mame in očeta in ves čas poslušati o nekih ‘narodnih izdajalcih’ in ‘pravični kazni’, ki jih je doletela. Franci je vztrajal v ponosu in prepričanju, da sta bila mama in oče poštena in zavedna Slovenca, po krivici umorjena. Ko je bil že odrasel, se je nekoč na vratih njegovega doma pojavil človek, ki se je predstavil, da zbira zgodovinske podatke. Zanimalo ga je, kdaj sta bila rojena mama in ata. Pa je bil Franci zelo kratek: »Vprašali bi ju!« Neznanec se je hitro poslovil in Franci je imel odslej mir pred ljudmi, ki bi utegnili z umazanimi prsti brskati po svetih spominih, ki jih globoko v sebi hrani na svojega ata in mamo.

Opis slike: Teta Francka Bizjak

Hvaležna sem gospodu Franciju Kavčiču za nanizane drobce, ki delno osvetlijo življenje njegovih staršev in njihovo družinsko tragedijo, pa strahotno krivico, storjeno otroku z umorom ata in mame.
Jeseničanka gospa Marija Vodišek pa dodaja k tem spominom še en dragocen drobec. Dobro se spominja prikupnega, svetlolasega fantiča, ki se je smukal okoli tete Francke; ta je po vojni Vodiškovo učila stenografijo. Na omari je Francka imela poročno sliko Francijeve mame in očeta. »Vsak dan znova povem Franciju,« je zaupala Vodiškovi, »da so mu ata in mamo po krivici ubili.« »Nikar ne delajte tega, boste otroku še bolj zagrenili življenje,« je vztrajala gospa Vodiškova. Morda pa je teta Francka prav s tem dosegla, da mu je ‘dala hrbtenico’ in je Francijev spomin na starše postal sčasoma neobremenjen.
Nekega dogodka ni mogla Francka pozabiti vse življenje in ga je zaupala Vodiškovi. Med vojno je ničkolikokrat nosila glavo naprodaj, ko je prenašala pošto med Borisom Kidričem in njegovimi starši, ki so živeli v Wiener Neustadtu. Ko je zvedela, da so otroci zaprti v Celju – poleg Francija sta bila tam še njegova sestrična in bratranca in na Teharjah tudi njihovi starši – je na kolenih s povzdignjenimi rokami prosila Kidriča, naj izpusti še starše. »To pa ne!« ji je vzvišeno zabrusil v tako mogočni pozi, kot ga vidimo pred vladno palačo današnjih državnih voditeljev. »Takrat,« je povedala Francka Vodiškovi, »sem zadnjikrat v življenju s sklenjenimi rokami prosila usluge kakšnega človeka.«
Kako bi v tistih časih preživele vojne sirote ‘belčkov’, če ne bi ti otroci imeli ponosnih, predvsem pa ljubečih tet!