Avtor: Jožica Šušteršič

Vas Rakitna se razprostira po rakitniški planoti za Krimom. Ima devet zaselkov. V šoli so nas učili, da ima devet vasi in tri hiše. Ti zaselki se imenujejo: Hrib, Hudi Konec, Klanec, Boršt, Nakličev Konec, Log, Brenceti, Žotov Grič in Novaki. Vas leži na višini 800 m nad morjem in je od Ljubljane oddaljena približno 30 km. Ima zdravo podnebje, ker se mešata višinski in morski zrak. Od leta 1934 je v vasi zdravilišče za otroke, ki bolehajo za astmo. Zdravljenje je zelo uspešno.
Pred vojno je vas štela 120 hiš in je imela približno 400 prebivalcev. Na železniško postajo v Preserje smo hodili po slabi makadamski kolovozni poti in porabili do tri ure hoje. Drugo pot do Iške vasi pa so nam pred vojno zgradili jugoslovanski vojaki.
Družine so bile velike, imele so do 12 otrok. Marsikje je bila revščina. Vsak košček zemlje je bil obdelan in travniki pokošeni do roba. Sejali smo žita, gojili lan in sadili krompir. Značilnost Rakitne je bil pšeničnik z resastim klasjem. Nismo ga želi, ampak pulili, ker je na isti njivi rastlo tudi korenje. Koruza ni uspevala, fižol pa bolj slabo. Otroci smo nabirali zdravilne rastline: ovčin, arniko, treskotec in druge. Ko smo jih posušili, smo jih prodali. Starejši so jih nosili celo na Vrhniko k trgovcu Malavašiču. Marsikateri dinar smo zaslužili tudi z gobami. S prisluženim denarjem smo se za silo oblekli.
Živino smo gnali na pašo dvakrat na dan, da smo prihranili seno za zimo. Ko sem prišla iz šole, me je živina že čakala na gmajni; vsak še majhen otrok je že imel svojo zadolžitev. Svetili smo si s petrolejkami. Po večini smo otroci na peči pričakali mamo, ki nam je pripovedovala pravljice in razne dogodke iz svojega življenja. Po rožnem vencu pa smo se odpravili spat.
V zimskem času so ženske predle lan, poleti so ga obelile in nesle v Borovnico k Tkalcu. Spali smo na domačih lanenih rjuhah.

Opis slike: Z desne: učitelj Ludvik Tavčar, na levi žena Marija, roj. Zupan, skrajno levo župnik Lovšin

Na vasi smo doživeli veliko lepega. Veselili smo se nedelj in praznikov. Vsa vas se je zbrala k nedeljski maši in tam smo se srečevali.
Nekaj let po prvi svetovni vojni je prišel v Rakitno izredno dober učitelj Ludvik Tavčar in učiteljica Marija Zupanc. Kasneje sta se poročila in si ustvarila družino. V Rakitni sta bila več kot deset let. Bila sta izredna človeka in za Rakitno pravi blagoslov. Do prihoda Tavčarja je bila na Rakitni dvorazredna osnovna šola. Gospod Tavčar je pri šolskih oblasteh dosegel, da so bili ustanovljeni štirje razredi osnovne šole in štirje razredi višje narodne šole. Za te štiri razrede smo dobili posebno spričevalo, ki je veljalo za vpis na srednjo šolo. Prirejal je večerne šole za odrasle fante in dekleta. Učil je sadjarstvo in v tistem času so posadili po Rakitni veliko sadnega drevja. Učil jih je cepljenja in obrezovanja. Tavčar je Rakičane seznanil tudi s čebelarstvom. Zaradi njegovih vsestranskih sposobnosti in prizadevanj se je vas dvignila iz zaostalosti in dosegla gospodarski, zlasti pa kulturni napredek. Prirejali smo igre, imeli smo dober pevski zbor, ki ga je vodil organist in zborovodja Anton Rot. Vedno se je nekaj dogajalo tudi za dekleta in žene, ki se jim je posvetila gospa učiteljica. Pod njenim vodstvom so se naučile veliko ročnih del in vezle čudovite prte. Vsako leto so svoje izdelke tudi razstavile. Učiteljica je organizirala tudi kuharske tečaje. Danes še živeči Rakičani ugotavljamo, da sta se oba dobesedno razdajala za napredek vasi, zato smo jima vedno hvaležni in ju ne bomo nikoli pozabili. Vse to lepo in bogato kulturno življenje se je s pričetkom vojne in revolucije za vselej uničilo.

Opis slike: Družina Šušteršičevih – sedijo z leve oče Janez, hčerka Jožica, ženin Ivan Kržič, nevesta Ančka Šušteršič, mama Ana, hčerka Milka in sin Janez, zadaj stojijo z leve hčerka Angelca in sin Jelko

Pri nas doma se je reklo pri Jernejčkovih, pisali smo se Šušteršič. Našim staršem Janezu (1875) in Ani (1891) se je rodilo 12 otrok. Ostalo nas je deset živih. Imela sem šest bratov in tri sestre. Sem predzadnji otrok, rojena leta 1928. Bila sem zelo vedoželjna deklica, vendar sem se lahko izobrazila šele po vojni. Moje življenjsko vodilo je bilo: »Znam in zmorem.« Bila sem vzdržljiva in nepopustljiva.
Imeli smo srednje veliko posestvo z vrtom okrog hiše, njivami in gozdovi, ki so bili glavni vir dohodkov. Imeli smo vola, kravi in nekaj teličkov. Z voli smo obdelovali njive, predvsem pa smo si služili z vožnjo hlodovine iz gozdov. Moj oče je bil eden od številnih »frohtarjev« – prevoznikov, ki so iz gozdov večjih posestnikov vozili hlodovino v Podpeč h Kobiju. Ta je imel veliko žago in je običajno odkupoval hlodovino od lastnikov gozdov. Gospodinje so prodajale mlade pujske za rejo. Spominjam se tudi, da so se možje in fantje s »pleničkami« – sekirami z dolgimi rezili odpravili celo na Hrvaško. Tam so tesali tramove za železniške pragove. Za zaslužek je bilo težko, zato so se mnogi že okoli leta 1930 odpravili v Francijo. Tudi starejša brata sta odšla med prvimi in se nista vrnila. S tem jima je bilo prihranjeno trpljenje med vojno. Trije Rakičani, ki so se vrnili tik pred vojno, pa so tragično končali.

Prva spoznanja ob pričetku vojne

Spominjam se lepega običaja, ko smo vaščani Boršta nosili devet dni pred božičem kip Marije, od hiše do hiše. Molili smo in peli, da je odmevalo po vasi. Zadnji, deveti dan, smo Marijo prinesli k sosedovim – Jeršinovim. Tam smo molili, peli, na koncu so nas pogostili z dobrotami. To je bilo v adventu leta 1940. Takrat je bila z nami Marija Gradišar, pravili smo ji Zalovka. Živela je v Zali ob potoku Zali in v njen mlin smo Rakičani nosilo žito. Ta večer je bila zelo zgovorna in nas je opominjala pred hudimi časi, ki se nam bližajo. Čudili smo se, da ve toliko stvari, ki jih mi nismo poznali.
V mlinu je živel skupaj z njo tudi njen sin Lojzek z družino. Bil je lovski čuvaj, star je bil blizu 30 let. Kmalu ob pričetku vojne pa smo opazili, da se v mlinu v Zali zbirajo okrog Lojza neznani ljudje. Nobenega nismo poznali, razen dr. Tavčarja, ki je imel v Rakitni že pred vojno lepo hišo. Moja starejša sestra mi je povedala, da je v mlinu prvič slišala besedo »likvidacija«, vendar ni vedela kaj to pomeni. Nekoč je Lojze v vaški gostilni med pogovorom rekel moji sestrični Mariji Šušteršič, ki mu je stregla: »Kmalu se bo pričela vojna, mi samo čakamo pripravljeni. Takrat bomo dobili oblast mi. Pobrali bomo velikim kmetom.«
Verjetno je bilo že med vojno, ko se je nekoč ustavil pri mojem sorodniku Jožetu Rotu, posestniku in kmetu. V pogovoru je Lojze med drugim rekel: »Čisto vseeno je, če ostane v Rakitni samo deset kmetov.« »Kaj pa ostali?« je vprašal Rot. »Pobili jih bomo, saj smo cigane tudi«. Mislil je na cigane, pobite v Iški.
Pomladi leta 1942 je pričel Lojze pridobivati najboljše kmečke verne fante iz Rakitne in jih nagovarjal, naj se pridružijo partizanom. Fantje so nasedali, ker so bili vsi proti okupatorju. O idejah komunizma in revolucije se jim niti sanjalo ni. Prav tako ne prebivalcem Rakitne. Ko so se partizani pojavljali v manjših skupinah, smo jih prijazno sprejemali in postregli. Gospodinje so za lačne partizane pekle kruh, čeprav ga sami največkrat nismo imeli. Okupatorja nismo poznali in ga tudi nismo želeli spoznati. Prve Italijane smo videli šele v roški ofenzivi. Spominjam se partizanskega mitinga na Rakitni, z veliko govorov, recitacij. Takrat sem tudi prvič slišala partizanske pesmi ob spremljavi harmonike in navdušeno tudi sama pela »Hej brigade«. Še danes mi je živo pred očmi partizanka, ki je deklamirala »Še bomo jedli kolače«.
Kmalu so se nam začele odpirati oči. Ko smo nekoč partizanom postregli pečenko, je na samem stopil k meni mlad partizan z Dolenjskega in mi šepnil: »Ali vidiš, oni jedo pečenko, mi pa iz kotla na vodi kuhan močnik!« Zvedeli smo tudi za prve »terence«, vendar sprva nismo vedeli, na kakšen način sodelujejo s partizani. Pri Logarju v utici na vrtu je bil nekaj dni zaprt Tone Kovačič, ki se je pred vojno vrnil z dela v Franciji. Videli smo ga, ko ga je partizan peljal skozi Rakitno v smeri proti Cerknici. Bil je oblečen v črn usnjen jopič, ki ga je zaslužil v Franciji. Od takrat Kovačiča nihče več ni videl. Ljudje pa so pričeli govoriti, da je izginil v Krimski jami. Ali more biti res, da so ga likvidirali zaradi jopiča, kot so pravili ljudje? Pravili so tudi, da je likvidator partizan Jager, domače ime Jože – Štajerc, ki je na belem konju večkrat jahal po Rakitni. Ko se je pastir Bezek vračal iz Padeža, kjer je bil za pastirja, domov k mami na obisk, so ga zajeli partizani in ga hoteli na silo odvesti s seboj. S privzdignjenimi rokami jih je prosil, naj ga pustijo domov. Partizanka je o tem dogodku pravila v Novakih: »Njegove privzdignjene roke so me tako zjezile, da sem ga takoj počila.« Taki in podobni dogodki so postajali del vsakdana na Rakitni. Partizani pa vedno bolj nepriljubljeni.

Italijanska ofenziva

Kmalu je bila napovedana italijanska ofenziva. Ljudje iz nižje ležečih vasi (Preserje, Kamnik) so pribežali v naše kraje in se utaborili ob gozdu. Bili so prestrašeni in obupani. Rakičani smo vso hrano, obleko in druge vredne stvari odpeljali v gozd. Italijanski vojaki so že zasedli hribovje okrog Rakitne in počasi prodirali v vas. Moški so se večinoma umaknili v gozdove in tam čakali, kaj bo. Partizani so se do zadnjega umaknili proti Kočevju.
Italijanski vojaki so vse može in fante, ki so jih našli doma, odpeljali v vaško gostilno. Po njivah in travnikih so našli listke s partizanskimi parolami, zato so lastnike parcel zaprli. Zaradi posredovanja domačega župnika in župana so iz zapora izpustili vse domačine razen štirih. Šef policije je ukazal ustreliti vse, ki so zaprti. Poleg teh so vojaki ustrelili še dva domačina, ki sta se vračala iz gozda domov. Ko so se kasneje moški iz gozda vrnili domov, jim Italijani niso delali težav. Vas je namreč naselila navadna italijanska vojska. Ogradili so središče vasi z bodečo žico in ostali v Rakitni do kapitulacije Italije. V vasi so si uredili vojaško kuhinjo. Po dolgem času smo se najedli vojaške mineštre. Dobili smo živilske karte in bili preskrbljeni z makaroni in rižem. Do kapitulacije Italije nismo bili več lačni. Italijani so se pri nas udomačili. V nedeljo so hodili k maši, tako kot vsi vaščani. V ogrado, rekli smo blok, smo zvečer seganjali živino. Partizani so se pričeli že vračati in ropati domačije. Običajno so prišli ponoči, razbijali s puškinimi kopiti po vratih in pobrali vse, kar so našli. Pred njimi smo trepetali in bili zadovoljni, da smo ostali živi. Zdaj smo se njih bolj bali kot Italijanov. V tem času so Italijani poslali v internacijo nekatere Rakičane, sicer pa niso izvajali nobenega pritiska na domačine.
Eden tistih rakiških kmečkih fantov, ki so bili pomladi iz idealizma pristopili k partizanom, je po ofenzivi pobegnil od partizanov. To je bil domačin Ivan Petelin. Sestal se je z rakiškimi fanti, ki so bili namenjeni, da odidejo k partizanom. Moj brat Jelko, ki je tudi hotel med partizane, je bil takrat med njimi. Ivan jim je zabičal: »Fantje, ne hodite v partizane! Naše ljudi pobijajo, bil sem poleg, ko so umorili tvoji sestrični« (mislil je na naši sestrični Ančko in Pepco). »V Krimsko jamo smo pometali okoli 90 Slovencev«. Fantje so ga takoj obsuli z vprašanji. Na kratko jim je odgovoril: »Če bom ostal živ, bom ob koncu vojne povedal vse, kar sem doživel v partizanih«. Prijavil se je na italijansko poveljstvo v bloku, da bi ga zaščitili pred partizani. Poslali so ga v internacijo, od koder se ni več vrnil. Italijani so hkrati pošiljali v internacijo ljudi, ki so sodelovali s partizani in ljudi, ki so se odvrnili od partizanov. Jasen dokaz, da so za Ivana Petelina poskrbeli partizani, da je bil poslan v internacijo in se ni več vrnil. Ali ni to tudi pojav kolaboracije?

Strahote ob Krimski jami

Kdo sta bili moji sestrični Ančka in Pepca Obreza iz Begunj pri Cerknici, po domače Lukovi? Pepci por. Šivič so tega leta Italijani ustrelili moža, zato se je iz Osredka z obema otrokoma, Slavkom in Mimo, vrnila domov k staršem v Begunje. Ančka je našo družino večkrat obiskala. Mami je rekla, naj partizanom vselej, kadar pridejo, damo jesti, ker so lačni. Mama ji je odgovorila, da jim damo vedno, ko se pojavijo, tudi če smo sami lačni.

Opis slike: Skupina rakiških domobrancev, vsi so izginili v povojnem genocidu

Pred ofenzivo, ko so partizani pobili največ domačinov, so neko nedeljo popoldne prišli k Lukovim trije partizani, domačini. Povabili so Ančko in Pepco, naj gresta z njimi v vas, na veselico. Oče jima je branil, naj ne hodita, vendar so partizani postali nasilni in očetu zagotovili, da ju pripeljejo do večera nazaj. Toda Ančke in Pepce ni bilo nikoli več nazaj. Istočasno so iz Begunj odpeljali tudi Podlipnikovi (Ivančičevi) dekleti, Angelo in Anico, sosedi in prijateljici Ančke in Pepce. Iz Begunj proti partizanskemu taborišču v bližini Krimske jame so v vasi Otave mimogrede odpeljali še Malčkovo dekle, Ivanko Purkart.
Na kakšno »veselico« so odpeljali dekleta? Po pričevanju partizanskega stražarja Vidmarja se je mnogo let po vojni zvedelo, da ne bo nikdar pozabil grozot, ki so jih partizani v taboru počenjali z dekleti. Baje so jih devet dni posiljevali in si jih zverinsko podajali. Nazadnje so jih privlečene za lase žive vrgli v Krimsko jamo. Še tri dni so lahko partizanski borci slišali vpitje na pomoč.
Ančkini in Pepcini starši so z vnučkoma vsak dan čakali, da se vrneta hčerki. Staršem so lagali, da sta hčerki gotovo pri partizanih v Kočevju. Sprva sta verjela, ker je bila Ančka vedno naklonjena partizanom. Ko pa se je v Rakitni pričelo šušljati o Krimski jami, sta pričela dvomiti tudi starša. Bila sta stara in onemogla in naša družina jima je pomagala pri delu. Po vojni sta kmalu umrla, vnuka Slavka so poslali v prevzgojni zavod. Na vsem lepem je tragično umrl v Rajhenburgu, kjer naj bi se ponesrečil z bombo.

Vaške straže

Poleg tega, da so partizani ogrožali življenja Rakičanov, so ogrožali njihovo preživetje. Preko noči so iz hlevov pobrali skoraj vso živino in jo odpeljali, skupaj z voli, ki so jih Rakičani potrebovali za obdelavo njiv in za zaslužek pri delu v gozdu. Zato so bili možje in fantje prisiljeni, da ustanovijo vaške straže, ki so čuvale naše domove in imetja. Po kapitulaciji Italije so se umaknili v Borovnico in se pridružili organiziranemu domobranstvu.
Vaškim stražam se je pridružil moj brat Jelko (1921). Pred tem je bil v službi na železnici v Ljubljani, prav tako tudi brat Lojze (1915). Stanovala sta skupaj s tremi železničarji v Ljubljani, v Zeleni jami; nekdo jih je izdal Italijanom, da nosijo partizanom pošto. To je bilo še pred italijansko ofenzivo. Vso skupino so Italijani zaprli v Ljubljani. Po srečnem naključju je Jelku uspelo pobegniti, ostale štiri, skupaj z Lojzetom, pa so poslali v internacijo v Italijo.
Jelko nam je pripovedoval: »Mene so zaprli v posebno sobo in tri dni nisem dobil ničesar jesti. Nekje sem staknil žebelj in z njim vse dni rahljal zid, kamor je bila pritrjena okenska mreža. Uspelo mi ga je zrahljati, upognil sem mrežo, v šipi pa opazoval stražarja. Ko se je sprehajal, je občasno za nekaj trenutkov izginil za vogal. Odločil sem se, skočil iz prvega nadstropja na tla, tekel za Bežigrad k bratu Tonetu, ki mi je dal jesti. Bil sem brez dokumentov, brez hlačnega pasu in vezalk. Imel sem k sreči le železniško kapo, ki me je reševala. Nemoteno sem prišel na kolodvor in se skril v vagon k zaviraču. Slučajno je vlak peljal proti Preserju. Na postaji sem skočil z vlaka. Italijani so streljali za menoj in skrit sem pričakal večer. Zgodaj zjutraj sem padel v bitko med partizani in Italijani, v gozdu na poti proti Rakitni. Ležal sem na tleh in k sreči me ni zadela nobena krogla. Ker nisem imel dokumentov, sem šel trikrat h karabinjerjem na Rakitni, da bi povedal, kaj sem storil. Vsakič so me odslovili, ker so imeli važnejše posle. Med tem časom je prišel od partizanov Ivan Petelin in mi povedal, kaj se je zgodilo s sestričnama, Ančko in Pepco, in kaj se dogaja v taborišču ob Krimski jami. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se pridružil vaškim stražarjem«.

Opis slike: Janez Šušteršič (1904) - umorjen 1945

Starejši brat Janez, ki je bil ves čas doma, na posestvu, se je pridružil domobrancem šele po kapitulaciji Italije. V postojanki v Borovnici je bil oskrbnik hleva za konje in mule, nasprotno od brata Jelka, ki je bil v domobranski vojski v Rupnikovem bataljonu. Brata Lojza je italijanska internacija zelo spremenila. Ko se je vrnil domov v Rakitno, po kapitulaciji, je hotel ves navdušen takoj v partizane. Mama ga je svarila naj počaka, dokler se stvari ne umirijo. Tako je odšel v Ljubljano, ponovno v službo na železnico. Ostal je vse življenje naklonjen komunističnemu sistemu, vendar ni užival nobenih privilegijev, nasprotno, režim ga je celo zapostavljal, ker je imel dva brata domobranca. Lojze je zvedel kasneje, da ju je izdal partizanski aktivist. Po vojni je bil poslan v Kočevje, tam živel in si zgradil lepo hišo.

Opis slike: Jelko Šušteršič (1921) - umorjen 1945

Jelko in Janez sta bila z domobranci vrnjena s Koroškega. Po pripovedovanju mladoletnega domobranca Ivana Rota iz Rakitne je bila zadnja postaja mojih obeh bratov v Teharjah, kjer ju je Ivan Rot zadnjikrat videl.
Starejši gospodarji na Rakitni niso bežali na Koroško. Ponje je prišel terenec, domačin iz Rakitne, in jih odpeljal v Logatec. Tudi ti se niso nikoli vrnili. »Dobili so, kar so zaslužili«, je pojasnil »terenec«. Zelo verjetno je mislil, da bodo pravično sojeni. Ko so odhajali domobranci preko Rakitne na Koroško, mi je namreč ta terenec rekel: »Vesel sem, da je konec vojne. Domobranskim voditeljem bodo sodili, ostale pa bodo pustili domov«. O tem je bil verjetno prepričan in si to želel, ker pa se je zgodilo drugače, je bilo žal tudi njemu. Težko je živel, ker je bil drugače dober človek.