Avtor: Tine Velikonja

Kdorkoli opisuje Koroško prve tedne maja leta 1945, se ne more načuditi, kako nedotaknjena je bila, medtem ko je bila ostala Evropa v ruševinah in pepelu. Šele potem se spomni njenih jezer, livad, gora in rek, zlasti Drave. V tem času namreč pomladansko sonce neusmiljeno topi sneg na Visokih Turah, zato so reke najbolj mogočne.
Kako varljiv je bil ta videz! Čeprav je zid strmih karavanških gora videti neprehoden, ni bil ovira za trume bežečih ljudi, oboroženih ali golorokih, in njihovih krvi željnih preganjavcev. Na zemljevidu Evrope prvi teden maja 1945 vidimo peščeno uro dveh področij, ki so ju še obvladovali Nemci, zgoraj Češko, spodaj pa Slovenijo in Koroško, ki ju veže ožina med Linzem in St. Poeltnom, na zahodni strani Američani, na vzhodni Rusi. Vojna v Evropi se je končala pred Ljubljano. Kasnejši boji, o katerih pišejo naši, so bili oviranje in preganjanje nasprotnika na begu, samo pohlep po krvi. Ponovil bom velikokrat zastavljeno vprašanje, zakaj se Nemci niso vdali takoj po Hitlerjevem samomoru ali vsaj 4. maja, ko so podpisali vdajo v Italiji. Zakaj so kljubovali in umirali še teden dni? Odgovor je jasen: hoteli so se vdati zahodnim zaveznikom in ne Rdeči armadi, še manj Titovi vojski. Z vzhoda in juga so hoteli potegniti v središče čimveč svojih enot in civilistov. Od vsega jih je najbolj skrbela usoda Loehrove armade na Balkanu. Ko je namreč Rdeča armada zasedla Romunijo in vdrla na Madžarsko, se je Loehru direktna pot za umik zaprla. Podati se je moral na ovinkasto pot preko Bosne. Vse poti so vodile na Koroško.
V tisti kaos so padli tudi osemnajstletna Marija Kosmač z Javornika pri Jesenicah, delavec Ivan Preželj iz Zabreznice in uradnica Marija Vodišek s Koroške Bele. Pota vseh treh so se namreč križala v Begunjah na Gorenjskem. Ko je partizanska vojska 19. maja 1945 z Angleži podpisala pogodbo o vračanju zajetih, se je tudi obvezala, da bo v dveh dneh Koroško zapustila. Iz Celovca se je umaknila 20. maja in takrat odpeljala s seboj zapornike, ki jih je nabrala, ravno tako tudi tiste, ki so se gnetli v šoli v Bistrici v Rožu. Kot bomo izvedeli, je celovške ujetnike peljala z avtobusi, druge pa s tovornjaki. Korošci in Gorenjci so prišli najprej v Begunje, drugi v Šentvid.
Na avstrijskem Koroškem so še danes slabo zapisane predvsem Begunje. Partizani so namreč nekaj sto domačinov v času svoje kratkotrajne vladavine na severni strani Karavank aretirali in ob umiku odpeljali v Slovenijo. Nekaj več kot sto se jih nikdar ni vrnilo domov. Za večji del so bile zadnja postaja pred smrtjo ravno Begunje. Komunisti so s tem napravili koroškim Slovencem medvedjo uslugo. Res so bili za svoje zločine po avstrijskem Koroškem, ki so jih zagrešili med vojno in po njej, amnestirani, s tem pa so ostala dejanja nerazjasnjena in vse je padlo podobno kot v Tržaški in Goriški pokrajini na ramena Slovencev kot takih in ne v breme komunističnih revolucionarjev.
Lani so v Begunjah postavili novo ploščo, ki priča o tragični zgodovini tega gradu v času 2. svetovne vojne. V njem je sedaj psihiatrična bolnišnica, nič pa ne priča o vsaj tako žalostnih dogodkih na istem prostoru po 9. maju 1945. Tudi naši trije, vsak iz drugega okolja in drugačne miselnosti, so se znašli v tem zaporu v najbolj nevarnem času maja in junija 1945, ko človeško življenje ni bilo vredno počenega groša. Bili so priče, kako je na videz osvobojeni begunjski grad prevzel staro nalogo. O svojih doživetjih je pred leti pripovedovala Marija Hilda Kosmač, poročena Todorovič, odšifrirali smo zapis Ivana Prežlja, nedavno pa je s svojim prispevkom kot živ leksikon priskočila na pomoč še Marija Vodišek. Take so njihove zgodbe!