Avtor: Brane Senegačnik

Vzdrhtel si v hladu temnega zelenja.

Od tam, kjer skloniš se čez lastni rob,

pritekle plahe črede so podob –

kot da spoznale glas so tvojega drhtenja.

Postave mrtvih z lahkimi koraki

izbrisale so »prej«, »potem« in »zdaj«:

plesali smo kot zvezde in oblaki

skoz gozd in zlate žalosti sijaj.

Ah, strašen dar resnične so stvari!

Obup in srh nad posinjelim mesom,

svetloba, ki odznotraj te poplavlja,

in ura, ki te odnese tja med plesom,

kjer gozd z otroškim glasom govori

in veter: »Ne, nikdar ne umreš!« ponavlja.