Avtor: Vanja Kržan

In že smo pri naslednjem vprašanju. Kdo pa so bili starši Francijeve sestrične in bratrancev, ki so se tudi vsi znašli v Teharjah?
Ponovno se vrnimo na Zaplano. Janezu Kavčiču (1869) in ženi Ivani (1873) so se rodili štirje sinovi: najstarejši je bil Ivan, pravili so mu Janko, sledil mu je Jože, za domače je bil Jožko, Franca smo pravkar spoznali, najmlajši je bil Zdravko.
V grobih potezah bomo skušali izrisati za nas neznano podobo Joža Kavčiča (1904), da v njej nekoliko prepoznamo moža in očeta, o katerem je rekel domačin iz Šentjošta: Bil je poveljnik vaških stražarjev v pravem pomenu besede, branitelj njihovih življenj, domov in imetja. Že prva svetovna vojna je ugrabila Zaplanincem veliko mož in fantov. Po vojni so se otepali z revščino; les, mleko in kmetijski pridelki so se prodajali pod ceno. Cvetelo je tihotapstvo. Zemlja je lahko preživila le družine na večjih posestvih. Pri Dolinskih, kot se je po domače reklo Kavčičevim v zakotni dolinici, oddaljeni nekaj kilometrov od naselja Zaplana, je bilo posestvo skromno, le za kakšno glavo živine. Drugače je bilo pri Turku, najbližjih sosedih Kavčičevih, kjer je bilo posestvo večje.

Opis slike: Šentjoški domobranci z generalom Rupnikom - častnik z brado za generalom je Jože Kavčič

Kavčičev ata in sinovi so vedeli, da jih zemlja ne bo mogla preživiti, zato so fantje drug za drugim odhajali od doma, da se izučijo obrti in si najdejo zaposlitev. Vsi štirje so se izučili in našli zaposlitev na Jesenicah. Uspelo jim je, da so se postavili na lastne noge, vzeli življenje zares in ga odgovorno zaživeli. Znali so poprijeti tudi za delo, ki se ga niso izučili, ampak so se mu s pridnostjo in prirojeno inteligenco priučili.
Jože (1904) je bil izučen dimnikar, toda tega poklica ni dolgo opravljal. Moja 85-letna teta Marjanca Dakskofler, por. Savinšek se ga spomni z Jesenic in v šali pristavlja, da je bil za dimnikarja preveč lep in postaven. Vojsko je odslužil pri kraljevi gardi, morda prav zaradi svoje lepe zunanjosti, visoke rasti, uglajenega vedenja in naravne inteligence. Vse to mu je omogočilo, da so mu jeseniški občinski možje zaupali mesto policaja, tik pred vojno je postal občinski tajnik. Bil je sodelavec Franca Bertonclja, občinskega blagajnika in tovarniškega delovodja, ki so ga komunisti med vojno ubili (Zaveza št. 50). Zdaj že pokojna Bertoncljeva hčerka Francka mi je ob nizanju spominov na svojega očeta omenila tudi pokončno držo in poštenje Jožeta Kavčiča, ki ga je njen oče zelo cenil.
Danes bi lahko kdo menil, da je bila tudi takrat vloga policaja nehvaležen posel, saj si lahko vedno pri kom nepriljubljen. Pred vojno, ko še ni bilo toliko tatov, razgrajačev in postopačev, je bilo delo policaja omejeno večinoma na to, da je skrbel za javni red in mir ter za varnost meščanov. »Otroci so vedeli,« mi je pripovedovala gospa Marija Vodiškova, nekdanja Jeseničanka, »da se ne smejo sankati po poteh, kjer hodijo ljudje. Mestni redar je skrbel tudi za to. Gospod Kavčič je zbujal spoštovanje in ugled, ker je bil sam pošten, morda nekoliko tudi zato, ker je bil po postavi visok, čeden in odločen.«
Velikokrat je moral pomiriti razgrete in pretepaške pijance in kvartopirce, reševati njihove spore in poseči v njihove pretepe, teh v Krekovem domu in onih ‘naprednih’ pri Jelenu. To je zahtevalo od njega dosti poguma, previdnosti in preudarnosti, pa tudi občutka za pravičnost. Znal je ravnati z ljudmi, avtoriteto je vzbujal s svojo držo, se je spominjala žena Janeza Dakskoflerja, ki so bili bližnji sosedi Joža Kavčiča. Cenil ga je tudi Peter Arnež, tovarniški poslovodja in občinski blagajnik, prav tako ubit med vojno (Zaveza št.51). Njegova hčerka Mimi, por. Grum, ki živi v ZDA, se ne spominja, da bi kdaj kaj slabega slišala o Jožetu Kavčiču. Kako bi sicer lahko opravljal svoj posel v splošno zadovoljstvo Jeseničanov in svojih predstojnikih, policijskih komisarjev Wohintza in kasneje Hartmana. Poveljnik gasilcev Janez Zupan (1903) in njegova žena Uršula (1902) sta še po vojni pripovedovala svoji hčerki Mariji (1935) o »tistem postavnem in poštenem mestnem policaju«, ki ga deklica ni poznala, pa je oživel v pripovedih njenih staršev, saj sicer danes ne bi vedela zanj!
Jože Kavčič je bil tudi ljubitelj in marsikdaj pobudnik mnogih dejavnosti kulturno-prosvetnih društev v Krekovem domu. Zelo se je priljubil mladini, ko se je v dvorani Krekovega doma oglasil prvi zvočni film. J. Kavčič je pri občinskih odbornikih dosegel, da je občina kupila aparaturo za ozvočenje in si tako pridobil sloves, da je vsestransko razgledan in sprejemljiv za koristne novosti. Prve zvočne filme ima še danes v živem spominu takrat petnajstletni Alojzij Stare (1922). Pri tem ne pozabi omeniti, da zvočnega filma takrat še niso imeli pri Jelenu, v društvu, kjer se je zbirala in ogrevala za komunistične ideje napredna jeseniška mladina.
Verjetno se je Jože v Krekovem domu seznanil s sestrama Marijo (1908) in Angelco (1914) Jagič s Koroške Bele, ki sta hodili tja v Krekovo gospodinjsko šolo, Marija je bila v menzi nekaj časa verjetno tudi zaposlena. Sestri sta bili zelo povezani, zelo sta se imeli radi in Angelca mi je še pred kratkim zatrdila: »Marija je bila zame krasna.« Nedvomno se je taka zdela tudi Jožu in l. 1931. sta se poročila. Življenjsko vodilo žene Marije je bilo: Kjer je mož, tam je žena. Ostala sta povezana v vseh preizkušnjah življenja, v sreči in nesreči, v veselju in bridkosti.
Tudi najmlajši Kavčičev Zdravko se je pri različnih krojaških mojstrih po Poljanskih dolini in na Jesenicah pri krojaču Zvezdi izučil v izvrstnega krojača in podobno kot brat Jože ostal na Jesenicah. Zvezdova hčerka Ivica por. Kranjc se spominja, da je bil Zdravko eden najbolj pridnih in sposobnih krojačev v delavnici njenega očeta. Naj kot zanimivost povem še to, da je bila za Zdravka »krasna« Angelca, Marijina mlajša sestra, ki je kasneje postala njegova žena. Oba para sta živela v neposredni bližini Krekovega doma in sestri, zdaj še svakinji, sta ostali zelo povezani še naprej.
S pričetkom vojne gestapovski val izseljevanja zavednih in vplivnih Slovencev tudi Jožu in njegovi družini ni prizanesel. Podobno kot brata Franceta z ženo in devetletnim Francijem so tudi njega z družino poleti 1941 izselili v Srbijo, v Valjevo. Žena Marija je bila noseča s tretjim otrokom. Ponudili so ji, da ji naredijo splav, a je odklonila. Družinica z dvema majhnima otrokoma in nosečo materjo je odšla v izseljenstvo. Morda zaradi posredovanja dr. Aleša Stanovnika, ki je bil kratek čas izseljen v Srbijo in je poznal Joža Kavčiča z Jesenic, in delno zaradi ženine nosečnosti je mladi družini uspelo, da so se po nekaj mesecih vrnili. Dovoljenja za prehod čez mejo na Jesenice niso dobili in najmlajši Jožev sin je bil rojen v Ljubljani.
Kam zdaj? Edini izhod je bila Zaplana, vsaj preživeli se bodo na domačem posestvu in dojenček bo imel mleko. Toda kakšno podobo jim je ponudila Zaplana ?

Poveljnik Vaške straže na Zaplani

Podobno kot drugod v Italijanski pokrajini je bilo nasilje okupatorja in OF najhujše pomladi in poleti 1942. Ne bom naštevala dogodkov iz tega obdoblja v okolici Zaplane, ki Zaplanincem niso ostali skriti: v Rovtah, v Šentjoštu, v Horjulski dolini, na Drenovem griču, v Bevkah, na Barju in vse tja do Logatca. Omejila se bom le na nekatere dogodke na Zaplani in bližnji okolici, ki so pripeljale do nastanka Vaških straž in kasneje do državljanske vojne. Konec aprila 1942. je policijska komisija iz Ljubljane odkopala grob treh ubitih partizanov na severnem pobočju Ulovke. Po izpričanju dveh partizanov so bili ustreljeni zato, ker so hoteli zapustiti partizanski oddelek, ki je bil sedem dni na Ulovki: poveljujočim revolucionarjem ni mar življenja domoljubnih Slovencev!
V soboto 6. maja ponoči so partizani ustrelili 24-letno Frančiško Mravlje iz Podklanca pri Žireh in jo pustili ležati na cesti; zjutraj so na truplu našli listek z napisom OF: Komunisti drastično predstavijo način in cilj svojega osvobodilnega boja, ljudem v strah in opomin.

Opis slike: Nova maša Vojka Seljaka iz Žirov na Zaplani 4. julija 1943 – na desni z brado Jože Kavčič

11. junija so partizani iz zasede napadli italijansko kolono pri zaselku Ceste, ki je v Rovte peljala hrano vojakom in civilistom. Zato so bili med vozniki tudi domačini iz Rovt. Italijani so jih imeli že postrojene pred zidom, a jih je rešil italijanski oficir, zaselek pa so požgali. Na poti v Rovte so v Petkovcu ‘mimogrede’ ustrelili dva domačina: partizani hočejo prisiliti može in fante, da se jim pridružijo, tako da izzivajo Italijane, ki jim s povračilnimi ukrepi naženejo strah v kosti.
V nedeljo, 2. avgusta, so Italijani zajeli skupino ljudi, predvsem moških, ki so se iz okoliških krajev vračali od maše v Podlipi. Takoj so pričeli požigati Podlipo, nekaj ljudi izpustili, ostale pa prignali v Podpesek. Na njihovem seznamu je bilo zapisano še nekaj tukajšnjih fantov in mož. Z njihovih domov so odgnali še te in vseh skupaj deset postrelili v Lukančkovem gozdu. Kdo so bili žrtve na italijanskem seznamu? Ali ne večinoma tisti, ki so bili nekaj časa pred tem v Podpesku na sestanku s partizani in odklonili sodelovanje z njimi, češ da še ni čas za sodelovanje. Le kako je prišel ta seznam v roke Italijanom? Partizani so se z ovajanjem domačinov Italijanom znebili svojih idejnih nasprotnikov.
Kakšno pa je bilo poletje 1942 na Zaplani? Zopet nanizajmo le nekaj najbolj zgovornih drobcev.
Že v prejšnji številki Zaveze v članku dr. J. Zdešarja smo spoznali, da je bilo prizadevanja župnijskega upravitelja Jožefa Geohelija z Zaplane brez uspeha: da bi se nasilje omililo, je šel celo v partizanski tabor, da bi miril in pripeljal domov fante, ki so jih partizani bolj ali manj na silo ali z zvijačami odvedli s seboj. Tudi dnevi, ko ni bilo čutiti partizanskega nasilja, so pritiskali na ljudi kot zatišje pred viharjem. Dekanu Burniku se je Geoheli potožil: »Hudo je na Zaplani, kakor v Španiji.« V noči od sobote na nedeljo 25. julija so po zapiskih iz župnijske kronike partizani »odpeljali s seboj Šinkovca Janeza (Zaplana 48). Ta je ušel po bregu v Majerjevo grapo. Zato pa so partizani odvedli njegovega očeta Petra Šinkovca, krojača, ga umorili in pokopali v Češirkovem gozdu nad Podlipo.« Tisto noč in teden dni pred tem so partizani odvedli še šest drugih fantov in mož. »Hudo so imeli partizani na piki tudi Frelihovega Franceta (1921) z Zaplane št. 6« poroča Kronika. »Nekajkrat so ga že bili vzeli v gozd, dokler ga nazadnje ni bilo več nazaj.« Po pričevanju sorodnice naj bi bil Frelihov, France Mivšek ubit v Novakovem gozdu okrog 20. julija. »Prav tako je bil ubit od komunistov Čamernik France (1905).« (2. novembra 1942 so domačini našli in izkopali 7 trupel v Češirkovem gozdu. Vsa trupla so kazala znake mučenja.)
V času vseh teh ubojev so imeli partizani svoj tabor prav v tem gozdu le kakih 150 korakov proč od tega ‘pokopališča’! (Tabor je bil ob vzhodni strani hrbtišča potegnjenega od Smrekovca proti podlipski ravnini). Nekaj kilometrov od Češirkovega gozda proti Zaplani je bilo na Vranji peči še eno partizansko taborišče enote Dolomitskega odreda. Prav tisti dan, usodnega 26. julija, so se partizani iz Češirkovega gozda premaknili tja, in ‘spotoma’ ustavili v Zaplani. »Popoldne so se že začeli zbirati okrog cerkve na Zaplani partizani, v gostilni Mesec so se zbrali tudi domači fantje, župnik pa je še vedno čakal Italijane, ki naj bi naredili red in magari oborožili domače ljudi, da se branijo.
Italijani so prišli na Zaplano šele naslednji dan. Tako odgovornost gotovo pada nanje,« ugotavlja kronika. Partizani so v nedeljo proti večeru prišli po župnika Jožefa Geohelija, streljali nanj in ga ranili, potem še vdrli v župnišče in ga izropali. Odvedli so ga v svoje taborišče na Vranjo peč.
Šele v ponedeljek popoldne 27. julija so Italijani napadli partizane. Seveda so morali bežati. Še prej pa so ustrelili v glavo duhovnika Geohelija, že ustreljenemu s kamenjem razbili glavo, truplo vrgli prek pečin in ga pustili ležati med skalami.
Preden se vrnemo k Jožu Kavčiču, prečitajmo še zadnje sporočilo, ki ga omenja kronika: »Po župnikovem umoru je bil seveda v Zaplani velik strah, kdaj bodo Italijani prišli požigat. Nekaj fantov so potem res prijeli.«
Kronika nas je lahko prepričala o nevzdržnem stanju na Zaplani in v vsej širši okolici. Kdo naj brani ljudi pred nasiljem in zahrbtnostjo Italijanov na eni strani ter nasiljem in ropanjem partizanov na drugi? Ne preostane jim drugega, kot da se branijo sami. Ljudje so se bali obojih in obsojali ene in druge.
Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da je bil med temi, ki so jih Italijani prijeli, tudi Jože Kavčič. Gospa Angelca Kavčič je večkrat z Jesenic pobegnila čez mejo na Zaplano, na obisk k sestri, Joževi ženi Mariji in Joževi mami. Spominja se obupa mame, ko so odpeljali Italijani Joža.
»Vrgla sem se na zemljo in jokala: Ne ubijte mi sina!«
Jože se je vrnil, pa ne zato, ker bi se ga Italijani usmilili. Na mestu bi ga lahko ustrelili ali pa njega, ženo in otroke poslali v taborišče na Rab ali v Gonars. Pa ne le njega in njegovo družino, še druge v vasi, vas pa požgali.
Italijanska okupacijska oblast je imela s Kavčičem drugačne načrte: pridruži naj se vaškim stražarjem, ki so se julija 1942. že organizirali v Šentjoštu nad Horjulom. Italijanom vaški stražarji, ki so se uprli komunističnemu terorju, niso bili nevarni, imeli so jih pod nadzorom. Dopuščali so vse, kar Slovence med seboj razdvaja in jih številčno redči. Isto so hoteli in temu primerno počeli tudi revolucionarji in s pobijanjem narodno čutečih Slovencev so tako postali prvi in zavestni okupatorjevi sodelavci, kolaboranti v pravem pomenu besede. Podobno kot okupator so se borili za svoje interese na škodo naroda.
Za Joža odločitev ni bila preprosta, saj se v takratnem času okupacije in revolucije hkrati ni bilo lahko odločati. Jože je gotovo v tistih dneh dodobra spoznal nasilje OF in tudi izprijenost okupacijske oblasti, ki ga je postavila pred izbiro ali – ali, namesto da bi sama zaščitila prebivalstvo pred partizani. Edina pot, ki se mu je ponujala, je bila odločitev za vaške stražarje. Preudarnemu Jožu ni bilo težko spoznati, da pobijanje domačinov v Zaplani in širši okolici ni osvobodilni boj, ampak postaja boj za oblast, za ideje komunizma. Na Jesenicah se je seznajal s komunisti v zadnjih letih pred vojno, ob stavki tovarniških delavcev, nahujskanih s komunističnimi idejami bivših španskih borcev, ki so se sestajali pri Jelenu, in končno ob izbruhu vojne, ko so jeseniški komunisti več kot dva meseca javno simpatizirali z nacisti. Vendar je zdaj vse to stopilo v ozadje: treba je braniti življenja, imetje in preživeti! Vloga policaja na Jesenicah, ko je skrbel za javni red in mir v korist meščanov, je bila otročje lahka v primerjavi z nalogo, ki ga čaka zdaj, ko bo moral zbrati in voditi Zaplanince pred nasiljem partizanov in zahrbtnostjo okupatorja. Gospa Angelca še danes, v devetdesetem letu starosti, živahno in prepričljivo pravi: »Vsi fantje in možje na Zaplani so hoteli, da Jože postane njihov voditelj. Vse najboljše so govorili o njem.« Gotovo, bil je starejši, umirjen, preudaren, človeško topel, srčno dober, pošten in vajen delati z ljudmi. In gospa Angelca še pritrdi: »Povem vam, da tako poštenega človeka, kot je bil Jožko, ni bilo! V dna duše sem ga poznala in vem, da ne bi storil krivice niti enemu.« Upam, da bomo lahko o tem prepričali tudi sami v nadaljevanju pripovedi.
Julija je bila v Šentjoštu ustanovljena Vaška straža. Tja so 10. ali 11. avgusta prišli še Rovtarji in Zaplaninci, konec meseca pa so se vrnili skupaj s Šentjoščani na Zaplano in 22. avgusta se je tu ustanovila posadka Vaške straže. Njen poveljnik ali komandir, kot so pravili domačini, je nekako samoumevno postal Jože Kavčič. Gospod Janko Maček, takrat deček iz Šentjošta, še danes vidi postavnega, visokega komandirja z brado. Med domačini se ga je prijelo ime Bradač.
Kaže, da je Jože užival ugled tudi drugod, saj je pomagal pri ustanavljanju Vaške straže na Planini v Rovtarskih Žiberšah, kjer je ostala postojanka vaških stražarjev do razpada Italije. Vodil jo je Jožev bratranec Jakob Kobal, po domače Kobilčji. Njegova pastorka Dragica Kumer iz Otaleža še danes hrani očima in njegova dva bratranca Franca in Joža Kavčiča v najlepšem spominu. »Na Jožu moj očim ni opazil ene slabe poteze,« pravi.
V kakšnem spominu pa ga hranijo Zaplaninci?
Gospa Minka Mivšek, roj. Podgornik (1922) iz Miznega Dola mi je povedala: »Bil je zelo dober in pravičen. Kako sem mu bila hvaležna, ko me je rešil iz velike stiske! Okoli mene se je bil smukal fant, ki je odšel v partizane. Obdolžili so me, da sem na strani partizanov, zatožili Italijanom in ti so mi zagrozili z internacijo. To je bilo septembra 1942. Za nekaj časa sem se umaknila k teti v Logatec, za božič pa sem se vrnila domov. Bratranec, ki je skupaj s stricem živel pri nama z mamo, je po vsej sili hotel, naj se takoj vrnem nazaj. Stric pa se je zame postavil: ‘Kaj bi hodila, doma ostani. Imaš dosti dela, lačna pa tudi ne boš.’ Bratranec pa se ni dal prepričati. Stric me je peljal k vaškim stražarjem v šolo. Eden je bil prav ‘pasji’ in je metal pištolo po mizi. Pa so mi rekli fantje, naj grem k komandirju. Ljubeznivo me je poslušal in odločil: ‘Kar lepo domov pojdi, če te pa bodo še kaj preganjali, pridi k meni.’ Toda odslej sem imela mir.« Videti je, da je komandirjeva beseda nekaj veljala.
Vsi otroci širom po Zaplani so vedeli, da morajo vedno le h komandirju, tako so jim mame zabičale. Zdaj eden, zdaj drug je prišel do njega s prošnjo, če ata lahko za kakšen dan pride domov. Doma je toliko dela in mame same ga ne zmorejo. Vedno jim je ustregel.
Tudi Lazenčanov oče bi moral biti pri Vaški straži. Znal pa je zdraviti živino, zato mu je komandir dovolil, da je ostal doma. Ustregel je vsakemu, če je le mogel, pravijo Zaplaninci.

Opis slike: Protikomunistična vojska na Vrhniki – na desni v kučmi Jože Kavčič. – Bralce prosimo, da nam pomagajo častnike in vojake na sliki identificirati po imenih.

Jože Kavčič je pomagal pri ustanavljanju Vaške straže na Vrhniki jeseni 1942. V začetku l. 1943. so bile z njegovo pomočjo ustanovljene Vaške straže še v Bevkah, Ligojni in na Drenovem Griču. Znana je fotografija, ko se je general Mario Robotti 13. avgusta fotografiral z Rovtarji in Zaplaninci v Šentjoštu (glej F. Saje, Belogardizem, 1952, str. 384). Na njej najbolj izstopa odločni Jože Kavčič.
Če se je bil odločil, da postane poveljnik Vaške straže, se je upal izpostaviti tudi na fotografiji skupaj s predstavnikom okupacijske vojske.
Kdo more trditi, da Kavčiču ni bilo žal zaradi skrajno pogubnih odločitev OF, ki jih bo namesto skupnega boja proti osovraženim Italijanom pahnila v državljansko vojno? Kako vse drugače bi bilo, če bi se lahko skupaj s partizani, veliko je bilo med njimi domačih fantov, borili proti skupnemu okupatorju? Ali ga lahko ta fotografija naredi za ‘narodnega izdajalca’, saj je vendar na strani naroda, na čelu svojih Zaplanincev!
Razumljivo, da je komunistična propaganda po vojni fotografijo takoj izrabila v svoje namene in jo objavila tudi v partizanski literaturi. Nazadnje se je leta 2000 pojavila v brošuri Silva Grgiča, Domobransko zanikanje kolaboracije (Lj., 2000). Kavčičevo pomoč pri ustanavljanju postojanke na Vrhniki Franček Saje v svoji knjigi Belogardizem (Lj. 1952) takole ovekoveči: V jeseni 1942. so vrhniški »politični in gospodarski sodelavci italijanskih fašistov Hren, Marolt, Hočevar pa tudi njihovi vohuni, ki so okupatorjem označevali, proti katerim Vrhničanom naj izvajajo teroristične ukrepe, sklenili, da tudi na Vrhniki ustanove oboroženo skupino. Ker pa med ljudstvom na Vrhniki in okolici niso imeli pristašev, so na pomoč poklicali šentjoške belogardiste. V začetku novembra je Jože Kavčič prikorakal z Zaplane na Vrhniko s skupino oboroženih vojščakov slovenske reakcije« (str. 392). Kaj hujšega kot njegovo ‘prikorakanje’ z ‘oboroženo reakcijo’ pa J. Kavčiču nikjer ne očita. Resnično je moral biti Jože Kavčič velik poštenjak in narodnjak, da mu Franček Saje ne more očitati niti se izmisliti o njem nič drugega! Še bolj kot zagotovila gospe Angelce in Zaplanincev o Joževi poštenosti nas lahko o njej prepriča ta edina Sajetova obtožba!
Zgoraj omenjena fotografija se je pojavljala tudi na televizijskih zaslonih, kadar je bilo treba gledalcem pojasniti »pripravljenost oddelkov belogardističnih vaških straž« v skupnem boju z generalom Robottijem, »poveljnikom ofenzivnih operacij proti NOV in PO Slovenije.« Ko zremo fotografijo s ‘postrojenimi’ preprostimi kmečkimi fanti in možmi, ki bi raje živeli na svojih domačijah in obdelovali polja, kot jih stražili z zastarelimi puškami čez ramo, v kar so jih prisilili partizani, ki jim ni bilo mar naroda, in jih po vzoru ruske revolucije blatili z belogardisti (kaj pomeni ta izraz, večinoma niso vedeli), se nehote zavemo vse tragike medvojnega razkola naroda, ki so ga komunisti hote povzročili in ga hočejo imeti še danes. Ko bomo končno obsodili komunizem in njegovo ‘iznajdbo’ revolucijo, lahko upamo, da se bo našel pošten zgodovinar, ki bo osvetlil in opredelil tudi pojem kolaboracije.
29. novembra 1942. so vaški stražarji našli truplo J. Geohelija. Pri poročilu o komisijskem ogledu je bil Jože Kavčič zapisnikar. Podpisal se je z veliko in lepo pisavo s psevdonimom Logar J. Na poročilu je zapisan njegov uradni naziv: poročnik Logar Jože – poveljnik 3. čete »Legije smrti« – I. bataljona Prostovoljne protikomunistične milice. Geohelijev pogreb je bil 2. decembra. V Kroniki lahko preberemo: »Cerkev so domači vojaki lepo okrasili, pri tem je veliko pomagal g. komandir Kavčič … Ob odprtem grobu se je od gospoda poslovil komandir čete g. Logar – Kavčič. Posebej je spominjal na zadnjo župnikovo prošnjo na dan sv. Ane: Molite, veliko molite … Stroški pogreba so bili kriti z darovi faranov … Gospod Kavčič hrani še preostanek teh darov, ki naj bi bil uporabljen za spomenik, ki bi se v ugodnem času postavil.« Zanimivo, da je eden od govornikov ob grobu vzneseno uporabil prispodobo o sedmerih zmajevih glavah, ki bruhajo ogenj in jih je treba pokončati z meči.
J. Kavčič pa spomni le na zadnjo prošnjo pokojnika. Če so hoteli vaški stražarji na Zaplani zagotoviti mir pred partizanskim nasiljem, so morali pregnati partizansko taborišče 2. bataljona Dolomitskega odreda pod vodstvom Franca Krča, ki je ustrahovala domačine na pol ure hoda oddaljeni Vranji peči. Napadli so 2. septembra. Neizkušeni in slabo oboroženi stražarji so doživeli poraz. Jakob Jelovšek je bil v boju najprej huje ranjen, partizani pa so ga še mučili in najbrž oparili noge in roke, ker so vsi znaki govorili za to. Dva domačina sta bila lažje ranjena. Takoj po napadu se je v Ljubljani pričelo govoriti o »strašnih svinjarijah«, ki jih počenjajo belogardisti. Tako o napadu poroča župnijska Kronika.
Malo zatem, jeseni 1942. so združene čete vaških stražarjev napadle taborišče na Ključu pri Dobrovi, marca 1943. pa še taborišče pod Grmado pri Polhovem Gradcu in s tem razbili Dolomitski odred. Glavno poveljstvo slovenskih partizanov, CK in vodstvo OF, ki so bili od jeseni 1942 v Dolomitih, so se premaknili v Kočevski Rog. Omenjeni napad jim ni povzročil nobene škode.
25. oktobra 1942. je prišel na Zaplano župnijski upravitelj Alojzij Jenko. »G. Kavčič me je opozoril na previdnost. Večinoma sem se držal doma…Po Jankovem vrhu in okrog so postavljali po laškem vzorcu bunkerje, napredli bodečo žico, tako da smo bili kmalu v ‘bloku’.«
Končno so ljudje v teh krajih bolj mirno zadihali. Občasno so vaški stražarji sami ali skupno z okoliškimi posadkami naredili kake manjše racije nad partizani, ki so se pojavili zdaj tu, zdaj tam. Ohranjen je dokument, v katerem nekateri domobranci obtožujejo svojega poveljnika Kavčiča, češ da posamezne partizane že vnaprej obvešča o domobranskih napadih. V zvezi s to domnevo sem slišala za nekega partizana Kraševca, ki je sporazumno s Kavčičem vodil politiko nenapadanja. Znano je, da med partizani niso bili vsi ubijalci, in omenili smo že, da se je pomladi 1943. poveljstvo OF in CK umaknilo v Kočevje. Nekateri domačini tudi povedo, da je bila Kavčičeva žena Marija srčno izredno dobra in plemenita ženska in je sama obvestila kakšno partizansko družino, ki se ji je smilila, da bi ostala brez gospodarja in očeta. Morda bomo zdaj lažje razumeli ‘izdajstva’ zakoncev Kavčič. Prav gotovo ni bil cilj poveljnika stražarjev maščevalno streljanje, ampak varovati življenja domačinov in braniti njihovo imetje. Velika noč je bila slovesna in mirna, vendar je zaradi vojne potekala v znamenju »totus mundus vae clamabit« (»ves svet bo ječal v trpljenju«), ugotavlja v Kroniki župnik Jenko. Pri velikonočni procesiji so prvič rabili novi velum in imeli popravljen beli plašč. Prav gotovo so za to poskrbele pridne in umetniške roke g. Zinke Kavčič, Marijine svakinje in zaplaninskih deklet in žena.
Tudi poletje je bilo mirno, če izvzamemo ropanje partizanov v Miznem Dolu meseca avgusta ali posamezne rope. Župnik se je v teh mesecih trudil za duhovno življenje faranov, jih izročal Marijinemu in Jezusovemu Brezmadežnemu Srcu. Maja je bil v vsej škofiji spravno-spokorni dan. 4. julija je bila nova maša Vojka Seljaka iz Žirov in praznik za vso Zaplano. »Dekleta so napletla preko 500 metrov vencev, vojaki so postavili mlaje. Po maši je bilo kosilo v šoli v eni od učnih sob, ki jo je dal g. komandir Kavčič za to slovesnost izprazniti in okrasiti. Vsa slovesnost je lepo in prijetno potekala.«
Vest o kapitulaciji Italije na Zaplani sproži strah in spočetka veliko zmedo. »Kaj bo z Vaškimi stražami?! Kaj bo s tistimi, ki so bili od Nemcev pregnani z Gorenjske?!« preberemo v Kroniki. Gotovo pisec teh vrstic misli na obe Kavčičevi družini na Zaplani. Še večji pa je strah pred komunisti, saj o njihovih pogromih na Dolenjskem dobivajo »gorostasne« vesti, je zabeleženo v Kroniki. Jože Kavčič dobi »nekakšno« pošto, naj se vsi stražarji zberejo na Koreni pri Horjulu. Verjetno od četnikov, ki ponovno pozivajo k združitvi. Zaplano skupaj z vrhniškim županom obišče nemški poveljnik, ki dovoli stražarjem, da lahko ostanejo »na mestu«. Za vso Zaplano je to dovoljenje novega okupatorja veliko olajšanje. Končno pride iz Ljubljane ukaz, da se vse čete Vaških straž zberejo na Vrhniki. Tam je prevzel poveljstvo vsega rajona kapetan Pavlovčič. Kavčič gre osebno do njega, ki mu ukaz potrdi. Združitev je potrebna, da se bodo združeni lažje uprli partizanskemu nasilju, Vrhnika pa je strateško pomemben kraj, ki ga bodo Nemci branili. Tako bodo stražarji nehote ostali »pod zaščito« Nemcev! Odloča pa se lahko vsak sam – in odločali so se pod vplivom »gorostasnih« novic z Dolenjske, kjer so se predajale Vaške straže nasilnim revolucionarnim pobijalcem.
J. Kavčič se je z župnikom zmenil, da se na večer pred odhodom stražarjev na Vrhniko ob avemariji zbere vsa posadka v cerkvi. Prišli so vsi. Župnik je za posadko zmolil rožni venec in razložil, zakaj je umik na Vrhniko potreben. Zanesejo naj se na komandirja, ki ne dela po svoji glavi, marveč na višji ukaz. »Pred cerkvijo je spregovoril še g. Kavčič,« navaja Kronika. »V glavnem je povedal isto. Naglašal je, da se ni uklonil četnikom, ko so zahtevali od stražarjev, naj odidejo v gozd.« (Pritisk četnikov, oziroma majorja Novaka pomladi in poleti 1943. je bil precejšen, vendar mu stražarji niso bili naklonjeni.« Kavčič pa se je spočetka za četnike navdušil, saj so bili edina legalna jugoslovanska vojska, vendar se mu umik v gozdove ni zdel primeren, saj morajo varovati domove in domače.) »Bil je vedno zato, da bi ostali v Zaplani, a zdaj so nastopile take razmere, da se posadka takoj umakne na Vrhniko,« poroča Kronika.

Opis slike: Januar 1943 - na desni Minka Mivšek iz Miznega dola

V tem zadnjem nagovoru svojim fantom – stražarjem Jože Kavčič nehote potrdi to, kar je vedno bil: zvest in preudaren zaščitnik življenj in domov Zaplanincev. V njegovem ravnanju ni bilo nikoli nobene samovolje in nepremišljenih odločitev. V Kroniki je podčrtano, da je bila četa z Zaplane prva, ki je prišla na Vrhniko, in to v celoti. Z njimi so odšli nekateri civilisti, tudi župnik. Partizani so pritiskali že na Rakek, lahko pridejo do Zaplane.
Vso posadko Joža Kavčiča so poslali na urjenje k nemški artileriji v Blatno Brezovico, nato pa kot Prvo slovensko baterijo na stari vrhniški kolodvor v kasarne. »G. Kavčič ni šel z njimi,« je dvakrat podčrtano v Kroniki. Ali se je tako odločil sam ali se je odločilo vodstvo? Kavčič je bil takrat star že štirideset let. Skupaj z njim sta se na Vrhniko umaknila tudi obnemogla starša in seveda njegova družina s tremi majhnimi otroki. Morda Kavčič tudi ni bil tako zelo naklonjen »nemški zaščiti«, saj je poleti 1941 doživel na Jesenicah bolj okrutno nemško okupacijo, kot jo zdaj doživljajo na Vrhniki. Nekdanjega komandirja Kavčiča je nadomestil komandant Špraha, eden od oficirjev pa je bil Maks Mastnak. Pomembna vloga poveljnika pri vaških stražarjih se je za Joža Kavčiča – Logarja končala. Gotovo je dobil novo nalogo v domobranski postojanki na Vrhniki ali v Logatcu, ki jo je nedvomno vestno opravljal.
Ob koncu vojne je družina odšla na Koroško in bila vrnjena v taborišče Teharje. Znano je, kaj so tam komunistični divjaki počeli z domobranci. Nič čudnega, da se nekega dne v vrsti za hrano pojavi Jože Kavčič z iznakaženim obrazom, ‘stolčenim’ od udarcev. Ali je sploh dočakal smrt z ustrelitvijo na Hrastniškem hribu, kjer jo je skoraj gotovo dočakala žena Marija? Morda pa so njegovo izmučeno truplo zagrebli kar v bližino taborišča, tam, kjer je danes smetišče ali igrišče za golf ali dirkališče? V Petričkovi vili v Celju so se znašli tudi Joževi in Marijini trije otroci: trinajstletna hčerka, devetletni sin ter tri in polletni najmlajši sinček. Kako so se iz Petričkove vile rešili oni?
»Govorilo se je,« mi je povedala Angelca, »da so naši v Teharjah, lahko tudi v Radovljici. Nekega večera pride k nam Francka, Francijeva teta. Pokaže sporočilo, ki ga je dobila. Baje od neke starejše gospe, ki so jo izpustili iz zapora zaradi starosti in ki prek svoje prijateljice v Ljubljani sporoča v nekaj besedah: Celje – Petriček – Zavod za otroke – Tam so naši otroci – Vaša Zinka.« (Zinka je že omenjena Francijeva mama).
Teti Angelci je bil ta listič kot žarek, ki je končno posijal v njihovo negotovost in bojazni. Še zdaj, pri devetdesetih mi je kar trikrat ponovila to skopo in skrivnostno sporočilo. Toda kje so starši otrok? To jim še nekaj časa ni bilo jasno.
»Francka je lahko takoj odšla po Francija, midva z možem pa sva morala napisati na neki center prošnjo, da so nama dovolili, da greva po Joževe in Marijine otroke. Morala sva dati pisno izjavo: obveževa se, da bodo otroci povsem v najini oskrbi in ne v breme državi. Rade volje sva podpisala, samo da dobiva čimprej otroke. Na centru so bili zelo prijazni in nama po podpisu te izjave niso delali nobenih težav. Mož Zdravko je sam šel po otroke, zaradi svojih štirih majhnih otrok nisem mogla z njim. Kako sem se oddahnila, ko so prišli! Znanka, ki me je večkrat obiskala, je otrokom zvečer, ko so polegli po tleh, rekla: ‘Zdaj bo pa lahko vaša teta mirno spala.’ Zaradi otrok me res ni več skrbelo, toda če so jih ločili od staršev, kje sta Jože in Marija?«
Kako so se štirje Angelčini otroci in trije Marijini in Joževi, pa še Angelca in mož stiskali v kuhinji in eni sobi majhnega podnajemniškega stanovanja? »Nič ni bilo hudo,« vedro odgovori gospa Angelca. »Saj so lahko otroci spali po tleh. Toliko je bilo dela, da ni bilo nikoli dolgčas. Lepše je bilo takrat, ko sem lahko delala, kot pa zdaj, ko sem obnemogla.« Šele kasneje jim je uspelo, da so se preselili v dvosobno stanovanje.
Kaj pa otroci, kako so se sprejeli? »To pa lahko še hčerka potrdi, da zelo lepo: prav nič si niso bili nevoščljivi. Če je eden lahko pojedel tri žlice polente, za drugega pa sta ostali samo dve, ni bil za to prav nič nevoščljiv. Ali pa, če je enega zeblo in si je oblekel jopo, drugi pa je ni imel, ni bil nič nejevoljen. Tudi mi moji otroci niso nikdar, ne prej ne kasneje, očitali, zakaj smo jih vzeli k nam. Še danes so si kot bratje in sestre in tudi jaz sem enako mama za vse.«
Že enkrat prej mi je gospa Angelca prostodušno rekla: »Še hvala Bogu, da sem lahko to naredila. Nič mi ni žal.« Če mi ne bi povedala nič drugega in ostala samo pri zahvali Bogu, da je lahko delala dobro, bi mi povedala veliko. V tistih strašnih dneh je nakopičeno zlo premagovala le skrita dobrota mnogih in trpljenje nedolžnih. Resnično, nikoli niso bili otroci v breme državi. Koliko ubodov s šivanko pozno v noč je v tistih letih naredil njihov stric gospod Zdravko! Kolikokrat na pol zastonj ali na up, saj denarja ni bilo. Zdaj šele je postal pravi krojaški mojster: iz starih in ponošenih oblačil, ki so mu jih ljudje prinašali, je moral ustvarjati nova. »Dokumenta o tem, da sta Jože in Marija mrtva, nismo nikoli dobili,« pravi gospa Angelca. »Kadar sta šla mož in najin starejši sin po vojni na Zaplano k stari mami, so ju zasledovali in moža nadlegovali z vprašanji: ‘Kje imate brata? Ali ne veste, da je v Trstu?’ Tako dolgo, da sta pričela hoditi na skrivaj, po skritih bližnjicah in izstopala z vlaka na različnih postajah.«
Žrtve revolucije, pri katerih smo se danes mudili, so bile umorjene brez ene same dokazane krivde! Možje in očetje ter skupaj z njimi še njihove žene in matere! ‘Zakrivile’ so samo to, da so jim sledile in ostale z njimi združene v dobrem in hudem. Današnji zagovorniki revolucionarnega prava, z bivšim predsednikom Milanim Kučanom vred, radi ponavljajo: »Vsak je nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda.« Torej se lahko pravo prilagaja in samovoljno kroji v korist nekdanjih revolucionarjev in njihovih današnjih zagovornikov? Nobenemu od pobitih po vojni pa se morebitne krivde ni utegnilo dokazati, tako se je mudilo s pobijanjem. Zakaj so morali postati žrtve še njihovi otroci? Kadar se pojavi zahteva, da odstopi ustavni sodnik Ciril Ribičič, se takoj postavijo v bran zagovorniki človekovih pravic: Noben otrok ni odgovoren za dejanja svojih staršev. Zakaj pa se je sirotam ob vsej tragiki umora poniževalo še pobite starše z lažjo, prikrivanjem in blatenjem?
Tega članka nisem pisala zato, da bi našli odgovor na vsa ta vprašanja. Morda ga ne bomo nikoli. Moj edini namen je bil, da vsaj nekoliko osvetlim podobo očetov in mater, ki so jih med tisočimi umorili brez ene same dokazane krivde. Ali se ne oddolžimo njihovemu spominu tudi s tem, da jim z vsakim takim zapisom vračamo človeško dostojanstvo? In njihovim zamolčanim sirotam vero v Življenje in Dobroto, ki zmagujeta smrt in sovraštvo!