Avtor: Justin Stanovnik

V časovnem obzorju komentarja pričujoče Zaveze je vstop Slovenije v Evropsko unijo izstopajoč dogodek. Že sedaj bi lahko rekli – še bolj pa bo to jasno v neki prihodnosti, n. pr. v izteku stoletja, ki smo ga pravkar začeli, ko se bo tekma sedanjih dogodkov za prestižno mesto že nekoliko umirila – da je formalno pravno udeleženost Slovenije v zvezi evropskih držav mogoče šteti med tri ali štiri poglavitna dejstva našega celotnega obstajanja v zgodovini. Čeprav se odnosi med državami še niso do kraja izoblikovali – ustavna pogodba še vedno ni bila sprejeta in podpisana – je komaj mogoče dvomiti, da bodo Združene države Evrope ladja, ki ji je namenjena linijska plovba skozi čas. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, naj tako prognozo upravičimo z neko okoliščino, ki je nad vsemi drugimi: politična organizacija kontinenta v zvezo držav je zahteva, ki jo je postavil novi globalni ali mondialni čas. Združena Evropa ni nastala v glavi kakega misleca in ni nobena plemenita in vzvišena ali genialna iznajdba, tudi ni napoleonska ambicija kakega posameznika ali kakega naroda, ampak sta jo izsilila življenje in resničnost. To je tisto, kar ji jamči dolgo trajanje. Politično združena Evropa je odgovor na zahteve postkolonialnega časa. Samo združena bo Evropa mogla odgovoriti nanje. To je dokaj jasno, mnogo manj pa je jasno nekaj drugega.
Gre za mesto Evrope v globaliziranem svetu, če si smemo dovoliti to besedo: gre za svetovno mesto Evrope. Težava je v tem, da struktura globaliziranega sveta nima mesta, ki bi ga Evropa, takšna kakršna se je v zgodovini izoblikovala, mogla zasesti; mesta, ki bi jo takorekoč čakalo. Temeljna danost sedanjega sveta je enosrediščnost. Globalnost ali enost sodobnega sveta je v tem, da ima eno središče; moderni svet nima dve, tri ali štiri središča, ampak eno. To ni nastalo zato, ker bi si ga kdo takšnega zamislil, ali zato, ker bi ga kdo takšnega hotel. Tudi zato seveda, a ne v prvi vrsti zato. To je ravno tisto, kar dela to dejstvo tako mogočno ali tako, kot smo rekli, nepremakljivo. To eno središče sedanjega sveta so Združene države Amerike ali, preprosto, Amerika. Čeprav ima Amerika zaradi tega mogoče več sovražnikov kot prijateljev, vseeno deluje v vlogi, ki jo ji daje središčno mesto. Paradoksno, prav to od nje vsi pričakujejo, sovražniki nič manj kot prijatelji. Tako Amerika rešuje Mehiko pred bankrotom, Taivan pred Kitajsko, Indijo in Pakistan pred drug drugim, doseže da Beograd pošlje Miloševiæa v Haag. Do kakih podrobnosti to seže, izvemo iz knjige Protiameriška obsedenost, ki jo je napisal francoski akademik Jean François Revel. Ko so maroške čete zasedle skalnat otok v sredozemskem morju, ki je bil formalno last Španije, je nastala možnost spopada. Evropska zveza je intervenirala, a brez uspeha, čeprav je Javier Solana, njen človek za zunanje zadeve, sam Španec. Zadeva se je uredila šele potem, ko je Collin Powell telefoniral maroškemu kralju in španskemu predsedniku. A da bomo našo misel predstavili bolj učinkovito, predlagamo naslednji primer. Recimo, da bi mednarodne tajne službe z vso gotovostjo izvedele, da Severna Koreja namerava vreči atomsko bombo na Seul ali Tokio, ali, kar se nam zdi še kot primer nekoliko nespodobno omenjati, da bi se to že bilo zgodilo. Od koga bi svet pričakoval, ko bi prišlo do krize nad vsemi krizami, da nekaj ukrene? Od Združenih Narodov, od Varnostnega Sveta? Resolucije tu pač ne bi zadoščale.
Da nas ne bi kdo napačno razumel, moramo takoj pripomniti, da se z mnogimi ameriškimi posegi in ukrepi ne strinjamo. Sem spada sramotni odhod iz Vietnama, ali zločinska podpora Rdečim Kmerom po vietnamski zasedbi Kambodže; ali brezobzirno prepustitev Tutsujev maščevanju Hutujcev, ki je šlo v zgodovino kot genocid v Ruandi. V velikih primerih Američani ne posežejo, ali pa posežejo sebično, iz česar izvirajo velike krivice. Sacro egoismo je načelo, ki ga je mogoče odkriti v ozadju mnogih njihovih političnih gest. Toda selektivnost teh nastopov ne omaja naših načelnih ugotovitev o središčni vlogi Amerike. In samo to vlogo smo hoteli poudariti, ker samo ta vloga določa težavnost svetovnega mesta Evrope. In o Evropi pravzaprav govorimo.

Njena inherentna težavnost je v naslednjem: ko pravimo »Amerika in ostali svet«, mislimo Amerika in Afrika, Azija, Južna Amerika, Oceanija. Ko pravimo »in ostali svet«, logično seveda vključujemo tudi Evropo. Toda vsi vemo, da Evropa nekako ni »ostali svet«. Ni ostali svet, ampak je nekaj drugega. Kaj? Evropa je ostali svet in ni. Kaj pa je? Evropa bi lahko bila tudi središče, a ni središče. Natanko vemo, da ni središče, vseeno pa vemo tudi, da ni »ostali svet«. Evropa je nekaj vmes. Nekaj, kar se prav ne prilega monocentrični strukturi globaliziranega sveta.
Spričo tega smo upravičeni reči, da je Evropa pred veliko nalogo. Ugotoviti bo morala, kaj je, in to, kar bo ugotovila, da je, bo morala umestiti v svet, ki ga obvladujeta dva pojma: »središče sveta« in »ostali svet«. Z drugimi besedami, za svojo identiteto, za to, kar se bo našla, da je, bo morala izsiliti v svetu prostor, ki ga njegova strukturiranost, kakršna je, ne daje. V nekem zelo širokem horizontu bo Evropa v tem zboru »tretji«. Kaj to je, pa danes še ni jasno. Jasno bo šele tedaj, ko bo Evropa videla, kakšna vloga izhaja iz njene zgodovine – iz osnovnega vzgona, ki jo je nosil skozi zgodovino. Ko se bo zavedela svoje identitete. Evropa je prišla v svojem razvoju torej do točke, ko bo morala temeljito premisliti samo sebe. V resnici bo morala opraviti dva premisleka.
Najprej se bo morala izpostaviti vprašanju, kaj se je zgodilo z njo samo, z njenimi duhovnimi temelji. Ali stanje, v katero jo je pripeljal novoveški razvoj, še odseva intuicijo, iz katerega je izvorno nastala. Z drugo besedo, ali je Evropa še evropska? Evropa pa je evropska samo po tem, da vzdržuje v ravnotežju dva, na videz nasprotujoča si momenta vsakega zrelega in razvitega miselnega obstajanja: to, kar imamo za absolutno ali relativno; to, kar imamo za postavitev ali za kritiko naše postavitve. Iz duhovnega napora, ki ga je zahtevalo vzdrževanje tega ravnotežja so nastali vsi edinstveni spomeniki njene duhovne in moralne kulture. Naša trditev, da je nasprotje med obema momentoma navidezno, pa izhaja iz spoznanja, da se v resnici medsebojno omogočata in s tem ohranjata vsak v svoji avtentičnosti in normalnosti: da absolutno v odsotnosti vprašljivosti degenerira in se spremeni v nasilje in da relativno, če izstopi iz sence absolutnega, podivja. Kaj so totalitarizmi preteklega stoletja drugega kot absolutizacija relativnega v odsotnosti izvorno absolutnega. Vprašanje, ki si ga bo Evropa morala postaviti, se bo torej glasilo: ali sta v tem, kar jo nosi, v njenem duhovnem vzgonu še obe sili – sila, ki teži k dokončnosti, to se pravi k dokončni miselni rekonstrukciji sveta, in sile, ki tej dokončnosti postavljajo radikalna vprašanja, ali obe sili še obstajata v taki moči, da se soomogočata. Če namreč ne obstajata v takem razmerju, da bi se mogli medsebojno soomogočati, potem ravnotežja ni več in se je že zgodila katastrofa – v izvornem pomenu te besede, ki je preobrat, izguba ravnotežja, zgrmetje.

Ko je lani nekdanji poljski minister Branislav Geremek, kot član skupine »razmišljevalcev o Evropi«, ki jo je postavil Romano Prodi, predstavil svoj prispevek, je v njem navedel tudi neke besede, ki zaradi svoje zgoščenosti in točnosti zaslužijo, da jih tu ponovimo. Besede je Geremek našel v govoru O evropskem duhu, ki ga je imel leta 1946 v Ženevi nemški filozof Karl Jaspers: »Evropa je k vsaki poziciji ustvarila protipozicijo. Evropo povezuje to, kar jo obenem potiska v zadnje nasprotje: svet in transcendenca, znanost in vera, vpletenost v svet in religija.« K tem Jaspersovim besedam dodaja Geremek še svoje: »Evropska unija bi se po tem takem ne smela pomišljati sprejeti in priznati takó skupnost srednjeveškega krščanstva kakor tudi moderno skupnost uma. Na ta način bi poudarila protislovno bistvo evropskega duha«.
En del naloge – poglavitni del – bo Evropa torej opravila tako, da bo premislila, v kakšnem odnosu je do intuicije, ki jo je izvorno konstituirala. Vprašati se bo morala, ali je misel, ki jo misli, še evropska. Drugi del naloge pa bo od nje zahteval, da poišče svojo geopolitično umestitev v sedanjem globaliziranem svetu. Domnevamo lahko, da s tako imenovanim »ostalim svetom« kot postkolonialna sila ne bo imela težav. Težišče in težavnost tega dela sedanje naloge pa bo iskanje naravnega odnosa do novega središča sveta, ki je, kot smo že povedali, Amerika. Težavnost tega odnosa je v njegovi protislovnosti. Tudi Evropa je namreč nekoč bila središče – spomin na to se iz nje še ni izselil – a sedaj se je vse tako obrnilo, da ni več; da ne more biti več, predvsem pa da tega tudi noče, v pomenu, da nima za to volje, in spremljevalnih okoliščin, ki to voljo omogočajo. Spomin na nekdanje prvenstvo pa je, kot smo rekli, vseeno ostal. V tem je en vidik protislovnosti evropskega položaja, drugi pa je ta, da sile, ki so promovirale in uveljavile prevlado relativnega v evropskem umevanju sveta in mišljenja, niso prihajale samo iz filozofije liberalnega meščanstva, ampak tudi iz tistega političnega in duhovnega vrela, ki mu pravimo evropska levica. Ta pa ni šla po poti ugotavljanja, raziskovanja in analize, kot novoveški liberalni misleci, ampak se je odločila, da iz izbranih prvin sveta izdela ideološke projekte za celostno rešitev človeka in družbe. Eden od teh projektov je bil tudi leninski boljševizem in čeprav ga še zdaleč ni bila pripravljena podpisati vsa levica, je vendar vsa levica vedela, da je izšel iz njenih kvartirjev. In ko je v hladni vojni, ki je bila vojna med dvema koncepcijama sveta, zmagal Washington nad Moskvo, so v nedrih evropske levice spregovorili glasovi globinske antipatije. In ker s politično propadlim in človeško defamiranim boljševizmom javno simpatizirati nekako ni bilo več mogoče, je s toliko večjo silo izbruhnila antipatija do Amerike – kostumirana v modna oblačila kulture, miru, pravičnosti in človekovih pravic. Déjà vu!

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Trije jeziki Evrope – Zemlja Simon Dan

Dve Evropi danes torej kričita proti Ameriki, liberalna in levičarska – v duetu, v katerem ni mogoče preslišati kakofoničnega forsiranja levice. Prostori levice so ulica in mediji, liberalna antipatija pa se je naselila v respektabilnih uredništvih velikih založb, na institutih univerz in akademij, predvsem pa v usmerjevalnih kabinah levih političnih strank. Vsi pa, liberalci in levičarji, obilno dokazujejo, da še niso razumeli, da se bo Evropa nekoč morala osredotočiti na delo, ki ji ga je zgodovina postavila na program: iskanje izgubljene identitete in raziskovanje možnosti za avtentično umestitev v globaliziranem svetu. In ker se Evropa ni pripravljena soočiti s to realnostjo, njena stiska – ki je usodna in odločujoča v epohalnem pomenu te besede – ne najde drugega izraza kot nervozo, včasih celo histerijo.
Morda ni nobenega gledalca slovenske nacionalne televizije, ki ne bi opazil, kako so se njeni novinarji nerodno trudili, da bi prikrili zadovoljstvo, ko so vsak večer poročali o številu padlih ameriških vojakov v Iraku – prav do zadnjega, ko so končno le začutili, da si ob strmem naraščanju njihovega števila tega ne morejo več privoščiti. A v tem zboru nastopajo tudi drugi novinarji. Če pogledamo samo Bushev portret, ki ga je objavila sobotna priloga Dela marca lani : Bush kot kavboj, zdravljeni alkoholik, ki je alkohol zamenjal za religijo, politik, ki se nad njegovimi lapsusi zabava vsa Amerika in ki so ga šele dogodki 11. septembra pravzaprav naredili za predsednika. A ne samo Bush, tudi drugi Amerikanci, zlasti konservativci, ki si že dolgo želijo samo to, da bi postala Amerika edina svetovna velesila, svetovni hegemon in policaj, in ki njihova odločnost v Iraku meji že na verski fanatizem. Treba je bilo najti tudi Busheve ameriške in mednarodne kritike in tako se je pojavilo ime Noam Chomsky (škoda, da niso naleteli na Richarda Rortyja in Emmanuela Todda!). Slovensko novinarstvo pohujšuje »imperialnost«, ki je »poglavitno gonilo ameriške mednarodne politike« (namesto »imperialnost« včasih preberemo »imperializem«, ki človeka takoj spomni na še neizrabljeno Leninovo sintagmo »imperializem kot najvišja stopnja kapitalizma », kjer je z najvišjo stopnjo mišljena zadnja stopnja, tik pred kolapsom celotnega sistema). Posledica imperialnosti je bil tudi napad na Irak, ki je bil ena sama polomija: razklal je Zahod, teror se je povečal, njegova senca je ogrozila svoboščine na Zahodu, sedaj se Evropa boji naslednjih Irakov. Tudi španski 11. marec je v resnici posledica »maščevalnih potez predsednika Busha«. Kako je treba pisati o Ameriki, je zgledno pokazal Delov dopisnik iz Washingtona, s frazo, da Amerika »podžiga« domoljubje. Res, kaj se je zgodilo z Ameriko, da mora celo domoljubje »podžigati«. To je možno samo v deželi, ki je pripravljena »preventivno ubijati za demokracijo«!
Morda moramo tu bralca spet prositi, naj nas ne razume napačno. Naš namen nikakor ni braniti Amerike. Res navajamo evropske poglede nanjo, ki so pogosto na mejah absurda, a s tem nočemo kazati na krivico, ki se dela Američanom, ampak na stanje v glavah, v katerih ti pogledi nastopajo. Rekli smo že, da ti pogledi niso izraz uravnovešenosti posameznikov, ampak izhajajo iz globalne krize cele civilizacije, ki nikakor ni pripravljena na duhovni obračun s seboj in ki se raje predaja neprečiščenim in nereflektiranim vzgonskim silam resentimenta. Kaj je nagnilo slovitega angleškega dramatika Harolda Pinterja, da je izrekel besede, ki jih je lani novembra navedel na konferenci o transatlantskih odnosih na Bostonski univerzi njen nekdanji predsednik John Silber: »Združene države Amerike so pošast, ki je ušla kontroli. Če se ji ne bomo zoperstavili z vso odločnostjo, bo ameriško barbarstvo uničilo svet. Načrtovani napad na Irak je dejanje naklepnega množičnega umora«. Vprašanje, kaj je povzročilo te besede, bi bilo na mestu, ko ne bi potrjevale spoznanja, ki smo ga že navedli, da Evropa reagira na enigmo, ki ji jo zastavlja zgodovina, nervozno in histerično. Namesto da bi razumela in sprejela strategijo, ki jo je nakazal italijanski filozof Gianni Vattimo (v svojem prispevku k anketi, h kateri so bili povabljeni nekateri ugledni evropski misleci in je bila na isti dan, 31. maja 2003, objavljena v vodilnih nacionalnih dnevnikih kontinenta). Ko ugotavlja, da je Evropa pač Evropa in da se to kaže tudi v njeni razločenosti od duha, ki danes prevladuje v ameriški družbi, dostavlja : »Kar si želim, je to, da bi prav ta razlika postala navdihujoče počelo nove politike, ki bi bila v stanju dati Evropi dostojanstvo in težo, do katere ima pravico v svetovni politiki«.
To pa ni nič drugega, kot poziv Evropi, da znova premisli, kaj je in kaj jo je naredilo, da je to, kar je. Ta razmislek ima v sebi nazadnje tudi to možnost, da se bo iztekel v spoznanje, da je Evropa že tako globoko v krizi, da je ne dosegajo več magnetne silnice njene izvorne ideje. Če pa bi se oblikovalo to spoznanje, bi moralo takoj z vso moralno zahtevnostjo in nujnostjo nastopiti drugo: da je treba spremeniti kurz dokler je še čas – če sploh je še čas. Iz današnje, progresivistične perspektive se to zdi nemogoče. Toda, če pomislimo, da je že ušel iz kontrole izvorne evropske misli in ga želimo popraviti, se tudi že odprejo možnosti neke nove in druge perspektive. Te pa ne obvladuje več čas, ampak resničnost – avtentična človekova resničnost. Ta pa ni od časa, ampak je vedno nekaj sedanjega in vedno tukaj in se je vanjo vedno realno mogoče vrniti.



Evropa ima torej prihodnost, a le če se bo podredila dvojni nalogi, ki je pred njo: če bo, prvič, identificirala in rešila svoje notranje vprašanje, ki je na svojem najresničnejšem dnu duhovno, in če bo, drugič, razumela in sprejela svet, kakršen je nastal, in v tem svetu poiskala umestitev, ki ji pristoji in ima do nje pravico. Obe nalogi sta rešljivi, a le v pripravljenosti za resničnost in resnico. Če bo Evropa obnovila v sebi to, na čemer stoji od začetka: živeti v resničnosti in v resnici.
Z Evropo, oz. z njeno preteklostjo pa so povezane še nekatere druge in konkretne reči. V naslednjem bomo navedli dve od takšnih, na katerih smo zainteresirani tudi Slovenci. Na prvi skupaj s srednjeevropskimi narodi, na drugi pa samo Slovenci s svojo specifično usodo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Trije jeziki Evrope – Misel, red, harmonija Mirko Kambič

Takoimenovana Atlantska listina, ki sta jo podpisala Roosevelt in Churchill na kongresu na Newfoundlandu od 9. do 12. avgusta 1941, skoraj do nedavnega ni bila deležna naše posebne pozornosti. Toda, glede na čas, v katerem je bila listina sprejeta in glede na posledice, ki jih je imela, njen pomen raste, čimbolj je s povečano časovno razdaljo mogoče videti stvari v celoti. Res so do vstopa Amerike v vojno bili še štirje meseci, toda že tedaj ni bilo nobenega dvoma, na kateri strani je s svojim vplivom in s svojo gospodarsko močjo. Najvažnejši sklep tega srečanja – pomembnejši od vseh osmih zapisanih – je bil sklep, da se Sovjetska zveza sprejme kot poglavitni partner v protihitlerjevsko koalicijo. Ne smemo pozabiti, da je do sestanka prišlo samo mesec in pol po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo. Ta sklep, ki ga je mesec zatem s podpisom listine potrdila tudi Sovjetska Zveza, pa je imel dalekosežne posledice. Zahodnim zaveznikom, Britancem in Američanom, je bistveno olajšal vojne napore, hkrati pa je v logiko 2. svetovne vojne vnesel globoko protislovje. Ni namreč mogoče dvomiti, da sta se v 2. svetovni vojni, za vsem ekspanzionističnim naličjem, spopadla dva koncepta družbene organizacije, demokracija in totalitarizem. 2. svetovna vojna se je začela – in nazadnje tudi končala – kot boj med demokracijo in totalitarizmom. Toda s sprejetjem Sovjetske zveze v antitotalitarno koalicijo, je to zavezništvo dobilo globok protislovni značaj, saj je bila Sovjetska zveza totalitarna država z najdaljšim stažem in z najbolj intenzivno izvedbo. Najvažnejše pri celi stvari pa je bilo to, da je bilo že tedaj jasno – jasno je moralo biti tudi tistim, ki so to zavezništvo sklepali – da bo Sovjetska zveza po zmagi za usluge dobila plačilo. S čim pa naj bo plačana, če ne tako, da pride pod njen vpliv – v sovjetskem pomenu te besede – tudi Srednja Evropa. To pomeni, da se je 2. svetovna vojna – njen vroči ali njen prvi del – končala s kričečim protislovjem: na eni strani je bil totalitarizem diskreditiran, poražen in uničen, hkrati pa je izšel kot zmagovalec in dobitnik velikega plena. 2. svetovna vojna se je končala z uničenjem totalitarizma – in z njegovo ekspanzijo. Po vsem je treba reči, da v strategiji zapadnih zaveznikov, pa naj je bila sama po sebi še tako razumljiva in upravičena, ni manjkalo cinizma: svoje račune so plačali z nečim, nad čemer niso imeli nobene ingerence – s svobodo srednjeevropskih narodov, ki so jih izročili v smrtonosni objem boljševiškega totalitarizma. Spomnimo se samo Churchillovega odziva na pripombo vodje britanske misije pri vrhovnem štabu Fitzroya Macleana, da bodo v povojni Jugoslaviji vladali komunisti: »Ali se mislite tudi vi tam naseliti?« O tem, kako je vse delovalo in kako daleč so Zapadni zavezniki šli, govori tudi maksima, ki jo je med vojno oznanjal Franklin D. Roosevelt: »Če hočeš nasprotnika pridobiti kot prijatelja, moraš postati njegov prijatelj«. Roosevelt je pridobival prijatelje tudi z darili, ki niso bila njegova.
To je vse nemalo zanimivo in poučno, a mi merimo na nekaj drugega. To, kar imamo v mislih je dejstvo, v katero izhaja zgornje razmišljanje: dolg, ki ga ima Zahodna Evropa do Srednje. Dejstvo, da je Zahodna Evropa pol stoletja živela v območju duhovne in politične svobode in gospodarske prosperitete je bilo tudi po zaslugi nekega drugega dejstva: da je Srednja Evropa pol stoletja živela v območju duhovnega in političnega nasilja in v totalitarni sistem ukalupljenega gospodarstva. Po Padcu zidu je prišel čas, ko bi se moralo zgoditi dvoje: ko bi se Zahodna Evropa morala zavedati svoje zadolženosti in ko bi Srednja Evropa jasno in na odprti sceni morala terjati, da se poravnajo zgodovinski računi. Izterjati bi morala vojno škodo za svoje izgube v hladni vojni. Namesto da ponižno trka na vrata bogatih in visokostnih sorodnikov, bi morala samozavestno, zavedajoč se vloge, ki jo je, nerada sicer, odigrala, nastopiti kot tisti, ki terja plačilo. Njena moralna pozicija je bila in je superiorna. Zakaj je ne uveljavi? Saj petnajsterica novih članic ne sprejema iz usmiljenja in političnega altruizma, ampak zato, ker jih potrebuje. Ko so takoimenovani veliki neto plačniki v Evropski zvezi nedavno izrazili pomislek, če bodo mogli ali hoteli še naprej igrati to vlogo, bi Srednje Evropejci morali položiti na mizo svoje papirje. To je ena od evropskih tem, ki še ni bila deležna primerne pozornosti – ki sploh še ni bila postavljena na program, če smo natančni. Druga pa zadeva specifično Slovence, pravzaprav Slovence in Britance.
Britanci so dvakrat posegli v slovensko zgodovino, obakrat s poraznimi posledicami. Prvič se je to zgodilo sredi 1. svetovne vojne, leta 1915, s tako imenovanim Londonskim paktom. Določene politične sile v Italiji so v 1. svetovni vojni videle možnost, da s spretno izbiro, na kateri strani bi se kazalo vojne udeležiti, končno uresničijo stare ekspanzionistične ambicije na Vzhodu. Pogovarjali so se tako z Avstrijo kakor tudi z antanto v Londonu. In ker so Angleži kot poglavitni antantini pogajalci nudili več, se je Italija 26. aprila 1915 z Londonskim paktom obvezala, da v mesecu dni vstopi v vojno z Avstrijo. To se je zgodilo 24. maja 1915. In ko je, da skrajšamo zgodbo, po premirju 3. maja 1918 Italija začela zasedati po paktu obljubljeno ozemlje, je njena vojska dosegla črto Trbiž, Predel, Triglav, Podbrdo, Idrijo, Snežnik. Tako so Britanci Italijane za vstop v vojno na strani, ki so ji sami pripadali, plačali tako, da so jih spustili praktično pred vrata Ljubljane. Tako se je zgodilo, da je nekaj sto tisoč Slovencev pristalo v državi, za katero nobenemu od njih še na misel ne bi prišlo, da bi jo imel za svojo. Poleg tega pa je to bila država, ki je že čez nekaj let (1922) postala fašistična. To se je zgodilo po zaslugi Mussolinija, ki se je še pravočasno spremenil iz socialističnega pacifista v bojevitega nacionalista, ker je nenadoma zagledal edinstveno možnost, ki jo vojna daje revoluciji. (To velja za vse totalitariste. Tako so tudi slovenski boljševiki hrepeneče čakali začetek vojne. Vedeli so, da je samo v vojni nekaj možnosti za uresničenje njihovega projekta, sicer jih bi povozil čas). Tako je bilo v Londonu napisano besedilo, ki je tretjino slovenskega ozemlja s kakimi 250.000 prebivalci izročila prvi totalitarni preizkušnji v zgodovini. Totalitarni značaj fašizma seveda ni dosegel intenzitete totalitarizma boljševiškega tipa, saj sta v fašizmu obstajala dva tujka, ki sta se mu sicer morala prilagajati, a sta bili to dve ustanovi, ki sta bili legalni in vsaj v principu avtonomni – zasebna lastnina in Cerkev. Ost fašizma ni bila v totalitarnosti, čeprav je seveda bil totalitaren, ampak v njegovi nacionalni nestrpnosti. Z Londonskim paktom so Zapadni zavezniki predali Slovence 20-letnemu enako brutalnemu kot perfidnemu raznarodovanju.
Takšen je bil prvi slovenski politični stik z Angleži. Do drugega pa je prišlo trideset let pozneje, leta 1945. Ko so se pod pritiskom Titovih balkanskih divizij slovenski domobranci morali umakniti na avstrijsko Koroško, so Angleži, katerim so se vdali in od katerih so dobili status vojnih ujetnikov, s komunističnimi partizani, ki so imeli svoje enote na Koroškem, sklenili kupčijo, ki je bila druga angleška kupčija na račun Slovencev: v zameno za odhod partizanov s Koroškega, so jim obljubili izročitev Slovenske domobranske narodne vojske. Tako se je z angleškim posredovanjem uresničila ironija takih razsežnosti, da je človeška misel ne more zajeti in njegova domišljija ne more doživeti: da so Slovenci s potoki krvi plačali – izgubo Koroške. Strašen absurd, ki se reži iz opisanega dejstva, je jedro avtodestruktivistične drame, ki so jo znotraj Slovenskega naroda uprizorili komunisti s svojimi sodelavci, liberalci in levimi katoliki. A sedaj nas zanima vloga, ki so jo v tem aranžmaju odigrali Britanci.
Ko se je Harold Macmillan po posvetu z vojaškim vodstvom 5. britanskega korpusa v Celovcu 14. maja vrnil v Caserto, kjer je bil glavni stan feldmaršala Aleksandra, je častnik za administrativne zadeve general Brian Robertson izdal povelje, ki je med drugim zahtevalo, da se domobranci, ki so se predali Angležem, vrnejo v Jugoslavijo. Ko ga je ameriški svetovalec pri tem štabu, veleposlanik Kirk opomnil, da domobrance s tem pošilja v smrt, je Robertson odvrnil, da ima čez glavo dela z drugimi stvarmi in »da ne more misliti še na to, koga ne sme vrniti Rusom oz. partizanom, ker ga bodo ustrelili«. Ko je Robertsonovo povelje prišlo v štab 5. britanskega korpusa v Celovcu, je načelnik tega štaba Austin Richard William Low izdelal operativno povelje. 17. maja je bilo povelje – ki je pozneje dobilo naziv povelje-ukana, ker je v njem bila odločba, da se domobrancem ne sme povedati kam gredo – izdano in naslednji dan, 18. maja, so začeli voziti transporti proti jugoslovanski meji: najprej so šli Hrvati, potem srbski prostovoljci, z nedeljo, 27. maja pa tudi že slovenski domobranci. Po tedanjem britanskem seznamu je teh bilo 11.850.
Da za vračanje domobrancev nista kriva samo komandant 5. korpusa general Keightley in šef njegovega štaba general Low, nakazuje vpletenost ministra za sredozemski bazen Harolda Macmillana, še bolj pa neka druga medvojna okoliščina, zlasti pa sodni proces, do katerega pa je prišlo mnogo pozneje, jeseni 1989. Obstaja namreč velika možnost, da je general Aleksander Robertsonovo povelje zvečer, 14. maja, potem, ko se je vrnil z neke poti, še videl, preden je bilo odposlano. To je bil usoden trenutek, lahko bi ga bil, če ga je videl, ustavil. To je eden od indicev, da je bila genocidna obsodba Slovenskih domobrancev angleška zadeva in ne zadeva nekih posameznikov. Še bolj angleški značaj pa je obsodba dobila na procesu štirideset let pozneje, oktobra in novembra 1989. Na tem procesu je porota, vsem dokazom navkljub, Nikolaia Tolstoya, ki je, da bi opravičil svoje kritične pripombe na račun lorda Aldingtona, nekdanjega generala Lowa, skušal dokazati njegovo krivdo za repatriacijo domobrancev, spoznala za krivega in mu naložila najvišjo globo v zgodovini britanskega sodstva za razžaljenje časti – 1.500.000 funtov. Tu ni spregovoril noben posameznik, ne sodnik, ne tožilec, tu je spregovorilo angleško javno mnenje, ali kar Anglija, ki je na vsak način hotela zavarovati dobro ime svoje armade in njenih častnikov: Right or not right, my country.
Tistim, ki smo doživeli izročanje domobrancev komunističnim partizanom, ni ostala neopažena neprizadetost, s katero so Angleži izvrševali, kar jim je bilo ukazano. Večine se sploh ni dotaknilo vprašanje, kaj pravzaprav počnejo. Bogve kolikokrat so v stoletni kolonialni politiki počenjali analogna dejanja po raznih kontinentih sveta z ljudstvi, ki so verjela v njihovo gentlemanstvo.
Fama, da so Angleži gentlemani, je postala važen in zelo koristen dejavnik v njihovi kolonialni politiki. Ta fama, brez dvoma, ni nastala iz nič, ampak je za njo stala poudarjena zavest in trdnost značaja britanskih ljudi, predvsem pa prirojen in vedno poslušan čut, da je grde stvari treba prepuščati drugim. Take modrosti se ni mogoče naučiti, za to je treba biti izbran. V tej izbranosti in v ničemer drugem, je tudi razlog, da so Angleži prvi imperiotvorni narod po Rimljanih. Poskušali so seveda tudi drugi, Španci, Portugalci, Francozi in, smešno, Nemci; uspelo pa je samo Britancem in potem Američanom, katerim so po nekaj stoletjih morali izročiti štafetno palico. (Imperija ne bosta nikoli ustvarili ne Kitajska in ne Japonska, imperialna sila pa bi bila danes Rusija, ko bi ji Lenin ne bil zagodel z revolucijo in jo za nekaj stoletij, če ne za zmerom, zaznamoval s historičnim zaostankom. To moramo samo obžalovati, ker je s tem bila preprečena bipolarnost sveta, v kateri bi Evropa danes mnogo lažje našla svoje mesto).
Pomanjkanje usmiljenja z ljudmi so Angleži nadomeščali s poudarjeno ljubeznijo do živali. To je med evropskimi misleci opazil predvsem Arthur Schopenhauer: »Fino čuteči angleški narod je bolj kot katerikoli drug, obdarjen z izstopajočim usmiljenjem do živali, ki se uveljavlja pri vsaki priložnosti«. Svoj splošni stavek je ilustriral z zgodbo, ki se je pripetila nekemu Angležu v Indiji: ko je na lovu ustrelil opico, je umirajoča žival uprla vanj tak pogled, da ga ni mogel pozabiti in ni nikoli več pokončal nobene opice. Gentleman, res! A nam ob tem postane jasno, od kod fama o angleškem gentlemanstvu. Preprosti in nepokvarjeni ljudje so verjetno rezonirali takole: če imajo ti ljudje že živali tako radi, kako morajo imeti radi šele ljudi. (A zakaj imajo radi živali? Spomnimo se na Minattijev stavek: Nekoga moraš imeti rad). Ljudem, opremljenim s tako ljubeznijo, so prišli v roke Slovenci maja 1945. A kaj se je v resnici takrat dogajalo na Koroškem, to bomo Angleže, s katerimi bomo od 1. maja sedeli za isto mizo, gotovo vprašali. To nam bodo morali na vsak način zelo natanko razložiti.
Tega nujnega dela morda ne bo opravila prva garnitura naših odposlancev v Bruslju. Čeprav si o njihovem političnem profilu nismo nikoli delali utvar (z izjemo Peterleta in Brejca), nas je nedavno neki, po sebi malenkosten in obroben dogodek, brutalno postavil na realna tla. Vodja enourne tedenske oddaje Studio City – bralci iz Slovenije ga verjetno poznajo; to je tisti novinar, za katerega smo nekoč kar naprej trepetali, da bo nenadoma in brez pravega razloga zapadel v histerično gestikuliranje, a daje zadnje čase vtis, da se je našel in ujel – je v Bruseljskega komisarja za Slovenijo, dr. Janeza Potočnika v neki oddaji izstrelil vrsto kratkih vprašanj, med drugimi tudi tole: »Kdo je zmagal v 2. svetovni vojni?« In Potočnik je z deško zadovoljnim in skoraj zmagovitim nasmeškom odvrnil: »Zavezniki«. Novinar je priznavalno prikimal in s tem nakazal, da je stvar končana. Toda, smo se vprašali, kateri Zavezniki? Saj Zavezniki v prvem delu 2. svetovne vojne niso bili isti kot v drugem. V hladni vojni je eden od njihovih Zaveznikov ostal ne samo sovražnik, ampak vodja celega ansambla sovražnih držav. Izkazalo se je, da je bil tudi v resnici vseskozi sovražnik, nekakšen protosovražnik. Poleg tega pa je fraza, da so zmagali Zavezniki, eden od prefabriciranih odgovorov, ki jih imajo na razpolago upravljavci agit propovskega arhiva, pri čemer vedno pripomnijo – čutijo, da je pripomba potrebna – da so tudi oni, partizanski gverilci, bili Zavezniki. Ta dodatek je vsekakor potreben, kajti, če so bili komunistični partizani Zavezniki, kako to, da so jim vzeli Koroško; kako to, da so 80.000 Slovencev pustili pod sovražno Italijo. Ali so bili zares Zavezniki v pravem pomenu te besede?

Tako nas je dr. Potočnik spomnil na to, s kako pavšalnim in nereflektiranim védenjem odhajajo naši ljudje v Bruselj. In to dr. Potočnik, ki je po vsem videzu spodoben človek. Kaj pa bomo morali reči za druge?

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Trije jeziki Evrope – Pota k Bogu Simon Dan

A vprašanju ne smemo dovoliti, da se razživi v parcialnem območju. Moramo ga razviti in se vprašati: Zakaj pa je stanje duha v postkomunističnih družbah takšno, kakršno je? Kaj pa se je zgodilo z ljudmi v času imperija? Kaj pa je seglo vanje? Nobenih prepričljivih odgovorov na to vprašanje ne boste našli na stojnicah postkomunistične znanstvene humanistike. V nekdanjih komunističnih državah deluje mogoče 100 institucij, za katere bi človek pričakoval, da si bodo vzele za svoje delo, da odgovorijo na ta vprašanja. Saj se vendar najbolj ponujajo, saj vpijejo in kričijo. A si jih nihče ne postavlja! Ali ni to že tudi simptom?

Vprašanja, ki jih tu postavljamo, so vprašanja duha. Nekaj, kar je težko ulovljivo, prostor hitrih in možnih pomot. Toda, tudi če se omejimo na raven konkretnega in materialnega in lažje dokazljivega, se nam pokaže ista slika. Nacizem in fašizem sta tudi bila totalitarizma, frankistična diktatura je tudi imela totalitarne prvine. Toda tranzicija iz teh sistemov v demokracijo ni trajala več kot štiri leta. Leta 1949 je Zahodna Nemčija sprejela Temeljni zakon ali Ustavo in šest let za tem je bila država v stanju, ki so ga označevali za gospodarski čudež. V komunistično Vzhodno Nemčijo pa je bilo po letu 1990 investiranih 1240 milijard evrov – za povprečnega človeka nepredstavljivo velik kup denarja – a po 14 letih ugotavljajo, da še ni prišlo do bistvenega premika. Tu pa nismo na področju duha, ampak v območju stvari, ki jih je mogoče izmeriti in rezultate, ki smo jih dobili, odvezati suma »želenega mišljenja« in samoprevare.
Vsi naši razmisleki konvergirajo v točko, kjer se pokaže vprašanje, kaj je v komunizmu tista specifična reč, ki »katastrofi daje tako dolgo življenje«, kot pravi veliki danski detektiv Hamlet. Kdor bo prvi zagledal odgovor na to vprašanje in ga izrazil v tako shematično jasni in prepričljivi obliki, da nas bo notranje zadovoljil, se bo upravičeno postavil v vrsto za Nobelovo nagrado. Če ne še kaj več, saj slutimo, da bi s tem odkril še neznane reči o človeku.
Dokler pa nas kdo ne razveseli z velikim odkritjem, ne bi kazalo zametavati tudi opažanj, ki sicer ne segajo v sredico stvari, nas pa vsaj usmerjajo v pravo smer. Eno od takih opažanj ima ime pohujšanje. Pohujšanje je odkritje škandaloznosti. Škandalozno pa je stanje ali dogajanje, ki ga sploh nismo pričakovali in ga ne bi smelo biti: mislili smo bili, da nečesa ni, a sedaj vidimo, da je. Takšno spoznanje – pohujšljivo spoznanje – človeka vedno notranje poškoduje, včasih tako zelo, da se ne sestavi več. Takšna skrajnost se nas prime takrat, kadar vidimo, da nas to, kar smo odkrili, onemogoča kot ljudi.

Slovenci smo v bližnji preteklosti doživeli dvoje pohujšanj ali dve veliki pohujšanji. Naj povemo že sedaj, da sta nas obe, kot smo rekli zgoraj, nemalo poškodovali. Naj povemo že sedaj tudi to, da so posledice pohujšanja največje takrat, kadar pride v nas in tam obleži, nedotaknjeno od misli: tedaj tam zgolj je in deluje in nas spreminja, ne da bi prav vedeli, kaj se z nami dogaja.
Prvo pohujšanje je prišlo leta 1945. Bilo je v tem, da so v revoluciji in državljanski vojni zmagali tisti, ki ne bi smeli – ki po normah, od vekomaj veljavnih in sprejetih, po človeških in družbenih normah, ne bi bili smeli. S tem je bil stari red stvari, prastari red stvari, ne ravno porušen, zagotovo pa zelo prizadet: zmagali so tisti, ki ne bi bili smeli. Do sedaj se je mislilo, da temeljni red stvari zna skrbeti sam zase. Da zmagajo tisti – nazadnje in po vseh hudih peripetijah – ki so v skladu s tem redom. Sedaj pa se je izkazalo, da ni tako ali da vselej ni tako. Kako bi moglo biti, da to ne bi bilo pohujšljivo! Prizadet je bil najgloblji princip obstajanja: sprejemanje sveta, dograjevanje sveta. Tu pa so prišli ljudje, ki so odklanjali ta svet in njegov način. Izjavljali so, da bodo postavljali drugačnega. Ali je že kdaj kdo slišal kaj tako nezaslišanega? Predvsem pa so obilno dokazovali, da so za te cilje pripravljeni ubijati; pri tem ni ostalo skrito, da so to počeli z nenavadno lahkoto, kakor da jih nekaj nosi, kakor da ne bi bili v sebi, ampak zunaj sebe. Kako bi mogli takšni zmagati! A so. V tem je bilo to pohujšanje. Ali torej svet ni takšen, kakršen se je od pamtiveka mislilo, da je?
Pohujšani pa niso bili samo tisti, ki niso zmagali, ampak tudi tisti, ki so zmagali – promotorji revolucije in državljanske vojne. V sebi v resnici niso bili nikoli do kraja prepričani, da jim bo uspelo. Ta negotovost ni izhajala iz nepredvidljivosti okoliščin in razmer, ampak iz stvari same, iz njihove upornosti. V svojem najglobljem prostoru niso mogli vanjo verjeti. Vedeli so, da človeku ne pripada. Ko so se, bogve na katero obletnico zbrali na Čebinah udeleženci ustanovnega sestanka leta 1937 jih je, vsakega posebej, pričakala televizija in povprašala po občutju, ki ga po tolikih letih imajo. Vsi so povedali to, kar je bilo v njih najgloblje: kako to, da nam je uspelo; neverjetno, da nam je uspelo! Niso dobesedno tega rekli, ampak to je izhajalo iz tega, kar so povedali.
Vsi, eni in drugi smo torej pohujšani. A kakšna razlika! V enih se je pohujšanje izteklo v nemoč in le redki so imeli to v sebi, da so se uprli – splošne vdaje res ni bilo, a le redki so bili iz take snovi, da so se uprli, vedoč, zakaj gre. Druge pa je pohujšanje zapeljalo, da so pozabili na človeka v sebi – nekateri v celoti. Mislili so, da so izbrani in da jim je dovoljeno vse. Z drugimi besedami, zgodilo se jim je najhujše, kar se človeku lahko zgodi! Leta 1945 se je torej to začelo: da smo Slovenci danes pohujšan narod. Vse nas to pohujšanje zelo bremeni in vsi moramo priti k sebi.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Ljubljana – 1. maj 2004 – Nizozemci pojejo slovensko himno Mirko Kambič

Toda prvemu pohujšanju se je danes, 50 let potem, pridružilo drugo. In ko ju primerjamo, ne vemo, če ne bomo morali ponoviti neke besede: da je drugo hujše od prvega. Ko torej posledice prvega pohujšanja še niso odtekle iz nas, že je prišlo drugo in prvega prebudilo in okrepilo z novim poraznim spoznanjem. Nekoč smo mislili, da se bodo, ko se bo razkrilo, zakaj tisti, ki so zmagali, ne bi smeli zmagati, stvari postavile na pravo mesto in bo te zgodbe konec. Toda začetna pomota se je res razkrila, a zgodbe s tem še ni bilo konec, ampak se je, v drugi varianti, začela znova. Ljudje, ki so bili odgovorni za zločine, ki ne zaostajajo za ničemer, kar je blazno stoletje povzročilo, so, kakor da se ni nič zgodilo, začeli novo igro: bili so tako prisebni in tako pokvarjeni, da so to zmogli.
Stanje, ki se je sedaj vzpostavilo, je bilo neskončno žaljivo: nekdanji promotorji proletariata proti kapitalu so postali sedaj promotorji kapitala proti proletariatu. (Spretnost, s katero so izvedli ta velikopotezni manever, je bila tako frapantna, da je večini zaprlo sapo in še do danes niso prišli k sebi.) Ko so ljudje torej videli, kaj se je zgodilo, so bili poraženi ali, z drugo besedo, pohujšani: tisti, ki so zmagali in ne bi smeli, so sedaj še propadli tako, da so postali močnejši! Ali je zgodovina postavila na program novo regulo sveta: Samo dovolj pretkan moraš biti, samo dovolj pokvarjen moraš biti, pa lahko počneš karkoli in se ti ne bo nič zgodilo. Ali za take sedaj velja, da jim bo dobro na zemlji!
Naše vprašanje, če se še spomnite, se je glasilo: Zakaj je normalizacija nekdanjih komunističnih družb tako počasna in negotova? Za slovenske razmere je pohujšljivost, ki je s komunisti prišla nad nas, del odgovora. Na vsak način jo moramo raziskati in pogledati, kaj je v njej, da jo čimprej izženemo iz sebe in da ozdravimo, še preden nam izpije vse moči. Čim prej moramo priti k sebi.
To pomeni, da moramo najti izvir svoje moči. To, kar nikoli ne dovoli, da bi se perspektiva pred nami povsem zaprla, je védenje, ki je do sedaj prestalo še vsako spraševanje. To je védenje, da je resnica na naši strani. Ali da smo mi na strani resnice. Še kadarkoli smo ponovno premislili svojo zgodbo, bodisi v celoti, ali pa v kakem od njenih delov, še vedno se je naše preiskovanje nazadnje izšlo v to osvobajajoče odkritje: da smo na strani resnice; ali da je resnica na naši strani.
Zbornik Svobodne Slovenije iz Buenos Airesa je leta 1965 organiziral anketo Kaj mislim o komunizmu, h kateri je povabil tudi dr. Petra Celestina Jelenca, predsednika predvojne Socialdemokratske stranke in člana medvojne Slovenske zaveze. Tam stojijo tudi tele pomembne besede: »Vsi smo ljudje. Tudi na naši strani se je med okupacijo zgodilo nekaj stvari, za katere bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika pa je v tem: kar je bilo na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen sistem. Vsi smo grešni ljudje. Komunisti pa so hudodelci«. V teh besedah tiči razlog, da se resnice ne bojimo in da nas ni strah pred prihodnostjo. Le da je to spoznanje v »omračenem« in nasprotnem času težko vzdrževati!

Zato se vedno oddahnemo, kadar resnica demonstrira svojo prisotnost in nam priskoči na pomoč. Nazadnje se je to zgodilo s televizijsko oddajo zgodovinarja Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja. Oddaja je govorila o medvojnih in povojnih vosovskih storitvah na Gorenjskem, o ubijanju očetov in mater, pa tudi o tem, kako so njihovi otroci, tedaj stari od nekaj mesecev do nekaj let, preživljali sirotna otroška in mlada leta, iščoč po gozdovih grobove svojih staršev. Avtor se ni omejil na teren, ampak si je nekoliko ogledal tudi arhive in tam odkril dokumente, iz katerih se vidi, da je bilo to, o čemer so nam pripovedovali ljudje na ekranu, v središču revolucije iznajdeno, domišljeno in vodeno. Tako je bila ustvarjena potrebna dramska enotnost, o kateri je govoril Aristotel. Film zgodovinarja Možine je imel velik odmev: povzročil je veselje ponižanih, razžaljenih in odrinjenih, povzročil je mnogo škrtanja z zobmi, pa tudi nekaj pristnega samospraševanja. Film namreč ni bil samo pretresljiv, ampak je bil tudi visoko novinarsko dejanje – svojevrstna umetnina. Iz njega je prihajala miselna in etična disciplina. Tako smo ob koncu brez besed obstali pred ekrani in si rekli: po tem filmu bo šel čez Slovenijo potres. Film je res imel velik odmev, a pravega potresa ni bilo. Izkazalo se je, da Slovenija za to sklepno dejanje še ni moralno zrela.
Pokazalo pa se je še nekaj drugega. Ljudje, ki so se polemično spopadli z Možinovo oddajo, člani borčevske organizacije, tudi tisti, ki so naredili vse šole, ki jih ima na razpolago ta narod, ljudje z akademskimi naslovi, vsi ti so nastopili v tako nizkem ključu, tako neinventivno in površinsko, zanašujoč se v glavnem na arzenal prefabriciranih agitpropovskih besednih orodij, da niso mogli skriti nezadostnosti spričo stvarne presunljivosti in moralne zahtevnosti Možinove zgodbe. Ko ne bi bilo slovesne resnosti te zgodbe, mogoče tega sploh ne bi opazili, tako pa smo samodejno pomislili: Izgubili so jezik; ko gre za retorične igre, imajo jezik, sedaj pa, ko je šlo zares, se je izkazalo, da so izgubili jezik. Nobena druga stvar ne bi mogla bolj prepričljivo razkriti njihove temeljne neadekvatnosti kot ta porazna konstatacija – da njihov jezik ne prenese resničnosti, da preprosto ni kos resničnosti. In misel, ki je tej takoj sledila: če pa nimajo jezika, ne bodo mogli več nastopiti v kulturnem prostoru, saj jih njegovi senzorji – z jezikom, s kakršnim razpolagajo – ne bi trpeli. A ko smo to rekli, smo tudi že vedeli, da bodo tja še hodili in tam še nastopali, da so to pač takšni ljudje. Hkrati pa smo z vso gotovostjo začutili, da bo to nasilje – da se bo vedelo, da je to nasilje. In nenadoma se nam je ob tem razkrilo še nekaj mnogo širšega: da so to sploh nosilci nasilja, ne samo sedaj in tukaj, ampak že od nekdaj in od začetka. Nenadoma smo zagledali svojo usodo. Pol stoletja smo morali ploskati njihovim lažem; prenašati smo morali duhovno nasilje, dolgega pol stoletja. V kakšnem svetu pa smo preživeli svoje življenje!
O tem pa, kakšni standardi so vodili to postkomunistično polemiko, samo trije utrinki. Dr. Janez Stanovnik na primer, je klical na pomoč novinarsko častno razsodišče, ki je ravno zato tu, da bi »v takih primerih ukrepalo«. Stavek nakazuje trdoživost nekega političnega stila: ko ni več na razpolago Vosa, Ozne, Udbe, Kazenskega zakonika partijske države z verbalnim deliktom, pa vsaj, za božjo voljo, novinarsko častno razsodišče! (Delo, SP, 31. 1. 2004). Dr. Janko Pleterski si ni mogel pomagati – spet trdovratnost nekega političnega sloga – da ne bi govoril o »ljubljanskih klerikalnih kolaboracionistih« (Ali je čudno, če se nas ob tem takoj ne dotakne stari Ovid: Et quamquam sub aqua, sub aqua maledicere temptant – In čeprav pod vodo, pod vodo psovati ne nehajo). (Delo, SP, 21. 2. 2004) In v kakšni stiski se je moral znajti ta renomirani zgodovinar, da je mogel ponoviti frazo o »kolaboraciji na Kranjskem, ki mori brate«. Največ žalostnega veselja pa nam je naredil Anton Bebler, s preciznostjo naslednje formulacije: »Bratomorne boje, veliko materialno škodo in globoko čustveno prizadetost ter posledično krvava maščevanja so na Slovenskem prvotno povzročili oz. vzpodbudili predvsem tuja zasedba, okupacijska oblast in teror ter kolaboracija«. Kaj je gnalo te gospode, da so se s takim orožjem upali v »boj poslednji«. Neko osnovno partijsko védenje, da je treba vztrajati tudi takrat, ko ti vihar zgodovine bije obraz z najbolj ledenimi dejstvi? Mogoče tako, kakor je čutil Miran Potrč, ugleden član nekdanje partijske nomenklature, ki je s pomočjo postkomunistične večine preprečil, da bi Pučnikova komisija sprejela končno enotno poročilo. »Ker sem imel več argumentov, se je mojim pogledom postopoma priključila večina in podprla osnutek poročila, ki sem ga sam pripravil«. Kaj pa je Pučnik hotel. Poizkušal je komisijo »zlorabiti za svoje strankarsko politične interese«. Od državnega zbora pa je hotel doseči, da bi »na podlagi politične opredelitve večine oblikoval ali potvarjal zgodovino«. Take podle in zahrbtne namene je Potrč preprečil Pučniku. Kakšno zadoščenje! »Da bi vse to preprečili, je bilo vredno prenesti vse žalitve, ki sem jih moral poslušati v njegovi komisiji« (Prepih, 1. 9. 1996). Čisto lahko, da je kaj podobnega – pač po tem, kakšna čud ali kakšni talenti so bili komu položeni v zibel – govoril kdo od teh, ki so ga Možinova dejstva pognala v boj.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Ljubljana, 1. maj 2004 – Mladina bo zapela Mirko Kambič

Ko smo 26. aprila spremljali slovesnost v čast praznika upora proti okupatorju, ki jo je iz Cankarjevega doma prenašala slovenska nacionalna televizija, nam je bilo kmalu jasno, da je slovesnost zamišljena kot odgovor na odkritja zgodovinarja Možine. Ne da bi mogli katerikoli moment proslave vzporediti s katerim od teh, ki jih je nanizal v svoji oddaji zgodovinar Možina, je naše občutje z gotovostjo raslo iz neznane, skoraj histerične silovitosti, s katero je bila proslava koncipirana. S tem tonom je izstopala med vsemi, ki so jih uprizorili v demokratskem desetletju, tako da ni bilo mogoče ne videti, da nekaj pomeni. Kaj pa naj bi pomenila drugega, kot odziv na ponižanost, ki so jo občutili postkomunisti ob oddaji Zamolčani – moč preživetja. Tudi je ta odgovor izkazoval avtentični komunistični podpis: takrat, ko si najbolj ranjen in dotolčen, udari z največjo silovitostjo. Poleg tega pa je bila slovesnost v Cankarjevem domu v notranjem nasprotju z vsebino praznika, ki naj bi ga slavila: Dan upora proti okupatorju. Bila je namreč koncipirana revolucionarno, lahko bi rekli boljševiško. O tem nas je že na začetku seznanila Internacionala, ki jo je zbor zapel takoj po državni himni: »ljudstvo v zadnjo borbo že hiti«. Da je ta pesem padla na hvaležna tla, nam je dal slutiti poudarjen aplavz, ki ga je sprožila. (Čeprav se kamera – nenavadno, nenavadno! – ni niti enkrat sprehodila po prvi vrsti v parterju). Zbor je pel standardne pesmi iz enobejevskega repertoarja, recitacije pa so vidno sledile revolucionarni intonaciji, ki jo je dala Internacionala, včasih z revanšističnimi poudarki: »moram biti s tabo trd /naju more spraviti le smrt«. Višek pa je slovesnost dosegla z zadnjo pesmijo Treba je vedeti, ki je, posebej zato, ker je bila na koncu, dala celi proslavi izrazito agresiven in hujskaški značaj. Obenem pa besede te pesmi ne puščajo nobenega dvoma več, da so mišljene kot odgovor na vsebino Možinovega dosjeja. Treba je vedeti … ! V nekem trenutku smo že videli Možinove junake, nekdanje otroke, kako nam z ekrana govorijo Vedeti je treba … Potem pa smo se takoj zavedeli, da so ti 60-letniki, po vsem kar so bili, po vsem trpljenju, preveč prizadeti in izmučeni in ranjeni, da bi deklamirali. Za trenutek se nam je zazdelo, da bi tudi mi gledalci morali reči Vedeti je treba … potem pa smo tudi mi, še preden smo kaj rekli, umolknili. Potem ko smo videli, da bi vsaka deklaracija žalila to, kar je bilo pred nami: to veliko žalost, ta veliki slovenski pasijon. To zmorejo samo komunisti. Vedno so šli preko vsega. Spet smo videli, da so drugačni in da jih ne dosegamo.




Organizatorji letošnje slovesnosti ob Dnevu upora proti okupatorju so nazadnje dokazali, da postkomuniste počasi zapušča milost zgodovine. Začeli so delati napake. Ko so sklenili boljševizirati praznično proslavo, so imeli najboljše namene: ponižani po Možinovi oddaji – ponižani predvsem zaradi tega , ker je sploh bila – so mislili, v skladu z doktrino, da je čas, da udarijo. Nič pa jih ni posvarilo, da bodo tako – v tem je bila njihova napaka – razkrili, da v uporu proti okupatorju ni šlo za enobe, ampak za revolucijo. Ta trditev od sedaj ni več kleveta nasprotnikov, ampak del njihovega samoumevanja. Če bi družba imela možnost, da se pohvali z določeno prisebnostjo, bi to lahko imelo resne posledice.
Druga napaka pa je bila način, s katerim so postkomunisti pospremili Slovenijo v Evropsko unijo. S ponovitvijo nekega preteklega modela so zelo jasno pokazali, kdo so – da so kontinuiteta. Komunisti so svoj medvojni projekt izpeljali s pomočjo levih katolikov in liberalcev, ko so zmagali, pa so zmago konsumirali sami. Natanko tako so ravnali 60 let pozneje. Za vstop v EU se ni zavzemala samo vladna koalicija, ampak tudi opozicija – morda še bolj uspešno, saj je, kakor med vojno, tudi sedaj opozicija poskrbela za tako potrebni demokratični videz. Toda ko so se določale vloge v pristopnem ritualu, postkomunisti opozicije niso pustili k mikrofonom. Spet so, kar mogoče niso niti hoteli, pokazali, kdo so – da so kontinuiteta. Spomnili so na to, da zanje posebej velja znana domislica: čim bolj se spreminjajo, tem bolj ostajajo isti.
Postkomunistična era za Slovence ni bolj prijazna, kot je bila komunistična. Razlika je morda v tem, da je ona bila uničevalna in brutalna, ta pa je predvsem in v prvi vrsti žaljiva. Žaljivost je boleča in ponižujoča; danes, ko je nastopil eminentno politični čas, pa je zlasti škodljiva, ker ne dovoljuje človeku, da bi postal državljan. Žaljeni človek ni dober državljan. V »omračenost« časa, kot bi se izrazil eden vidnejših slovenskih filozofov, pa od časa do časa sežejo tudi prameni svetlobe. Dve stvari zapuščata postkomuniste: jezik in naklonjenost zgodovine. Poleg tega pa, vsaj za nekaj časa, na fizično nasilje ni mogoče računati. Na kar se danes še lahko zanašajo, je neumnost. Obstaja nemalo dokazov, da so postkomunisti odkrili njene neizčrpne potenciale. Čisto lahko, da se bo neumnost izkazala za enako dobrega zaveznika, kot je bil nekoč strah. Če je seveda neumnost sploh prava beseda za tisto, kar mislimo. Naj bo beseda prava ali neprava, vsa skladišča so polna tega blaga, v Evropi in zunaj nje.