Avtor: Edvard Kocbek

14. februar:
Godovniška druščina: brat z ženo in Vodnikova dva. Debata se je burno prenesla v ocenjevanje sovjetizma in amerikanizma. Jaz sem oba pojava kot duhovna lika enako obsodil, pravzaprav izrazil bojazen, da bo amerikanska duhovna praznota po svoji človečanski nevarnosti presegla sovjetski demonizem ali satanizem. Z vso silo sta se zakadila /Vodnikova/ vame in žal odgovarjala zgolj politično. Prišla sta na ocenjevanje komunizma pri nas in ugotavljala, da smo mi že 1941. vedeli, da nas bodo komunisti ogoljufali. Odgovarjal sem, da smo vedeli, da bi nas lahko, da pa smo zaupali v okoliščine, ki se niso izpolnile, tako v notranjem kakor v zunanjem svetovnem razvoju.
Prijela me je etična ekstaza, ko sem izjavil, da mi ni žal prehojene poti in da se danes ne bi drugače odločil, ker je bila naša odločitev najboljša krščansko tvegana odločitev. Res je, politično so nas povozili, toda zato smo človeško ostali čisti, v sebi imamo kapital, ki ga nima nihče, niti partijci niti belogardisti.
15. april:
(Potem, ko izve, da je V. M., ki ga je večkrat obiskal, udbovski konfident, piše:)
Kaj naj storim? Ne moti me tisto, kar sem mu v treh štirih obiskih pripovedoval, kajti ni dvoma, da sem mu povedal stvari, ki si jih udbovci s slastjo zapisujejo, pač pa me vznemirja splošen in vedno bolj učinkovit način takšnega modernega policijskega ustrahovanja.
Niti Italijani niti Nemci niso povzročili takšne človeške škode, kakor jo povzročajo satanski načini ubijanja človekove celote, lomljenje njegove moralne suverenosti, poniževanje njegove osebne resnice, zasramovanje njegove notranjosti, drobljenje njegove zavesti. Ta špijonski sistem obsega zgolj med Slovenci več deset tisoč ljudi, ubija jim duše pri živem telesu in hromi najdražje v človeku: nedotakljivo vest, sveto svobodo vesti in duha.
9. septembra:
Vedno pogostejši partijski sestanki, vedno manj berem v OF. Slovenski Poročevalec že dlje časa ni več njeno glasilo. Komunisti ne morejo živeti brez sovražnika, ne priznavajo pa niti legalnega nasprotnika, kak paradoks.
Ne morejo živeti brez procesov, aretacij, brez frontno napadalne, skoraj krute bojevitosti, hkrati pa ne priznajo mnogovrstnosti življenja in naravne različnosti mnenj.
10. septembra:
Ne čudim se temu, da je treba socializem vzpostaviti in graditi s terorjem, čudim se le temu, da je ta teror tako nesvet, tako banalen, prostaški.
15. oktobra:
Micika mi je povedala, da je jurjevški kaplan obsojen na mesec dni zapora, ker je imel neprijavljene pevske vaje.
18. oktobra:
Cajnkar rešuje cerkvene in duhovniške zadeve, ki sta jih tako režim kot Cerkev zavozila. Obiskal mariborskega in ljubljanskega škofa, pregovoril Toroša, dosegel njihov skupni sestanek, uredil priprave na občni zbor CMD, obiskal Kraigherja in močno ublažil napetost.
Čeprav na terenu gonja zoper duhovnike še ni popustila, mislim tudi jaz, da je treba priliko izkoristiti in doseči pomirjenje v prvi fazi, potem pa paziti na to, da CMD s pomnoženim številom članstva ne ostane zgolj režimska ustanova, temveč se spremeni v organ notranje krščanske obnove, ki bi svoje reforme vezala na čisto domoljubno in državotvorno čustvo. Šele tu čaka Cajnkarja in njegove njegova prava naloga.
21. decembra:
Letos ne bo božiča niti v mestih niti na deželi. Po tovarnah morajo delati, v uradih prav tako, v šolah je pouk, le na vseučilišču bo najbrž nered. Ponekod ne bodo niti polnočnic imeli. Tisti, ki prinese na ta božič smrečico, ga zapro in mu drevesce odvzamejo. Po trgovinah so poskrili rozine, nakit, svečke in božična darila. Vse bo na razpolago takoj po 25. decembru. Tega nismo niti v sanjah pričakovali, s čimer nas tepe partija osmo leto po osamosvojitvi. Ljudje so potrti, kakor še niso bili.
31. decembra:
Šolar je obsojen na 10 let, Fabijan na 6 let. Sodišče je seglo po edinem sredstvu, po nesmiselno visoki kazni, da vsaj z njo vzbudi videz, da gre za skrito, ljudem neposredljivo krivdo, kajti samo intenzivnega miselnega idejno političnega razlikovanja od OF ne more in ne sme nobeno sodišče tako kriminalno kaznovati.