Avtor: Vanja Kržan

Podobno kot mi je za nepojasnjeno izginotje svojega strica Lojzka Žvana povedala njegova nečakinja Zlata Višnar roj. Langus, so mi o skrivnostnem izginotju svojega strica Lojza Mavsarja z Jesenic povedale njegove tri nečakinje Rezka Novak por. Jan, Angela Novak por. Bremec in Marija Novak, vse tri z Jesenic.
Alojzij Mavsar (1911) je bil sin Janeza Mavsarja, delavca v žebljarni, in mame Ivanke. V družini je bilo pet otrok, tri hčerke in dva sinova, Lojz je bil najmlajši. Mama jim je umrla že zelo zgodaj, zato je materinsko vlogo in skrb za družino prevzela najstarejša Lojzova sestra Angelca, ki se je kasneje poročila s Francem Novakom. Bila sta starša naših treh pripovedovalk in oba sta bila najtesneje povezana z Lojzevim življenjem. Lojz ni bil poročen in je bil do konca življenja zelo navezan na svojo nastarejšo sestro Angelco in njenega moža.
V Rovtah nad Jesenicami se je Lojz pri čevljarskem mojstru nekaj časa učil čevljarstva, a se je raje kot navaden delavec zaposlil pri železnici. Ob pričetku vojne je bil prestavljen v Beljak in stanoval v barakah za delavce ob postaji. Že takrat je pokazal svoj razboriti značaj in nekoč prišel domov s podplutim obrazom. Delavci so se sprli zaradi nekega dekleta, s pričetkom vojne pa so debate med njimi postale bolj življenjsko resne. Zvedelo se je, da jih nameravajo poslati na nemško fronto. Lojz je pobegnil domov in ni mu kazalo drugega, kot da se javi partizanom. Mavsarjeva hiša je bila na Aljaževi 15 (ena redkih cest, ki je po vojni ohranila svoje ime) pod pobočjem Jelenkamna, kjer so imeli Mavsarji v najemu Padov rovt. V gozdovih Mirce in Jelenkamna proti Javorniškemu Rovtu, Jeseničani ne vedo natančno kje, naj bi imeli svojo postojanko jeseniški partizani. Zato ni bilo težko priti z njimi v stik.
Nečakinje se dobro spominjajo zgodnjega pomladanskega večera l. 1943, ko je manjša gruča partizanov prišla po Lojza. Videle so jih skozi okno, ko so odpeljali Lojza po stopnicah iz zgornjega stanovanja, kjer je prebival s svojim očetom. Gošarji so imeli civilne obleke in prepoznale so med njimi le Vinka Kunšiča in Ivana Javorskega. Videti je bilo vse zelo enostavno, pa vendar je bilo deklice strah. Kaj, če izve za obisk partizanov in Lojzov odhod gestapo? Vedele so, da ljudi izseljuje, pošilja v taborišča in strelja; pa tudi to, da družba gošarjev, ki jim je odpeljala strica, ne pomeni nič dobrega.
Njihov ata je menil, da je treba biti z gošarji v dobrih odnosih, zato jim je že pred tem nosil hrano, potem pa, ko so odpeljali Lojza, so bile njegove poti v gmajno še bolj pogoste. Lojz ni več obračunaval s pestmi kot nekoč med fanti v celovški baraki, ampak je toliko bolj glasno opozarjal na stvari, s katerimi se z gošarji ni strinjal. Ni molčal o nepravilnostih, ki jih je videl in spoznaval, zato nečakinje ša danes pravijo, da je bil trmast, a zelo iskren. Videl je, da partizanski veljaki dobivajo hrano iz tovarniške restavracije Kazine, kjer je bila šefinja kuhinje Rezka Kaltnekarjeva, teta partizana Vinka Kunšiča. Toda to še ni bilo najhujše. Stric Lojz je pravil svoji sestri in svaku o partizanskem ropanju in pobijanju. S tako druščino se pa on ne bo družil in njihovih dejanj ne bo nikoli odobraval. Saj niso nobeni borci za svobodo!
Partizani so mu zaenkrat prizanesli. Za to ‘nepokorščino’ so ga poslali v kazenski bataljon na Jelovico, vsake toliko časa pa se mora javiti ‘na vezo’ na Kalvariji, kot se je imenovala jasa s kapelico na pobočju Jelenkamna. Ali se je javljal, če se sploh kdaj je, nečakinjam ni znano. Dejstvo ostaja, da se mu je partizanščina na Jelovici še bolj uprla in mu postala tako nevzdržna, da je pobegnil domov. Skril se je v lopi za drva, kjer ga je lepega dne zagledala sestra Angelca in se ga na vso moč prestrašila. Po treznem premisleku so sprevideli, da Lojz doma ne more ostati, odkrili bi ga partizani ali gestapo.
Že po nekaj dneh se je izkazalo, da je Angelčin strah upravičen. Tik nad lopo je bila v pobočje Jelenkamna usekana steza. Bilo je poleti 1944., ko je Lojz že nekaj dni preždel v lopi. Na stezi se pojavijo »raztrganci« ali »falš-gošarji« kot so jim pravili na Jesenicah. Kdo so to bili? Lenuhi, brezdomci, pijanci, neznačajneži, fantje iz razbitih družin. Ljudem bi se smilili, če ne bi bili tako izprijeni. Za denar so ovajali gestapu in ljudje so se jih na daleč izogibali; tudi bali so se jih. Nekoč so pri Mavsarjevih videli, kako so po stezi gnali uklenjenega partizana.
»Kot nalašč se pojavijo na stezi tisti dan, ko je bil stric Lojz skrit v lopi,« pripovedujejo nečakinje. »Ustavijo se in gledajo v kopališče ‘Pri Minci’ v Ukovi, kjer je bilo tiste poletne dneve polno kopalcev. Že odhajajo naprej, eden pa še kar stoji in gleda naravnost v lopo. Ali je mar videl kaj sumljivega? Mama in ata sta to opazila in vsi smo napeto gledali, kaj bo. Mama ni vzdržala in je stekla v sobo, pokleknila in goreče molila pred podobama Srca Jezusovega in Marijinega. Končno, ‘raztrganec’ je nehal zijati v lopo in se odpravil za drugimi.«
»Stricu ni preostalo drugega, kot da se javi partizanom. V partizanskem taboru sta strica Lojza pričakala Vinko Kunšič in Ivan Vovk - Živko. Toda za partizane je bil dokončno odpisan. Niso ga več sprejeli medse, ne poslušali, ne spraševali, izgnali so ga iz svoje srede in sam si je moral poiskati prostor v gozdu. Poleg vsega so ga obdolžili izdajstva. Lojz je bil namreč od nemškega vojaka zvedel, da bo hajka, in je opozoril partizane. V hajki so bili ubiti trije partizani, med njimi Rogljev Petko. Vsega je bil kriv Lojz, ki naj bi Nemcem izdal partizane.«

Opis slike: Lojz Mavsar

»Ata je, kot vedno, še naprej nosil partizanom hrano, poleg tega so mu ti nalagali najrazličnejše dolžnosti. Ker je bil v hajki Ivan Vovk - Živko ranjen, je ata nosil zanj mleko in zdravila, ki mu jih je dajal dr. Bergelj. Nekoč je prinesel iz gozda strgano partizansko suknjo in morale smo jo pošiti. Seveda je ata nosil hrano tudi stricu Lojzu, ki je na skrivnem prišel povedat, kje si je naredil bivališče: na majhni jasici, obdani z nizkimi smrekicami. Od svisli je odtrgal leseno desko, ki mu je služila za streho. Nekoč je ata vzel s seboj tudi mene, morda zato, da ne bi vzbujal suma. Na jasi me je pustil samo. ‘Ti kar nabiraj borovnice,’ mi je rekel in se oddaljil proti stričevemu skrivališču. Mene pa je bilo tako neznansko strah Nemcev, gošarjev in ‘raztrgancev’, da sem trda od strahu komaj pričakala ata, da sva se vrnila domov,« se danes spominja najstarejša Rezka.
»Ko pa me je drugič vzel s seboj, me je peljal do stričevega skrivališča. Stric Lojz se je ravno bril in se naju je hudo prestrašil. Saj je pričakoval samo še svoje ubijalce. Vesel naju je bil in vsem skupaj skuhal na ognjišču mešto. Potem nama je zaupal, da vsak dan čaka, kdaj pridejo ponj in ga odpeljejo … ‘Ti kar pridi kmalu spet gor,’ je rekel mojemu atu. ‘Pustil ti bom listek, da boš vedel, kam so me odpeljali.’ Ata ni dolgo zdržalo doma. Čez nekaj dni se je vrnil v skrivališče in ga našel – praznega. Posoda je bila pomita, gledal je za listkom, nikjer ga ni našel. Končno je zagledal na deblu majhen križec, narejen iz dveh leskovih vej za prst debelih. Snel ga je in slutil, da je to stričev zadnji pozdrav nam domačim. Prinesel ga je domov, pokazal mami, in ona ga je položila na Marijin oltarček. Do smrti je ob njem molila, in ko je umrla, smo križec z njo vred položili v grob. Stric Lojz je bil njen najmlajši brat, toda vse življenje mu je bila kot mama, ki so jo otroci zgodaj izgubili.
Od takrat naprej, ko je stric skrivnostno izginil, ni bilo k nam nobenega gošarja več. Slutili smo, da je stric Lojz mrtev. Spraševali smo Ivana Javorskega, če kaj ve, a rekel nam je, da ne ve ničesar. Ata je moral še naprej nositi v gozd hrano, in ker smo imeli v najemu rovt, je moral ata hočeš nočeš ubogati ukaze gošarjev, drugače še dostopa v rovt ne bi dovolili. Ves ta čas smo poleg vseh bridkosti zaradi strica Lojza trepetali pred gestapom. Kaj bo, če enkrat zasačijo ata, ki nosi hrano v gozd, lahko pa ga kdo izda gestapu? Vsi smo vedeli za Markizetijevo Matildo, ki je delala za partizane. Gestapo jo je zaprl, pretepal in mučil, vendar ni izdala nobenega imena. Vsi so občudovali njen pogum.

Opis slike: Novakova družina – Stojijo z leve Angelca, Jože, Marija in Rezka, sedijo Franci Novak, Janez Mavsar in Angelca Novak

Ata ni izgubil razsodnosti in ni slepo ubogal gošarjev. Ko smo kosili v rovtu, je pristopil k njemu nečak Novakov Tonček, ki je bil med gošarji. Povedal je atu, da ‘ima nalog’, da likvidira Bičkovega Franceta, našega soseda, ki je bil med kosci. ‘Bom že pokazal tebi Bička ubijat! Ne boš ga, ne!’ ‘Pa ga bom! Moram ga!’ sta se prerekala. Ata mu je povedal nekaj krepkih, pustil košnjo in najete kosce in varno pripeljal Franceta domov. Tako ga je rešil gotove smrti.
Takšne ‘naloge’ torej dobivajo gošarji od svojih komandantov! Nasilje je iz gozda planilo v dolino in nas moreče pritiskalo. Tončkov brat Otmar Novakov je bil pri partizanih v Javorniškem Rovtu. On pa je dobil ‘nalog’, da mora likvidirati Glavičevo Mico z Javornika, za katero so pravili, da dela za Črno roko. Na določen dan ob določeni uri prihoda vlaka jo je pričakal na peronu javorniške železniške postaje. Ko se je vlak ustavil, Mica ni izstopila na peronu, ampak na nasprotni strani. Najbrž je opazila Otmarja in zaslutila, kaj se ji pripravlja. Oba sta čakala, da vlak odpelje, in se pripravila na srečanje iz oči v oči. Mica je bila noseča in ogrnjena s široko pelerino. V roki pod pelerino je stiskala pištolo. Otmar na to še pomislil ni. V trenutku, ko je vlak odpeljal in sta si stala nasproti, je Mica sprožila in Otmar je obležal mrtev. Tako in podobno je potekala narodnoosvobodilna vojska na Jesenicah in v okolici.«
»Vedno bolj smo bili prepričani, da so partizani sami ustrelili strica Lojza. Domnevali smo, da je bilo to jeseni l. 1944, kdaj točno, pa ne vemo. Vendar smo do konca upali in ga pričakovali, ko so se ob osvoboditvi partizani zmagoslavno vračali iz gozda. Mnogi so jahali na konjih kot kakšni mušketirji,« se jih danes spominja Rezka. »Toda Lojza ni bilo, ne takrat ne kasneje. Mislili smo, da bomo zvedeli za Lojza, ko se bo navdušenje zmagovalcev poleglo. Spraševali smo sosedo Mencingerjevo Fani, ki je bila teta Vinka Kunšiča, pa je naši mami vztrajno trdila, da ne ve, da ničesar ne ve. Mama je sumila, da je ubijalec Ivan Vovk - Živko, vedno je pogledal stran, če sta se z mamo srečala, pa sta se poznala, saj je bil Ivan nečak mamine prijateljice, ki je bila redovnica.«
»Vinko Kunšič je po vojni postal sila imeniten tovariš. Če sta se z mamo slučajno srečala, je tudi on gledal mimo. Bil je nezakonski sin Angele Kunšič in pred vojno furman, ki je po Jesenicah vozil gnoj. Po vojni pa je zelo hitro napredoval za mojstra v tovarni, kasneje pa je postal upravnik počitniškega doma železarjev v Crikvenici. Na Hrušici si je zgradil lepo hišo. Že med vojno je njegova žena razglašala: ‘Po vojni me bodo nosili po rokah.’ Torej je že takrat vedela, zakaj se njen mož ‘bori’ v gozdu.
Minevala so leta, ne da bi karkoli zvedeli o stricu Lojzu ali dobili mrliški list. Mencingerjeva Fani je hudo zbolela in naša teta Ivanka, tudi Lojzova sestra, jo je večkrat obiskala. Njej je nekoč zaupala to, kar naši mami ni upala: ‘Veš Ivanka, moram ti povedati, da vržem breme od sebe; Angeli nisem upala in tudi nisem smela: Lojza je ubil naš Vinko!’ Ivanka je to takoj povedala naši mami, saj je imela vso pravico, da izve, posebno še, ker je sumila Živka. Mama pa je veliko let kasneje povedala za smrt strica Lojza še nam trem. Od koga pa je Kunšič dobil ‘nalog’, da ubije Lojza, pa nikoli nismo zvedeli, morda od Ivana Vovka - Živka.« Lojzov ata je umrl zagrenjen in razočaran, ne da bi zvedel za smrt svojega sina.

Opis slike: Lojzova sestra Angela Novak po vojni

Jeseničani pravijo, da je v tem kraju in okolici veliko primerov, ko so fantje in možje izginili v gozdu. Rezka Jan roj. Novak ve za Maksa Javorskega, ki je bil brat partizana Ivana Javorskega, pa za Bučarjevega Julija in Leona Micelija. Vsi trije so odšli k partizanom, a se iz gozda niso nikoli vrnili. Ob koncu vojne so bili mnogi nasilno mobilizirani, pa so tudi izginili neznano kje. Naj bo obnovljena kapelica na Kalvariji pod gozdovi Mirce in Jelenkamna tih spomin nanje, kjerkoli že trohnijo.
Kot mnogi Jeseničani tudi Rezka Jan ne more pozabiti umorov in mučenj po vojni, saj so že zato toliko večji zločini. »Kako smo bili presunjeni, ko smo zvedeli za uboj mladega kaplana dr. Toma. Tak govornik je bil, da smo se samo bali, kdaj bo nehal pridigati. Bil je zelo izobražen, a hkrati ljudski. Po maši je šel med ljudi in se pogovarjal. Vedno je bil obkrožen z ljudmi in z vsakim prijazen, takoj je znal navezati stik. Na cesti je ogovarjal otroke in se zanimal zanje. Po srcu je bil velika dobričina. Nekje v Jeseniških Rovtah ali na poti tja, baje naj bi šel obhajat bolnika, so ga zverinsko mučili in ubili. Po vseh vojnih letih, ko smo bili brez duhovnika, smo ga še toliko bolj pogrešali.«
Morda pa bi mi lahko kakšno skrivnost iz gozda pojasnil nekdanji partizan Ivan Javorski (1915), ki živi na Jesenicah? Vsaj to, kje so imeli svoja taborišča? Ljudje, ki jih srečujem, pokažejo samo z roko proti gmajni, ali na Mežakljo ali na Jelenkamen. Veselo se nasmehne moji naivnosti. »Na Jelenkamnu bi bilo prenevarno. Z vseh strani bi nas lahko obkolili Nemci. Sektor 1 je bil pod Golico na Jeseniškem Rovtu, Sektor 2 pa v Javorniškem Rovtu. Če smo bili obveščeni, da pride Nemec, smo se umaknili, zato ni bilo nobene borbe. Saj še oboroženi nismo bili. Obveščevalci so bili povečini ljudje iz Jeseniških Rovt.«
Kako pa je zašel med gošarje, me je še zanimalo. »V soseščini so živeli moji mladostni prijatelji ali sošolci, tako Mirko Pirš in Tonček Novakov. Oba sta imela veze pri partizanih in ko je prostovoljno odšel mednje Tonček, so vzeli še mene, da bi zabrisali sled za Tončkom. Bil sem kurir in kuhar. Nosil sem pošto na vezo pod Golico, kjer je bila kurirska postaja, pa v Plavškem rovtu, na Javorniškem rovtu in pod Stolom. Od kurirja nisem napredoval. Zadnje leto vojne sem kot kurir šel na Primorsko, v Lokve pri Cerknem, da sem obveščal partizane o premiku nemške vojske, ali je šel nemški transport proti Ljubljani ali proti Bohinju.«
Ker je bilo v vseh rovtih v okolici Jesenic, na Mežaklji in na Pokljuki kar nekaj njegovih mladostnih prijateljev iz soseščine, tudi Mavsarjev Lojz, me je zanimalo, ali so se kaj srečevali, ali je vedel, če so koga ubili in zakaj so ga, ali je vedel za svoje poveljnike, kdo so to bili?
»Z Mavsarjevim Lojzom sva bila res prijatelja. V gozdu se nikoli nisva srečala. Nisem vedel za njegovo smrt, nič ne vem, kako je umrl. Nič ne vem, da bi partizani sami ‘pospravljali’ svoje soborce. Samo to se spominjam, da je imel Lojz službo v Beljaku na postaji in ko je prišel domov, mi je prijatelj povedal, da bo šel Lojz v partizane. Tudi z Vinkom Kunšičem sva bila sošolca. Nikoli se pri partizanih nisva srečala. Kdaj je šel, kako je šel, ne vem. Nikoli nisem imel stikov z Ivanom Vovkom - Živkom. Sem samo kuhal ali hodil kot kurir na vezo.«
»Partizani so vam ubili rodnega brata Maksa? O njegovi smrti pa ste gotovo kaj zvedeli ali se vsaj pozanimali?« sem dalje spraševala Ivana Javorskega. »Ko sem odšel k partizanom, sem brata zadnjikrat videl, potem nikoli več. Pravili so, da je na Primorskem. Ne vem, kako je šel Maks v partizane, zakaj je šel, nič ne vem. Šla sta verjetno skupaj s sosedovim Novakovim Otmarjem. Nikoli nisem imel stika z Otmarjem v partizanih.«
Torej Ivan Javorski tudi o smrti lastnega brata pri partizanih ni zvedel ničesar. Tudi ne ve, da so imeli vosovci svojo bazo na Mirci.
»Še misliti nisi mogel po svoje,« ugotavlja njegova žena Minka roj. Noč, doma iz Javorniškega Rovta, sestra partizanov Joža Noč - Luka in Matevža Noč. »Tudi mene so hoteli spraviti v gmajno. Največja neumnost, ženska v gmajni! Še žival, ki je gmajne vajena, se mora boriti za obstoj. Partizani so delali neumnosti. Vse se je izrodilo. Šlo jim je samo za oblast. Svoje ljudi so pobijali! Če je kdo zinil napačno besedo, je bil likvidiran. Uživali so, če je bilo treba koga ubiti!«