Avtor: Janko Maček

Te dni mi večkrat pride na misel izrek, da je resnico treba tisočkrat ponoviti, da ostane resnica. Ali ni res, da smo že s sprejemom krščanstva vstopili v Evropo, postali del Evrope? Ker o tem celega pol stoletja nismo govorili, je ta resnica skoraj izginila z repertoarja našega vedenja in nastal je prostor za razlage, da smo si sedanji vstop v Evropsko zvezo prislužili z udeležbo v protifašistni koaliciji, kajti med drugo svetovno vojno je bil pri nas osvobodilni boj in ne revolucija. Res čudno, zakaj je vendar po naših vaseh in mestih bilo toliko žrtev revolucije? In ob letošnjem 27. aprilu so nas spet poučili, da je upor zapisan v temeljih slovenske državnosti, je vrednota, s katero »se je Slovenija najprej vpisala na zemljevid zmagovalnega zavezništva«.
V današnjem Kako se je začelo bomo skušali pregledati, kako se je začelo na Žirovskem, na tem skrajnem zahodnem koncu Poljanske doline. Zanimivo je, da je občina Žiri med obema vojnama spadala pod logaški okraj, medtem ko je župnija, ki je pokrivala približno isto področje, pripadala dekaniji Škofja Loka. V času okupacije so bili Žirovci na tromeji med Nemčijo, rapalsko Italijo in ljubljansko pokrajino, upravno središče so pa imeli v Kranju – na Gorenjskem. Pred nekaj meseci je v uredništvo Zaveze priromal zajeten tipkopis z naslovom Kako se je začelo v Žireh. Pravzaprav so to dnevniški zapiski, ki jih je pisal domačin Anton Žakelj od leta 1940 do konca novembra 1943, ko je zaradi partizanskega nasilja zapustil domači kraj in se za stalno ni več vrnil. Prvi del tega dnevnika se je izgubil, kajti avtor se je maja 1945 umaknil na Koroško in nekaj let kasneje prišel v ZDA, kjer živi še danes in bo letos izpolnil 97 let. V Clevelandu je Žakelj precej pisal v slovenski list Ameriška domovina. Izgubljeni del svojega dnevnika je ponovno napisal po spominu. Zaradi obširnosti in številnih podrobnosti krajevnega značaja, ki bi bile morda za naše bralce manj zanimive, smo iz Dnevnika vzeli le odlomke in podatke, ki se vključujejo v vsebino našega Kako se je začelo. Avtorju se zahvaljujemo za dovoljenje za tako uporabo.
Nekatere Žakljeve opise in podatke smo skušali dopolniti in pojasniti s pričevanji domačinov, ki od rojstva do današnjih dni živijo v domačem kraju, zlasti se nam v tem pogledu zdi pomemben seznam vseh žrtev vojne in revolucije, ki ga je sestavil Alfonz Zajec in je bil že leta 1990 objavljen v Žirovskem občasniku. V njem so po vaseh in po abecedi navedeni vsi, ki so v tem času izgubili življenje, na ruski fronti ali doma – na tej ali na oni strani. Presenetljiv je podatek, da je več kot 100 Žirovcev – od števila 333, kolikor jih je na seznamu – izgubilo življenje po končani vojni, 28 pa jih je padlo v nemški vojski. Pravzaprav je delo za ugotovitev vseh žrtev vojne in revolucije v žirovski fari začel Jože Žakelj, starejši brat Antona Žaklja. Čeprav je bilo tedaj že razmišljanje o tem nevarno, ga je prenesel na mlajšega sofarana, ki ga je nadaljeval in kasneje tudi razgrnil pred javnostjo. Sicer pa delo za ohranjanje zgodovinskega spomina še ni končano in je potrebno tudi po našem vstopu v EU.

Žiri pred drugo svetovno vojno

Po prvi svetovni vojni je precejšen del področja žirovske fare pripadel Italiji. Na cesti proti Idriji, med Žirmi in Osojnico, je bila obmejna zapornica. Kraji kot Breznica, Osojnica, Vrsnik in drugi so bili tedaj prefarani v faro Ledine. Po koncu druge svetovne vojne je bila predvojna žirovska fara obnovljena, le Vrsnik je ostal pod faro Ledine. V upravnem pogledu so Žiri imele svojo občino, ki je spadala pod okraj Logatec, kjer sta bila tudi sodišče in davkarija. Pri parlamentarnih volitvah, decembra 1938, je v Žireh dobil večino glasov kandidat JRZ (Slovenske ljudske stranke), rovtarski rojak Franc Gabrovšek. Tudi predvojni župan občine Žiri Ivan Seljak, po domače Homc, ki je bil izvoljen na občinskih volitvah leta 1936, je bil član Slovenske ljudske stranske oziroma JRZ. Svojo funkcijo je obdržal tudi v času vojne, ko je nekaj časa uradoval kar v Škofji Loki. Komunisti so po pripovedi Antona Žaklja v Žireh že pri volitvah leta 1919 dobili pibližno 1 % glasov. Zanje so glasovali bivši avstrijski vojaki, povratniki iz ruskega ujetništva, ki so tam doživeli revolucijo in se navdušili za komunistične ideje. V času šestojanuarske diktature je prišlo njihovo delovanje do izraza v sindikalni organizaciji Jugoslovanska strokovna zveza, ki je v Žireh pripravila stavko in za nekaj časa pridobila precej velik krog somišljenikov. Iz Kranja je tedaj prihajal organizator Ivan Pustotnik. Ko sta Anton Žakelj in njegov brat Ciril, ki je v Ljubljani študiral pravo, delavce prepričala, da je Pustotnikovo tolmačenje uredbe o delavskih plačah načrtno neresnično in zavajajoče, so sklenili odstopiti od Jugoslovanske strokovne zveze. Potem so se vključili v organizacijo Zelenih in Pustotnik je nehal hoditi v Žiri.
Žakelj opisuje, kako so se mladi Žirovci zbirali v Prosvetnem domu. Ob nedeljah zvečer so skupaj študirali papeške okrožnice kot Rerum novarum in Quadragesimo anno, Ušeničnikovo Socialno vprašanje in podobno. Brali so knjigo Ukrajina joka in razne sestavke v Slovencu o nevarnosti komunizma. Povabili so Logatčane, da so tudi v Žireh uprizorili igro Rdeča Španja. V času diktature je bilo seveda Prosvetno društvo prepovedano. Dejavnost sokolskega društva pa se je tedaj še povečala, saj so morali k njemu pristopiti vsi uradniki, učitelji, orožniki in drugi državni uslužbenci. Kot piše Žakelj, sta od žirovskega Orla k Sokolu prestopila le dva najboljša telovadca, ker se jima je zdelo škoda zavreči toliko let napornih treningov. Vendar nista bila zadovoljna, saj je bilo društveno življenje pri Sokolu v marsičem drugačno kot pri Orlih. Sokolski načelnik v Žireh je bil posestnik in gostilničar Vinko Demšar, po domače Bahač, ki je bil tudi član ORJUNE. To organizacijo jugoslovanskih nacionalistov sta v Žireh ustanovila carinik Polak in poštar Marušič, ki nista bila domačina. Demšar je bil eden redkih žirovskih Sokolov, ki kasneje ni potegnil s komunisti. Žakelj si je dobro zapomnil razgovor z njim, ko je leta 1938 pobiral članarino za Združenje obrtnikov. Demšarju je Žakelj padel v oči pri zadnjih občinskih volitvah, ko so mladi člani JRZ vodili volilno kampanjo in zmagali. Sedaj ga je povabil: »Vas imam rad, zakaj ne bi prišli k nam in delali za nas.« Žakelj mu je odgovoril: »Po vsem tem, kar ste počeli z nami pod Živkovičevo diktaturo?« »Ah pozabite na to! Prišel bo čas, ko se bomo morali združiti vsi, mi liberalci in vi klerikalci, in se skupno boriti proti komunizmu.« Žakelj piše, da je bila to zanj prava bomba. Take so bile torej tedanje slovenske delitve, ki jih nekateri tako radi prikazujejo kot enega bistvenih vzrokov za začetek revolucije in državljanske vojne.
Leta 1936 so v Žireh imeli novo mašo. Pel jo je lazarist Stanko Žakelj, mlajši brat Antona Žaklja. V družini je bilo namreč osem otrok: šest sinov in dve hčeri. Dr. Stanko Žakelj je kasneje postal predstojnik lazaristov v celi Jugoslaviji. Vladimir in Ciril sta bila dvojčka; prvi je dokončal medicino in postal odličen kirurg, drugi pa je diplomiral na pravni fakulteti. Anton je dokončal takratno Zadružno šolo v Ljubljani. Na isto šolo bi se rad vpisal tudi starejši brat Jože, pa mu je oče prepovedal, češ da bodo ljudje mislili, da hoče izpodriniti koga v Čevljarski zadrugi ali v posojilnici. Oče je namreč tudi sam bil čevljarski mojster, precej znan med Žirovci. V manjšem kraju so bile te zadeve zelo občutljive in za dobro sodelovanje je bilo treba veliko obzirnosti in preudarnosti.
Spomladi 1940 je bil Anton Žakelj šest tednov na »orožnih vajah« na Golem vrhu, nedaleč od domačega kraja, kjer so bile domnevno nezavzetne utrdbe Rupnikove linije. Njegov vodni oficir je bil Stane Žagar, kasneje znan kot partizanski politični komisar. Anton je z njim čisto dobro shajal, zdelo se mu je pa čudno, ko ga je našel v zaupnem razgovoru z nekim slaščičarjem iz Ljubljane in z mizarjem iz Novega mesta, ki je bil odločen nasprotnik velikih družin. Nekoč so tudi njega povabili, naj se jim pridruži pri razgovoru, pa je ravno tedaj imel druge obveznosti.
Ko so Nemci na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, napadli Jugoslavijo, je bil Žakelj spet na vajah. Na veliko sredo, 9. aprila, okrog desetih zvečer se je njegova četa postrojila na cesti pod zanikrno barako, kjer so stanovali. Naletaval je sneg in bilo je hladno. Komandir čete, neki Srb, jim je povedal, da se bodo za nekaj časa umaknili v varnejše kraje. Sicer pa naj Žakelj sam pripoveduje: »Za primer potrebe je bilo določeno, da mora vsak posestnik pripeljati na zborni kraj par vprežne živine in voz. Vsak je dal par volov in star voz z lesenimi kolesi. Okrog polnoči smo odšli peš proti Ljubljani. Na vozove smo naložili zaboje s čisto novimi trdnjavskimi strojnicami, ki jih nismo še preizkusili, municijo in ves inventar, le četni arhiv smo pustili v barakah in jih zažgali. Ko smo šli navzdol proti Polhovemu Gradcu, smo gledali nazaj na kresove po naših hribih.«
Na Šujici pri Dobrovi so bili doma sošolci Žakljevih. Anton se je oglasil pri njih. Na vprašanje, kaj naj stori, je dobil kratek odgovor: »Če še sedaj ne veš, kje smo, ti je težko svetovati.« Zaslišalo se je streljanje in opazil je nekaj fantinov z vojaškimi puškami. Od nekod so prijahali Žirovci – topničarji, ki so se s svojo enoto že prej umaknili. Povedali so, da se vračajo domov, ker je enota razpadla. Pri prijateljih na Šujici je dobil Žakelj kolo in se skozi Horjulsko dolino odpeljal proti domu. Prenočil je v Šentjoštu, kjer sta se kot begunki ustavili njegova mama in žena brata Jožeta s teden dni starim sinom. Precej Žirovcev je namreč tedaj bežalo od doma, saj je oblast izdala ukaz za selitev. Za kraj njihovega zatočišča je bila določena Dobrova pri Ljubljani. Selitev je potekala dokaj neorganizirano in tako so se Žakljevi ustavili že v Šentjoštu, kjer je snaha imela sorodnike, nekatere za umik določene družine pa so ostale kar doma. Če bi prišlo do spopada med obema vojskama, bi Žiri res bile v nevarnosti. Nekateri so kar videli, kako bodo granate ravno nad njihovimi domovi letele z ene strani na drugo in gotovo padle tudi na hiše ter povzročile razdejanje.

Opis slike: Žiri pred vojno – levo hrib Žirk

Okupacija in njene posledice

Anton Žakelj se je vračal v Žiri na veliki petek zjutraj. Bil je že blizu doma, ko je nad seboj zaslišal žvižganje topovskih granat. Eksplodirale so nekje na Žirovskem vrhu. Italijani niso razumeli, zakaj na njihovo obstreljevanje ni nobenega odgovora. V strahu, da Jugoslovani pripravljajo napad na njihove linije, so se odmaknili od meje. V Žireh so se bali, da bodo Italijani začeli obstreljevati tudi naselja v kotlini, zato sta šla župnik Pečnik in šolski upravitelj v Osojnico, da bi jim povedala, da je vsa vojska odšla. Toda Osojnica je bila kot izumrla, nobenega Italijana ni bilo nikjer. Po daljšem iskanju sta našla domačina, ki je vedel telefonsko številko, da sta vendarle obvestila Italijane. Okrog desetih dopoldne so Italijani začeli »prodirati« proti Žirem, prebredli so Soro in se počasi pomikali po cesti. Jugoslovanska vojska je pred odhodom razstrelila mostove, zato so sedaj italijanski inženirci po okoliških hišah pobrali trame in deske in jih položili na v vodi ležeče ruševine mostu. Popoldne so čez ta zasilni most že vozili mali avtomobili, »pri katerih nisi vedel, kje je spredaj in kje je zadaj«, kot piše Žakelj. »Prometa je bilo vedno več, menda je šla po tej poti proti Ljubljani cela divizija. Bunkerji ob poteh so bili prazni. Milijarde, izdane za Rupnikovo linijo so bile zapravljene. Gradnja je imela samo to zaslugo, da je poživila gospodarstvo, ki je bilo zaradi svetovne depresije na tleh. – Takrat sem začutil sramoto, da pustimo sovražniku na tako lahek način zasesti našo domovino.«
Italijani so že prvi dan izdali razglas, da je treba vse orožje, ki bi ga ljudje morda imeli doma, oddati na občini. Na veliko soboto, 12. aprila, popoldne so se Žirovci zbrali k vstajenju kot navadno. Članice Marijine družbe so s svojo zastavo čakale pred cerkvijo na začetek procesije. Od nekod se je pojavil tenente (italijanski oficir) in iztrgal slovenski trak iz zastave. Kaplan Žavbi, ki je to videl, se je tako razburil, da so ga komaj pomirili. Žakelj pravi, da Italijanov nihče ni sprejel z veseljem: »Nismo bili vajeni njihove kulture in čeprav smo več kot 20 let živeli ob njihovi meji, nismo znali italijansko, ker je bila meja vedno neprehodna. Gospodarsko smo bili z njimi povezani le s trgovino z lesom, ki je šla čez Logatec.« Tistim, ki so tedaj želeli, da bi namesto Italijanov prišli Nemci, se je želja izpolnila v nedeljo, 27. aprila: »Dopoldne okrog desetih je prikorakalo kakih 30 Nemcev, neoboroženih, puške in nahrbtnike so vozili z vozom s konjsko vprego. Tik za njimi je šlo v sprevodu kakega pol ducata članov Narodne strokovne zveze, sindikalne organizacije, ki so jo malo pred vojno prevzeli komunisti. Po sporazumu Ribbentrop – Molotov so bili prepričani, da bo Stalin kmalu zavladal tudi v Nemčiji. Neki žirovski somišljenik je še en teden pred napadom Nemčije na Rusijo trdil v gostilni pri Katri, da je sporazum med Nemčijo in Rusijo večen. Govorilo se je, da so člani Narodne strokovne zveze odločali o tem, koga bodo Nemci preselili v Srbijo.« Resnici na ljubo je treba povedati, da so se za Nemce navduševali tudi nekateri taki, ki niso imeli nobene zveze s komunisti. So pač občudovali nemško delavnost in smisel za red ter organizacijo, kot so to doživljali v nekdanji avstrijski državi. Ni bilo treba dolgo čakati, da so se lahko na lastne oči prepričali, kako hudo je, če se te same po sebi res pozitivne lastnosti vdinjajo ideji nacističnega totalitarizma. Seveda pa to ne spremeni dejstva, da so se aprila in maja 1941 marsikje predvsem komunisti zavzemali, da bi njihov kraj zasedli Nemci. Naša zgodovinska veda je temu pojavu doslej posvetila le malo pozornosti.

Opis slike: Nova maša Stanka Žaklja v Žireh leta 1936 – Drugi z desne v drugi vrsti novomašnikov brat Anton

Nemci so se najprej lotili duhovnikov. V Žireh so odpeljali samo župnika Pečnika, ker jim je kaplan Žavbi še pravočasno pobegnil čez mejo v Ljubljansko pokrajino. Nekaj tednov kasneje – junija 1941 – je pa prišlo do pravega preseljevanja. V Žiri je pridrdrala cela kolona vozil, največji med njimi je bil zeleni avtobus z napisom Nürnberg. S seboj so pripeljali tudi župnika, saj mu prvič niso dali niti toliko časa, da bi vzel s seboj najnujnejše stvari. Čeprav se je o preseljevanju govorilo, je bila večina učiteljev na svojih mestih. Odpeljali so Gabrovca in Justina z družinama. Šolski upravitelj Hribernik se je sicer skril, toda ko so mu sporočili, da bodo družino odpeljali tudi brez njega, se je sam javil. Od orožnikov je ostal samo Dalmatinec Rajkovič, ki so ga Nemci vključili v svojo službo. Odpeljali so tudi tri mesarje – od štirih, trgovca Erznožnika in druge – vsega 72 ljudi. Med preseljenci je bil tudi Vinko Demšar, načelnik žirovskega Sokola, o katerem smo že govorili. Vsi so bili zaprti v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, dokler jih niso vključili v transport za Srbijo. Nekateri so se potem uspeli vrniti v Ljubljansko pokrajino, na primer Vinko Demšar je prišel v Rovte, kjer je imel nekaj zemlje, in tam dočakal konec vojne. Župana Seljaka z družino in bivšega financarja Vrabca ter njegovo družino so tudi odpeljali, nato pa so jih spustili; župan je naprej opravljal svojo službo, Vrabca pa so postavili za upravnika državne lastnine, h kateri je spadalo premoženje preseljencev.
Anton Žakelj je v novem redu prevzel vodstvo žirovske Mlekarne. Pravzaprav je bila to nekakšna Kmetijska nabavno-prodajna zadruga, kjer so eni mleko in maslo oddajali, drugi pa kupovali. V Žireh je bilo namreč precej obrtniških in delavskih družin, ki niso imele svojih pridelkov in so morale večino hrane kupiti. Mlekarni je bila poverjena tudi prodaja umetnih gnojil. Delili so jih v razmerju, koliko je kdo oddal mleka ali masla. Menda se je pisalo že leto 1942, ko je partizan – domačin opozoril Žaklja, da bodo prišli v mlekarno razbit stroje, ker delajo za Nemčijo. Pojasnil mu je, da sta edina stroja v mlekarni posnemalnik in pinja in da poleg masla, ki ga izdelajo sami, dobijo iz Kranja še okrog 200 kg masla in 100 do 200 kg sira. Menda so ga razumeli in potem pustili Mlekarno, da je delala naprej.
Jeseni 1941 je poštar Miha prinesel novico, da se v poljanskih hribih skrivajo »gošarji«. Tako so namreč ljudje imenovali prve partizane. Prav na božični dan so v Žireh poslušali regljanje strojnic, ki je prihajalo od daleč z one strani Žirovskega vrha. Bili so to odmevi poljanske vstaje. Potem so zvedeli za dogodke v Dražgošah, kjer je 11. januarja 1942 kot prvi žirovski partizan padel tudi 29-letni Vinko Žakelj, Barteljčkov iz Stare vasi. V avgustu istega leta sta padla kot partizana še dva njegova brata: Janez in Pavel. Prva partizanska žrtev na Žirovskem je pa bila 19-letna Frančiška Mravlje iz zaselka Podklanec, ki je po 27. aprilu 1941, ko so Nemci zasedli Žiri, ostal pod Italijo. Njeno smrt v noči na 7. maj 1942 je rovtarski partizan Karel Leskovec takole opisal: »Dekle sem dobro poznal in vem samo to, da je rada hodila z italijanskimi oficirji. Da bi kaj vedela o aktivistih OF se ni nikomur sanjalo in tudi verjel ni tega nihče. Ljudje so jo našli v nedeljo zjutraj sredi ceste mrtvo. Na prsih ji je ležal papir: Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod. Nihče ljudem ni povedal, zakaj so partizani dekle ubili, zato je bil učinek na večino prebivalstva drugačen, kot so pričakovali tisti, ki so to storili. V Rovtah, ob meji, ljudje niso imeli za tak greh, če je kakšno dekle rado hodilo z Italijani. To se je dogajalo že pred vojno. Prav zato bi morali partizani ljudem ob meji tak ukrep bolje razložiti.« Dr. Hribarjeva je v svojem sestavku Zgodovina in smrt v 15. številki Žirovskega občasnika na Leskovcov zadnji stavek kratko pripomnila: »Kako boš ‘bolje razložil’ tak brezumni poboj dekleta, ki je v svoji mladosti spregledalo, da so italijanski vojaki, ki so bili včeraj graničarji, danes okupatorji!« – In kaj je zakrivila mati Jožefa Poljanšek, ki so jo 27. septembra 1942 pri belem dnevu ustrelili na njenem domu v Novi vasi. Njen še ne 20-letni sin Jože je dobrega pol leta kasneje padel kot partizan pri Vinharjih v Poljanski dolini. Ob tem nam prihaja na misel razgovor, ki ga je 3. junija 1943, na praznik vnebohoda, v svoj dnevnik zapisal Anton Žakelj. Do tedaj so partizani v Žireh in okolici »likvidirali« še več »izdajalcev«, med njimi tudi nekaj žena in deklet. Znanec je Žaklja povabil, naj popoldne pride k njemu na razgovor z Milanom Žirovnikom. »Šel sem ob dveh in ostal tam do devetih. Doma sem povedal kam grem in da me ne bo kmalu nazaj. Milana sem našel v podstrešni sobi, vsega prepasanega, z ročnimi bombami na jermenu čez ramena in s pištolo za pasom. Govoril je tiho in premišljeno, kot bi bila pri spovedi. Vprašal me je o vsem in zahteval vse. Povedal mi je, da drugi močno podpirajo OF, naša Zadruga pa doslej ni še nič dala. Med pogovorom sem ga vprašal, ali je res, da partizani koljejo noseče žene in da so na neki kmetiji v Potoku pri Št. Joštu umorili osem ljudi, ker niso našli domačega sina, bogoslovca, ki so ga iskali. Zakaj partizansko vodstvo tega ne demantira? To je zelo slabo za dober glas OF. Dolgo je premišljeval, končno pa odgovoril: ‘Ljudem je treba zabiti strah v kosti!’« Ali ni bil eden glavnih ciljev revolucionarnega terorja »zabiti ljudem strah v kosti«? Tega so se držali pri obravnavanju resničnih ali samo domnevnih nasprotnikov pa tudi pri obravnavanju svojih somišljenikov.

Med dvema frontama

Aprila 1941 so Žirovci zapuščali svoje domove, ker so se čutili ogrožene med dvema obrambnima linijama. Vedeli so, od kod jim preti nevarnost, zato so se ji skušali umakniti. Sedaj pa je nevarnost prežala od vseh strani in prav nič niso vedeli, kdaj se bo pojavila. Ko so partizani v Maharjevi grapi na cesti med Žirmi in Gorenjo vasjo napadli in zažgali poštni avtobus, so ljudje trepetali, kdaj in kje bodo Nemci za povračilo pobrali talce. Na srečo se to ni zgodilo.

Opis slike: Zajcovi z Dobračeve poleti 1943 – Z leve oče Anže, Marta, mama s štiriletno Metko, Viktor, Vida, Alfonz in Irena

Konec leta 1942 so Nemci sklicali pred občinsko hišo zbor vseh fantov od 17. do 30. leta starosti. Neki oficir jih je pozval »k sodelovanju v boju proti banditom«, nato so se morali podpisati na vnaprej pripravljeni seznam, ki so ga kasneje rabili orožniki, ko so klicali fante na nočne patrole. Vsak je moral enkrat ali dvakrat na teden priti na orožniško postajo, ki je bila v župnišču. Tam so jih prešteli, jim razdelili karabinke in po nekaj nabojev, nato pa so pod vodstvom orožnikov, oboroženih z brzostrelkami, šli v patrolo. Menda je bil cilj tega, da so Nemci vsako noč vsaj nekaj fantov imeli pod kontrolo. Partizani so bili navadno vnaprej opozorjeni, da ne bi prišlo do kakega neljubega srečanja. Ta »vaška straža« je potem delovala do oktobra 1943, ko so Nemci zapustili Žiri.
V ponedeljek, 4. januarja 1943, je v Žireh kakih 50 fantov letnika 1924 dobilo pozive za odhod v RAD (Reichsarbeitsdienst – državno delovno obveznost). Nobena skrivnost ni bila, da je to priprava za odhod na fronto. Žakelj je 10. januarja 1943 zapisal v dnevnik sledeče: »Pri Županu na Dobračevi so se zbrali vpoklicani v RAD, da bi se zmenili, kako se bodo vozili v Kranj in morda še bolj, da bi videli, koliko jih bo šlo k partizanom in koliko k Nemcem. Razšli so se tako neodločeni, kot so prišli. Niti partizani jih niso nadlegovali, čeprav drugače vedno mobilizirajo. Mnogi bi radi videli, da bi jih partizani rešili težkega odločanja in kar prišli ponje, pa se niso zmenili za to. Nekateri fantje že vedo, kaj je OF. Borba za komunistično oblast. Vsi so pa vedeli, da bo Nemčija vojno izgubila. To je že o Božiču 1940 zatrdil naš poslanec Franc Gabrovšek na političnem shodu v Žireh, ko je povedal, da je druga svetovna vojna neizbežna in da bo Nemčija nekaj časa zmagovala, nazadnje pa vojno izgubila iz treh razlogov: 1. zaradi pomanjkanja vojakov, 2. zaradi pomanjkanja jekla in 3. zaradi pomanjkanja nafte. Zmaga v drugi svetovni vojni bo priplavala na valovih nafte.«
Odločitev za eno ali drugo stran res ni bila lahka. Kdor je šel k partizanom, je bil v nevarnosti, da bodo Nemci preselili družino in zaplenili domačijo, odzvati se nemškemu pozivu pa je pomenilo iti na fronto, od koder se mnogi niso vrnili. Mnogi starejši so verjeli, da je bolje v redni vojski, saj je tam zagotovljena preskrba, ki je pri partizanih ni, drugi pa so dajali prednost partizanom, ki so vedno v bližini domačih krajev. Tudi grožnja, da bodo sorodniki tistih, ki bodo šli k partizanom, izgubili karte za hrano, je vplivala na odločitev. Nekatere je od partizanov odvračal tudi pomislek, da so vojska komunistične partije. Končni rezultat je bil, da se je približno polovica fantov odločila za nemško službo, od ostalih pa je večina šla k partizanom. Tisti, ki so se odzvali nemškemu vpoklicu, so po šestih mesecih že bili na ruski fronti. V 15. zvezku Enciklopedije Slovenije beremo, da »je Poljanska partizanska četa 13. 1. 1943 pridobila skupino v nemško vojsko vpoklicanih Žirovcev, njihove družine pa so se z begom rešile pred preselitvijo. Marca so ustanovili Žirovsko četo, ki je vodila novince čez razmejitveno črto v Polhograjsko hribovje«. Navedba Enciklopedije, da so se družine pred preselitvijo rešile z begom, drži samo delno. Nekatere družine so res imele to srečo, druge pa so bile preseljene. Bežali so navadno šele zadnji trenutek, ko se je selitvena kolona že bližala Žirem. Starejši ljudje so se težko odločili za beg, morda so nekateri tudi upali, da jim bodo Nemci prizanesli. V Dnevniku najdemo za četrtek, 14. aprila in petek, 15. aprila, sledečo beležko: »Zvečer se je zvedelo, da bodo kmalu prišli Gestapovci preseljevat sorodnike tistih fantov, ki so šli raje v gozd kot v nemško vojsko. Ogrožene družine se selijo na varno. – Ob šestih so me zbudili avtomobili: dva osebna, trije veliki avtobusi in oklopnik. Vse hiše na spisku so bile že zastražene. Ob pol desetih so se že odpeljali: Matevž Govekar z ženo in sinom Milanom, Erznožnik Frančiška, Kočarica; Balčkova mati Franca Žakelj in hči Mici, sin Avguštin je pa pobegnil iz avtobusa, čeprav ima eno koleno trdo. Pri Urbančku v Račevi, pri Mrovcu v Stari vasi in pri Koklju in Krogarju na Ledinci niso našli nikogar doma.«
V letu 1943 so se vznemirljivi dogodki vrstili eden za drugim. Proti koncu februarja je ljudi prestrašila novica, da bodo Nemci vse čevljarje in njihove stroje preselili v Kranj. Nekako ob istem času je orožnik Rajkovič odšel k partizanom. Poštni avtobus je začel prihajati neredno. Zopet so klicali fante v vojaško službo. Iskat so jih prišli avtobusi v spremstvu oklopnika, vendar so nekateri že prej odšli v gozd. 7. maja so bili klicani na nabor letniki od 1916 do 1919. 14. maja se je zvedelo, da sta Lomarjev Tone in Strličev Maks šla čez mejo »k beli gardi« namesto v nemško vojsko. V juniju so ljudje začeli govoriti o četnikih – mihajlovičevcih. Večinoma so odobravali njihov nastop, OF je pa razlagala, da so to sami špijoni. Nemci so uvedli policijsko uro. Vse več fantov je razmišljalo o odhodu čez mejo k vaški straži ali k četnikom.
2. avgusta 1943 je Žakelj zapisal sledeče: »Naše spanje je postalo tako rahlo, da me zbudi brskanje vrabca v strešnem žlebu.« Tisto jutro zgodaj zjutraj je iz Loke pridrvela dolga kolona avtomobilov s policisti in vojaštvom in se usmerila proti Račevi. Že opoldne je bilo od Žirovskega vrha slišati detonacije in regljanje strojnic. Kmalu so v sokolski dom v Žireh začeli voditi ujete partizane. »Rezultat te največje hajke na Žirovskem je bilo 55 (po drugih vesteh 45) mrtvih in 98 ujetih. Ugotovili smo, da je bilo poročilo v Karawanken Bote resnično. Nekaj mrtvih so ljudje našli še pozneje, ko so spravljali praprot. Nemci so baje imeli samo eno žrtev in to takoj v začetku ob italijanski meji v Lavrovcu.« Žakljeve podatke potrjuje tudi zapis v 15. zvezku Enciklopedije pod geslom Žirovski vrh, kjer zvemo, da so se tedaj »na Žirovskem vrhu pred odhodom na Dolenjsko zbrale enote Prešernove brigade in čakale na orožje, ki jim ga je obljubil nemški provokator; padlo je 55 partizanov in 93 je bilo ujetih«. V Žakljevem dnevniku nas zbode v oči kratko opozorilo z datumom 5. avgusta 1943, da »je baje partizansko poveljstvo že nekaj dni vnaprej vedelo, da Nemci pripravljajo ofenzivo, pa ni nič ukrenilo, ali da je bila po sredi celo izdaja«. Kaj lahko rečemo k temu? Mogoče je bila želja po orožju večja kot pa občutek nevarnosti. V brigadi je tedaj bilo veliko neoboroženih novincev. Proti komu bi uporabili orožje, ko bi ga dobili od Nemcev. Mar ne proti četnikom in vaškim stražarjem? – Kapitulacija Italije Žirovcev ni posebno prizadela. Žakelj je 9. septembra 1943 zapisal v svoj dnevnik, da so že zgodaj zjutraj slišali detonacije iz doline Sovre in dodal, da so baje Italijani pri Sopovtu minirali most. V resnici so tisti most skoraj dva meseca kasneje porušili partizani, da bi Nemcem preprečili dostop v Žiri.
Omenili smo že, da so Nemci le nekaj tednov po zasedbi odpeljali žirovskega župnika, kaplan se je pa že prej umaknil čez mejo. V prvih mesecih okupacije meja še ni bila tako zaprta in ljudje so tu in tam še šli k bogoslužju v sosednje fare na italijanski strani. Na Planini v šentjoški fari je tedaj deloval Srečko Huth, ki ga je škofija poslala tja, da bi skrbel za vernike onkraj meje, ki so ostali brez duhovnikov. Prišel je tudi na Žirovski vrh, zlasti k bolnikom. Leta 1942 so Nemci na meji postavili žične ovire in jih tudi zaminirali, zato je postal prehod meje nevaren. Pokazalo se je pa, da so za duhovnika Hutha nevarni tudi partizani. Nekoč so ga ustavili na gozdni poti pod Žirovskim vrhom in mu grozili s smrtjo. V Ljubljanski pokrajini je namreč tedaj že divjala komunistična revolucija. Konec leta 1942 je Srečko Huth odšel na Gorenjsko in se naselil pri svoji materi v Podkorenu. Od tam je opravljal dušnopastirsko delo v tem delu Gorenjske. Nemci so ga nekako tolerirali, ni pa bilo tako s partizani. 18. oktobra 1943 so ga prijeli pri Koprivniku in po mučenju ubili.

Opis slike: Polde Zajec kot nemški vojak, kasneje domobranec v Idriji

Toda vrnimo se v Žiri v prvem letu okupacije. Škof Rožman se je preko Vatikana povezal s celovškim škofom glede oskrbe vernikov na Gorenjskem. Škof dr. Andrej Rohracher je tako na Gorenjsko poslal nekaj svojih duhovnikov, z dolgotrajnim prizadevanjem pa dobil pri oblasteh tudi dovoljenje za delovanje maloštevilnih – večinoma ostarelih in bolnih – slovenskih duhovnikov, ki so ostali na svojih mestih. V Škofjo Loko je decembra 1941 prišel pater Rudolf Besel, duhovnik reda Misijonarjev Srca Jezusovega, po rodu Bavarec. Zaupana mu je bila tudi skrb za žirovske farane. V Žakljevem dnevniku najdemo šele za 28. marec 1943, ko je bila nedelja, kratko sporočilo, da je ob sedmih bil pri maši, ni pa šel k obhajilu, ker ne verjame v veljavnost skupne odveze. Pater Besel v začetku ni znal slovensko in tudi če bi znal, slovenščine v javnosti ne bi smel uporabljati, zato ni spovedoval. Velika noč je bila leta triinštiridesetega 25. aprila. V Žireh so kot po navadi imeli slovesno vstajenje že v soboto ob štirih popoldne in nato blagoslov jedil. V nedeljo ob desetih so se zbrali v cerkvi brez duhovnika. Za tiste čase ni bilo nič posebnega, če so ljudje brez duhovnika prišli v cerkev in tam molili ter prepevali. Besel je prišel v Žiri šele popoldne. Tedaj so prvič imeli mašo v popoldanskem času. Žakelj v svojem zapisu omeni, da je bil tedaj prvikrat po 23 mesecih v domači cerkvi pri obhajilu. Prej namreč ni verjel, da je duhovnik pravi.
V torek po veliki noči dopoldne se je pripeljal v Žiri celovški škof dr. Rohracher in birmal kakih 360 dečkov in deklic. Ni bilo vencev in mlajev, ki so bili vedno v navadi za birmo. Ko se je škof vračal, je pri Cvelfarju na Logu v Poljanski dolini naletel na osem ustreljenih partizanov. Gestapovci so jih tam ustrelili in pustili ležati ves dan – v svarilo drugim. Ljudje so povedali, da se je škof ustavil, ob truplih pomolil in jih blagoslovil. Sicer pa z birmo ni bilo vse tako enostavno, kot bi lahko sklepali iz tega opisa. Od nekdaj je birma bila nekaj slovesnega, nekaj posebnega, ne samo za birmanca, ki nekoč ni bil tako prevzet z mislijo na bogata darila, ampak za celo družino in tudi za župnijo. Za tako slovesnost pa so potrebne tudi primerne okoliščine. Ko je oče Zajec z Dobračeve, ki je bil ugleden gospodar in dober kristjan, saj je v cerkvi vodil molitev, kadar ni bilo duhovnika, vse to razmislil, je odločil, da njegovi otroci k taki birmi, kot je bila po veliki noči 1943, ne bodo šli. Šli bodo, ko bo drugače, ko bo birmal slovenski škof. Otroci so težko razumeli, zakaj so hodili k pripravi, k birmi pa ne smejo, toda še na misel jim ni prišlo, da bi dvomili v pravilnost očetove odločitve. Ne vemo, kaj je na to rekel pater Besel, lahko si pa mislimo, da je pokončnega slovenskega moža razumel vsaj takrat, ko je zvedel, da so ga ustrelili partizani. – Še en cerkveni dogodek je leta 1943 zapisan v žirovsko zgodovino. V nedeljo, 13. julija, je v Zaplani imel novo mašo Vojko Seljak, sin žirovskega župana. Kot študent ljubljanskega bogoslovja od aprila 1941 ni mogel več priti domov. Mama in sestri so se pretihotapile čez mejo, da so se udeležile slovesnosti v Zaplani, oče pa je zaradi previdnosti ostal doma.
Marsikaj o razmerah na Žirovskem v času nemške okupacije smo povedali v tem poglavju, toda slika bi bila zelo nepopolna, če je ne bi dopolnili še s partizanskimi umori. Zlasti leta 1943 so se vrstili eden za drugim, dogajala se je komunistična revolucija. Nekega januarskega dne je izginil 20-letni Hieronim Kogovšek, Frjulcov iz Žirov. Njegovo truplo so našli v začetku marca, ko je nekoliko odlezel sneg, pri leseni baraki v bregu nad Novo vasjo. Govorilo se je, da je imel zvezo z Nemci. – 3. februarja zvečer se je na Dobračevi pojavil znani poljanski likvidator Pavle Inglič, po domače Barborčev. Vstopil je v stanovanje 46-letne Frančiške Bogataj, ji z lističa prebral smrtno obsodbo in jo ustrelil. Frančiška je bila doma sama. Mož je delal v Kranju in tudi sin je bil zaposlen nekje izven domačega kraja. Tisti večer je bila pri njej soseda, ki jo je večkrat obiskala, da sta skupaj klekljali in se pogovarjali. Zakaj je Bogatajeva morala umreti? Govorilo se je, da je izdajala Nemcem, ki so ji za to dali veliko denarja. Toda kaj bi skromna klekljarica lahko izdala? V zadnjem času je v zvezi z umorom Bogatajeve znana še druga zgodba. Njen morilec naj bi ne bil Pavle Inglič, ampak sin Jožefe Poljanšek, ki so jo partizani ustrelili septembra 1942. Njen sin Jože, rojen leta 1924, je bil vpoklican v nemško vojsko, pa se je nekako odločil za partizane. Toda zaradi matere ga je povsod spremljala senca nezaupanja. Iskrenost in pripadnost naj bi dokazal z »likvidacijo« Bogatajeve. Če je to res, potem je verjetno tudi to, da Poljanšek ni padel v boju z Nemci, ampak so ga 6. aprila 1943 ustrelili partizani sami. – 11. marca so partizani v Podgori pri Hotavljah ustrelili dve Žnidarjevi hčeri, češ da sta sodelovali z Nemci. Podgora seveda spada pod Gorenjo vas, vendar je njuna smrt odmevala tudi v Žireh. – 13. aprila je Žakelj zapisal v dnevnik: »Sinoči so partizani v trgovini Pri dekli pokupili vso zalogo tobaka in veliko drugega blaga. Lastniku Anžetu so povedali, naj bo zadovoljen, da je prišel tako poceni skozi, ker ima dva sina v nemški vojski in tudi sam je nekoč služil pri policiji.«
Umor Polonkarjevih v Račevi v noči na 20. maj je pretresel celo okolico. Kaj sta zagrešili sestri Frančiška in Marjana Kavčič ter njuna sinova 19-letni Janez in 17-letni Pavle? Vse štiri so ustrelili v domači hiši. Govorilo se je, da je bil ta pokol povezan z osebnim obračunavanjem. Žakelj piše, da so sestri najprej mučili in ju nato ustrelili. Grozili so, da si bodo zapomnili vsakega, ki bi šel kropit. »Ljudje so to vsi od kraja obsojali. Morili so baje 16-letni fantiči, da so jih na ta način privezali na partijo«. Ljudem je ostalo v spominu, kako so na »deri« peljali na Dobračevo štiri krste; v Žireh so namreč uporabljali za pogrebe poseben mrliški voz, kjer pa je seveda bilo prostora le za enega mrliča. Sočustvovali so z materjo obeh sester, ki je bila že priletna in vdova, pa je morala biti priča pomoru svojih najbližjih. – 30. maja je Žakelj zapisal sledeče: »Popoldne je Barborčev Pavle iz gostilne pri Kendovcu na Selu odpeljal 18-letnega Franca Eržena, Gantarjevega z Dobračeve, in ga nad Aleksandrom ustrelil. Umor sem sam opazoval od Modrijanovca. Pravijo, da je bil France v službi Gestapa ali SS. Težko je verjeti, da bi bilo v našem narodu toliko izdajalcev.« Žaklja je tu treba popraviti, da je bil Eržen star 22 let. Glede izdajalcev mu pa seveda moramo pritrditi in vprašati, ali ni uvajanje totalitarne komunistične oblasti pod krinko osvobodilnega boja največja izdaja, kar si jih moremo misliti.

Opis slike: Oče Anže Zajec, umorjen 29. novembra 1943

Belo gardo lahko ustanovimo mi sami

Po kapitulaciji Italije so partizani od Italijanov dobili velike količine orožja in s prostovoljci ter mobiliziranci močno okrepili svoje enote. Vse pogosteje so se začeli pojavljati tudi v okolici Žirov. 21. oktobra 1943 je Žakelj zapisal v dnevnik: »Nemci na videz brezskrbno opazujejo gibanje partizanov. Pravijo, da imajo dovolj pripravljenega zanje; naj kar pridejo. Med ljudmi pa se govori, da se pripravljajo na umik. Prišle so okrepitve, pripeljali so tudi več streliva in brezžično postajo.« Že naslednji dan popoldne so partizani začeli z raznih strani streljati na Žiri. Nemci so dobili iz Škofje Loke novo okrepitev, da bi zavarovala njihov umik. V soboto, 23. oktobra, so poleg desetih drugih talcev prijeli tudi Antona Žaklja. Zaprli so jih na orožniški postaji. Oficir, ki je vodil umik, je grozil, da bo s topovi uničil Žiri, če bo padel en sam partizanski strel, in če bo padel le en nemški vojak, bo dal postreliti 100 Žirovcev. Cel dan je bilo napeto. Nemci so na razna prevozna sredstva – po celi dolini so mobilizirali vse konjske vprege – nalagali čevlje, usnje in stroje, ki so jih pobrali v Čevljarski zadrugi. Šele proti večeru se je kolona, v kateri so v malem avtobusu vozili tudi talce, premaknila proti Gorenji vasi. Spotoma so se večkrat ustavili, da so pobrali zasede, ki so varovale cesto. Pri vsakem postanku so se talci bali, da jih bodo postrelili. Nič takega se ni zgodilo in v Gorenji vasi so jih končno izpustili.

Opis slike: Tone Žakelj, pisec Dnevnika, z zaročenko Cilko Gantar

Ko so se talci naslednji dan dopoldne vrnili v Žiri, so se že pokazali tudi prvi partizani – domačini. Na vratih delavnic in drugod so se pojavila obvestila, da se morajo do šestih zvečer na občini javiti vsi moški od 16. do 60. leta starosti. Žakelj se je šel prijavit med zadnjimi. Za njim je prišel še dr. Demšar. Pozdravila sta se in Žakelj je vprašal: »Kaj mislite, ali bo šlo?« Zdravnik je kratko odgovoril: »Poizkusiti bo treba.« Dr. Demšarja so poleti 1941 odpeljali z drugimi, ki so jih tedaj selili, vendar so ga kasneje poslali v Dachau. Od tam so ga rešili sorodniki, ker je kot rojen Idrijčan spadal pod Italijo. Po vrnitvi iz taborišča se je naselil v Rovtah, že prvi dan po odhodu Nemcev pa prišel v Žiri.
Verjetno je tisto nedeljo marsikdo razmišljal podobno kot naš pisec dnevnika: »Kaj storiti? Bežati? Boriti se za ideje, ki so največji sovražnik svobode. Nikamor! Delal bom naprej v gospodarstvu, za naše ljudi, če me bodo pustili na mestu, kjer sem.« Takoj se je pokazalo, da bodo težave s prehrano. Na mitingu so razlagali, da je tudi repa lahko vir prehrane in dajali za zgled Belo krajino. Za vse podrobnosti v zvezi z Mlekarno se je zanimal politkomisar – domačin. 27. oktobra so več Žirovcev, med njimi Jožeta in Antona Žaklja, organista Jobsta, Maksa Zajca in Rudolfa Majnika zaprli in zasliševali zaradi bele in plave garde. Majnika so po hitrem postopku obsodili na smrt in ustrelili za občinsko hišo, nekatere so odgnali na Ledine, Antona Žaklja pa poslali nazaj v Mlekarno. Zakaj so ustrelili Majnika, ki je bil nekakšen občinski revež? Mar samo zato, da bi se drugi bali? Žakelj je zapisal, da »je Majnika obsodil in ustrelil jugoslovanski vojaški sodnik Janko Jan«.
»Prehrana je postala glavni problem nove vlade. Poleg 3000 Žirovcev je treba vsak dan prehraniti še 1000 do 2000 partizanov.« Tako je zapisal Žakelj 10. novembra. Na sestanku gospodarskega odbora, ki naj bi odkril ključ do rešitve tega problema, so nekateri spodbujali k potrpljenju, drugi pa so se pritoževali nad nemogočimi zahtevami partizanov. »Tovariši, ali ne bi mešali krompir z repo, da bomo dalj časa vzdržali,« je predlagal kmet z Žirovskega vrha vodstvu bataljona, ki se je utaboril pri njem. Zaloga krompirja v kleti je namreč šla h koncu, vzeli pa so mu tudi že junico in prašiča. »Tovariš, ti kar sam jej repo, vojska mora pa imeti kaj boljšega«, je odgovoril komandant. Na mnogih hišah so otroci z velikimi rdečimi črkami izpisali gesla: Živel tovariš Tito! Živel Stalin! Živela rdeča armada! Smrt Gestapi! Smrt beloplavim izdajalcem! in podobno. Potem je od nekod pricurljala novica, da je na Primorskem popolnoma zmanjkalo hrane, zato se nemška vojska umika čez žirovske in poljanske hribe proti Koroški. 15. novembra se je z okoliških hribov res zaslišalo streljanje, partizani so se hitro umaknili v gozd, ljudje pa so odstranjevali rdeče parole s svojih hiš. 16. novembra so se v Žireh spet pojavili Nemci, med njimi tudi enota Kozakov, ki so poleg drugega okradli Mlekarno. Po vaseh so mobilizirali moške, da so jim pomagali nositi municijo in drugo prtljago. 18. novembra je tisočglava nemška vojska že odšla proti Rovtam. Vsi konji in vozovi so jim morali voziti opremo in nakradeno blago, poleg tega pa je z njimi odšlo tudi okrog 50 nosačev. Pred odhodom iz Žirov je neki višji oficir spet grozil, da bo dal naselja zravnati z zemljo, če bo tu še enkrat našel partizane. Nosači, ki so jih Nemci onkraj Rovt izpustili, so povedali, da imajo tam postavljene topove, katerih cevi so obrnjene proti Žirem. Kaj bo iz tega? Ko bi imeli domobransko postojanko, bi bili varni tako pred Nemci kot pred partizani. Toda to so bila le razmišljanja nekaterih, dejansko stanje je pa bilo drugačno.

Opis slike: Predvojne Žiri s cerkvijo sv. Martina

Že 19. novembra, ko Nemci še niso prišli do Rovt, so se prvi partizani vrnili in spet prevzeli oblast. Od tedaj pa do maja 1945 so prebivalci Žirovske kotline živeli v posebnih razmerah. Partizani, ki so bili pravzaprav gospodarji kraja, so svoje baze postavili v okolici. Njihova je bila noč, za katero že od nekdaj velja pregovor, da ima svojo moč. Čez dan so prišli Nemci iz Idrije ali iz Gorenje vasi, domobranci iz Gorenje vasi ali iz Rovt, včasih tudi četniki oziroma »taplavi«, kot so jim ljudje rekli. Nikoli se ni vedelo za dan in uro njihovega prihoda, včasih so prišli eni dopoldne, drugi popoldne, včasih dve skupini hkrati. Če to vemo, si lahko predstavljamo, kako čudno je ljudem zvenelo, ko so jim govorili, da žive na osvobojenem ozemlju.
V ponedeljek, 29. novembra, sta prišla domov Homcov Janez in Kolencov Mire. Bila sta med tistimi, ki so jih partizani mobilizirali konec oktobra. Naslednji dan bi se morala vrniti v brigado, toda odločila sta se, da bosta ostala doma. Zlasti Mire je bil prepričan, da partizani ne bodo nikogar več preganjali. Žakelj in nekateri drugi so razmišljali drugače: »Seveda čez dan jih ne bo, ponoči bodo pa gotovo prišli. Že nocoj lahko pridejo.« In res je bilo tako.
Komaj se je na kotlino spustila noč, so že potrkali na Žakljeva vrata in zahtevali, da Anton gre z njimi. Izgovarjal se je, da mora prej predati Mlekarno, toda partizanka Ana – Marija, bivša učiteljica v Tolminu, mu je na prsi nastavila pištolo in rekla: »Sedaj je vojna in taki izgovori ne pridejo v poštev. Ali greš ali ne?« Ni mu kazalo drugega kot pripraviti nahrbtnik in iti z njimi. Videl je, da so pred hišo čakali še drugi člani patrole. Beg bi bil skoraj nemogoč. Kot bi brala njegove misli, ga je Ana – Marija pogledala in rekla: »Tone, sedaj si naš. Glej, da ne boš naredil kake neumnosti! Saj veš, da imaš doma starše in sestri.« Potem so šli najprej k Homcu po sina Janeza, nato pa vsi skupaj k Čelešniku, kjer so ostali kaki dve uri. Medtem je poveljnik Poljanšek pošiljal patrolo za patrolo v trgovino Pri dekli, k Ivanu Zajcu, ki so ga večinoma klicali Anže. Ko so šli tja že četrtič, jim je Poljanšek naročil: »Anžeta moram nocoj dobiti – živega ali mrtvega. No, ne delajte neumnosti, pripeljite živega!« Čez približno pol ure so se vrnili – zamišljeni in tihi. S poveljnikom so odšli v stransko sobo. Ko je čez nekaj časa prišel nazaj v hišo, je sam s seboj govoril: »Prekleto, da se je mogla zgoditi ta neumnost.« Žakelj je kasneje zvedel, kaj se je tedaj v resnici zgodilo. Ko so partizani že četrtič prišli k Anžetu, so našli hišna vrata odprta, on in vsi drugi, ki so bili tisti večer v hiši, pa so se zatekli v zaklonišče na vrtu. Zajčevi so namreč malo pred vojno razširili in dozidali hišo in hkrati zgradili tudi zaklonišče. Bil je to nekakšen bunker z debelimi betonskimi zidovi in s pločevino obitimi hrastovimi vrati, delno v zemlji. Ker Anže na pozive partizanov ni hotel odpreti vrat, je nekdo ustrelil v klučavnico in les ter del ključavnice, ki ga je krogla odtrgala, je udaril Anžeta v vrat. Bil je takoj mrtev. Tako Anton Žakelj v svojem dnevniku.
Poglejmo še, kako so si te dogodke zapomnili domači, ki so bili tedaj z očetom v zaklonišču in tako postali neposredne priče dogodka. Že zjutraj tistega dne je oče poslal 12-letnega sina in dve leti starejšo hčer k teti v Rovte. Njegova sestra Anastazija je bila namreč tam poročena. Ko se je zmračilo, je ukazal še ženi, naj z najmlajšo – 4-letno hčerko – gre spat k sosedu. Tako so doma pri očetu ostali le 16-letni Viktor, 15-letna Marta in 10-letna Vida. Že zvečer – verjetno po prvem partizanskem obisku – sta prišla tudi Anžetova brata Maks in Mirko, ki sta stanovala v bližini in zato skoraj vsak večer prišla na klepet k bratu. Vsi ti so se potem umaknili v zaklonišče. Ker je zaklonišče bilo delno v zemlji, je znotraj vodilo k vratom nekaj stopnic. Po njih se je povzpel oče Zajec, da bi se pogovoril s partizani. Povedal jim je, da so hišna vrata odprta, da lahko vzamejo vse, kar hočejo, nje pa naj pustijo pri miru. Ne bodo jim odprli. Tedaj je nekdo ustrelil v smeri njegovega glasu in krogla, ki se je ob prehodu skozi močna vrata nekoliko sploščila, je očetu povzročila tako hudo rano, da je po nekaj minutah umrl. Brata Maks in Mirko sta se potem dogovorila. Oba sta bila poročena, vendar je le Mirko imel otroke, zato naj bi on skušal pobegniti skozi okence na zadnji strani zaklonišča, medtem ko bi Maks odprl vrata in s tem pritegnil pozornost oblegovalcev. Tako se je tudi zgodilo. Potem so nekaj časa govorili, da je streljal neki Poljak, ki je bil tedaj med žirovskimi partizani in je slabo razumel slovensko, po drugi verziji naj bi streljala partizanka Marija, verjetno Ana – Marija, ki je aretirala Žaklja, nazadnje je pa prišlo na dan, da je streljal domačin z Žirovskega vrha. Trdili so, da je bila pač nesreča, ki se je ne da popraviti. Kljub tej razlagi pa so pri Zajčevih po vojni vse zaplenili.
Med deseto in enajsto uro ponoči so se Poljanšek in njegovi pri Čelešniku odločili, da svoje »varovance« odpeljejo na Žirovski vrh. Ko so stopili v vežo, je Žakelj opazil pred vrati Maksa, Anžetovega brata. Bil je videti zelo potrt, saj mu na pozdrav ni niti odgovoril. Po dobri uri hoje skozi trdo temo, so okrog polnoči prišli k Sivkarju na Zabrežnik. Utaborili so se v prostorni kmečki sobi – hiši. Od tam je Žakelj naslednji dan pobegnil in odšel v Gorenjo vas. Za beg je skušal pridobiti tudi Maksa Zajca, ki pa je bil tako potlačen, da za tak podvig ni bil sposoben.
V torek, 30. novembra 1943, so Žirovci prihajali kropit Ivana Zajca. Nekateri možje in fantje so se že tedaj opravičili, da jih ne bo na pogreb, ker bodo že prej šli od doma. »Če pobijajo take ljudi, kot je bil Anže, jim res ne moremo verjeti, ne moremo sodelovati z njimi.« Nekateri so tedaj odšli k domobrancem v Rovte. Domobranska postojanka v Gorenji vasi je bila ustanovljena kasneje in njen poveljnik je postal Janez Seljak, Homcov, ki je seveda moral prej pobegniti od partizanov. Kar nekaj čevljarjev je odšlo v Kranj. Iz nekega skladišča so dvignili stroje, ki so jih Nemci 23. oktobra odpeljali iz Žirov in začeli z delom.
4. februarja 1944 so partizani sami v Žireh požgali in porušili osem javnih zgradb: sokolski in prosvetni dom, občinsko poslopje, župnišče, carinarnico in druge. S tem so hoteli preprečiti, da bi se v kraju naselili domobranci. To jim je nekako uspelo, niso pa mogli preprečiti, da ne bi v kotlino skoraj vsak dan prihajali tako Nemci kot domobranci in četniki.
Spomnimo se razgovora, ki sta ga na praznik vnebohoda imela na Dobračevi komisar Milan in Anton Žakelj. Ko sta že obdelala različne teme, je komisar nenadoma vprašal: »Ali veš, da Nemci organizirajo belo gardo?« Žakelj je odgovoril, da te besede še ni slišal, lahko pa zagotovi, da njega in njegovih ne bo zraven, če bodo Nemci kaj ustanavljali. Milan je nato zaključil: »Saj belo gardo lahko ustanovimo mi sami; pobijemo nekaj vaših najboljših mož in bela garda je tu.« Omenili smo že, da je bil Ivan Zajec tudi ključar žirovske farne cerkve, da je pri pobožnostih, ki so jih po izgonu duhovnikov večkrat imeli verniki sami, vodil molitev, takorekoč nadomeščal duhovnika, kljub temu pa svojih otrok ni pustil k »nemški« birmi. Domača OF je to vedela, zato niso niti poizkusili dokazovati, da je sodeloval z Nemci. Ko so po odhodu Nemcev nekateri videli rešitev za Žiri v ustanovitvi domobranske postojanke, so kot uglednega moža za svet vprašali tudi očeta Zajca. Seveda je čutil nevarnost, vendar je rekel: »Mi katoličani ne smemo začeti z nobeno oboroženo akcijo. Mi moramo mirno počakati, da bodo nekatere od nas pobili, potem se bodo pa ljudje sami organizirali. Vem, da bom tudi jaz padel, toda mi ne smemo začeti.« Pri tem razgovoru je bil navzoč Anton Žakelj, ki je gornje besede 19. novembra 1943, deset dni pred Zajcovo smrtjo, zapisal v svoj dnevnik. Po Zajcovi smrti so se mnogi, ki so do tedaj še oklevali, ki so se še trudili, da bi verjeli OF, nenadoma odločili, kajti postalo jim je jasno, da sodelovanje ni možno. Pogreb Ivana Zajca na Dobračevi je vodil domobranski kurat Franc Kunstelj, ki je tedaj prišel z domobranci iz Rovt. Rovtarjem se je pridružil tudi oddelek domobrancev iz Šentjošta.

Zaključek

Anton Žakelj je 2. decembra 1943 v Škofji Loki zaključil svoj dnevnik. Morda je čutil, da o dogajanju v Žireh ne more poročati, ker ga ni več sam neposredno doživljal, ampak je postal odvisen od pripovedovanja drugih. Tako je že smrt in pogreb Ivana Zajca opisal po pripovedi drugih, je pa sam v živo videl nelagodnost partizanov, ki so zagrešili umor.
Tudi v času od decembra 1943 do maja 1945, ko so bile Žiri »osvobojeno ozemlje«, se je marsikaj zgodilo. Zlasti pomembni pa so v tem pogledu tedni in meseci po 9. maju 1945, ko je bilo oropanih življenja več kot 100 Žirovcev, to je vrnjenih domobrancev in tistih, ki so se na ukaz oblasti šli javit. Zelo zgovoren je podatek, da je bilo v žirovski občini, ki je leta 1939 štela 3200 prebivalcev, kar 333 žrtev vojne in revolucije, od tega 106 po vojni. V 17. številki Žirovskega občasnika, kjer je bil objavljen seznam 312 žrtev vojne in revolucije – 21 so jih ugotovili kasneje – je glavni urednik v uvodniku takole razmišljal: »Proti koncu vojne pa je očitno tudi na Žirovskem prevladala državljanska vojna nad narodnoosvobodilnim bojem. Kako sicer razložiti neizpodbitno dejstvo, ki ga razkriva ta številka: da je bilo med drugo svetovno vojno vseh žrtev med Žirovci kar 312 in ne »le« 132, kolikor jih imenuje in priznava spomenik pred osnovno šolo.« Ali iz tega lahko zaključimo, da je 201 žrtev padla oziroma bila umorjena na tako imenovani protikomunistični strani? Ali lahko pritrdimo, da je na Žirovskem šele proti koncu vojne prevladala državljanska vojna nad narodnoosvobodilnim bojem?
Prvi žirovski partizan je padel 11. januarja 1942 v Dražgošah. Ko je poleti 1942 v sosednjih Rovtah in v Šentjoštu že divjala revolucija, je bila večina žirovskih fantov doma; delali so po delavnicah in na poljih in nihče jim tega ni očital. Prvi trenutek odločitve je prišel 4. januarja 1943. Ali naj ubogajo in gredo v nemško vojsko? Edina rešitev pred tem je bil gozd, so bili partizani, ki pa za mobilizirance niso kazali posebnega zanimanja. Od tistih, ki so izbrali to rešitev, so redki vedeli o partizanih nekaj več, večina pa le to, da so domača odporniška vojska. Kako so se počutili, ko so kmalu spoznali, kdo vodi to vojsko? Ali naj poleg hudega nemškega preganjanja in nezadostne opremljenosti tudi v tem iščemo vzroke za tako velik odstotek padlih med žirovskimi partizani? Nobena skrivnost ni, da se je revolucija dogajala tudi v partizanskih enotah. Zakaj so imela slovenska življenja prav pri »osvoboditeljih« tako nizko ceno?
Nimamo podatkov, koliko fantov se je odzvalo nemškemu vpoklicu in so tako prišli na fronto; 28 od teh se ni vrnilo. Ko je leta 1944 in 1945 nemški vojaški stroj že močno popuščal, se marsikateri mobiliziranec z dopusta v domačem kraju ni več vrnil v nemško enoto, ampak je odšel k domobrancem, nekateri samo za en mesec ali dva. Pri tem se samo od sebe postavlja vprašanje, zakaj ti fantje niso šli k partizanom, ki so vsaj po imenu bili narodnoosvobodilna vojska. Ali jih niso pred tem korakom svarile tudi pomorjene žene in dekleta – prvo od njih so ustrelili v noči na 7. maj 1942 v Podklancu. Niso se mogli zadovoljiti z razlago, da je bil povod za smrt štirih Polonkarjevih v Račevi samo osebni obračun, niso mogli verjeti, da je bila smrt Ivana Zajca na Dobračevi le nesrečen slučaj. Vse preveč je bilo teh smrti! Ni dvoma, da je bila to revolucija, ki se je tu zgodila dobro leto kasneje kot v nekaterih drugih delih Slovenije. Podobno je bilo tudi s požigom javnih zgradb v začetku februarja 1944. Okupatorju, ki se itak ni nameraval vrniti v Žiri, niso s tem povzročili prav nobene škode, povzročili pa so bolečino in odpor v domačih ljudeh. Toda tudi to je spadalo k revoluciji, k državljanski vojni.
Če upoštevamo dejstvo, da je bil osvobodilni boj samo preobleka za revolucijo, katere cilj je bil izkoristiti okupacijo za vzpostavitev nove komunistične oblasti, postane vse to zelo pregledno in govorjenje o zaslugah v protifašistični koaliciji izgubi svoj čar.