Avtor: Mitja Šarabon

Bil si pogubnim plemenom ognjišče,

vrela v poslednjem je valu ti kri,

rasel požar je kot vihra, ki išče

bore ponosne in k tlom jih krivi.

Roki sta tvoji se k zemlji privili,

zadnjič iskali sta v njej pomoči,

prsti in prst so se v eno združili,

vetri so plakali himno noči.

Smrt se je v smehu pohotnem smejala:

»Glej, fant, kako se mi kosa iskri,

le se izmuči, da bom darovala

mrtvemu svoje koščene slasti!«

Zvézali so te bleščeči trakovi,

nisi več vedel, da molk te drži,

sam si ostal med žarenja valovi;

smrt že ob drugih pogreb govori.

Sédale k tebi so trave ožgane,

listi iskali so tvoje dlani,

padale so od gorenja pijane

ptice krvave na črne kosti.

Ognji so glodali v strti lobanji

in so izglodali dvoje oči,

votlo strmita široki kotanji,

zublji izpili očem so moči.