Avtor: Blaža Cedilnik

Kot veste, sem bila dva meseca v Ameriki, daleč, zelo daleč, na drugem koncu sveta. V mislih sem s seboj odnesla vse probleme, ki tarejo mojo ljubo malo Slovenijo. Zato sem si vsak večer vzela uro časa in pregledala novice iz Slovenije. Ves čas se je nekaj dogajalo, novic toliko, da sem jih komaj zmogla prebrati in preposlušati oziroma pregledati na radiu in televiziji. Pa še sorodniki, prijatelji in znanci, s katerimi sem v stalni zvezi preko elektronske pošte, so mi sporočali, kako je pri nas doma. Kaj vse sem zamudila! Referendum o izbrisanih, na primer. Pa kaj. Kljub pozivu na bojkot referenduma z najvišjih inštanc, vključno z bivšim predsednikom države in njegovim forumom, se ga je udeležila običajna množica ljudi in seveda zelo jasno izrazila svoje mnenje. Pa kaj. Naša absolutna oblast je naredila po svoje. Prijateljica mi je pisala: »Hehehe … referendum je pogorel na celi črti, to se pravi, ljudstvo je bilo odločno proti zakonu, ampak vse bo brez zveze, ker je ustavno sodišče menda že odločilo … Drugače pa je tukaj vse po starem, hodimo v službo, šimfamo oblast … pa kaj, kdo jim pa kaj more?«
Prijatelj pa je napisal: »A sploh veste, vi tam daleč na drugi strani velike luže, kaj se tu med tem dogaja? Precej stvari naenkrat: V nedeljo gremo na referendum v zvezi s »prebrisanimi«, predvčerajšnjim je bil interpeliran minister Keber, včeraj minister Bohinc, pestro, televizija je po enajst ur prenašala zadeve iz parlamenta, da človek postane že kar malo bolan od tega, zgodi se pa nikomur nič. Danes sem mukoma oddal napoved za odmero dohodnine, še preden sem šel v službo – hvala bogu – sedaj imam pa že vsega tega poln kufer – mislim teh številnih državljanskih dolžnosti. Kje so pa moje državljanske pravice?« Sem brala in poslušala, čeprav ne celotnega prenosa, samo tisto, kar je bilo objavljeno v raznih poročilih in drugih informativnih oddajah. Vse skupaj so obrnili na glavo in naredili Slovence za najhujše šoviniste in rasiste na svetu. Menda se ves svet zgraža ob naših besedah in dejanjih. Potem pa interpelacije, Keber, Bohinc … Glasovalni stroj je opravil svoje. Pardon, temu se zdaj pač ne reče glasovalni stroj. To se reče samo takrat, kadar so na oblasti nepravi ljudje. Ko je bila Bajukova vlada, npr. Zdaj pa je to sprejemanje sklepov, ki se jih da na glasovanje. In poslanci glasujejo po svoji vesti. Če jo seveda imajo.
O, pa Ljudsko stranko so vrgli iz koalicije. Saj so jo pravzaprav že ves čas nekako suvali iz nje. Ves čas jim je šla na živce, ker se ni obnašala tako, kot bi bilo treba. Saj je bila pokorna, ampak ne dovolj. Bila je vedno nekje vmes. Ni sedela na dveh stolih, kot so ji očitali, ampak med dvema stoloma. Vsekakor je naredila pomladni strani precej škode. Pa sebi tudi. Zdaj bo napočil trenutek resnice. Na volitvah. Ni bila čisto na strani komunistov, komsomolcev in kar je še takih strank, ki nastopajo tako enotno, da jih kar gledaš. In se sprašuješ, zakaj niso vsi v eni in isti stranki. No, pa to smo že obdelali. Vsaj na videz je več strank, je parlamentarna demokracija. Gre pač za farbanje ljudi. Nekateri pač nasedejo. Vsakokrat. Nekateri pa volijo stranke kontinuitete, kot se lepo reče, zaradi koristi, zaradi bonitet, za katere se bojijo, da jih bodo pod drugačno oblastjo izgubili. Je že tako. Menda je vsakdo naprodaj, le cene, za katere se je pripravljen prodati, so različne. Kaj hočemo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Intimna misel Mirko Kambič

Medtem ko sva bila z možem v Ameriki, smo vstopili v Evropsko zvezo. Za to priložnost so obnovili napis »NAŠ TITO« na hribu nad Gorico, napis, ki je viden daleč naokrog. Kar zazeblo me je ob tej novici, me razjezilo, obenem pa mi je šlo na smeh, ko so povedali, da so ga ob tem (ob vstopu v Evropsko zvezo) delno prekrili s slovensko zastavo. Nikakor mi ni bilo jasno, kaj ima ta napis opraviti s slovensko zastavo, s simbolom osamosvojitve. Mislila sem pa tudi na naše vrle fante, ki so po osamosvojitvi splezali tja gor in razmetavali tisto kamenje. In imeli so občutek, da trgajo vezi s starim režimom, s komunizmom, z Jugoslavijo in z vsem, kar sodi zraven. Po moje se prav bedno počutijo. Prav nasprotno, kot so se počutili takrat. Ta napis se vidi celo iz letala. Če bi me kdo vprašal, zakaj je tam in kaj pomeni, mu ne bi znala na kratko razložiti. Pa tudi na dolgo ne. Kaj ima samostojna Slovenija opraviti z diktatorjem iz prejšnjega režima, iz prejšnje države, iz katere smo se srečno izvlekli. Morala bi mu reči, da so še vedno isti ljudje na oblasti kot takrat, da je še vedno isti režim, ki pa se je na zunaj oziroma na videz spremenil. Volk dlako menja, čudi ne. Kljub vsemu ne razumem popolnoma. In mi nikakor ni vseeno. Pravzaprav nisem jezna, žalostna sem, ker se dogajajo take reči.
Seveda sem zdaj že nazaj. Zdaj sem spet tu, v svoji ljubi Sloveniji. In lahko gledam in poslušam prenose iz parlamenta. Po svoje zanimivo, po svoje dolgočasno. Za vsakega poslanca bi že lahko vnaprej rekel, kaj bo dejal. Pač glede na to, na kateri strani je. Čeprav je v parlamentu cela vrsta strank, se obnašajo natanko tako, kot bi bili samo dve. Z eno malo razliko. »Taprava« stran je enotna, da ne moreš verjeti, pomladniki pa si občasno mečejo polena pod noge tudi sami, kot da jim jih kontinuiteta ne bi metala že dovolj. Sicer je bilo pa že od nekdaj tako. Karkoli diši oziroma smrdi po komunizmu, je enotno in usklajeno in organizirano in prisotno v medijih oziroma izjemno skrbi za propagando, za obveščanje doma in po svetu. Kar spomnimo se dogajanja med drugo svetovno vojno pri nas. Komunisti enotni, organizirani, povezani med seboj in s svetom. Protikomunisti pa so bili razklani, neorganizirani, nepovezani s svetom, kateremu bi morali stalno sporočati, kaj se pravzaprav pri nas dogaja. Zdaj je seveda druga pesem. Komunistična stran ima medije trdno v svojih rokah, skoraj vsi novinarji so cepljeni proti pomladnikom, posebej seveda proti Janši. To bo zelo težko spremeniti, tudi če bo prišlo do zamenjave oblasti. Če bodo hoteli karkoli spremeniti, bodo morali pozabiti na stare zamere in biti enotni. Pa kaj, ko jim vedno podtaknejo kakšno kukavičje jajce. V vseh pomladnih strankah je še vedno, o tem sem prepričana, polno spečih krtov, ki čakajo, da pridejo na vrsto. V tem so bili komunisti zmeraj mojstri. Morali bi uporabljati lakmusov papir, to pomeni, vprašati vse tiste, ki se potegujejo za vodilna mesta v stranki ali v vladi, ko bodo ali ko so prišli na oblast, kaj mislijo o dogajanju med drugo svetovno vojno, o državljanski vojni, o spravi, pa še kaj takega. Prej ali slej bi se izdali. Je pa še nekaj. Tisto, kar sem napisala že prej. Menda je vsakdo naprodaj, le cene so različne. Morali bi težiti k temu, da bi, ko spet pridejo na oblast, izbrali take ljudi, ki niso naprodaj. Sicer pravijo, da takih ljudi ni. Ampak sama pobožno upam, da so ljudje, ki niso naprodaj. Za nobeno ceno. Če takih ljudi ni, sem zelo nesrečna in osamljena. Morala bi reči drugače. Ne, da upam, ampak da vem, da taki ljudje so, da se zanesem na to, da so.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Varno navzgor Mirko Kambič

Bližajo se volitve. Različna dogajanja kažejo, da se, vsaj kar se tiče vladajoče garniture, pošteno pripravljajo nanje. Prav zanima me, kakšna bo ta nova stranka mladih, ki so jo pravkar ustanovili. Glede na imena, ki jih poznamo že od prej, bo najbrž še ena različica komsomolcev. Sicer bomo pa kmalu videli in slišali na lastne oči in ušesa. Samo skrbno je treba poslušati. Drobni detajli, besedne zveze, izrazi, fraze. Čeprav vsi mladi govorijo o nekakšni neobremenjenosti s preteklostjo, to sploh ni res. Kot sem že večkrat zapisala, smo vsi tako ali drugače obremenjeni z njo. Seveda na različne načine in do različne mere. Nekoč sem v neko konferenco na internetu napisala nekaj o državljanski vojni pri nas, pa mi je neko mlado dekle v odgovor napisalo zgodbo, ki ji jo je pripovedovala njena stara mama in sicer o tem, kako so domobranci mučili in ubijali ljudi, ki jih je poznala (njena stara mama). To je seveda ena plat, čustvena, prenos s staršev na otroke in vnuke. Druga plat, ekonomska, zadovoljevanje ambicij, pa je ta, da se pač ve, da če hočeš kam priti, narediti kariero, se potegovati za visoko delovno mesto, pač moraš biti v LDS ali pa vsaj njen simpatizer. In mladi ljudje bi radi kam prišli, radi bi naredili kariero, radi bi prišli v odgovorne in dobro plačane službe, za to je marsikdo pripravljen zakopati svoje prepričanje devet klafter globoko pod zemljo in reči, da ga politika pač ne zanima.
Vsi mi si želimo, da bi prišlo do spremembe v vladajoči garnituri. Zdaj je pa ta vlada oziroma ta koalicija naredila že toliko svinjarij, da če ji to spregledamo, potem ni ničesar, kar bi ji lahko škodovalo. So pa zagotovo pripravili vse polno streliva in bomb in topov in vsega mogočega orožja, s katerim bodo pomladnike pri ljudeh čimbolj očrnili. Že spet vlačijo na dan zgodbe o trgovanju z orožjem med slovensko osamosvojitvijo in po njej, ki je bilo plačano, pa nihče ne ve, kam je izginil tisti denar. Skratka, namig, da so si pomladniki, posebej Janša, nagrabili takrat veliko premoženje. Da niso grabili samo eldeesovci. Da so tako rekoč vsi politiki enaki. Vsi krvavi pod kožo. Samo oni znajo upravljati državo, oni drugi pa ne. Skušali bodo prepričati ljudi, da bi pomladniki vse pokvarili, kar so oni v teh letih s trudom napravili. In prepričati ljudi o svojem znanju in sposobnosti. In spet zmagati na volitvah.
Kaj se je torej dogajalo tačas, ko me ni bilo tukaj, oziroma, kaj se torej dogaja sedaj. Na prvi pogled veliko. Kar naprej so neke spremembe ustave, izredne seje, pa interpelacije, pa referendumi, pa afere in tako naprej. Vsi mediji so kar naprej polni novic iz parlamenta. Ko pa pogledaš nazaj, ko narediš nekakšno rekapitulacijo, pa vidiš, da se ni zgodilo pravzaprav nič. Vse je še lepo po starem. Torej je vse to dogajanje samo videz, imidž, slepilo, blef. V resnici se pa nič ne dogaja. Ali pa se nekaj dogaja nekje v ozadju, za vsem dimom in rompompomom, ki ga počnemo vsi skupaj, ko se gremo demokracijo. Tisto dogajanje pa je zelo daleč od demokracije. Ki sploh ni niti podobna demokraciji. Zato je že skrajni čas, da izvolimo ljudi, ki se bodo v resnici šli demokracijo. Seveda pa je vprašanje, ali smo sposobni, da se izognemo pastem in prevaram, ki nam jih bodo, bogve katerič že, spet nastavili komunisti s takšnim ali drugačnim imenom.