Avtor: Marko Kremžar

Lani je izšla pri Slovenski matici v Ljubljani pomembna zgodovinska knjiga Borisa Mlakarja ‘Slovensko domobranstvo’. V tem obsežnem delu je zbral avtor podroben pregled tako glede organizacije kakor delovanja domobranskih enot v času od njihove ustanovitve septembra leta 1943 pa do konca vojne, umika in njihove končne usode.
Knjiga je pisana stvarno. Čeprav avtor pogosto uporablja partizanske vire, je jasno, da hoče biti objektiven. Zato ne bi imelo smisla, da bi kot nestrokovnjak pisal iz daljave kritične pripombe knjigi, ki bo – upajmo – služila kot izhodišče za vrsto novih, strokovnih zgodovinskih razprav.
Kot človek, ki je omenjeno dobo doživljal, pa bi vendarle napisal nekaj misli, ki so se mi utrnile ob prebiranju nad 500 strani velikega formata, ki jih obsega Mlakarjeva monografija.
Treba je priznati, da posveča avtor obdobju pred ustanovitvijo domobranstva tri poglavja, to je nekako 80 strani. V njih je resnično omenjeno vse, kar se je takrat dogajalo, a ta uvod zbledi ob podrobnem popisu naslednjih devetnajstih domobranskih mesecev. In vendar je prav v prvih mesecih okupacije zgoščena vsa tragika revolucije, katero je presegel le poboj razoroženih domobrancev po koncu vojne. Zato, kdor ne ve, ali bolje, ne dojame, kaj se je dogajalo v Sloveniji pred ustanovitvijo domobranske vojske, ne bo mogel razumeti razlogov za njen obstoj. Naslednje vrstice potemtakem niso ocena Mlakarjeve knjige, temveč pripis, ki naj pomaga razumeti ne le, kaj se je godilo med vojno v Sloveniji, ampak tudi zakaj.

Znano je, da so komunisti na Slovenskem pričeli krvavo revolucijo po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941, to je dobra dva meseca po pričetku okupacije, in da je ta trajala je do maja leta 1945, kar je skupaj 46 mesecev. Če odštejemo tej dobi omenjenih 19 mesecev domobranstva, vidimo, da je pred tem potekala revolucija že celih 27 mesecev. Predno so bili domobranci, so se branile pred partizanskim terorjem Vaške straže, (avtor jih vse prepogosto imenuje z italijanskim izrazom MVAC, kot da ne bi šlo za spontano slovensko samoobrambo). Te so se pričele ustanavljati v maju 1942 in so prenehale ob italijanskem razpadu. Obdobje Vaških straž potemtakem ni trajalo več kot 16 mesecev. Če prištejemo tem še tistih že omenjenih 19 mesecev slovenskega domobranstva, dobimo skupno 35 mesecev oborožene protirevolucije. A kaj se je dogajalo enajst mesecev, od junija 1941 pa do maja 1942, ko ni bilo proti komunistični OF in partizanom nobenega odpora? To je bil čas, ko je partijska Varnostna obveščevalna služba (VOS) streljala po ljubljanskih ulicah zavedne narodnjake, medtem ko so partizani po deželi morili verne krščanske može, žene, duhovnike, fante in dekleta, skratka vidnejše ljudi, ki so bili idejni nasprotniki komunizma.
Koliko je bilo teh žrtev? Nekateri menijo, da ne več kot 600, kot da bi bila to malenkost, drugi cenijo, da jih je bilo nad tisoč. Če pomislimo, da je ob pričetku vojne imela komunistična partija okrog 1000 članov, vidimo, da je dala ta pomoriti med potencialnimi nasprotniki podobno število ljudi, kot jih je imela sama. Ob tej primerjavi lahko presodimo, kako cinične so sodbe nekaterih glede nesposobnosti demokratičnega tabora, kajti vprašanje je, kako bi potekali dogodki v primeru, da bi komunisti ob pričetku revolucije izgubili podobno število članov partije. A na kaj takega demokratično usmerjeni rojaki niso niti pomislili. Umor je bil, takrat kot vedno, kristjanom tuje in prepovedano sredstvo, življenje pa, posebno še življenje od sovražnika ogroženega rojaka, neprecenljiva vrednota. Dr. Marko Natlačen je, na primer, ob prihodu italijanskih okupatorjev komuniste pred njimi branil, češ, tudi oni so Slovenci. Nekaj mesecev za tem, so ga ti, kot toliko drugih zavednih rojakov, umorili.
Pri tem se človek opravičeno začudi, da ti medvojni umori civilistov ne le, da niso priznani in obsojeni kot zločini, temveč, da predstavljajo celo v zgodovinski študiji le splošen podatek. In vendar je prav tedanji partijski teror nad domačim prebivalstvom sprožil med ljudstvom občutek ogroženosti in s tem upravičeno samoobrambo.
Dejstva, da je bil pri nas ves odpor proti OF, pa najsi gre za Vaške straže ali za domobrance, le upravičena obramba pred revolucionarnim terorizmom partije, ni mogoče nikdar dovolj poudariti. Prav tako pa tudi ne, da ob vsem partijskem nasilju ni slovenskih kristjanov sprva nihče branil in da so odlašali skoraj leto dni, predno so v samoobrambi segli po orožju. Tega so jim komunisti naravnost vsilili.
Slovenske polpretekle zgodovine ni mogoče razumeti, če ne postavimo na začetek razpravljanja imen vseh stotin civilistov, očetov, mater, hčera in sinov, ki so jih partizani pomorili v tistem prvem letu svojega tako imenovanega ‘osvobodilnega boja’. Brez tega imenika žrtev, z opisom mučenj in pobojev, še tako natančna in strokovna monografija ne bo mogla približati novi generaciji bralcev strahot, ki so takrat prisilile ljudi v samoobrambo, to je v varovanje lastnih življenj.

Ob tem je vsako razpravljanje o več ali manj dovoljeni kolaboraciji brez smisla. Kolaboracija je, kot je bilo že večkrat napisano, sodelovanje pri doseganju okupatorjevih ciljev in namenov, bodisi iz koristi, bodisi iz ideološke sorodnosti. Pri nas tega ni bilo. Poznali smo sovražnike, nemške naciste in italijanske fašiste in vedeli, da nas hočejo kot narod uničiti. Od prvega dne vojne smo upali na njihov poraz, a vedeli, da se odloča ta na svetovnih bojiščih. Pred notranjim terorjem pa se je moral slovenski človek braniti sam in se zato oborožiti kjer in kakor je bilo v tistih razmerah mogoče.
Ta skrajna, življenjska stiska zavednih in vernih rojakov med vojno in revolucijo presega vsak zgodovinski opis, osnovan le na podlagi dokumentov. Strah in obup pa tudi žalost in ogorčenje niso statistični podatki. Upamo, da bo pomebno Mlakarjevo delo dobilo nekoč širši in poglobljen okvir, v katerem se bo zgodovinar skušal vživeti v dušo ljudi, ki so se sredi okupacije in tujega nasilja zavedeli, da morajo sami zavarovati življenje svojih družin.
O tem je morda res malo napisanega, a dovolj za nekoga, ki hoče razumeti bistvo takratne zgodovine.