Avtor: Marko Kranjec

Die polnische Heimatarmee. Geschichte und Mythos der Armia Krajowa seit dem Zweiten Weltkrieg. Im Auftrag des Militärgeschichtlichen Forschungsamtes hersg. von Bernard Chiari unter Mitarbeit von Jerzy Kochanowski. München, Oldenbourg 2003. XIV, 948 str. (Beiträge zur Militärgeschichte. Band 57.)
Obsežni zbornik – skoraj 1000 strani velikega formata – je nastal v Raziskovalnem uradu za vojno zgodovino v Potsdamu; prispeval naj bi k boljšemu poznavanju sosednje države in je del projekta za raziskovanje vzajemne nemško-poljske zgodovine. V zborniku sodeluje 34 avtorjev, največ, 26, je Poljakov, drugi so večinoma Nemci, sodelujeta pa tudi dva Američana.
Zbornik obravnava poljsko Armio krajowo (Domovinsko armado, v nadaljevanju AK). Ta je delovala znotraj okupirane Poljske; zunaj Poljske so se v drugi svetovni vojni Poljaki bojevali v poljskih armadah ob boku zavezniških sil, zahodnih, pa tudi Rdeče armade. Najbolj znana je armada generala Andersa, ki se je vojskovala v Italiji. Armia ludowa, Ljudska armada, pa je bila vojska komunistične lublinske Poljske, ki jo je Poljski komite nacionalne osvoboditve ustanovil v drugi polovici leta 1944, ko je ruska armada osvobodila vzhodni del Poljske, med Bugom in Vislo.
Uvodni razpravi urednika Bernarda Chiarija »Domovinska armada v zrcalu poljske narodne identitete« sledi 34 prispevkov v štirih razdelkih. V prvem, »Domovinska armada in njeno zgodovinsko ter vojaško ozadje,« piše najprej Bernd Martin o zgodovinskem ozadju, o nemško-poljskih odnosih v 19. in 20. stoletju. Hans-Jürgen Bömelburg in Wanda Krystyna Roman analizirata nemški in sovjetski okupacijski sistem, ki sta bila zgodovinski okvir za nastanek in delovanje AK. Brez poznavanja nacističnega okupacijskega terorja na eni ter učinkovanja sovjetske okupacije na vzhodno Poljsko na drugi strani ni mogoče dojeti niti delovanja AK niti njenega povojnega razumevanja. Strukture podtalne armade, njeno organizacijo in vodstvo opisuje Gregor Mazur, poljsko vlado v izgnanstvu v Franciji in Angliji pa Marek Ney-Krwawicz. Oba avtorja prikazujeta odlično vojaško podtalno organizacijo AK, ki so jo po kapitulaciji Poljske v zelo kratkem času ustvarili iz številnih in najrazličnejših vojaških in civilnih skupin; sprva se je imenovala Związek walki zbrojnej (Zveza za oboroženi boj, ZWZ). Bila je pod poveljstvom poljske vlade v tujini, ki je bila v začetku v Franciji, nato pa v Londonu. Imela je do 400 000 članov, od tega je bil le manjši del organiziran v bojne enote. Primanjkovalo ji je tudi orožja. Sposobnost AK potrjuje sestavek Andrzeja Peplonskega o obveščevalni dejavnosti AK; naj spomnimo, da so angleške tajne službe dobile bistvene podatke o nemškem orožju »V« od Poljakov. Piotr Kolakowski se obrača k drugemu sovražniku, s katerim se je morala AK soočati že kmalu po začetku. Takoj po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo in nato še močneje od ¹⁹⁴²⁄₄₃ dalje so začele sovjetske obveščevalne službe preiskovali in infiltrirati poljsko podzemlje. S tem so pripravljale drugo sovjetizacijo poljskih vzhodnih področij (ali, po njihovem mnenju, osvoboditev beloruske in ukrajinske sovjetske republike izpod poljske oblasti). Naslednja prispevka sta posvečena obema osrednjima vojaškima operacijama AK. Wlodzimierz Borodziej opisuje z varšavsko vstajo dogodek, ki je postal simbol poljskega odpora v drugi svetovni vojni. Da bi prehitela sovjetsko okupacijo Varšave, je AK kljub nasprotovanju nekaterih (proti je bil npr. tudi general Anders) pričela z vstajo; pokazalo pa se je, da je podcenjevala nemško vojaško moč. Dogodki so znani: vstaja je trajala od 1. avgusta do 2. oktobra 1944, rezultat je bil 150 000 do 180 000 mrtvih, od tega okrog 90 odstotkov civilnega prebivalstva, in skoraj popolno porušenje mesta. Vstaja je bila del operacije »Burza« (Vihar); Gregorz Mazur prikazuje njen potek. Pod tem imenom je AK izvedla temeljito pripravljeno in obsežno vojaško operacijo, ki naj bi glede na že katastrofalno nemško vojaško situacijo privedla do splošne vstaje. Boji so potekali v letu l944 in so ponehali septembra in oktobra. Olajšali so napredovanje sovjetski armadi in otežili umik Nemcem, a pričakovanje kakih političnih koristi od tega se je izkazalo za naivno. Povojna politična razmejitev Evrope se je že nakazovala in vse junaštvo ter ogromne izgube nove razdelitve ozemelj niso mogli spremeniti. Pričakovanja, da bodo poljske odporniške sile priznane kot enakovreden zaveznik in tako rekoč gospodar na svoji zemlji, niso bila realna. Obe dejanji, varšavska vstaja in operacija Vihar, sta ostali vojaško-politično neuspešni, imata pa za Poljake silen moralni in simbolni pomen. Rdeča armada in NKVD sta takoj po zasedbi razorožila »poljske nacionaliste« in tako začeli «čistiti« podzemlje. O tem poroča Harald Moldenhauer v zadnji razpravi tega razdelka.

Opis slike: Uporna Varšava – Napoleonov trg

Naslednji razdelek ima naslov »Vojni vsakdan«. Piotr Majewski razkriva življenje pod okupacijskim terorjem in organizacijo »civilnega boja«. Za poljski odpor sta bila izpolnjena dva bistvena pogoja: obstoj legitimnih in etičnih instanc v tu- in inozemstvu, ki so dajale prebivalstvu smernice za ravnanje v razmerju do okupatorja, in pa velika narodna zavednost Poljakov. Civilni boj so organizirale in usmerjale razne organizacije, obsegal je bojkot okupatorja, njegovih prireditev, filmov itd., pa tudi odredb, kolikor je bilo mogoče; večje in manjše, vsakdanje sabotaže ter obveščevalno dejavnost v korist zaveznikov. Delovala so sodišča in kaznovala tiste, ki se po teh navodilih niso ravnali – s striženjem, pretepanjem, pa tudi s smrtjo. Vse to je dajalo Poljakom moralno moč za preživetje v razmerah okupacijskega terorja. Janusz Marszalec govori o življenju pod okupatorjevim terorjem in o mejnih ravnanjih vojakov AK. Tu načenja dolgo prikrivane tabuje; kot v nobeni drugi okupirani državi tudi na Poljskem ni bilo samo odpora. Bili so ljudje, ki so si hoteli olajšati vsakdanje življenje in zagotoviti preživetje s pomočjo kolaboracije, kar je bilo po vojni obsojeno kot nemoralno. Problematizirana so tudi nekatera ravnanja vojakov AK: »navadna kriminalnost«, ilegalne zaplembe, likvidacije, politični umori, predvsem pa boj proti »revolucionarnemu banditstvu«, tj. proti sicer redkim komunističnim partizanskim oddelkom – sodelovanje Poljakov v komunističnih odporniških enotah je bilo minimalno –, pa tudi proti judovskim partizanskim oddelkom, ki so se bili prisiljeni preživljati z ropanjem. Veliko je bilo po vojni govora tudi o represalijah AK nad civilnim prebivalstvom. V Voliniji je bilo npr. l. 1944 požganih veliko ukrajinskih vasi in umorjenih 15–20 000 Ukrajincev, vendar kot povračilo za pokole Ukrajinske uporniške armade (UPA) nad Poljaki, ki jih cenijo na 80–100 000 žrtev; boj med Ukrajinci in Poljaki se je končal s sovjetsko zasedbo, ko se je pokazalo, da Poljaki niso glavni nasprotniki ukrajinske neodvisnosti in se je UPA usmerila proti Sovjetom ter se jim upirala še več let po vojni. Neprijetno vprašanje načenja tudi Martin Dean: sodelovanje Poljakov v domači pomožni policiji na vzhodnopoljskih področjih, ki so jih zasedli Nemci. V pomožni policiji so z zelo različno motivacijo služili pripadniki vseh narodnosti – ukrajinske, beloruske, poljske in ruske. Tako AK kot komunistični partizani so se borili proti njim, brutalnost je bila velika na obeh straneh; zelo težko pa je danes rekonstruirati notranje frontne črte, ki so med vojno potekale po vzhodni Poljski. Jerzy Myszor govori o vlogi katoliške cerkve med okupacijo; nižji kler je brez izjeme podpiral AK in pri njej sodeloval, med varšavsko vstajo deloma celo z orožjem, med visokim klerom pa so bili posamezni redki primeri popuščanja okupatorju. Katja Höger opisuje vlogo žensk v AK, predvsem na primeru varšavske vstaje. Ženski oddelki so imeli 10 000 pripadnic, vsega skupaj je bilo pod vojaško prisego 35–40 000 žensk. Delovale so – glede na veliko pomanjkanje orožja – predvsem v propagandi, upravi, saniteti, kurirski službi, sabotaži, špijonaži in protiletalski obrambi; v varšavski vstaji deloma tudi v oboroženih enotah. Po kapitulaciji je iz Varšave odšlo v nemško ujetništvo med 17 500 vojaki tudi 2 300 žensk, čeprav bi se lahko pridružile civilnemu prebivalstvu. Waldemar Bednarski opisuje vojno dogajanje v občini Kotlice blizu Lublina v sovjetski zasedbeni coni. Občina je imela večino poljskega prebivalstva, samo v nekaterih vaseh je bilo prebivalstvo ukrajinsko, sovražno razpoloženo do Poljakov. Tu je bila AK med dvema frontama – nemško armado in Ukrajinsko uporniško armado, dejansko se je dogajala državljanska vojna, s krutimi nemškimi represalijami; končalo se je s sovjetsko zasedbo in likvidacijo AK. Lars Jockheck in Anke Stephan kažeta AK iz nemške perspektive, s pregledom sodobnih zaznav oz. prikazovanja AK po nemških vojakih in po nemško nadzorovanem poljskem tisku. Prideta do na prvi pogled presenetljivega rezultata, da se je AK zelo pozitivno prilegala nemški mentaliteti: nemški vojaki so imeli herojsko umirajoče borce v varšavski vstaji za zgled; motiviral jih je za boj, ki so ga imeli že dolgo za nesmiselnega. Bernard Chiari načenja v prispevku »Vojna zvijača ali zveza s sovražnikom« občutljivo vprašanje nemško-poljskih stikov l943/44. Ko se je približevala sovjetska fronta in je že dosegla medvojno poljsko mejo, je marsikje v vzhodni Poljski prihajalo do poskusov pogajanj med nemško armado in AK, ki naj bi pomenila izhod iz brezupnega položaja.
Tretji razdelek, «Pokrajine, manjšine in narodnostne interpretacije zunaj Poljske«, obravnava nacionalno in ozemeljsko problematiko, ki je odločilno sovplivala na delovanje AK. Nacionalne napetosti iz časa pred 1918 in medvojnega časa so se med drugo svetovno vojno stopnjevale do odkritih vojaških spopadov, predvsem v Galiciji in Voliniji med Poljaki in Ukrajinci, v manjši meri na področju Vilna med Poljaki in Litavci in pa v novogrodskem okraju med Poljaki in Belorusi. Leta 1939 je imela Poljska 39 milijonov prebivalcev, od tega sta bili Poljakov samo dve tretjini; Ukrajincev je bilo 15 odstotkov, Judov 9, Belorusov 5 in Nemcev 2 odstotka. AK je imela za cilj vzpostaviti Poljsko v medvojnih mejah, zato je nujno prihajala v konflikt z vojaškimi enotami drugih narodnosti. V razdelku sta dva prispevka o stanju v ukrajinskem delu Poljske: članek Grzegorza Motyka (Poljsko-ukrajinsko nasprotje v Voliniji in Vzhodni Galiciji), pisan s poljskega gledišča, je soočen s prispevkom Tymothyja Snyderja (Armia krajowa iz ukrajinske perspektive); članek s poljskega stališča Kazimierza Krajewskega (Novogrodsko področje AK. Nacionalni konflikti in politične razmere 1939 do 1945) dopolnjujeta prispevka Ivana P. Kren’a in Sigizmunda P. Borodina z beloruskega gledišča. Piotr Niwinski piše o nacionalnih konfliktih v vilenskem področju na litavskem ozemlju. Avtorji večinoma zagovarjajo diametralno nasprotna stališča, miti o medvojnih dogajanjih se trdoživo ohranjajo na obeh straneh. V zadnjem članku govori Frank Golczewski o AK in Judih. Raziskuje položaj Judov med drugo svetovno vojno na ozadju vloge Judov v poljski družbi; odnos AK do Judov med okupacijo ni mogel biti ne boljši ne slabši od odnosa Poljakov do Judov v medvojni Poljski.
V četrtem, zadnjem razdelku «Zgodovinske podobe Domovinske armade v poljskem povojnem času« gre za vprašanje, kako je nastal mit o AK, kakšno vlogo je igral v ljudski republiki in po koncu komunizma. Krzysztof Komorowski se v uvodnem prispevku sprašuje o vojaški aktualnosti oblike odpora, ki jo je razvila AK. Trditev, da so oblike dejavnosti, ki jih je uporabljala AK, primerne za rešitev vojaških nalog v 21. stoletju, bo gotovo vzbudila razpravo. Naslednji prispevek Andrzeja Czeslawa Žaka o gojitvi vojaških tradicij v ljudski republiki kaže, kako visoko vrednost ima AK v poljskih oboroženih silah do danes. Že kmalu so pričeli v njih poleg tradicije Ljudske armade gojili tudi vzporedno tradicijo AK. Krzysztof Lesiakowski obravnava primer generala Mieczyslawa Moczara, ki je bil med vojno komandant v Ljudski armadi, v šestdesetih letih pa si je kot politik iskal pristašev tudi med veterani AK. Rafal Habielski opisuje dejavnosti pripadnikov AK, ki so po vojni živeli v izgnanstvu in tam vzdrževali in razglašali tradicije AK. Članek Tomasza Markiewicza je vodnik po materialnih sledovih varšavskega upora, po mestih bojev in likvidacij, ki so vsa zaznamovana s spominskimi obeležji. Zaključno in najpomembnejšo skupino tem obravnavajo sestavki Rafala Wnuka, Edmunda Dmitrówa in Barbare Szacke. Wnuk raziskuje komunistično tezo, po kateri naj bi bili borci AK zlorabljeni za napačne politične cilje, se pri tem izčrpali in postali nesposobni za nujno prenovo poljske družbe po vojni, ki so jo morali opraviti komunisti; pri tem opisuje izbrane biografije ljudi, rojenih okrog 1920, ki so bili glavni nosilci oboroženega upora in jih je oblikovalo dolgoletno podtalno delo. Tako nam posreduje podobo notranje trdnosti AK in vzroke za tako veliko pripravljenost njenih članov na žrtve. Edmund Dmitrów povzema poljsko zgodovinopisje in njegove kontroverzne interpretacije vojne, okupacije in odpora. S sociološko metodo nazadnje Barbara Szacka analizira, kakšen pomen je zavzela AK v poljskem kolektivnem spominu povojnega časa in kako se je vrednotenje spreminjalo v komunistični in v posovjetski dobi, od popolnega zamolčevanja v prvih povojnih letih – kot zaveznike zahodnih sil so člane AK tudi obravnavali kot izdajalce in obsojali na montiranih procesih – do postopnega delnega priznavanja v kasnejših letih; nikoli pa pripadniki AK niso uživali materialnih ugodnosti, tako kot borci Ljudske armade. Ko so nastopile generacije, ki se medvojnih dogodkov niso spominjale več iz osebnih izkušenj, je zavest o AK preraščala v mit, podoben mitu o obeh poljskih vstajah v 19. stoletju.
Knjigo zaključujejo obsežna časovna preglednica, ilustracije, zemljevidi, seznam kratic, seznam literature in osebno kazalo.
Zbornik ne namerava biti monografija o AK; v njem tudi ni nobenega prispevka, ki bi pregledno prikazal njeno podobo in delovanje. Je mozaik študij, ki z najrazličnejših vidikov podrobno obravnavajo posamezna vprašanja o AK, in naj bi prispevale gradivo za bodočo monografsko obdelavo teme. Bralec, ki tematike ne pozna, si mora s težavo sam ustvariti pregledno podobo AK. To je bila organizacija za civilni in vojaški odpor, ki je, predvsem da bi zaščitila prebivalstvo pred okupatorjevimi represalijami, do leta 1943 delovala v glavnem s sabotažami in obveščevalno, vojaške akcije je izvajala le v časovno in krajevno omejenem obsegu. Pripravljala se je na odločilni udarec ob koncu vojne, ko bi s splošno vstajo pregnala okupatorja in prevzela oblast v državi. Zaradi mednarodnih političnih razmerij in vojnih zavezništev je bila izvedba tega načrta obsojena na propad. Poljsko je zasedla sovjetska armada, ki je skupaj z NKVD razbijala enote AK, aretirala ali likvidirala vodstvo in oficirje, moštvo pa razoroževala ali vključevala v enote pod svojim vodstvom, pa tudi odvažala v sovjetska taborišča ali likvidirala. AK je bila razpuščena 19. januarja 1945; iz preostalih podtalnih struktur se je razvil protisovjetski odpor. Še vse do petdesetih let je posamično prihajalo do oboroženega odpora, ki pa seveda proti NKVD ni imel nobenih možnosti. Vojaško in politično je AK doživela neuspeh; izgorela je v boju proti okupatorju, a si je kljub temu – v tradiciji poljskega uporništva 19. stoletja – s tem utvarila ogromen moralni kapital in mit, ki v Poljakih živi še danes. Zato tudi še ni povsem dozorel čas za njeno celostno in objektivno zgodovinsko obravnavo.

Opis slike: Slovesen nastop uporniške vojske pred cerkvijo ob prisotnosti ljudstva in duhovnikov