Avtor: Vanja Kržan

Jeseniški osvoboditelji so po vojni redčili vrste tudi med športniki. Avgusta 1945. so zahrbtno umorili Alojzija Žvana, člana jugoslovanske olimpijske smučarske reprezentance, ki je zadnjikrat tekmovala v Garmischu februarja 1941. Na fotografiji stoji tretji z desne. Ostali člani reprezentance (od leve proti desni) so še bili: Stanko Ravnik, vodja Drago Cerar, Jože Bertoncelj, Jože Razinger, Tone Klančnik Karel, Gregor Klančnik, Slavko Lukanc in Albin Novšak. Na tekmovanja jih je pošiljala in jih financirala Kranjska industrijska družba (KID). Vsi so bili tudi njeni stalni uslužbenci.
Spomine na svojega strica Alojzija Žvana ter nekaj drobcev iz vojnih in povojnih dogodkov v zvezi s stricem mi je povedala njegova nečakinja Zlata Višnar roj. Langus z Jesenic, ki je še danes ogorčena zaradi stričeve smrti. Bila je njegova najstarejša nečakinja in stric je v marsičem zaznamoval njeno otroštvo in mladost.
»Stric Lojzek (14. 7. 1914) je bil najmlajši otrok v družini mojih starih staršev Terezije in Gregorja Žvana, moja mama Julka pa najstarejša. V družini je bilo enajst otrok, trije so umrli še kot otroci. Oče Gregor se je med prvo svetovno vojno zaposlil pri KID.
Družina je živela na Stari Savi na Jesenicah, blizu graščine. Lojzek je bil na koncu zaposlen kot vodja žerjava. Njegova posebna ljubezen so bila smučišča v okolici Jesenic. Ta so ga privlačevala bolj kot vse drugo. Brez posebnih treningov in trenerjev, saj je bil zaposlen nepretrgoma, je ščasoma postal tekmovalec v smuku in slalomu in končno tudi član jugoslovanske reprezentance.
Z mednarodnega tekmovanja v Garmischu februarja 1941 je stric Lojzek prinesel domov pokal, ki sva ga z bratom Jožetom ogledovala z navdušenjem in spoštovanjem do strica. Do nas mlajših nečakov in nečakinj je bil vedno ljubezniv in srčno dober, zato smo ga imeli vsi zelo radi. Midva z bratom sva si ga vzela za vzornika. Starši so nama kupili smuči in vsi klanci in strmine pod Mežakljo so bili naši. Ko so se kmalu po okupaciji 1941 pojavili gošarji in ko nam je po Jesenicah vlival strah v kosti šef gestapa Druschke, so počasi zamrla tudi smučišča pod Mežakljo. Brat Jože je po vojni smučal še naprej in postal član smučarske skakalne reprezentance.
V veliki meri je zamrlo tudi planinarjenje in smučanje mojega strica Lojza. Pozimi ¹⁹⁴¹⁄₄₂ je gestapo vneto sestavljal seznam vseh jeseniških in okoliških planincev, lovcev in smučarjev. Ti naj bi jih vodili po Karavankah in okoliških hribih in jim kazali pota do partizanov. Franc Konobelj – Slovenko omenja v svoji knjigi, da je bila nemška hajka na Stol 20. februarja 1942.
Vsi planinci in Lojzkovi smučarski kolegi so bili zavedni Slovenci kot tudi Lojzek sam. Nemcev niso nikoli pripeljali do partizanov, pa saj jih ti tudi ne bi čakali. O tem Konobelj piše: »Hajke na Stol dne 20. februarja 1942 se je udeležilo dva tisoč Nemcev skupno z domačimi izdajalci. V tej akciji so sodelovali skoro vsi tedanji jeseniški smučarji. Le sreči, ki jo je četa takrat imela, in pa zmoti nemškega komandanta, ki je akcijo vodil, se je zahvaliti, da ni bilo, razen Jožeta Kodra, ki je padel na vrhu Stola, večjih žrtev.« Po Konoblju so bili torej med drugimi tudi vsi člani predvojne smučarske reprezentance narodni izdajalci!
Stric Lojzek se je od te hajke spominjal le, kako je po nekaj urah prišel do koče, izza okna so se mu smejali poredni obrazi smučarskih kolegov, nikjer pa med potjo niso naleteli na enega samega partizana.
L. 1944. se je poročil s Cilko Tanšek, ki je bila natakarica pri Hrovatovih na Jesenicah. Za politiko se ni nikoli zanimal, saj ga je smučanje še vedno najbolj privlačevalo. V tem času so bili mnogim Jeseničanom dejanja in namere OF že dobro znani in Lojzek se nikoli ni nameraval pridružiti partizanom, najmanj zdaj, ko si je pričel ustvarjati lasten dom.
»Na deželi je bilo lažje za hrano in moj oče je zanjo večkrat zamenjal kromaste žlice ali kuhalnice. Spomnim se, da se je Lojzek aprila 1945 s kolesom odpeljal k bratu Franciju v Šenčur po živež. Na poti domov so ga v Podgori pri Begunjah zajeli partizani in odpeljali. Še isti dan je žena Cilka dobila sporočilo, naj pride na ‘vezo’ v Breznico. Bila je noseča in staro mamo je zanjo skrbelo. Takrat mi je bilo že 15 let, zato me je stara mama prosila, naj Lojzko spremljam. Partizani so jo odvedli v gozd. Nisem vedela, kaj bi počela in kako dolgo ne bo Cilke nazaj. Zato sem hodila po travnikih in poljih. Čezme naenkrat prihrumijo majhni, črni zavezniški avioni, ki smo jim pravili titovci. Tako strah me je bilo, da sem se skrila v senik.
Končno sem zagledala, da prihaja po travniku Cilka. Letala so naju še vedno preletavala, tudi nad Jesenicami so krožili. Hiteli sva domov in prav nič me ni zanimalo, da bi Cilko spraševala, kako je bilo na ‘vezi’, ali je videla Lojzka, kaj je zvedela. Ona pa je tudi vso pot domov molčala. Že med potjo so nama povedali, da je bila bombardirana Stara Sava, kjer smo stanovali. Ko sva se vrnili domov, sem zagledala ogromno jamo na travniku v Hrenovici. Kaj je povedala Cilka stari mami in moji mami, me ni zanimalo, meni nista povedali ničesar.
Lojzka domov ni bilo. Ostal je pri partizanih. Ko je bila konec aprila zadnja nemška hajka na Gorenjskem, so Nemci Lojzka ujeli blizu Podgore, nekje med Begunjami in Tržičem, in zaprli v Šlandrov dom v Radovljici. Moja mama Julka je odšla v glavno pisarno KID prosit ing. Sauerja, naj bi napisal prošnjo, da strica izpustijo iz zapora. Gospod Sauer in njegova žena sta bila zelo dobra in plemenita. Napisal jo je in veseli smo bili, da nam je zdaj stric bolj dosegljiv kot prej, ko je bil pri partizanih in nismo o njem ničesar vedeli.
Toda kako spraviti prošnjo v Šlandrov dom, v postojanko gestapa, vso zastraženo z oboroženimi vojaki? Doma smo tuhtali in iztuhtali. Prošnjo sem skupaj s kruhom odnesla v Lesce h gospej Angeli Pengal por. Šrajevi, ki je bila znanka Lojzkove sestre, moje tete Juste in je znala nemško. Skupaj sva se odpeljali s kolesom do Šlandrovega doma. Dlje kot do oboroženega stražarja nisva prišli, že ta mi je zbujal strah, da sem preplašena strmela vanj. Verjetno je mislil, da sem Lojzeva hčerka.
Prišli sva do gestapovskega uradnika in gospa Angela ga je pregovarjala na vse možne načine. Čez nekaj časa je gestapovec ponudil zamenjavo strica Lojza za orožje, ki so ga med hajko zaplenili partizani. Zato sva nemudoma odhiteli na partizanski štab. Tam pa o tem niti slišati niso hoteli. V največje začudenje vseh pa se je naslednji dan zjutraj stric Lojzek pojavil doma. Pripeljal se je s kolesom. Še bolj smo se začudili, ko je povedal, da ga je izpustil kar – stražar. Verjetno tisti, ki sem ga tako prestrašeno in proseče gledala, medtem ko se je gospa Angelca pregovarjala z gestapovcem.

Opis slike: Družina Žvan – Lojzek sedi mami v naročju

Bilo je tik pred koncem vojne, kljub temu je bil stric Lojzek mobiliziran. Ob koncu vojne so na Jesenicah mobilizirali še veliko drugih mož in fantov. Ali je partizansko vodstvo že pred koncem vojne hotelo narediti čistko med jeseniškimi fanti in možmi? Po tej mobilizaciji so nekatere spustili domov, druge so obdržali, a se večina teh nikoli ni vrnila. Kje, kako in zakaj so jih pobili, nihče od domačih ne ve. Njihova imena se nikoli niso pojavila na spominskih ploščah v spomin padlim borcem.
Stric Lojzek pa se je iz hoste vrnil. Prišla je svoboda. Vsi smo mislili, da bomo pričeli normalno živeti. Toda življenje se je spremenilo v en sam strah, ki nas je tlačil kot mora. Slišali smo za uboje in aretacije, slišali, da ljudje enostavno izginjajo, da se polnijo zapori v Begunjah, da nekateri bežijo čez mejo. Vem, da so mi vse to prikrivali, ker so se bali. Celo tega mi niso povedali, da je čez mejo pobegnil stric Pepi, ki je bil med vojno delovodja v vozovni delavnici v tovarni. Ob koncu vojne se je nekega dne pri njem pojavil ‘novi’ delovodja, zahteval od strica vso dokumentacijo, potem pa ga enostavno spodil domov.

Opis slike: Lojze, član smučarske reprezentance leta 1941

Zaradi pobega strica Pepija so v Begunje zaprli strica Tončka. Pred tem je bil zaprt na Polanah na Mežaklji, potem ko je bil ob koncu vojne prisilno mobiliziran v partizane. Ko so ga spustili iz begunjskih zaporov, mu še doma niso dali miru. Oznovci Brejc, Križnar in Rebolj so se kar vrstili pri njem doma, ga zasliševali, kako je Pepi pobegnil, in ustrahovali še ženo in tri majhne otroke: Brejc je metal pištolo po mizi in grozil Tončku vpričo otrok in žene, da ga bodo ubili. To so ponavljali iz dneva v dan, dokler ni nekega dne Tončkovi ženi Angeli prekipelo: »Dajte nam že enkrat mir, ali pa nas vse pobijte!« Potem so odnehali.
Lojzek in Cilka sta pričakovala rojstvo otroka in se ga kljub vsemu zelo veselila. Pričakali smo tudi prve občinske volitve v svobodi, 20.8. 1945. Spominjam se, da se je stric Lojzek, potem ko je volil, nazaj grede oglasil pri nas doma. Moji mami in stari mami ni mogel skriti veselja in ponosa, ker je dva dni pred tem postal oče sinčka. Kmalu se je poslovil, češ da mora hitro domov.
Pa je padel v naročje oznovcem. Še isti dan so ga odpeljali na OZNO, tako smo domnevali, po stanovanju pa pobrali razne stvari: Lojzkov brivski aparat, aktovko, kolo in celo fotografije. Mar zato, ker mora biti za njim zabrisana vsaka sled? Novi oblastniki so si izbrali svoje prostore v nekdanji Zemljakovi vili v Hrenovici, v krasnem naravnem parku ob tovarni. Podobno kot Zemljakovo so zasedli še druge vile, ki so bile pred in med vojno v lasti uglednih uslužbencev KID, potem pa reakcionarjev in kapitalistov.
Naslednji dan je moja mama Julka odšla na OZNO. Na vratih jo je mogočno sprejel Lado Kersnik z Blejske Dobrave in mama je sklepala, da je po vsej verjetnosti postal član OZNE. »Ali smem prinesti za Lojzka odejo? Samo v kratkih hlačah je bil, ko je moral tako na hitro oditi.« Hotela je dodati še nekaj o mrazu, pa ji je le hladno zabrusil: »On je pa že šel. Je bil ‘ta prav’.«

Opis slike: Poroka 13. marca 1944 – Alojz Žvan in žena Cilka

Kaj pomeni ‘ta prav’ mama ni razumela. Tudi ne, kam je šel. Hvala Bogu, samo da je še živ, smo se oddahnili. Odpeljali so ga torej v Ljubljano, smo menili. No, še dobro, bo vsaj prej sojen in rešen zapora. Upajmo, da so v Ljubljani bolj pravični sodniki od teh jeseniških, ki so ga nedolžnega zaprli.

Opis slike: Jugoslovanska smučarska reprezentanca februarja 1941 – Z leve Stanko Ravnik, Drago Cerar, Jože Bertoncelj, Tone Razinger, Karel Klančnik, Gregor Klančnik, Alojz Žvan, Slavko Lukanc, Albin Novšak

Pričakovali smo ga vsak dan, gotovo v ljubljanskih zaporih hitreje rešujejo sodbe, smo domnevali. Morda pa žena Lojzka le ni bila tako prepričana, da so moža poslali v Ljubljano na hitro in pravično sojenje. Po treh dneh je vstala iz porodne postelje in sama odšla na OZNO v nekdanjo Zemljakovo vilo. Mož mora vendar na delo v tovarno, saj bosta drugače s sinčkom ostala brez sredstev za preživetje. Skoraj začudili so se novi priseljenci vile, zakaj jih Lojzkova žena sprašuje po možu. Mar ne ve, da je hotel zbežati čez mejo? Take pa vedno takoj ustrelijo, ker so izdajalci domovine.
Vendar se hočejo pokazati velikodušne in zveste v službi domovine, zato Lojzki po mučnih zasliševanjih izročijo potrdilo o moževi smrti. Žena je v tistih trenutkih težko dojela, kaj se dogaja, zato je opazila šele doma, da so zapisali dan smrti 19.8., to je dan pred volitvami, ko je bil mož še doma. Vse skupaj je torej ena sama laž: to, da naj bi hotel zbežati, še več, da je umrl en dan pred tem, ko so ga odpeljali. Resnice o moževi smrti in vzroka pa ni zvedela nikoli. Tudi ne, kam so vrgli njegovo truplo. Tako vsakdanje in banalne stvari so novi oblastniki reševali z izdajanjem potrdil o smrti, pa še to samo izjemoma.
Nekaj dni kasneje smo opazili vsem Jeseničanom dobro znanega Franca Konoblja – Slovenka, ki se je peljal mimo naše hiše na Lojzkovem kolesu. Torej je tudi on eden od tistih, ki so našega Lojzka krivično obsodili in spravili s poti? Moja mama, ki je vsak dan bolj spoznavala prevare komunističnih osvoboditeljev, je Konoblju zaklicala, če bo Lojzkova žena dobila kolo in ostale stvari nazaj. Konobelj je samo vprašal: »Kašn’ kolo?« Mama pa: »Saj se na njem peljete.« Mamina drznost, saj so se Konoblja vsi izogibali, ga je osupnila. Brez besed se je odpeljal. Čez kakšen teden je Cilka dobila od policije obvestilo, da lahko pridemo po kolo.
Boleči spomini na Lojzkovo smrt so se spet osvežili po več letih. Vile nekdanjih kapitalistov po Hrenovici so začeli rušiti. Tudi Zemljakovo. Treba bo graditi nove obrate in zaposliti vedno več delavcev, ki so se valili na Jesenice z juga države.
Kar na lepem se je pričelo šušljati, da so bile stene v kleti Zemljakove vile oškropljene s krvjo. Tisti, ki so jim te govorice prišle na uho, niso podvomili o resničnosti teh besed. Tudi pri nas doma ne. Predolgo smo živeli v laži, zdaj pa resnica prihaja na dan, čeprav strašna. Zdaj smo vedeli, da so Lojzka in Bog ve koga še, pred smrtjo pretepali in mučili. Kam le so zmetali njihova trupla?
Pa se je razkrilo tudi to. Čez nekaj časa je vratar v tovarni, g. Grilc iz Žirovnice, ki nas je dobro poznal, zaupno prišel k naši mami in ji povedal, da so v Hrenovici delavci pričeli izkopavati teren za nove predelovalne obrate. Pri kopanju so naleteli na okostja kakih desetih trupel, na kraju, kjer je od bombardiranja ostala jama. Če kdo od nas hoče, lahko pride pogledat … Kdo naj bi šel in kdo bi sploh lahko prepoznal Lojzkove kosti? Zelo smo si želeli, da bi končno imeli njegov grob v blagoslovljeni zemji. Lojzka bi lahko prepoznali edinole po zobovju, ker je imel zlate krone kot takrat redkokdo. Nihče drug, edino moj brat Jože je bil pripravljen, da gre gledat okostja. Toda čeljusti z zlatimi kronami ni našel.
Ne vemo, kam so zmetali okostja teh žrtev, niti ne, ali je bilo med njimi stričevo. Na Jesenicah pa še živi človek, ki bi to vedel … Vendar molči kot grob. Kriminalisti pa, ki naj bi raziskovali povojna grobišča, ga pustijo v miru. To pripoved sem povedala v spomin na našega dragega strica Lojzka.«