Avtor: Jožko Kragelj

Ko so se pojavili prvi partizani na Primorskem, so jih ljudje imenovali četnike. Na kapah so imeli slovensko trobojnico brez zvezde. V ljudstvu so vzbudili navdušenje. Dvajsetletno preganjanje pod fašizmom je klicalo po vstaji. Geslo »Smrt fašizmu – svoboda narodu« je vžgalo. Kdo ne bi hrepenel po svobodi po tolikem zatiranju? Mladi fantje so se navdušeno odzvali in šli v gozdove. Kot junak je takoj zaslovel Janko Premrl-Vojko iz Šembida na Vipavskem. Znano je bilo, da je član fantovske Marijine kongregacije. Možje, ki so bdeli nad primorskim ljudstvom, pa so se začeli zanimati, odkod to gibanje, kdo to vodi. In ko so zvedeli, da je v ozadju komunistična partija, so opozarjali ljudi, naj bodo previdni in naj ne nasedajo temu geslu. To pa je vzbudilo pri gibanju odpor. Tisti, ki so klicali smrt fašizmu, so začeli prinašati smrt našim ljudem, narodnjakom, ki so ljudstvu odpirali oči in opozarjali, naj ne nasedajo lepim besedam in geslom. Padali so ugledni možje, očetje številnih družin. Že junija 1943 so v Dornberku ubili Ivota Brica, ki je bil dolgo let duša prosvetnega dela na Vipavskem. Fašisti so ga dvakrat konfinirali, zdaj pa so nenadoma razglasili, da so ubili izdajalca naroda. Bil je oče sedmih otrok. za njim so jeseni 1943 v Mirnu ubili učiteljico Vero Lestan, 31. januarja 1944 so Črnem vrhu nad Idrijo ubili Marijo in Katarino Čuk ter Frančiško Ozbič, julija 1944 v Ladrah pri Kobaridu Franca Sovdata, očeta šestih otrok. V Žapužah pri Ajdovščini so prav tako julija 1944 odpeljali Brecljevega očeta in tri otroke ter jih v gozdu pobili. V začetku 1945 je v Velikih Žabljah padel Ciril Lisjak, oče desetih otrok. Tudi duhovniki so nenadoma postali »sovražniki ljudstva«. V Podsabotinu so 1944 ubili župnika Alojzija Obita, iz Kanala so odpeljali upokojenega duhovnika Antona Piska in ga 1944 ubili v Gorenji Trebuši. Brezna po Trnovskem gozdu so začela sprejemati nedolžne žrtve. Po zakotnih vasicah so o ljudeh odločali samozvani sodniki, ki so se prelevili v ljudsko sodišče. Namesto fašistov so padali naši ljudje. V Cerknem je prišlo do tragedije, ki je februarja 1944 vzela življenje kaplanoma Piščancu in Slugi in 13 župljanom. Na vse to pa so »osvoboditelji« razglašali: Žrtve morajo biti! In v ljudeh se je iz prvotnega veselja prebudil strah. Tuji ljudje so zavladali nad našimi fanti in možmi, ki so šli v gozdove s pravim namenom, da se otresejo tujega jarma. Na kapah so morali zamenjati trobojnice z rdečo zvezdo, poslušati so morali komisarje, ki so jim govorili o Stalinu, rešitelju narodov, o komunistični partiji, ki postaja voditeljica slovenskega naroda. In kdor se ni strinjal z njihovim naukom, je postal nenadoma izdajalec in sovražnik ljudstva. Nastala je zmeda, nezaupanje med ljudmi. Začeli so se bati drug drugega. Pojavilo se je sovraštvo. Izginila je enotnost. In prav to je hotela ustvariti partija. Najti umetnega sovražnika. Kar so domači terenci rekli, so tuji komisarji izvajali. In izginjali so nedolžni ljudje. Vsepovsod: na Vipavskem, Goriškem, v Brdih, po Banjški planoti, na Idrijskem in Tolminskem. Gorenja Trebuša je postajala grobišče. Kdor je preživel, danes hvali Boga, da se je rešil teh krempljev, ki so bili nenasitni. In danes z nekim strahom pripoveduje svojo zgodbo. Tako življenjsko zgodbo nam je povedala tudi Marija Rijavec - Bavčar, ki je dočakala 83 let in živi na Gradišču pri Ajdovščini s svojo drugo hčerko Hermino, ki je po poklicu logopedinja:

Opis slike: Rojstna hiša Marije Rijavec

»Rodila sem se v Soški dolini, v Avčah nad Kanalom. Moj oče Anton je prišel iz Lokovca. Bil je invalid, po poklicu pa mizar. Delal je po hišah. Z denarjem, ki ga je zaslužil, je kupil hišo pri Zanutovih, kjer so imeli tudi mlin. Hiša je nekoliko oddaljena od vasi, na samem, pri potoku Avščku. Tudi kraju so rekli V Avščku. Mi pa smo bili Lokovčanovi. Pri Pirčevih, blizu cerkve, je oče spoznal dekle Frančiško Lango in se z njo poročil. Imela sta šest otrok, štiri sinove, mene in še eno hčerko, ki pa je majhna umrla. Oče je obdržal mlin, ki je v vojnem času postal pravo bogastvo, hkrati pa zatočišče za srečanja in tajne pogovore. Otroci smo rastli in očetu pomagali po svojih močeh. Tudi na ušesa smo vlekli, kar so ljudje pripovedovali. Že pred padcem fašizma so začeli šušljati, da se v Graščah nad mlinom dogajajo čudne reči. Ljudje so izginjali. Ko so se pojavili partizani, so Italijani vse štiri brate poklicali v vojsko. Ostala sem sama s starši. Po kapitulaciji Italije so Nemci zasedli vse važnejše kraje v Soški dolini. Iz Kanala je k nam zahajal mlad fant Stanko Murovec. Po poklicu je bil mehanik, a je bil v službi na občini kot občinski sluga. Med nama je vzplamtela ljubezen. Z njim sem zanosila. Sklenila sva, da se poročiva. Z župnikom Močnikom sva se že dogovorila za oklice in za dan poroke. Tudi 13. februarja 1944 je bil Stanko pri nas. Vstopili so partizani in mu ukazali, naj gre z njimi. Nič ni pomagal izgovor, da se namerava poročiti. Mislila sem, da so ga odpeljali, da se jim bo priključil v borbi. Saj se je že večkrat zgodilo, da so prišli po kakšnega moškega, ki je ostal doma. Čez nekaj dni pa je stopil v našo hišo drug partizan, ki je nosil obleko mojega fanta. Zgrozila sem se. »Kaj se je zgodilo?« sem vprašala. »Ali ste ga ubili?« Tajil je. Sama ne vem, kaj sem v tistem razpoloženju in obupu izdavila iz sebe. Gotovo besede obsodbe. 2. aprila 1944 so namreč stopili v hišo trije partizani in mi ukazali, naj grem z njimi. Bila sem v osmem mesecu nosečnosti. Nič niso pomagale očetove besede, niti mamine prošnje. Morala sem z njimi. Eden izmed treh se je pokazal človeka, ki je videl moje stanje. Rekel mi je, da gremo v Gorenji Avšček k Rimeščku, kjer se bo odločilo, kaj bo z mano. In ko smo dospeli do hiše, je stopil z gospodarjem Štefanom v izbo, kjer sta se nekaj časa kregala. Štefanova žena pa mi je ponudila kavo in rekla: »Na, popij, saj je ne boš več!« Iz teh besed sem sklepala, kaj nameravajo z mano. V tej hiši so namreč odločali o usodi ljudi. Nekaj dni pred tem so peljali mimo naše hiše domačinko šiviljo Olgo Jericijo in njeno prijateljico 17 letno Klavdijo Madon. Nista se več vrnili. Govorili so, da so ju s kamni pobili. Bo tudi z mano tako? Na vse sem bila pripravljena. V tistem strahu in zmedi sem postala apatična. Gospodar Štefan je ukazal, naj me peljejo naprej. Ponoči so me odpeljali na Banjšice v vasico Krvavec v neko kmečko hišo, kjer so me imeli pod stražo. Pojavili so se razni komandanti, me ogledovali in nekega dne so mi dali list, naj podpišem. Nisem vedela, kaj je pisalo na njem. Podpisala sem. Nato so me naložili v gnojni koš, vpregli vola in me ponoči odpeljali v Čepovan. Tam me je srečal sosed – partizan, ki mi je zaničljivo rekel: »Zdaj nam pa ne boš več ušla!«
Iz Čepovana sem morala z njimi peš čez Kobilco v Gorenjo Trebušo, na Ugalce, od tam pa v Vojščico. Pri velikem kmetu Vojščičarju je bila komanda mesta Idrija. Vsak premožen kmet je imel takrat tudi bajto in bajtarje, ki so mu pomagali pri delu. Bajto jim je dal za stanovanje.
Vojščičarjeva bajta pa je takrat služila za zapor, v katerem je bilo več kot deset ljudi. K njim so dali tudi mene. V tej družbi sta bila Ažman in njegova žena iz Bohinja, kjer sta imela gostilno. Dolfka iz Orehka, Ivanka iz Dolenjih Ravni pri Cerknem, Marija iz Idrije, Ida iz Gorice, Eta iz Trsta, žena brigadirja kvesture, Vera iz neke gostilne v Solkanu, Fani iz Ajdovščine, dve ženski iz Železnikov in Milka iz Črnega Vrha. Ko so Milko odpeljali, mi je dala za spomin žlico, ki jo hranim še danes. Vsi so bili v veliki sobi. Mene, ki sem bila noseča, pa so dali v »kamro« – sobico zraven, kjer je bila železna »branda« z nekaj slame in ovsenimi plevami. Vsak je pripovedoval svojo zgodbo o aretaciji, nihče pa ni vedel, zakaj so ga odpeljali in zaprli. Dnevi so se po polževo vlekli. Osmi mesec nosečnosti je opozarjal, da se zdaj zdaj lahko kaj zgodi. Bili so toliko človeški, da so pri Vojščičarju naročilu, naj mi dajo vsak dan liter mleka.
Nekega dne se je v daljavi zaslišalo streljanje. Stražarji so odpeljali vso skupino, razen mene, v bližnji gozd v zavetje in tam čakali, da je šla nevarnost mimo. mene pa sta dva stražarja posebej odpeljala pod neko skalo, kjer je bila votlina. Stražarja sta bila Borovničar in Lahajnar iz Ponikev. S seboj sta vzela kramp in lopato. Ko sem to videla, sem pomislila: Ubili me bodo! S seboj sem imela star molitvenik, ki mi ga je dala neka žena pri Vojščičarju. Nosi naslov »Mašne in obhajilne molitve za pobožne kristjane«. Izdal ga je Janez Giontini v Ljubljani. Nosi tretji natis. Molitvenik hranim še danes. Pri votlini sem zagledala skopano jamo. Stražarja sta nalomila nekaj vej in jih nastlala na tla sebi in meni ter sedla. S tem je zame začel nov zapor v naravi, ki je trajal enajst dni. Nekega dne je prišel komandant, ki je bil sodnik za zapornike. Gledal me je. Videl je, da se bližajo dnevi poroda. Videl je tudi molitvenik, ki sem ga držala v roki. Morda se je takrat spomnil na molitvenik, ki ga je videl pri svoji materi. Zato me je vprašal: »Kakšne želje imaš?« Presenetil me je z vprašanjem. »Nimam nobenih želja,« sem mu odgovorila. Še bolj me je presenetil, ko je vprašal: »Morda bi želela iti k spovedi?« Temu vprašanju sem se začudila in rekla: »To pa rada!« »Dobro!« je rekel. »Stražarja te bosta odpeljala v cerkev in bosta poklicala duhovnika.«
In te njegove besede so se uresničile. Stražarja sta me spremljala v cerkev. Poklicala sta župnika Jeklina in sem se pri njem spovedala. Bil je 4. maj. Mi je Marija to izprosila? In 5. maja sem rodila hčerko v tisti ozki sobici v Vojščičarjevi bajti. Gospa Ažmanova mi je priskočila na pomoč. Naslednji dan je prišla tudi babica, ki je prinesla nekaj zasilnega perila. Kaj bo zdaj s tem otrokom, so se vsi spraševali. Bi ga krstili? Zopet čudo. Komandant se je ponudil za botra, a je moral prav tisti dan nekam drugam. Deklico so krstili 8. maja 1944. na ime Marija-Karla. Boter je bil stražar Maks, doma s Kneže, botra pa Štefka Prijatelj, iz Sodražice. Nekaj pa je bilo narobe. Klicali so me na komando mesta in mi očitali, da sem izbrala italijansko ime Karla. Zadevo je rešila gospa Ažmanova, ki je verjetno vedela, kaj pomeni Karla. Rekla je, da bomo deklico klicali Dragica in s tem je bila zadeva rešena. Vesela sem bila, da je bil otrok krščen. A kaj zdaj s tem otrokom? Kako bo živel v tej gneči ljudi? Tudi to zadevo so še kar ugodno rešili. Mene so obsodili na prisilno delo za nedoločen čas in sta me dva stražarja odpeljala k drugemu kmetu – Žgavcu, kjer sta bivala dva stara človeka. S tem sem zaživela bolj dostojno življenje. Pomagala sem jima, a sem bila vedno pod nadzorstvom. Tu sem z otrokom preživela poletje in jesen. Pozimi pa so mene in druge odpeljali proti Čepovanu. Bil je tak mraz, da so deklici med potjo zmrznile pleničke, meni pa stopala. Vse smo skušali odtajati v hladni vodi. Zvedeli pa so, da so se v Čepovanu pojavili Nemci in smo se morali vrniti. Jaz sem ostala z deklico nekaj časa v Mrzli Rupi, nato sem se vrnila k Žgavcu. Pozneje sem morala napraviti isto pot do Čepovana, kjer sem ostala en mesec blizu vasi. Februarja 1945 pa me je čakala pot iz Čepovana v Trebušo in nato po cesti v Cerkno. Tam sem srečala drugo skupino zaprtih ljudi iz raznih krajev, tudi z Gorenjske. Bližala se je zadnja nemška ofenziva; ker so se bali napada na Cerkno, so nas odpeljali proti Zakrižu. Mene so sicer vprašali, če poznam koga v Cerknem, da bi tam ostala z otrokom. Ker nisem nikogar poznala, sem rekla, da poznam neko žensko v Ravnah. Zato mi je komandant ukazal, naj grem iz Zakriža naprej po cesti proti Ravnam. Druge pa so zapeljali v gozd in jih postrelili. Slišala sem to streljanje.
V Dolenjih Ravnah me je sprejela Ivanka, ki sem jo spoznala pri Vojščičarju in so jo tam izpustili. Pri njej sem s svojim otrokom dočakala konec vojne. Dali so mi prepustnico in sem se 15. maja 1945 z otrokom peš vrnila domov. S tem so se končale postaje mojega križevega pota.«
Marija se je leta 1948 poročila v Ajdovščino. Od njenih domačih živi danes samo en brat v Kanadi. Hčerka Marija Karla, ki je rastla in se vzgajala v »socialističnem raju«, pa je odšla k svojemu stricu v Kanado, kjer se je poročila.

Opis slike: Mati in hči

V krstni knjigi župnije Vojsko nad Idrijo je vpisan krst te deklice, ki je bila rojena v partizanskem zaporu. Kot boter je zabeležen Maksimilijan Kogoj, kmet s Kneže, kot botra pa Štefka Prijatelj, babica, iz Sodražice. To je tudi dokaz, da so bili med partizani ljudje, ki so bili verni in se niso borili za partijo, ampak so šli v gozdove, da bi se borili proti tiraniji fašizma. V njih je ostala narodna in tudi krščanska zavest, da niso bili pripravljeni slepo pobijati ljudi, ki so bili nedolžni. Zato je tudi Marija Rijavec ostala živa s svojim otrokom. Z bolestjo se sicer spominja svojega križevega pota iz mladih let, ko je videla toliko gorja in krivic. Rada odpušča vsem in želi, da bi se nikdar več ne dogajalo kaj takega med slovenskimi ljudmi.