Avtor: Ivanka Kozlevčar, Anka Koman

Zdaj že pokojna prijateljica Marija Brunček mi je v času hude smrtne bolezni večkrat pripovedovala o svojem življenju. V razgibanem vojnem in povojnem času je bilo polno težav in preizkušenj, ki so bile za občutljivo mlado dekle večkrat kar pretežke. Premagovala jih je zaradi nerazvajenosti, ljubezni do učiteljskega poklica in ne nazadnje tudi trdne vere, v kateri je bila vzgojena in ki ji jo je potrjevalo življenje. Pripovedovala mi je o mori, ki je legla nanjo, ko se je zaradi uradnega pritiska morala odločati med opustitvijo verske prakse in opravljanjem učiteljskega poklica, ki ga je nosila v sebi. Bog ve, koliko truda jo je stalo, da je versko prakso opravljala čim manj opazno, v svojem učiteljevanju pa naredila čim več dobrega. V pripovedih o svojem službovanju na Primorskem v Čadrgu in nato v Kobaridu je omenila usodo zelo sposobne učiteljice Anke Komanove, s katero sta učili skupaj v Kobaridu. Anko so kot neprimerno enostavno izobčili iz učiteljskih vrst, čeprav je malo prej dobila priznanje kot zelo dobra učiteljica. Marija je o njenih človeških in učiteljskih lastnostih pripovedovala same lepe stvari, zato sem se odločila, da gospo Anko obiščem, jo podrobneje spoznam in zapišem njeno zgodbo.
Gospa Komanova živi v Domu dr. Janka Benedika v Radovljici. Čeprav je stara nad devetdeset let, je še zmeraj živahna in uglajena gospa, ki lahko gladko govori in ima nepričakovano dober spomin. Po materini veji je potomka stare tiskarske družine Kleinmayr, ki je začela svojo tiskarsko kariero v Württembergu in za tiskarske zasluge dobila tudi plemiški naslov. Po očetovi strani pa je potomka narodno zavedne koroške družine. Njena zgodba je zanimiva, saj razkriva usodo slovenske učiteljice, ki je z ljubeznijo opravljala svoj poklic v vsakršnih okoliščinah, vendar jo je oblast kljub lojalnosti in nepolitičnosti zavrgla; njeni spomini pa vsaj nekoliko osvetljujejo razmere v Starem trgu ob Kolpi, kjer je službovala pred vojno in med vojno, in na Primorskem. V Starem trgu je bil med njenim službovanjem župnik Alfonz Jarc, kaplan pa Viljem Savelli. Leta 1949 sta bila na - kot vse kaže - montiranem procesu v Črnomlju še z dvema drugima obsojena na smrt ( prim. Palme mučeništva, MD 1994; Marija Jarc, Alfonz Jarc iz Ajdovca, Buenos Aires 1987; Anton Vovk, V spomin in opomin 2003; Janko Maček, Poljanska dolina ob Kolpi - med nakovalom okupatorja in komunističnim kladivom, Zaveza št. 27; trije članki v Slovenskem Poročevalcu: Med vojno izdajalca, po osvoboditvi hujskača proti ljudski oblasti, 23. 2. l949; Župnik Jarc in Savelli priznata, da sta zavestno služila okupatorju in rovarila proti ljudski oblasti, 24. 2. 1949. Župni upravitelj Viljem Savelli, župnik Alfonz Jarc ter sokrivca Pavel Cvetko in Marija Šmalcelj obsojeni na smrt z ustrelitvijo, 25. 2. 1949). Ta proces kar kliče po objektivni presoji (na neresničnost nekaterih obtožb je pokazal že Janko Maček), zato je dragocen vsak prispevek, ki bi zadevo kaj osvetlil. Leta 2000 je ob prenovitvi in dozidavi osnovne šole v Starem trgu izšel Zbornik zgodovine šolstva v Poljanski dolini ob Kolpi (1820–2000). V njem je kar nekaj podatkov o delovanju osnovne šole v tem kraju in spominov učiteljev in učencev na dogodke tudi v vojnem času. Zanimivo pa je, da nobeden niti z besedo ne omeni obeh duhovnikov, čeprav je vsaj župnik Jarc devet let pomembno deloval v tem kraju in seveda tudi v šoli. Oba duhovnika pa sta na fotografiji prvoobhajancev, t.j. učencev iz prvega razreda leta 1943. To da misliti, da je bila usoda teh dveh duhovnikov še tedaj tema, o kateri se je molčalo. O delovanju šole med vojno je nekaj podatkov v splošnem pregledu, spomine pa sta napisali tudi obe učiteljici iz tega časa Anka Koman in Vilma Šterk. Iz njunih spominov je razvidno, da sta vztrajali v skrajno težkih okoliščinah, ko nista imeli ne papirja ne pisal, vendar sta se nekako znašli in otroke učili, kolikor sta mogli.
Gospa Komanova nerada govori o drugih razmerah, češ da je vesela, da je prišlo do pomiritve in ne bi rada povzročila karkoli negativnega. Kljub temu je vendarle pristala na to, da je pri pripovedovanju svoje zgodbe povedala nekaj tudi o času v Starem trgu. V njeno pripoved sem v oklepaju na določena mesta vstavila to, kar so o tem povedali drugi. Tu se začne njena pripoved.
Moja starša sta se priselila v Radovljico še v stari Avstriji 1904. leta. Tedaj je oče dobil službo na katastru. Doma je bil z Brnce pri Beljaku, s kmetije. Tam se je seznanil s svojo bodočo ženo, hčerko profesorja Julija pl. Kleinmayra, slavista in zgodovinarja, pisca Zgodovine slovenskega slovstva 1881. Kleinmayrovi so tam imeli hišo, nekakšen vikend bi danes rekli, kamor so prihajali na počitnice. Oče je ostal v Radovljici tudi po kapitulaciji Avstrije, ker je bil zaveden Slovenec. Otrok nas je bilo pet, dva fanta in tri dekleta. Skoraj vsi smo imeli domoljubna slovenska imena. Starejši brat Viljem je hodil na škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Dobil je revmo, ki mu je prizadela srce, in je še mlad umrl. Bil je sedem let bolan. Mlajši brat Boris je bil duhovnik. Najprej je bil kaplan v Metliki in nato na Brezovici pri Ljubljani. Po župnikovi smrti je bil kaka dva meseca celo župnik. Potem v življenju nikoli več ni bil župnik. Po vojni je šel za begunci na Koroško. Družina dolgo ni vedela, če je živ in kje je. Sestra je sicer šla na Brezovico pogledat, kaj je z njim, pa je zvedela samo to, da je odšel za begunci. Čez dolgo časa nam je teta z Brnce povedala, da je za praznike prišel pomagat župniku; tako smo zvedeli vsaj to, da je živ. Odšel je v Argentino (1948) in se prvič vrnil v Evropo na Koroško (1972) za 40-letnico mašništva. Takrat sva se srečala ( prvič po poletju 1941, saj kasneje Bela krajina še poštnih zvez ni imela več) in je povedal, da je bil v Vetrinju. Do takrat nisem nič vedela, kako je bilo z njim, takrat pa mi je pravil in pravil. Kasneje se je še enkrat vrnil, in to v Slovenijo, in imel na Brezjah zlato mašo (1982). Umrl je v Argentini v Mar del Plati 18. maja l999. Nobeden od domačih ga ni spremljal k zadnjemu počitku pod tujo rušo, to je bilo za nas boleče.

Opis slike: Komanovi – Sedijo mama, novomašnik Boris in oče, stojijo Milena, Anka, Viljem in Vera

Moja starejša sestra Vera je bila učiteljica, nazadnje je učila v Bohinjski Bistrici. Mlajša sestra Milena pa se je učila kuhanja in šivanja, da bi lahko gospodinjila bratu duhovniku. No iz tega ni bilo nič in je ostala pri starših, dokler niso mene vrgli iz službe in se je morala zaposliti, da smo se lahko preživljali, ker sem bila v breme svoji družini. Že prej je naredila mojstrski izpit, da bi bila samostojna šivilja, pa to tedaj ni bilo mogoče. Dobila pa je delo v Almiri v Radovljici.
V šolo sem začela hoditi še v stari Avstriji 1918. leta. Spominjam se, kako smo zamenjali berila, ker je bila v starih berilih avstrijska himna. Ravnatelj je bil Slapšak Julij. V osnovno šolo sem hodila osem let, nato pa še eno leto v meščansko šolo v Škofji Loki. Potem sem šla na učiteljišče k šolskim sestram v Maribor. Tam je bila že moja starejša sestra. Učiteljski študij je tisto leto trajal pet let in obljubljali so nam, da bomo zato lažje dobili zaposlitev. V resnici pa sem morala na službo čakati pet let. Vmes sem en mesec dobila iz posebnega fonda honorarno zaposlitev v Begunjah. Prvo redno zaposlitev sem dobila v Starem trgu ob Kolpi. Takrat sem tja potovala dva dni, prvi dan popoldne do Ljubljane, naslednji dan pa navsezgodaj z vlakom do Črnomlja (vožnja je trajala približno pet ur), od tam pa s poštnim vozom, ki je čakal pred hotelom Lakner, v Stari trg. Tam so me prijazno pričakali vsi učitelji, tudi iz okolice, ker so imeli na enorazrednicah ob četrtkih prosto. Bilo je meseca maja 1937.
Ob mojem prihodu smo bili na šoli štirje učitelji, že jeseni pa so drugi trije odšli, tako da sem v začetku novega šolskega leta bila en mesec sama na šoli in sem morala opravljati tudi upraviteljske posle, ki so mi potem ostali ves čas službovanja v Starem trgu, to je štiri leta pred vojno in štiri med vojno. Šolska stavba je bila kar dobra. Imela je dve učilnici in stanovanja za učitelje. Jaz sem imela sobo in kuhinjo in pisarno za upraviteljska opravila. Imeli smo dosti učil in tudi knjig. Težave so nastale z okupacijo. Do konca šolskega leta smo imeli pouk še v šoli, v naslednjem šolskem letu ( ¹⁹⁴¹⁄₄₂) pa smo se morali konec aprila zaradi italijanske posadke v šoli izseliti in pouk smo imeli do konca šolskega leta v sosednji vasi Predgrad v gradu. Potem so pa ugotovili, da tja ni varno hoditi, ker smo pod partizansko kontrolo, in smo se v naslednjem šolskem letu zopet vrnili v Stari trg. Dali so nam na razpolago veliko sobo v delu Starega trga, ki se imenuje Močile. Tako je ostalo tudi po kapitulaciji Italije, ker so imeli partizani v šoli komando mesta. Starši so prvo leto rekli, da otroci v prvi razred ne bodo hodili, ker je pozimi mraz in nevarno in da jih bodo že doma naučili brati. Potem pa iz tega ni bilo nič in so otroke kljub nevarnostim spet redno pošiljali v šolo.
Italijani so se sprva kazali prijazne. Pustili so nam slovensko šolo, Kočevarjem so pa nemško vzeli, zato so bili zelo užaljeni in so se bili še bolj pripravljeni preseliti. Toda Italijani so bili mačke. V šoli so postavili stražo in zahtevali rimski pozdrav. Navadno se je dalo tudi brez tega, stražar ni posebno gledal, kako je kdo pozdravil. Bilo je 26. julija 1941. leta, ko je prišel učitelj iz sosednje šole po pošto. Takrat je stražar vztrajal pri rimskem pozdravu. Učitelj se je izgovarjal, da bo pozdravil potem, ko se bo vrnil. Peljal ga je pred oficirja, ki ga je tako klofnil, da sem mislila, da ga bo »fental«. Take stvari so povzročile, da so imeli ljudje do njih sovražen odnos ne samo zato, ker so bili okupatorji.
Partizani so se v našem šolskem okolišu začeli pojavljati v začetku 1942. leta. Kmalu se je začelo zelo zares. Bila je nedelja 17. maja 1942 v Predgradu. Fletno smo se igrali z otroki, ko pridejo starši in otroke napodijo domov, češ da so prišli četniki. Tako so tedaj še rekli partizanom. Res so se vsi hitro poskrili po hišah, nekdo pa je menda šel povedat Italijanom. (O tem piše Ivan Maček. Prišli naj bi po zidarja Kumpa, ki je v strahu pohitel v Stari trg). Pridrveli so v Predgrad in odpeljali štiri moške, ki so jih našli, v Stari trg. Celo noč so jih zasliševali in pretepali, zjutraj pa so jih peljali na hrib, od koder se lepo vidi Predgrad, in vse štiri ustrelili. To je bilo 18. maja 1942. Bili so popolnoma nedolžni in niso imeli nobene zveze s partizani.
Prvega junija 1942 je bil napad na Stari trg. Takrat je bila šola že preseljena v Predgrad. Stari trg so mislili napasti že prej, pa so jih ljudje preprosili, naj počakajo zaradi prvega obhajila. Pa tudi verjeli nismo dosti, saj pri nas ni bilo toliko partizanov in smo mislili, da govorijo kar tako. Takrat pa so prišli na pomoč partizani s hrvaške strani. Napadli so zgodaj zjutraj, ko so bile straže še dremotne in so jih pobili, tako da so prišli v Stari trg. Potem pa so boji trajali cel dan in bi zmagali, da ni ob štirih popoldne prišla pomoč iz Črnomlja. Tisto poletje in jesen so internirali zelo dosti ljudi (po ES 196). Italijani so rekli, da jih bodo tako obvarovali pred partizani. Ženske so v Predgradu prihajale k meni in jokale, kje so njihovi moški. Seveda jaz nisem nič vedela, vendar sem jih potroštala, čeprav sem bila tudi sama kljub letom bolj otrok kot pa zares pameten človek. Belokranjci so zelo ljubeznivi ljudje, pa so se ti na rami zjokali in malo jim je odleglo. Prej so hodili tarnat k župniku, zdaj si pa zaradi Italijanov niso upali v Stari trg, ki je bil utrjena postojanka. Kasneje po italijanski kapitulaciji pa tudi ne, ker so se čutili opazovane in se je druženje z duhovniki zdelo partizanom sumljivo.
V času mojega učiteljevanja je bil župnik v Starem trgu Alfonz Jarc. Bil je zelo gospodaren, preudaren in delaven. Da se je lahko preživljal, je obdeloval polje. Pri sebi je imel še sestri, mater in osirotelega nečaka. Po italijanski kapitulaciji smo imeli pravo naturalno gospodarstvo, ker nismo imeli plač. Meni so ljudje kaj prinesli, če drugega ne pa nekaj krompirja. Morda so se dogovorili med seboj ali pa jim je župnik rekel, da nimam kaj jesti. Bilo je pravo božje varstvo, čisto nič me ni skrbelo, kaj bom jedla. Dopoldne sem imela pouk, opoldne sem si pa pri gospodinji kaj skuhala na njenem štedilniku. Župnišče in šola, v kateri je bila komanda mesta, si stojita nasproti, tako da je bil župnik popolnoma na očeh in vsaj po kapitulaciji Italije lahko nadziran. Partizanom je dal na razpolago sobo in tudi jesti, kolikor je pač imel.

Opis slike: Anka v Starem trgu med učenci, zadaj župnik Alfonz Jarc

Kaplan Viljem Savelli je prišel v Stari trg 1941 po vrnitvi iz pregnanstva v Srbiji. Bil je glasbeno izobražen in je tudi sam uglasbil več pesmi. V Starem trgu smo imeli res slabo petje. Pevovodja je bil zelo star in človeku je šlo na smeh, če si ga gledal, kako maha. Savelli je takoj začel zbirati pevce in izuril zbor, da so imeli res dobro petje. Dvakrat so peli tudi Pasijon. Ko je pred leti prišel v Slovenijo iz Argentine gostovat z zborom njegov brat, sem ga šla pozdravit. Ob tej priložnosti sem ga vprašala, če je dobil kako zapuščino po bratu. Odgovoril mi je, da nič, ker so vse sežgali. Do 1946 sta bila še oba duhovnika v Starem trgu, potem pa so Jarca prestavili v Dragatuš, Savellija pa v Koprivnik na Kočevsko. Tam so ju čez dve leti aretirali in pod hudimi obtožbami februarja 1949 obsodili na smrt. Sama sem tedaj učila v Kobaridu. Za proces sem zvedela iz časopisa. Nanj me je opozorila znanka, češ, ali ni to iz tistih krajev, kjer si ti učila. Presunilo me je. Če drugega ne, se pojavi vprašanje, kako da so to napravili šele tedaj; če bi bila res taka izdajalca, so ju imeli vseskozi na očeh. Gospod Jarc je bil lojalen. Ko je nastopila nova oblast, je oznanil, da moramo zakonito oblast spoštovati, razen v stvareh, ki so proti naši vesti. Mislim, da so se ju hoteli znebiti, ker sta imela velik ugled med ljudmi. Po izjavi Katarine Stefanec, ki je bila tudi obsojena na procesu, so se pevke in članice Marijine družbe res pogovarjale med seboj o hudih dogodkih, ki so se zgodili, vendar so zelo pazile, da ne bi rekle kaj takega, kar bi povzročilo nove žrtve na eni ali drugi strani. Nasprotniki komunizma so se po italijanski kapitulaciji skrivali, kasneje je bila v Predgradu domobranska postojanka. Ob koncu vojne so se umaknili. Mnogo je bilo vrnjenih in pobitih. Žrtve okupatorjev imajo svoj spomenik na šoli in jih je približno trideset, žrtve revolucije pa imajo od lani spomenik na nasprotni strani v obliki kapelice in jih je nekaj nad sedemdeset, od tega jih je bilo približno štirideset pobitih po vojni 1945. Protiokupatorsko razpoloženje je bilo sicer močno, vendar ljudje dvojnega pritiska niso vzdržali. Po mnenju Stefanceve je zelo odbijalo nasilno partizansko nastopanje, ko so za vsako reč grozili s kroglo.
Med vojno nam partizani niso branili hoditi k maši, tudi nekateri partizani so kdaj šli. Mislim, da je bilo 8. decembra 1944, ko je skupina partizanov šla k maši. K moji gospodinji so prišli nekdanji učenci mojega brata, ko je bil v Metliki kaplan. Rekli so mi, zajtrka nismo dobili, ampak pri maši smo pa le bili, hvala Bogu, saj smo navajeni biti lačni. Po pripovedovanju Katarine Stefanec je med vojno v Predgradu učil tudi cerkvene pesmi neki gospod Gruden, Tržane je pa učil gospod Savelli, nato pa so pesmi zapeli skupaj na koru, saj ni bilo enostavno kar tako hoditi iz kraja v kraj. Šlo se je le, če je bilo nujno. Zadnjič so peli skupaj na koru Marijino pesem Tiho sonce plava …, potem je sodelovanje nenadoma prenehalo. Res pa je, da so na sestankih in konferencah govorili o veri kot o nečem nazadnjaškem in hvalili Sovjetsko zvezo, tako da se je vedelo, kam stvar vodi in kaj bi radi dosegli pri nas. Zmeraj so govorili: pod vodstvom komunistične partije. Kaj več nismo vedeli, saj smo bili po italijanski kapitulaciji in tudi že prej odrezani od sveta. Ljudje smo tudi znali molčati, saj smo morali, ker smo vedeli, da življenje ni dosti vredno. Tako je bila v Črnomlju eksemplarično ubita neka učiteljica. Rekli so, da je izdajala, pa najbrž ni bilo nič od tega, bila je le mlada in zaljubljena.
Po končani vojni nisem vedela za pobijanje v Rogu. Slišala sem streljanje in pokanje. Na vprašanje, kaj je to, so mi odgovarjali, da streljajo od veselja, ker je konec vojne. Pa tudi dosti spraševati ni bilo varno. Mnogo kasneje sem zvedela, da so pobijali domobrance. Gospa Stefanceva se spominja, da so novice o domobrancih prinesle ženske, ki so nosile jajca in maslo v Kočevje. Zvedele so, da so bili njihovi fantje v vagonih, v katerih so domobrance pripeljali v Kočevje, nekatere so jih celo videle, potem so pa kar izginili. Vse to kaže, kako zelo so bili ljudje prestrašeni in kako zelo so molčali in da so take stvari zaupali res samo najbližjim.

Opis slike: Pevke v Savellijevem zboru pozimi 1942 – z leve Dragica Koprivec, Katica Šterk, Anka Koman, Angela Kralj, Marija Kralj, Mimica Rade

V Beli krajini sem ostala do konca šolskega leta ¹⁹⁴⁴⁄₄₅. Ko sem prišla v Stari trg, se mi ni zdel nič posebnega, tudi malo odročen, potem sem se pa nanj navadila in se mi je zdel zelo lep. Celo vojno nisem mogla iz njega nikamor. Z domom nisem imela nikakršnih zvez. Na konferencah so nam obljubljali, da bomo tisti, ki smo bili med vojno v Beli krajini, dobili najboljše službe na Gorenjskem, zato naj vsak prosi, kamor hoče, na Gorenjsko ali Primorsko, ker bo tudi ta priključena. Seveda sem bila za Gorenjsko, tam je bila moja družina, od katere sem bila že dolgo ločena. Prosila sem in sem res dobila mesto v Gorjah. Ko je bila 1947. leta priključena Primorska, sem oktobra dobila mesto na Primorskem. O njej sem vedela prav malo. Ko sem dobila službo v Sedlu, sploh nisem vedela, kje je to. V Tolminu sem se oglasila pri nadzorniku in se zanimala za Breginjski kot, pa so rekli, da je to že cona A in da ni preveč nevarno, vendar še zmeraj lahko iz kakšnega grma kdo pride. Po belokranjsko sem mislila, da bo hudo, vendar ni bilo nič takega. Primorci so bili vsi navdušeni za Jugoslavijo. Niso bili komunisti, ampak za Slovenijo oziroma za Jugoslavijo so pa bili. Tisti, ki so se bali komunistov, so pa že prej šli, predno smo mi prišli. Za izselitev so imeli 14 dni časa.
V Breginjskem kotu sem bila tri leta. Nastavljena sem bila v Sedlu. Zmeraj so tem ljudem drugi rekli, da so malo za luno. Ampak ni bilo tako, bili so kar dobri otroci. Z mano je bila še neka učiteljica Vida, ampak tisto so kmalu prestavili v Podbelo, k meni so pa poslali učitelja tečajnika, da sva bila dva. Takrat je bilo že okrog 60 otrok. V nedeljo so imeli sestanek pred šolo, midva sva pa stanovala v šoli, pa so se zgovarjali, da bo zdaj spet šola in da sta učitelja že tukaj. Za oddaljenejše otroke se jim je zdelo ob osmih prezgodaj, vendar otroci niso nikoli manjkali in tisti iz najbolj oddaljenih Stanovišč so bili po navadi prvi. (Pod našo šolo so spadali kraji Sedlo, Homc, Stanovišče). Slovenščino so se najbrž učili sami, prej so imeli italijansko šolo, zato niso mogli dosti znati; matematika pa je povsod enaka, vendar jih še poštevanke niso dobro naučili.
Z ljudmi nisem imela težav, tudi s partijci ne. Ti si niso upali k maši, bili so pa kar dobri ljudje. K maši sem takrat še lahko hodila. Tudi verouk smo še imeli v šoli, otroci pa so morali prinesti podpise obeh staršev, da ga želijo. Bil pa je tam neki gospod, še bogoslovec, ki je potem šel čez mejo in je bil posvečen v Briksnu. Tako se je bal, da sem jaz kakšna taka, no ja, da sem proti veri ali kaj, da sploh ni hotel z menoj govoriti, ko sem se predstavila. To mi je dosti povedalo. Nadzornica je bila z mano zelo zadovoljna. V Ljubljano so povabili po enega učitelja iz osnovne šole in dva predstavnika dijakov, češ da smo vsaj zelo dobri, če ne najboljši. Ta učitelj sem bila jaz.V Ljubljani smo bili zelo lepo pogoščeni, bili smo na predavanju, dobili smo najnovejši Pravopis in gledali igro Operacija. To se pravi, da so nas počastili in so me imeli za dobro učiteljico. Iz tega razloga so me vzeli v Kobarid, ko so ustanovili gimnazijo in so imeli premalo pravih učiteljev, profesorjev. V Kobarid sicer nisem šla rada, ker sem se v Sedlu že navadila, vendar sem bila tu le malo bliže doma. To se je zgodilo v šolskem letu ¹⁹⁵⁰⁄₅₁. Upravitelj je bil najprej gospod Gruntar, ki pa je šel študirat zgodovino, in upraviteljica je postala neka mlada profesorica matematike. Učila sem slovenščino in zaradi potrebe tudi risanje. Popoldne sem bila pa še prefekta v dijaškem domu. Kadar je prišel kak nadzornik, je govoril, kako je versko mišljenje nazadnjaško, partija ima pa napredne misli itd. Tako so nas vpeljevali v naprednost. Govorili so nam, če ne boste tako, kot je treba, vas bodo pa dali iz učiteljske službe. Jaz in moja kolegica Marija Brunčkova sva še zmeraj hodili k maši. Tako je prišlo, da se je z njo pogovorila ravnateljica. Meni pa ni na šoli nobeden nič rekel. V šolskem letu ¹⁹⁵¹⁄₅₂ je bil februarja velik sneg in pošta ni šla. Poklicali so me na občino v Kobarid, pa so mi rekli: Priznamo, da ste strokovnjak v šoli, dobro učite, ampak to je premalo, tudi s svojim zgledom morate delati za napredek. Vi pa hodite k maši, to nam ni všeč, zato vas bomo pa dali nekam drugam, v drugo službo. Ne vem, če sem kaj odgovorila, začela sem jokati. Potem so rekli, da bom dobila odločbo in drugo službo. Pa sem to odločbo, da ne smem več učiti, 29. februarja 1952 res dobila. Na njej pa ni pisalo, da bom dobila kakšno drugo službo, pač pa so zapisali, da dajem slab zgled učiteljem in učencem, nič pa o maši, kot so mi rekli. Če bi navedli pravi vzrok, se ne bi pritožila, tako sem se pa, ker bi rada vedela, v čem je ta slabi zgled. Do prvega aprila 1952 sem še lahko bila v šoli, potem sem jo pa morala zapustiti. Čez dolgo časa mi je nekdo rekel, da so govorili, da sem otroke silila k verouku in da so najboljše rede imeli tisti, ki so hodili k maši. Seveda je bilo vse izmišljeno, saj o teh stvareh nisem imela nobene evidence. Otroci iz internata niso smeli k maši. Res pa je, da smo v času maše imeli odmor in so starši lahko prišli po otroke, če so hoteli k maši. Šola in župnišče sta se držala skupaj, pa so žoge padale tudi na župnijski vrt. Z župnikom smo bili v prijaznih odnosih in se zaradi tega ni jezil. Potem ko so gospoda Ivana Kobala junija 1951 zaprli, je bil župnik Ludvik Likar. Prišel je iz zapora v Idriji in je imel velike težave z govorom, ker so mu menda pri mučenju poškodovali jezik. Zaradi tega se nismo mogli kaj več pogovarjati. Dobro smo se razumeli, to je bil najbrž tisti slabi zgled.
Šla sem domov, kam sem pa hotela. Dobro leto sem čakala na novo delo. Čez eno leto sem dobila honorarno službo s polnim delovnim časom na premoženjsko pravnem odseku na okraju, potem pa na občini, najprej v Kranju, potem pa v Radovljici. To delo se mi je štelo za pokojnino. Ko pa mi je l. 1957 umrl oče, so me poklicali v Stražišče za učiteljico. Seveda sem takoj začela učiti. Mislili so, da bo ministrstvo potrdilo nastavitev, pa sem morala čez en mesec delo pustiti. Šla sem v staro službo, takrat so me pa nastavili za nedoločen čas. V tistem času je bilo točkovanje, ne tako kot v starih časih še pred vojno, ko si prišel vsake tri leta eno stopnjo naprej, če si bil količkaj delaven. Zdaj je bilo, kakor se je zdelo. Meni so tudi v tej službi odbili kako točko, kakor da bi bila najslabša. To pa človeka boli. Zmeraj si čutil, da nisi pravi državljan. Žal mi je bilo, da sem morala zapustiti učiteljsko službo. Jaz sem bila od srca učiteljica. Ko sem maturirala, sem bila stara 20 let. Pet let sem čakala na službo, osem let sem bila v Beli krajini, nato tri leta v Gorjah, tri leta sem bila v Sedlu, eno leto in pol pa v Kobaridu. Po skoraj 16 letih sem se morala od učiteljske službe posloviti. Ni bilo lahko.
Za politiko se nisem zanimala. Nekaj mora človek že vedeti, zato bere časopise in posluša radio. Kot srednješolka sem bila v Dijaški zvezi, ki je bila katoliško usmerjena. V naši družini so me imeli za najbolj slabotno. Zmeraj sem bila nekaj prehlajena, tako da se je mama zelo bala, kako bom zaradi zdravja zdržala tako daleč od doma v razmeroma naporni službi. V Starem trgu je bil dober zrak in sem vse zmogla. Belokranjci so bili prijazni in so te za vsako reč objeli. Primorci pa niso taki. S sosedi in starši sem kar dobro shajala. O ljudeh v Kobaridu pa ne morem nič povedati. Tam sem bila samo leto in pol. Imela sem šolo, pa še v domu sem delala, tako da sem imela cel dan zaseden. Z ljudmi se nisem mogla dosti pogovarjati, razen na roditeljskih sestankih. Enkrat so pripeljali iz Mosta na Soči v dom v Kobarid cel avtobus otrok, pa niso o tem nič vprašali staršev, če jih lahko odpeljejo v Kobarid. Potem so otroci v nalogi napisali, da so sedeli na podstrešju in jokali. Precej samovolje je bilo.
Dočakala sem starost 92 let, kot je ni nobeden v naši družini. Nimam nič manjše pokojnine, kot če bi bila učiteljica. Ampak to ni vse. Moje življenje bi bilo dosti bolj izpolnjeno, če bi učila. Tako pa je bilo, kot je bilo. Drugače nisem mogla živeti, kot sem živela, da sem lahko ohranila spoštovanje do sebe. Ne čutim nikakršnega sovraštva in lahko mirno gledam nazaj.

Opis slike: Po izključitvi v Kobaridu 1952