Avtor: Justin Stanovnik

Resnica ima, kakor knjige, sua fata –različne usode. Danes je njena usoda ta, da se na splošno misli, da je ni. Če jo boste vpletali v svoje stavke, se vam lahko zgodi dvoje: ali si bo občinstvo mislilo, da imate nekaj za bregom – da imate nekaj v rokavu, kakor bi rekli Angleži, ali pa da imate “sekiro za nabrusiti”, kakor bi se izrazili Amerikanci; ali pa, kar je veliko huje, da ste velik preprostež. V obeh primerih bodo odslej z vami previdni ali pa se vas bodo celo izogibali: v prvem zato, ker ste nevarni, v drugem pa zato, ker na vas ni mogoče računati. Resnica na bančnem računu, da; resnica na zdravstvenem kartonu, da; a resnica po kateri se na primer sprašuje Pilat, prosim vas, kdo si pa danes s tem še beli glavo. Za vsem ni samo težavnost postopka, pri katerem je treba sestaviti množico dejstev v verjetna sorazmerja; ni samo težavnost iskanja resnice po sebi, ampak je tu tudi interes, ki naj bi vas pri tem vodil in ki si je po dolgem upiranju civilizacije končno pridobil status resnice. Interes je tudi postal resnica. In ker je interesov očitno in priznano več, je jasno, da je tudi naših končnih postavitev sveta – resnic – več. Kar je isto, kot če bi rekli, da resnice ni.
Stvar z interesom je namreč ta, da se mu človek ne more odtegniti. Dogaja se nam nekaj podobnega kot pri spoznavanju sveta. Nikoli, pravijo, ne moremo z gotovostjo vedeti, kakšen je svet po sebi, ker pridem do njega le tako, da vidim, slišim, itd. Vedno ostaja dvom, če je predmet, ki so nam ga posredovali čuti, ustrezen predmetu po sebi. Podobno se nam dogaja z iskanjem resnice. Vedno ima neko vlogo interes in nam zapira pot do njene čiste podobe.
Tu se ne bomo ustavljali ob tem, ali obstaja način, kako je mogoče moteči interes minimizirati ali celo izključiti. Raje bomo opozorili na neki drug razvoj, ki je tudi usodno prizadel status resnice. V zadnjem stoletju in pol je evropska misel naredila veliko odkritje. To se je zgodilo takrat, ko je v interesu, kot smo ga opisali, zagledala ne oviro, ampak veliko možnost. Če je namreč zaradi vloge interesa resnica sama po sebi nedostopna – tako je šla ta misel – potem jo moram v vsakem primeru, če sploh hočem kaj imeti v rokah, vsaj v nekem oziru postaviti. In če resnico v vsakem primeru vsaj nekoliko tudi že postavljam, zakaj je ne bi postavljal v celoti: zakaj se ne bi zavedel svoje osnovne nevezanosti in jo razumel kot razlog za zadnjo svobodo? Zakaj se ne bi zavedel svoje suverenosti in postal zavesten postavljavec resnice. To je bil tisti veliki evropski preobrat – novo samorazumetje človeka: iz iskalca resnice je človek postal postavljavec resnice. Razumljivo je, da je človek, ko se je v celoti zavedel, kakšnega se je našel, začutil veliko osamljenost. Nikoli v zgodovini do sedaj še ni bil tako povsem sam. Einsamkeit – osamljenost – je ena od besedil, ki dajejo osnovni ton Nietzschejevi knjigi Tako je govoril Zaratustra, knjigi, ki je predstavljala sklepno dejanje te evropske drame. Da je človek to osamljenost mogel vzeti nase, se je znašel še pred eno nujnostjo: moral je postati nadčlovek. Kot übermensch, kot nadčlovek je tradicionalni Evropejec nastopil svojo novo kariero. Nietzsche je oznanil: »Nadčlovek bodi smisel zemlje!«
Ta razvoj se je razcepil v dve smeri. Prva je v celoti ostala v okviru Nietzschejevega navdiha. Če hočemo pokazati, kakšno vlogo natanko je človek sedaj igral, se lahko oklenemo formulacije Ronalda Dworkina: »igrati Boga«: »Igrati Boga se pravi, igrati se z ognjem. Toda natanko to so smrtniki vse od Prometeja, patrona nevarnih odkritij, počeli. Mi se igramo z ognjem in jemljemo nase posledice, zakaj alternativa bi bila neodgovorna bojazljivost pred neznanim.« V tej smeri obstaja torej še pojem nevarnosti, zavest tveganja in rešpekt pred neznanim. Peter Sloterdijk, zadnji v vrsti teh prerokov, zanikovalec »nepisanih zakonov« in protagonist »za popolno plasticiteto narave onkraj judovsko-krščanskih tabujev«, čuti, da mora pri tem pokazati na »poglavitni problem moderne«, ki je v tem, »kako moralno obvladati sproščene proizvajalne sile tehnike«. V njem še živi spomin tistega Nietzscheja, ki je priznal, da je v »krščanski zgodovini bila človeku privzgojena zavest osebnega dostojanstva in vesti« in da ima »svoboda krščanskega človeka nekaj na sebi«. V tradiciji teh smeri stoji tudi resnejši Jürgen Habermas, ki celo zavrača Sloterdijkovo »brezrezervno apologijo storljivega« in navzlic vsemu misli, da ne smemo pozabiti, kakšen »kognitivni sunek« je monoteizem prinesel človeku: »da mu je dovolil svobodo reflekcije in moč, da se je distanciral od vrtoglave neposrednosti sveta«. V eni veji velikega ničejanskega impulza se še vedno kdaj pa kdaj zasveti nepozabljeni človek.
Veliko dlje pa so se razvile stvari na drugi veji tega razvoja. Ljudje, ki so začutili, da so ustvarjeni za to pot, so nosili v sebi to zmožnost, da zanje ni obstajala nikakršna »meja med razpoložljivim in nerazpoložljivim« več. Odstranitev tiste meje je v novejši zgodovini dobila svoje ime: ideološka revolucija. Njena odstranitev se je seveda najprej zgodila v glavah ljudi; še preden je moglo priti do dejanja, se je morala v človeku vzpostaviti zavest radikalne nevezanosti. V tej nezvezanosti je človek zagledal svet kot polje neomejene poljubnosti.
Vse je potekalo na liniji, ki smo jo že nakazali: na liniji interesa. Marx je »odkril«, kaj je interes delavskega razreda. Bil je pozitivist in zgodovinar in je mislil, da je interes odkril – v normalnem pomenu te besede. A mi mislimo, da je bilo v tem odkritju toliko hotenja, da nam dovoljuje pisati besedo v narekovajih. Marx, še bolj pa Engels sta do svojega »odkritja« prišla z uporabo dialektičnih zakonov mišljenja. V antiki v osrednjem veku je bila dialektika oznaka za precizno ali znanstveno mišljenje sploh. S Heglom pa je dobila povsem nov pomen: še vedno je pomenjala mišljenje, a sedaj mišljenje kot gibanje, ki je edino ustrezno za ugotavljanje sveta, ki je tudi gibanje. Starejši se besede dialektika dobro spominjamo, saj se je v socialističnem imperiju pričakovalo, da bomo mislili dialektično in odkrivali dialektično danost sveta. Marx in Engels sta bila, kot smo rekli, filozofsko izobražena in sta živela v dobi, ki je poudarjala pozitivistične norme, in jima moramo zato do določene mere pustiti prepričanje, da sta »interes delavskega razreda« odkrila, ne glede na to, da sta to storila na dialektični način. Lenin in sodelavci pa so v dialektiki zagledali način, kako je mogoče svet povsem poljubno postavljati.
Lenin in njegovi nasledniki so bili takšni ljudje, da so to možnost izrabili tako, da so postavili svet, za katerega je potem obveljala oznaka: realni komunizem. Ta pa je bil duhovni, politični in gospodarski sistem, za katerega je Leszek Kolakovski postavil besedo, ki se je uveljavila in ostala: mendacity – zlaganost ali lažnivost. »Mendacity is the immortal soul of communism.« – Laž je nesmrtna duša komunizma. Na Inštitutu za znanost o človeku na Dunaju je bil od 9. do 11. marca 2001 velik simpozij z naslovom Spomin na stoletje, na katerem so zbrani posamezniki poskušali predstaviti temeljne izkušnje narodov, ki so jim totalitarni sistemi »konfiscirali spomin«. Tam je Kolakovski, ki je bil v mladih letih sam radikalen akter v tem gibanju, za komunizem povedal dve stvari: prvič, da je bila »narava komunistične laži, zaradi svoje imunosti za dejstva, enkratna v vsej politični zgodovini«; in drugič, da je »dialektika omogočila komunistični laži, da je dejstva preoblikovala v njihovo nasprotje in tako omogočila kulturo iskrenih laži«. Moramo priznati, da sta to dve formulaciji, ki se ju kaže zapomniti /IWM, Newsletter 72/. Ob tako zavidljivih uspehih, ki so jih komunisti dosegali z dialektiko, mogoče ne bo odveč, če spomnimo na razgovor med Goethejem in Heglom, ki ga je zapisal Eckermann (/18. 10. 1827/ I. P. Eckermann, Pogovori z Goethejem, Lj. 1959, prevod Josip Vidmar). Ko je Hegel hvalil dialektiko kot »dar, ki postane velik v razlikovanju med pravim in napačnim«, je Goethe pripomnil: »Samo če ne bi takšnih duhovnih umetnij in spretnosti često zlorabljali in izkoriščali za to, da napačno delamo za pravo in pravo za napačno!!« Prav to se je čez sto let dogajalo po vsej komunistični hemisferi, ponekod pol stoletja, ponekod več, in duhovno tako zelo pohabilo cele narode, da še po desetletjih ne morejo k sebi.
Pa pustimo zgodovino. Talentiranost za dialektično igro z jezikom in stvarnostjo ni reševala samo ustanovnih očetov komunizma v njihovih pionirskih naporih pri postavljanju sistema. Če odprete danes, ko smo že visoko v postkomuničnem času, kakega od dnevnih tiskanih medijev, vam ne bo treba dolgo obračati strani, da boste pred sabo zagledali stavke, ki vas bodo z vratolomnim dialektičnim nastopom prepričali, da »umetnija ali spretnost«, kakor je rekel Goethe, nikakor ni izumrla. Mogoče na nove rodove prihaja z učenjem, mogoče tudi kako drugače – na primer s polaganjem rok. Predlagamo, da se za trenutek zadržimo pri enem od takšnih novejših primerov.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pri izviru Mirko Kambič

V četrtek, 15. julija, je eden Delovih novinarjev posredoval bralcem daljši odlomek iz govora, ki ga je imel nekdanji predsednik države pred svojimi somišljeniki v Baški grapi, in ga glosiral z mislimi, ki so se mu utrinjale ob tam izrečenih stavkih. O teh mislih bomo rekli kakšno besedo pozneje, sedaj pa h govoru nekdanjega predsednika (kolikor ga, po navedku, atestirano lahko vzamemo v premislek). Naj za uvod povemo, da so temeljna dejstva revolucije in državljanske vojne zagledana in priznana, morda tudi od tistih, ki so z njihovim sprejetjem in razumetjem imeli več dela kot večina. Menimo, da tudi ljudje, ki tega javno ne priznajo, mislijo tako. Med dejstva, ki ne morejo da ne bi ganila opazovalce s svojo nespornostjo, sodi to, da je bil slovenski narod okupiran, razdeljen in obsojen na iztrebljenje (ne sicer takoj in sploh ne med vojno, kar je tako važno, da s tem sploh ni mogoče pretiravati); da je KPS skoraj istočasno s fašistično in nacistično agresijo na slovenski narod prišla nanj tudi s svojo (na preizkušen način, s terorističnimi akcijami partijske milice in z zgodovinsko) blokado političnih sil zunaj njenega dometa. To je tako jasno, to tako zelo stoji, da še tako vdano agitropovsko srce začuti, da se je treba vdati. Če bi nekdanji predsednik države res želel, da bi imel obraz, ki bi mu, ko bi »govoril o viziji prihodnosti«, verjeli, bi tako najdena in spoznana in občutena dejstva tudi povedal. Rekel bi, recimo, naslednje: »Komunistična partija Slovenije je začela svoje vojaško in politično delovanje zoper slovenski narod v času, ko je bil razkosan in obsojen na iztrebljenje.« Potem bi mogoče še dodal: »Zato je pripisovati domoljubje temu dejanju več kot zloraba te velike vrednote.« In potem bi se, ko bi se tako že prepustil resničnosti, odločil – po impulzu tako rekoč – še za naslednjo izjavo: »Dvignjena roka zoper lastni narod je namreč greh, ki ga ni mogoče ne opravičiti ne oprati, ne z besedami ne z dejanjem.« Lahko si mislimo, da bi ga poslušalci, ko bi jim tako govoril, vprašujoče gledali. Ali pa tudi ne! Morda pa bi dobili občutek, kakor da se jih je nekaj neznanega dotaknilo in da so odrešeni. Začutili bi, da sedaj tam stojijo v tem, kar resnično so: v tistem pogumu, ki so ga resnično imeli, in v tistem patriotizmu, ki jih je resnično nosil. Bili bi odrešeni zase – in za zgodovino. Nekdanji predsednik, njihov sedanji govorec, jih ne bi k ničemur silil in jih ne bi nikamor gnal. Rekel bi preprosto: »Jaz sem se odločil in izbral.« A nekdanji predsednik je natanko ta stavek tudi izrekel, a je bil mišljen v nekem povsem drugem zgodovinskem in moralnem kontekstu. Ni bil izraz »brezpogojne vdaje« resnici, ampak napoved, da bo še naprej vodil dialektične turnirje na terenu zgodovinsko že zdavnaj izgubljenih pozicij.
Da pa je te pozicije težko braniti, je pokazal tudi poudarjeni napor, ki ga je nekdanji predsednik in še prej nekdanji partijski funkcionar, potreboval, da je zdržal medijski dogodek v Baški grapi. Kljub dialektični rutini, ki je oblikovala tudi ta nastop, je bilo v njem čutiti določeno forsiranost. Še bolj pa je to zadrego – mogoče celo brezglavost – pokazal mladi mož, ki je govor nekdanjega predsednika novinarsko opremil. Ne bomo se dlje ustavljali ob takšnih trditvah, kot je tista, da so partizanski nasprotniki »računali na zmago okupatorja«; da je medvojna slovenska oblast »izbrala sodelovanje z okupatorjem«; da je Rožman že 1937 »ekskomuniciral Edvarda Kocbeka«; da se je VOS pravzaprav branila pred »zločini nasprotne strani«. Z vsem tem se ne bomo posebej ubadali, pač pa mislimo, da moramo postaviti v prava dejanska in vrednostna razmerja novinarjev predlog za spomenik Vidkunu Quislingu v Ljubljani.
S Quislingom nimajo nobene zveze ne domobranci ne ban Natlačen na škof Rožman ne Katoliška akcija, sploh nobeden na protikomunistični strani. A je vseeno tako, da bi po naši misli spomenik Quislingu v Ljubljani že lahko stal. Gre samo za vprašanje, kdo ga bi bil moral postaviti. (Vendar je, vidite, že govorjenje o tej stvari tako mrzko, da ga ne bi omenjali, ko ne bi bili izzvani.) Naj razložimo, kaj mislimo.
Kdo je bil Vidkun Quisling, da napravimo kratek tour d’horizon? To je bil norveški generalštabni oficir, ki je kot član vladnih delegacij in komisij prepotoval precejšen del Evrope. Spoznal je tudi boljševizem in mislil, da je nemški rasistični filozof Rosenberg najboljši odgovor nanj. Maja 1933, tri mesece potem, ko je Hitler postal nemški kancler, je ustanovil fašistoidno politično stranko Nasjonal Samling – Narodni zbor, ne da bi z njo kdajkoli imel kakršnekoli možnosti za uspeh. Leta 1934, eno leto pozneje, je po zgledu drugih totalitarnih gibanj ustanovil iz mladih aktivistov organizacijo telesnih stražarjev. Decembra 1939, tri mesece po začetku vojne, je obiskal Hitlerja in ga povabil, naj zasede Norveško. Tedaj so se dogovorili, da bodo to naredili »na miren način« – tako, da bo Quisling Nemce poklical v deželo. Ko je Hitler aprila 1940 zasedel Norveško, je Quisling na svojo roko nemudoma sestavil vlado pod svojim predsedstvom, a je Nemci niso potrdili. To so storili šele februarja 1942. Zaradi njegovega ravnanja je londonski Times začel uporabljati njegovo ime za označevanje vsakogar, ki se iz ideoloških razlogov priključi strani napadalca in tako zagreši gnusni zločin narodnega izdajstva.
Vsakomur, ki prebere zgornje vrstice, pa naj je tudi učna leta prebil v tempeljskem preddverju partije, je jasno, da nobeden od slovenskih protikomunistov ni imel zveze s tako zavrženo kariero, ne na zunaj in ne na znotraj. Najbolj pokvarjeno pa je s tem povezovati slovenskega duhovnika. Slovenski duhovnik, ki je narod postavil pokonci – v najvažnejšem pomenu te besede – ga je postavljal v boju z nemštvom in italijanstvom, kar je ustvarilo v njem protinemški in protiitalijanski avtomatizem. Če že nič drugega! Poleg tega pa obstaja še neka druga okoliščina, spričo katere je ta novinarjev predlog tako zelo nesramen: Slovenci smo se namreč v primeri z drugimi evropskimi narodi med okupacijo izredno dobro držali. Če bi to hoteli raziskati in dokazati z dokumenti, bi seveda potrebovali mesece in mesece arhivskega dela. Toda pri dejstvih, s katerimi razpolagamo, lahko že sedaj rečemo, da je v Sloveniji bilo manj kolaboracije kot kjerkoli v zasedeni Evropi. (Umestno je vprašanje, zakaj zgodovinarji tega prepomembnega dejstva na raziščejo. Razumljivo, da tega niso počeli takrat, ko so jim plačo določali akademski politkomisarji. Toda sedaj bo že kmalu poldrugo desetletje, odkar smo v demokratični državi! Kaj pa je z zgodovinarji? Katera tekočina pa se pretaka po kanalih njihove zavesti? Ali je z njimi tako, da sicer čutijo določeno nelagodnost spričo tega, da se jim določeni vesoljski računi ne izidejo, a vztrajajo, kljub vsemu, v ptolomajskem sistemu. Tako kot Kopernik, ki je tudi, preden se je odločil za obrat, dolgo pomišljal. Ne izstopijo. Ne smejo? Si ne upajo? Ne vedo, kaj bi s svobodo? Si zapirajo oči pred soncem kot Platonov ujetnik, ki se reši okovov in pride iz jame?). A pustimo ta vprašanja in ostanimo pri tem, da pri Slovencih kolaboracionizma in kvizlinštva preprosto ni bilo. Niti toliko ga ni bilo, da bi lahko rekli, da je bil. A vrnimo se za trenutek na Norveško. Njihova predsednica Harlem Brutland je pred leti izjavila, da je več norveških mož padlo v vrstah SS, kot pa jih je bilo žrtev nemške okupacije. Ali bi lahko navedli ime kake slovenske kvizlinške čete, ki je sodelovala na italijanski ali nemški fronti.
Ko je lord Weidenfield 19. marca 1999 nastopil na IWM s temo Razmišljanje evropskega Juda / Newsletter 64 /, je govoril tudi o tem, kako je novejši razvoj Nemcem nekoliko odvzel edinstvenost njihove krivde. Ko so novi arhivski dokumenti postali dostopni povsod po Evropi in se je poleg tega razživelo zanimanje za nekdanje razmere, so Nemci začutili nekakšno olajšanje, da »njihovo breme ni bilo več tipično nemško breme«. »Francozi, Nizozemci, Švedi, Švicarji in celo Britanci so se zavedeli kršitev človečnosti in človekovih pravic in aktivne in navdušene kolaboracije z okupacijsko oblastjo.« No, take »aktivne in navdušene kolaboracije« v Sloveniji zares nikoli ni bilo. Specifično glede judovskega problema pa pravi ENCYCLOPEDIA OF HOLOCAUST (G. ISRAEL, N. Y., 1990), da je bil antisemitizem v predvojni Jugoslaviji »povsem obroben pojav«. Prek 50.000 Judov je moglo čez jugoslovansko ozemlje zbežati z dežel, ki jim je grozil nemški napad. Posebej Slovenija ni nikoli omenjena, niti v tem okviru ne, ne za predvojne ne za vojne razmere (čeprav enciklopedija registrira take podrobnosti, kot so »folklorne raziskave v Gottschee – Kočevje v Sloveniji«, ki so potekale v okviru Himmlerjeve Družbe za prazgodovino nemške duhovne dediščine).
Kaj torej napraviti z novinarjevim ironičnim predlogom, da bi se v Ljubljani postavil spomenik Quislingu? Rekli smo že, da Slovenci Quislingu nimajo za kaj postavljati spomenika, razen če bi njegova usoda ganila komuniste, da bi kaj naredili. Zakaj ravno komunisti? Zato, ker jih s Quislingom veže ista politična danost. Slovenski komunisti, kakor norveški kvislingi, niso imeli nobene politične možnosti – razen v vojni. Ko ne bi bilo vojne, bi Quislingov Nasjonal Samling lovil norveške posebneže, in če ne bi bilo vojne, bi KPS še naprej štela kakšnih 800 mož in živela od članarine in od skrivne sponzorske miloščine.
Če se bralci še spominjajo, je tema tega komentarja resnica. Ne resnica nasploh, ampak njen težavni položaj, ki ga ima v posttotalitarni in postmoderni Evropi. Obe določili sta zelo važni, čeprav ne smemo pozabiti tudi na korozivne vplive, ki so se dogajali v okviru relativizma moderne. Poglavitni udarec pa so resnici le zadali totalitarizmi – zlasti komunistični. V kakem drugem oziru sta fašizem in nacizem čisto lahko bolj domišljena in bolj učinkovita, za resnico pa je komunizem iznašel najbolj celostno in najbolj rafinirano kontrolo. Njegova prednost je bila v tem, da je imel v lasti dialektiko, ki je, preprosto povedano, omogočala, da vse oziroma karkoli, hkrati je in ni. Mimogrede – passim, tako rekoč – smo na dveh primerih pokazali, kakšen mojster je na tem orodju še vedno nekdanji predsednik republike Slovenije in kako kongenialno mu zna slediti slovenski novinar.
Česar se človek v takem položaju najbolj boleče zave, je nemoč. Poglavitna nemoč se napaja – če se to ne sliši paradoksno – iz osamljenosti. Muka mislečega človeka v totalitarizmu – posebej v komunističnem totalitarizmu – je ta, da se duši od praznine. Ballestrem, eden od raziskovalcev totalitarizma, pravi naslednje: »Totalitarna partija ima strašno privlačno moč za vse, ki hočejo kaj postati. Nanjo se osredotoči celotni oportunizem prebivalcev.« /Totalitarismus im 20. Jahrhundert, p. 243/ Vsi, ki se podredijo partiji, ustvarjajo praznino okoli mislečega človeka. Z vsako vdajo je praznina večja.
Toda kako važna je resnica, se je pokazalo šele takrat, ko se je v velikem prostoru med Habarovskim in Prago prvič pojavil svobodni človeški govor. Na desetine jezikov in na stotine idiomov se je v tem brezkončnem prostoru zlilo v ti dve besedi: živeti v resnici. To, kar se je pol stoletja ali več zbiralo v posameznikih, ki so kakor »suhi gomolji ohranjali pičlo življenje« resnice skozi neskončno zimo, je sedaj prišlo na dan in obveljalo za vse ljudi: živeti v resnici. Samo eden od njih je bil Václav Havel, ki je natanko ti besedi izrekel, a so jim milijoni ljudi, ko sta bili enkrat izrečeni, kot brez uma ponavljali: živeti v resnici. Kako ganljiv je bil ta čas, kako poln milosti! Odprl je veliko možnost: v zemlji in zraku je bila sicer jesen, skozi ljudi pa je šla pomlad in klicala po rojstvu, ne nazaj v starega, ampak naprej v novega človeka – v človeka, ki bo sedaj vedel, kaj je in kaj mu je lahko odvzeto. Živeti v resnici! Kako to, da to veliko jutro ni bilo začetek večjega dne! Kako to! Morda pa je bilo preveč vdaje, mogoče se je preveč ljudi vdalo.



Vprašati se moramo sedaj, kakšne so bile tako imenovane protielite, ki so v tem svetu spontano nastajale in gradile svoj ugled in veljavo iz tega, da se niso dale vsrkati požrešni središčni sili. V naravi stvari je bilo tako, da so bili v te elite klicani umetniki, znanstveniki, duhovniki. Koliko se jih je odzvalo in koliko jih je vzdržalo težavnost obstajanja, za katerega so se odločili? Ali je morda tako, da heroičnemu obstajanju ni usojeno dolgo trajanje – da je pol stoletja kratko malo nemogoče biti heroj. Pa tudi, koliko grehov so morali celo ti izbrani ljudje narediti nad seboj. Za Pasternaka pravijo, da je pod izjavo, ki je zahtevala eksekucijo Zinovjeva in Kamenjeva leta 1936, stal tudi njegov podpis: »Krogla, ki je bila namenjena Stalinu, je bila naperjena tudi v moje srce, zakaj Stalin je naša skupna last.« Koliko ponižanj so morali celo ti čudoviti ljudje prestati. Potem pa je tu tudi vprašanje duhovne moči in trdnosti značaja, pa naj to pomeni že karkoli. Koliko ljudi pa je, ki bi bili zmožni tako govoriti s partijskimi bossi in šefi tajnih policij, kot je govoril poljski kardinal Štefan Wyszynski s šefom poljske partije Gomulko. Govoril je tako, da je Gomulka sredi pogovora vstal: »Saj tako govorite z nami, kakor da bi bili okupatorji.« Komunisti so na Poljskem res bili okupatorji in kardinal jim je to znal tudi pokazati. Škoda, velika škoda, da tistega prizora ni posnela kaka skrita kamera!
Če pa se za trenutek ustavimo pri protielitah, kakor so nastajale v Sloveniji, potem nas bo kmalu obšlo še neko drugo, ne prav veselo spoznanje. Slovenska protielitna jedra so se zgoščala predvsem med katoličani – morda bi morali reči, celo med katoliškimi duhovniki. Protikomunistična rezistenca v liberalnem taboru partiji ni vzbujala večjih skrbi, ker ni imela trdnih duhovnih temeljev in je večji del nastajala iz schöngeistovskih nagibov. Katoličane pa je njihova temeljna duhovna in kulturna situacija postavljala v takšna nasprotja s komunisti, da ga ni bilo mogoče skriti. Katoličani so bili protikomunisti, ne da bi se za to posebej odločali. Imeli so svojo resnico, ki je bila v koničastem nasprotju s partijsko resnico, umetno in postavljeno. Nasprotje med komunisti in katoličani je bilo notranje in nujno, lahko bi rekli avtogeno. Katoličani se torej niso mogli skriti, mnogi pa tega tudi hoteli niso. In tisti, ki tega niso hoteli, so prišli s partijo v duhovni, največkrat pa tudi v fizični spor. In sedaj pride to, kar se nam zdi važno in kar je treba povedati. Posledice tako nastalega radikalnega spora so katoličani predvsem prenašali. Prenašanje je tista beseda, ki najbolj določa duhovni položaj katoličanov. Prenašali so trpljenje, dolgoletne zapore in druge oblike maltretiranja, ki se ga je slovenska komunistična policija naučila po sovjetskih akademijah in ga potem še sama ingeniozno doma dopolnjevala in na novo izumljala. Reševali so to muko s prenašanjem in v pogovoru z Bogom. Niso pa je preiskali z mislijo. Nikakor nismo pripravljeni načeti reševanje tega težkega vprašanja nasploh: kaj je več: prenašati ali misliti. Katera vloga je dodeljena katoliškim protagonistom v drami sveta? Ali so to tisti, ki mislijo, ali tisti, ki prenašajo – tisti, ki so se odločili za Pavlovo maksimo: in patientia fructus ferre – v potrpežljivosti prinašati sadove.



Nikakor nočemo biti razsodnik v stvari, ki sega v sam misterij človekovega obstajanja, v svetu in pred Bogom, vendar bi na tem mestu le radi pokazali na posledice te slovenske katoliške odločenosti, ki ima po vsem videzu značaj praodločenosti. Ker nismo imeli veselja, da bi to, kar se je z nami dogajalo – kar nam je bilo naloženo, da prenašamo – tudi mislili, je spomin na to, skozi kar smo šli, neprofiliran in amorfen. Ne vemo prav, kaj je to sploh bilo. Ne gre za preteklost, gre za sedanjost! Ni pravega razumetja! Tu pa je že vpletena naša prihodnost.


Kako polivalentna pa je beseda misliti, bi, ne glede na to, da stojimo trdno na njenih pozicijah, radi pokazali s člankom, ki ga je 21. 12. 1940 ob smrti dr. Antona Korošca napisal za tednik Slovenija dr. Jakob Mohorič. Avtor govori med drugim tudi o Koroščevi avtokratskosti in o tem, da so mu množice, vesele, da imajo voditelja »čistih rok«, vedno znova rade že vnaprej dajale status opolnomočenega pooblaščenca. »Te množice so bile naravnost vesele, da jim ni bilo treba politično misliti.« Toda urednikom in sodelavcem Slovenije, Mencinu, Udetu, Fajfarju, ki očitno so politično mislili, to ni branilo, da leto pozneje ne bi, kljub odločenosti, da mislijo, nasedli instalaciji KPS in vstopili v OF. /Dr. Jakob Mohorič se je sicer raje pridružil dr. Antonu Gosarju in se odločil za pravo misel./
Težave z resnico so danes v tem, da so komunistične elite ostale in – mutatis mutandis – delujejo. Zanemariti pa ne smemo tudi vprašanja, kako smo mi obstajali pod totalitarnim pokrovom in kakšni smo izšli izpod njega: Ali z velikim védenjem ali pa le z medlim spominom na neko mučno preteklost, kot na neko ujmo. Razlika je zelo velika: to, kar je v védenju, lahko povemo; iz vedenja nastane lógos – beseda; spomin pa, nedotaknjen od misli, zgolj je.
V nedeljo 6. junija je imel kardinal Joseph Ratzinger v Caenu mašo v spomin na zavezniški débarquement leta 1944. Govoril je o dolgem razdobju povojnega miru, ki ga je dosegla »izjemna generacija politikov«: Adenauerja, Schumana in De Gasperija. »Ti možje so postavili državo, ki jo je oblikoval nravstveni um. Vera jim je pomagala, da so na novo postavili um, ki ga je ideološka tiranija zasužnjila in zlorabila.« Današnji politiki pa hočejo postaviti drugačno državo. »Laicizem je ideologija, ki hoče zgraditi državo čistega uma in je brez zgodovinskih korenin in zato tudi ne pozna tistih moralnih temeljev, ki jih ne uvidi katerikoli um. Tej državi ostane nazadnje samo pozitivizem večinskega sistema in pravo, ki ga uravnava statistika.« Ko bodo zahodne države v celoti krenile na to pot, se ne bodo mogle več dolgo upirati pritiskom »ideologij in političnih teokracij«.
Človeku kot postavki v statističnem računu stoji nasproti razvito življenje notranjega človeka. Toda »Notranjega človeka ni« je filozof Maurice Merleau-Ponty radikalno zavrnil tiste, ki so, iščoč, na kaj postaviti človekovo vrednost, priporočali Avguštinovo vrnitev v notranjega človeka. A če ni notranjega človeka, potem ni marsičesa. Na primer, usmiljenja. Ko je v knjigi Nikogar ni bilo zraven pisateljica Slavenka Drakulić prikazovala strahote balkanske vojne in zločince, kot so bili Radislav Krstić, general JLA, ki je leta »gradil bratstvo in edinstvo jugoslovanskih narodov, dokler ga ni spremenil v genocid«, je posebej opozorila na okoliščino, da so bili na zunaj to sami dostojni ljudje. Kaj pa je potem bilo z njimi narobe? Pisateljica odgovarja: »Zlo je odsotnost usmiljenja«. Natanko takšna je tudi etična formula Mela Gibsona, arhitekta filma Kristusovo trpljenje, ki je doživel tako viharne proteste po celotni postmoderni Evropi: »compassion of passion« – sočutje s trpljenjem ali usmiljenje.
To, čemur pravimo tranzicija, torej ni samo strukturna sprememba političnih ustanov totalitarne države, tudi ni samo vzpostavitev lastninskih odnosov in razmerij, ampak je tudi sprememba ideološke miselnosti. Tu pa smo spet pri dialektiki. Če dialektiki ustreza, da je umor zločin, potem je tako; če pa dialektiki to ne ustreza, potem pa umor lahko tudi ni zločin.
Področje, na katerem danes dialektika, v tej fakturi razumljena, najbolj razposajeno izvaja svoje vaje, je vprašanje antifašizma in antikomunizma. Postmoderna Evropa je postavila »zlato pravilo«: antifašizem da, antikomunizem ne. Ta parola izhaja iz hotenja, da se komunizmu odvzame njegova zgodovinska krivda. Če bi se to kako doseglo, bi bila nekoliko bolj upravičena tudi nečista ljubezen intelektualcev do te ideologije. V tej luči postajajo nekateri pojavi bolj razumljivi.
Goli otok na primer je ime za kraj, kjer se je zgodil nad človekom skupinski zločin, ki po krutosti in rafiniranosti morda presega vse, kar je zgodovina v tej kategoriji ustvarila. Zlo tega kraja se dviga nad dosežki sibirskih taborišč in morda tudi Auschwitza. Tu so s posebnimi postopki ubijali duha. In vendar in vendar.
Človek bi mislil, da bodo različni inštituti – politološki, sociološki, psihološki, zgodovinski – pripravljali simpozij za simpozijem, da izkoristijo edinstveno skrajnost, ki se je realizirala na Golem otoku in tako doženejo nekoliko bolj, kaj je s človekom. Pa tudi zato, da se odprejo zaloge človeškega usmiljenja do nesreče nekih ljudi. Nič od tega – nič v primerjavi z velikostjo enigme, ki se tu postavlja človeškemu razumetju. Spričo tega ni treba spraševati bralca, kako deluje nanj utrinek iz turističnega obiska na tem otoku, ki ga je za Frankfurter Allgemeine 15. avgusta 2003 objavil njegov nekdanji, tudi Slovencem znani urednik Johann George Reissmüller: »Nikjer na Golem otoku ni nobenega spomenika ali spominske table, ki bi bila posvečena neštevilnim, na tem kraju od Titovih komunistov mučenih in pomorjenih. Toda v majhni vasi Klada, že na celini, nasproti Golemu otoku, stoji tabla, na kateri so imena junakov, ki so se borili »proti fašizmu za boljšo prihodnost svojega naroda«. Na kolodvoru v Bologni, kjer so 2. 8. 1980 fašisti izvedli enega svojih največjih terorističnih napadov v italijanski zgodovini, stoji tabla z napisom: »Žrtvam fašističnega terorizma.« Na Via Caetani, kjer so maja 1978 našli truplo umorjenega Alda Mora, je tudi spominska tabla, a ne govori nič o storilcih: nobene besede o »rdečih brigadah«, o »levem ekstremizmu« ali o »komunizmu«.
Ko je novembra 1989 padel berlinski zid, se morda nihče ni do kraja zavedal, kako zapleten in težaven bo proces, ki ga je ta padec sprožil in zahteval in ki bo šel v zgodovino pod imenom tranzicija. Nihče ni pomislil, da bo ta proces zahteval postavitev nove družbe in da bodo to morali narediti ravno ljudje, ki jih je ideološka in družbena revolucija katapultirala v orbito umetnega obstajanja. Ni bilo prave zavesti, da so ljudje, ki naj bi življenje normalizirali, v veliki meri sami postali umetni ljudje. Malo se je mislilo takrat tudi na to, kako zelo oviran bo ta proces. Razumljivo, da se na to ni mislilo, saj boste morda tudi sami zaman iskali zgodovinske analogije za to, kar se je imelo zgoditi. Morda res še nikoli ni bilo tako, da bi storilci, potem ko je bil njihov zločin odkrit in je doživel obsodbo, tako maltretirali svoje nekdanje žrtve.
Tako večplasten je proces tranzicije. Njeni težavnosti ustreza podoba, ki smo jo našli v podnaslovu neke knjige: remont ladje na odprtem morju. Poglavitna reč pa je vseeno po našem mnenju vloga resnice, vsaj za slovenske razmere. Evropa je namreč pol stoletja po drugi svetovni vojni živela dvojno življenje: eni pod komunizmom, drugi v demokraciji. Z resnico tudi v demokraciji, iz nekih povsem drugih razlogov, niso dovolj spoštljivo ravnali, zato jo pogrešajo tudi sami, predvsem pa je nam, ki je bolj potrebujemo kot oni, ne morejo posredovati. A mi, iz nedavnega evropskega komunističnega vzhoda jo mnogo bolj potrebujemo.Ne samo za sproti, ampak za nekaj veliko bolj pomembnega – da se izvlečemo iz rdečih številk epohalne zgodovinske izgube.
Zato se v pričujočem razmišljanju, kot ste gotovo že opazili, vedno znova vračamo k resnici in njeni vrednosti. Ugotovili smo že nekaj pomembnih reči. Znova smo videli – kar je Evropa z raznimi očmi že tolikokrat zagledala – da je resnica vrednota zaradi sebe: da so druge stvari zaradi nje, sama pa zaradi ničesar, kot je rekel Platon. Če se izkaže to, kar smo mislili, rekli, napisali, storili, za resnično – s čimer ne povemo nič drugega kot to, da je v območju resnice – potem smo dosegli stanje, s katerim smo lahko tako zadovoljni, da smemo reči, da smo srečni. Dosegli smo človeško najbolje branjeni prostor v vsej mnogoterosti obstajanja. Lahko nam bo šlo vse narobe, a nas, na tistem kraju, ne bo nič zadelo.
To je zadnja možna misel. Lahko bi rekli, da je tudi prva, saj mora vedno biti tukaj, če hočemo, da bo tudi zadnja – da bomo nazadnje nanjo lahko stopili in se rešili.
V sedanjem času pa smo od resnice odvisni tudi na aktualen ali zgodovinski način – tu in sedaj, v položaju, kakršen se je v času izoblikoval. Položaj pa je tak, da smo od resnice eksistencialno odvisni. Tu ne mislimo na ontološko odvisnost, o kateri smo govorili zgoraj, ampak na aktualno zgodovinsko odvisnost.
Udeleženci slovenskega katoliškega protikomunističnega upora – ali kar slovenski katoličani – smo tako šli skozi stoletje, da smo bili v isti vojni, enkrat poraženci in drugič zmagovalci. Dvakrat zato, ker so se dvakrat pregledovali računi: enkrat 1945, enkrat pa 1990. V tej misli ni niti senčice česa hotenega, ampak je to zgolj misel, ki se je v sebi potrdila, potem ko je videla, kako stvari so. Besedi zmaga in poraz sta dve čustveno zelo otovorjeni besedi in ju ljudje sprejemajo ali zavračajo, kakor komu kaj prinašata, ali veselje ali žalost. V resnici pa ti dve besedi nista drugega kot dve šifri za isto resničnost. Leta 1945 smo bili kristjani in katoličani premagani, ker postavke niso bile pravilno postavljene in izračunane; leta 1990 pa smo zmagali zato, ker je prišlo do velike zgodovinske korekture in se je svet, ki je bil zgrajen na napačnih računih iz leta 1945, zrušil. Resničnost je bila torej vedno ista, samo računanje je bilo različno.
Revizija iz leta 1990 je bila korektna; vse instance, ki so za to področje kompetentne, so jo potrdile. Ugotovljeno je bilo, da v ravnanju s postavkami, ki so sestavljale novo bilanco, ni bilo napak. Stanje, ki ga je revizija ugotovila, je bilo torej jasno in papirji, ki so bili izdani, so govorili o zmagi katoličanov. Vendar se je tega tako rekoč birokratskega dejanja zgodovine držala velika pomanjkljivost: stanje, ki so ga izdani papirji izražali, ni bilo prelito v zakone, ki urejajo družbeno in politično življenje. Z drugo besedo: nova bilanca zgodovine je bila pravilna in potrjena, a je ljudje niso hoteli sprejeti. Za zdaj, človeške odločitve te vrste so zmerom samo začasne! Predvsem je seveda niso hoteli sprejeti tisti, ki jih je falzifikat iz 1945 postavil za zmagovalce, nove bilančne pole, ki so nekdanji falzifikat anulirale, pa so jih postavile na mesto, ki ga jim je zgodovina že zmeraj odkazovala. Kako pa je mogoče, da so lahko ignorirali dokumente, ki jih je izdala zgodovina in na njih ni bilo mogoče najti napake? To je zato, ker je resnica izgubila pomen, ki ji po osnovni konstituciji sveta pripada – in ga je nekoč že imela. V civilizacijskem somraku, v katerem se je znašla resnica, je mogoče nesporne dokumente začasno ignorirati in izdajati vsakovrstne falzifikate.
Katoličani smo torej na več načinov odvisni od resnice. Najprej ontološko, ker nam edino resnica omogoča in zagotavlja človeški obstoj, drugič pa eksistencialno ali aktualno, ker nam omogoča zgodovinski obstoj tu in sedaj. To je tisti razlog, da smo katoličani za vso resnico. Vse naj se razkrije, vse naj pride na dan – v tem, kako se je kaj zgodilo, in v tem, kako je bilo kaj mišljeno, in v tem, kaj je kdaj kaj pomenilo. Vse naj se pokaže na velikem ekranu, da bo na očeh vsem. Ne kakor da bi se nam ničesar ne bilo treba bati! Sploh ne, ampak kljub temu, da se imamo marsičesa bati. Vse naj se razglasi »po ulicah in strehah mest«.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Na pot Mirko Kambič

Tako bo, v prostoru, ki ga bo obvladovala resnica, imela možnosti tudi zadnja resnica naše aktualne sedanjosti in preteklosti. V območju resnice se bo lahko slišalo pričevanje zgodovine, da smo se katoličani prav odločili. Tega ne govorimo zato, ker smo se ravno mi prav odločali, ampak zato, da povemo, kako se je nazadnje treba odločati v vsakem času. To zahtevati imamo pravico, naj nam nihče tega ne jemlje. Pravico imamo, da govorimo o svoji zmagi tudi zato, ker smo jo tako drago plačali. Tudi zato, ker smo jo tako zelo drago plačali.


Da so komunisti mogli drugo svetovno vojno prirediti v prostor za revolucijo, so morali izvesti dva slepilna manevra: enega za notranji, drugega za zunanji svet. Taktično načelo je bilo v obeh primerih enako: raznorodnost ciljev ali s primarnimi sredstvi dosegati sekundarne cilje. S slepilnostjo manevrov ni po sebi nič narobe, če se bije boj z napadalci in sovražniki; če pa gre za način obstajanja s svojim lastnim narodom ali z zavezniki, pa je tak način moralno nedovoljen.
Da so komunisti mogli izvesti revolucijo, so morali najprej uprizoriti »narodnoosvobodilni boj«. Narodnoosvobodilnemu boju kot primarnemu sredstvu ustreza primarni cilj – narodova svoboda. Osvobodilni boj, ki ga je organizirala partija, pa je bil ves čas pilotiran tako, da se je končal s totalitarno boljševiško vladavino.
Med narodnoosvobodilnim bojem kot primarnim sredstvom in revolucijo kot sekundarnim ciljem so komunisti izpostavili dialektično razmerje: če se je manjšalo prvo, se je večalo drugo in obratno. Med vojno je bil v ospredju narodnoosvobodilni boj, revolucija pa je, nič manj intenzivno, delovala v ozadju; na višku povojne Kardeljeve ere se je revolucija razšopirila, narodnoosvobodilni boj pa je postajal vedno manj opazna neznatnost; Kučanov postkomunizem pa je revolucijo spet zatajil in trdil, da priznava samo enobe. Kot pri Orwellu je trdil, da tako dela že od nekdaj.
Sopotniki tako vodene dialektične igre niso hoteli videti ne takrat ne sedaj. Zanimiva je izjava tržaškega pisatelja Borisa Pahorja /Ampak, januar/ junij, julij 2001/: »Kocbek je bil žrtev partijske kratkovidnosti in lahko rečemo, da so začeli izgubljati, ko so ga pol prisilili, pol prepričali, da je podpisal Dolomitsko izjavo.« Pahor ne vidi dialektike: Kocbek ni bil žrtev partijske kratkovidnosti, ampak daljnovidnosti; in z njim partija ni začela izgubljati, ampak dobivati. Pahor tudi na izrazih, s katerimi je partija opremila svoj jezik o nasprotnikih, ne vidi nič dialektičnega: ljudje, ki so maja 1945 prišli v Trst, so bili »sodelavci okupatorja, ki so se umaknili iz Ljubljane … se postavili na angleško stran, in jo prepričali, da so bili zmerom na njeni strani.« /Nova revija, avgust, september, oktober 2003/. Boris Pahor je tudi v televizijskem intervjuju 11. 7. letos ponovil tezo o Kocbeku, ki so mu partijci najprej obljubili kulturni pluralizem v OF, potem pa so ga »prevarali« in zaključil: »Kocbek ima tudi danes prav.« Tudi v tej sekvenci Pahor ni začutil nič dialektičnega. Dr. France Bučar, ki, če povemo mimograde, misli, da se je sedanja opozicija »demoralizirala ali pa se je priključila domobranski liniji, je po svoji logiki izgubljena zadeva«, /Dnevnik, 28. 12. 2002/ pa dialektiko tako razume, da jo lahko že samostojno uporablja: »Odpor Slovencev proti okupatorju je bil potreben in nujen. Drugič, jasno je tudi, da so ljudje hoteli drugačen družbeni red.« /Delo, 22. 10. 2002/ Ampak, za božjo voljo, kakšen upor je bil potreben in nujen, in kako drugačni družbeni red so ljudje hoteli? Tudi slikar Jože Ciuha ne vidi v OF nobene revolucionarne nevarnosti, kajti bila je »posebna energija, povsem drugačna od ortodoksnega marksizma sovjetskega tipa«. /Ona, 8. 6. 2004/.
Kako globoko segajo včasih praeiudicia – že naprej narejene sodbe – kaže tudi obrobna in komaj opazna opomba pisatelja Draga Jančarja v slavilnem spisu ob Pahorjevi devetdesetletnici /Književni listi, 24. 11. 2003/. Ko govori o tem, kako so krščanski socialisti vstopali v Osvobodilno fronto, pripominja: »A na začetku vojne pravzaprav druge izbire sploh ni bilo.« Pravzaprav je bila! Nikoli ni bilo tako, da ne bi bilo nemogoče vedeti, da je bila OF komunistični projekt, in nikoli ni bilo nemogoče vedeti, kaj je komunistična partija. Od moskovskih procesov je takrat bilo že pet let! Jančarjeva pripomba je nekaj neznatnega, a meri naravnost v središčno točko slovenskih zadev. Edina možnost – ponavljamo, edina možnost – da bi Slovenci onemogočili partijski projekt, je bil skupinski bojkot njene velike osvobodilne instalacije. Zato ima gesta ljudi, ki so sodelovali v OF, vanjo vstopali in jo vzeli za svojo, tako veliko historično težo.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Življenje in misel Simon Dan

24. junija letos je predsednik Republike Slovenije imel na slovesnosti ob dnevu državnosti govor, v katerem je med drugim dejal: »Slovenski partizani so pomagali osvoboditi Slovenijo in Evropo. Njihova zasluga je nesporna in večna. Povojni poboji pa še naprej begajo naše današnje odnose. Zakaj ne bi priznali, da so bili ti povojni poboji temni madež naše zgodovine? Zakaj sprava med Slovenci po skoraj šestdesetih letih ne bi bila možna, če so se spravili že skoraj vsi veliki nasprotniki svetovne vojne?«
Ko znova prebiramo te besede, ne vemo, kaj bi rekli, kam bi šli, h komu bi se obrnili. Da morajo svobodni ljudje – kot državljani, zakaj predsednik nam je govoril kot državljanom – poslušati tako pošastne besede! Kaj so že naredili slovenski partizani s Slovenijo? Da so jo »osvobodili« za polstoletno totalitarno diktaturo? Ali je sploh mogoče izreči kaj takega? Ali mora kaj takega izreči človek, ki mora misliti na svoje akreditive? Ali predsednik ve, da se je v tem času zgodilo nekaj stotisoč dejanj duhovnega in fizičnega nasilja nad »osvobojenim narodom«? Da so bile v tem času nad njim storjena dejanja, ki jih noben slovenski sovražnik v celotni zgodovini ni naredil? Ki jih niti hudobija in krutost sovražnika ni zmogla! Ali je kateri sovražnik kdaj pobil deset tisoč Slovencev, naenkrat, v enem tednu? Kateremu človeku je dana pravica, da pravi, da je zasluga partizanov, ki so tako »osvobodili« narod, »nesporna«? In »večna«? Povojni poboji pa »begajo« naše odnose, »begajo«, vznemirjajo, motijo naš mir in naše blagostanje. In »izvensodni poboji«? Kaj pa so ti poboji? Ali je predsednik republike Slovenije že kdaj slišal za totalitarne monstrume, ki se imenujejo »sodni poboji«? In da so se »vsi veliki nasprotniki svetovne vojne« že spravili? Ali plačano spremstvo predsednika države ne premore človeka, ki bi predsednika lahko poučil, da je prelita kri bratov »madež, ki ne zastara«? Da je mirovno pogodbo po državljanski vojni treba napisati z neskončno bolj fino roko kot pogodbe med v vojni sprtimi državami, ki so del mednarodnega biznisa – končno in nazadnje. Kdaj pa je bila podpisana mirovna pogodba po slovenski državljanski vojni? Ali ni bil sedanji predsednik države deset let predsednik vlade? Kako to, da ni ukazal napisati osnutka in ga predložil parlamentu? Kaj pa je mislil, ko je na čelo komisije za povojne poboje, ki naj bi pomagala pripraviti takšno pogodbo, postavil ljudi, kot sta dr. Spomenka Hribar in Peter Kovačič? Zato naj se tu naše govorjenje spremeni v direkten apel: »Nehajte, gospod predsednik, nehajte! Predsedniku ni dovoljeno, kar je dovoljeno zasebniku. Ko govori zasebnik Milan Kučan v Baški grapi je to ena stvar; ko pa predsednik republike bere svoj govor pred parlamentom demokratične države, je nekaj drugega. Vsaka njegova odgovorno izrečena beseda postane nova mera za sto in sto tisoč državljanov; pa tudi vsaka beseda, ki se je vdala ne-umu, je nova mera za sto in sto tisoč državljanov. S takimi besedami najvišjega predstavnika svobodne demokratične politeje se seli ne-um v državo samo. Zato, nehajte gospod predsednik, nehajte!«
Tranzicija, ki je, kot smo že rekli, tudi in morda predvsem duhovni in kulturni proces, je pri Slovencih posebno težka, ker so ljudje obremenjeni s spominom na tisto daljno določitev, ki je imela tako usodne posledice za vse. Ko so padale tiste odločitve, teh posledic seveda nihče ni videl. Tudi tistih 43,9 % Nemcev, ki so 1933 volili Hitlerja, se ni verjetno odločalo za totalno vojno in Auschwitz. Te stvari so bile za večino zunaj predstavljivega. Toda danes, šestdeset let pozneje, je čas refleksije. Danes se nihče nima pravice izmakniti vprašanju: za kaj sem se odločil leta 1941, ko sem se odločal za OF? Nihče nima pravice, da bi se izognil temu vprašanju in tako preprečil, da bi tisti delček substance narodove zavesti, ki jo sam predstavlja, ne bi bil presvetljen z moralno energijo tega vprašanja. Takrat ni vedel, da bosta na koncu muka totalne podrejenosti in Kočevski Rog! Toda danes ve. Danes bi morali vsi vedeti, kako gre zgodovina in kaj lahko iz česa nastane.
Vsi smo odgovorni. Toda, ali smo res? Prelistajte članke v časopisu in naštejte oddaje na radiu in na televiziji, ki govorijo o Srebrenici, in potem jih primerjajte s številom tistih, ki govorijo o Kočevskem Rogu. Pred nedeljo 11. julija je bil v Delu dolg članek, ki je napovedal, da bodo 335 novih trupel iz grobišča Srebrenica, že identifiranih, pokopali na pokopališču v spominskem parku Potočari. Pridružili jih bodo 989 že identificiranim in tam pokopanim. Število srebreniških žrtev se je začelo pri 8.000 in se potem vidno večalo, dokler ni doseglo števila 12.000. Samo nekaj dni potem, 13. 7. 2004, pa je Delo objavilo enokolonsko desetvrstično poročilo iz Slovenske Bistrice, da bodo na tamkajšnjem pokopališču postavili kostnico za več kot 400 pobitih januarja 1946. »Kljub dolgotrajnemu postopku in zasliševanju številnih prič mariborskim kriminalistom v dosedanji preiskavi ni uspelo ugotoviti, kdo je odgovoren za ta povojni poboj, pa tudi strokovnjakom ni uspelo identificirati nobene izmed številnih žrtev.«

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Obnovljena preteklost Simon Dan

Primerjava obeh poročil govori sama zase. Od srebreniških zločincev je general Radislav Krstić že obsojen, generala Ratka Mladića in druge – znane – še lovijo. Predsednik Republike srbske Čavić je izjavil, da za storilce ni »opravičila«. Za Kočevski Rog pa pravijo sedanji slovenski postkomunistični diadohi , da je bil »napaka«. Napake se pa opravičujejo, mar ne? V časopisih se pojavljajo tudi članki o Katinu kot »simbolu zločina in laži«.
Letošnja slovesnost v Kočevskem Rogu je bila 6. junija, dan pozneje, v ponedeljek, 7. junija, pa je bil spominski dan slovenskih izgnancev in pregnancev. Predsednik države Janez Drnovšek je nanje naslovil posebno pismo in v njem zapisal, da se tega dne »spominjamo najbolj temnega obdobja v zgodovini človeštva«. Romarjem v Kočevskem Rogu predsednik države ni poslal nobenega pisma.
Manever, ki ga je KPS izvedla za uresničitev revolucije na domačem terenu, je nosil šifro Osvobodilna fronta. Bil je tako uspešen, da tudi danes postkomunisti polagajo vanj velike upe – vse pravzaprav. /Drugi up je še evropska levica, ki se krepi z antiamerikanizmom./
O pripravi druge svetovne vojne za prostor revolucije na zunanjem terenu pa je KPS samo soodločala. A vseeno tudi tu ne smemo dvomiti, da je med poglavitnimi besedami bila Kardeljeva. Osnovno strukturo tega manevra je mogoče razbrati iz dela zgodovinarja Veselina Džuretića Saveznici i jugoslovenska ratna drama. V uvodu tega dela najdemo tudi tale stavek: »Ko notranja dogajanja stopijo v luč splošnih – ki seveda mečejo svetlobo na njihovo smer in na njihov značaj – potem tvorijo osnovno strukturo analize odnosi nasproti vojnim dejstvom – nasproti okupatorju in zaveznikom.« Torej v svetovni areni sta bila tudi v revoluciji važna samo dva faktorja: okupator in zavezniki. »In to je omogočilo revolucionarni koordinaciji, da je zagledala svojo rešitev v načelu borbenosti. To pa je bilo načelo, ki je omogočilo eno najbolj učinkovitih propagandno-političnih iger moderne dobe.« To načelo je potem odločalo tudi o tem, kdo je »patriot, izdajalec, revolucionar, protirevolucionar«.

Torej načelo borbenosti. Prav, a kaj to pomeni? Ali »načelo borbenosti« nima nobenih civilizacijskih, se pravi, moralnih in pravnih omejitev? Ko so jugoslovanski komunisti osvojili načelo borbenosti, niso tega storili zaradi primarnih ciljev, ki so v tem načelu, ampak zaradi ciljev, ki s primarnim nimajo zveze. Komunistični partizani s takšnim načelom niso hoteli dati čim večji prispevek zavezniškim naporom za zmago, ampak so z njim hoteli doseči nekaj, kar – po svojem namenu – s temi napori ni imelo nobene zveze. Ni jim šlo prvenstveno za zmago nad okupatorji – zanje so tako in tako vedeli, da bodo premagani – ampak so hoteli zmagati v vojni z vojaškim šefom legitimne vlade. To zmago pa je bilo mogoče dobiti tudi samo v Londonu. To je bil najbolj ambiciozen pa tudi najbolj brutalen načrt, ki si ga je lahko kdo zamislil. Jugoslovansko revolucionalno vodstvo je vedelo, da ga bo lahko uresničilo samo z vrtoglavo visokim vložkom. Sklenilo je v ta načrt investirati ljudstvo. Komunisti so se ljudstva polastili – z dejanji prvega manevra pa tudi z intenziviranjem revolucionarnega terorja – in ga izročili interesom revolucionarnih ciljev. To je, v goli postavitvi, pomenilo načelo borbenosti: vložiti toliko življenj, kolikor jih bo pač prilika zahtevala. Tako so komunisti prestopili ne samo okvir zapadne rezistence, ampak okvire gverilske vojne sploh. Ko je bil sovražnik že v deželi, ko jo je imel že trdno v rokah, so, kar je po sebi protislovno, uprizorili frontno vojno. V Sloveniji se je načelo borbenosti izrazilo s frontalnim spopadom partizanov z Nemci na Pasji ravni in na Dražgošah v zimi ¹⁹⁴¹⁄₁₉₄₂. Sem spada tudi pohod 14. divizije na Štajersko. V jugoslovanskem merilu pa je načelo borbenosti nazadnje dobilo grotestno podobo: četniki in partizani so tekmovali samo še v številu ljudi, ki naj bi padli zaradi njihovih akcij. Jasno je, da je v tej pošastni tekmi Mihajlović vedno bolj zaostajal. Nazadnje se je Churchill odločil in prenesel vojaško podporo in mednarodno diplomatsko zaščito od četnikov na komunistične partizane. Pri tem so ga prepričala resnična pa tudi preveličana poročila o izvajanju načela borbenosti. Ne majhno vlogo so pri tem imele tudi zveze, ki so jih jugoslovanski komunisti ob pomoči Kominterne vzpostavili z vojaškimi in političnimi centri zaveznikov.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mir in tiha lepota obstajanja Mirko Kambič

Kakšna vprašanja pa odpirajo pravni in moralni vidiki načela borbenosti? Ko se je profesor Klaus Lüderssen / FAZ, julij 2004 / ob letošnji obletnici atentata na Hitlerja 20. julija 1944 spraševal o pravnih vidikih atentata, nas je seznanil z nekaterimi vidiki, na katere prej nismo pomislili. Dejanje, kot je atentat, je dopustno pod dvema pogojema: prvič mora biti uspeh razumno zagotovljen, obenem pa mora biti zagotovljena tudi varnost tretjih oziroma neudeleženih oseb, njihove eventualne žrtve pa v sorazmerju z moralnim značajem dejanja. Iz tega lahko potegnemo analogne zaključke glede moralnih in pravnih norm, ki vežejo udeležence v gverilski vojni in spopadih v državljanski vojni. Dodatni protokol k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 o zaščiti žrtev »ne-mednarodnih oboroženih spopadov« – tako imenovani Protokol II z dne 8. 6. 1977 – pravi v prvem odstavku člena 13: »Civilno prebivalstvo in civilne osebe uživajo splošno zaščito pred nevarnostjo, ki izhaja iz vojnih operacij.« V drugem odstavku istega člena pa: »Niti civilno prebivalstvo kot tako niti civilne osebe ne smejo biti predmet napada. Prepovedana so dejanja nasilja ali grožnje z nasiljem, ki imajo za poglavitni namen, da terorizirajo prebivalstvo.«
Čeprav je ta protokol sprejela Zvezna skupščina nekdanje Jugoslavije šele trideset let po drugi svetovni vojni, lahko v njem vidimo vsaj moralno obveznost.
Robert Cooper, glavni direktor Sveta Evropske zveze, je marca letos na Dunaju v Skupini za razmišljanje o duhovnih in kulturnih dimenzijah Evrope, izrazil po sebi zanimivo misel, da je univerzalni čas, ki ga je narekovala hladna vojna, po njenem koncu razpadel na tri časovne silnice: na predmoderno, moderno in postmoderno. Problem sedanjega časa je v tem, je dejal, da sta moderna in postmoderna v neprestani nevarnosti, da zapadeta gravitacijskim silam predmodernega časa. Zanimiva misel, a napačna.
Nevarnost, ki grozi Evropi, prihaja iz moderne in postmoderne same in je v tem, da ne obstajajo stvari, ki bi bile tako res – ki bi jih ljudje bili pripravljeni imeti za tako res – da bi bilo mogoče iz njih sestaviti smisel. Izguba resnice je rezultirala v izgubo smisla. Bolj uničujočega položaja za človeka si ni mogoče zamisliti. Zato bodo tisti, ki bodo hoteli »reševati svet«, kot je bilo nekje rečeno, šli, če bodo imeli v sebi občutljivega duha, v boj za investituro resnice. To se sliši zelo visoko in zahtevno, a je bilo mišljeno samo to, da bo resnica povsod dobila veljavo: od najbolj preprostih zadev vsakdanjega življenja pa do tistih, ki celostno zadevajo našo duhovno, kulturno in politično usodo – tudi tisto, o kateri se je skeptično spraševal Pilat.